Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da A. M. nima procesne legitimacije za vložitev predloga za razrešitev upraviteljice, ker ni prijavil terjatve v stečajnem postopku (56. člen ZFPPIPP), niti njegova terjatev ni bila preizkušena v skladu z tretjim odstavkom 298.a člena ZFPPIPP.
Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ponovno odločilo o predlogu A. M. za razrešitev upraviteljice z dne 3. 5. 2019 in sicer s sklepom z dne 7. 11. 2019. Ponovno odločanje o utemeljenosti istega predloga ni dopustno.
Iz vseh trditev obeh upnikov izhaja, da zasledujeta interes, da se nepremičnina, ki je bila odtujena na podlagi ničnega pravnega posla, vrne v premoženjsko sfero prvega dolžnika. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je ustrezno sodno varstvo za vračilo nepremičnine, odsvojene na podlagi nične pogodbe, izbrisna tožba. Izbrisno tožbo pa je mogoče vložiti tudi brez posebnega ugotovitvenega zahtevka na ničnost pogodbe, saj se o tem vprašanju lahko odloča kot o predhodnem vprašanju ob odločanju o utemeljenosti izbrisne tožbe. Izbrisna tožba je po svoji naravi stvarnopravna tožba, njen tožbeni zahtevek pa je specifičen in je usmerjen ne le na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe, temveč tudi na izbris materialnopravno neveljavne vknjižbe (ki temelji na ničnem pravnem poslu) in posledično na vzpostavitev prejšnjega zemljškoknjižnega stanja. Prav slednje navajata upnika v svojih trditvah. Za take zahtevke pa posebnega utemeljevanja pravnega interesa drugi odstavek 181. člena ZPP ne zahteva.
Za izbrisno tožbo tako ne zadošča, da je vpis materialnopravno neveljaven (ker je npr. pogodba, ki je podlaga za vpis, nična), temveč mora imeti oseba, ki vlaga izbrisno tožbo, na nepremičnini tudi pravico, ki je kršena z materialnopravno neveljavno vknjižbo.