Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 8, 15, 15/1. ZPP člen 17, 18, 18/2, 18/3.
pristojnost v sporu z mednarodnim elementom - (ne)pristojnost slovenskih sodišč - zavrženje tožbe zaradi nepristojnosti - evropsko pravo - običajno prebivališče - postopek v sporih iz razmerij med starši in otroki - prevzem pristojnosti za odločanje - zaprosilo države prosilke
Pojem "običajno prebivališče" iz 8. člena Uredbe je treba razlagati tako, da to prebivališče ustreza kraju, ki pomeni neko integracijo otroka v družbeno in družinsko okolje. V ta namen je treba med drugim upoštevati dolžino, rednost, pogoje bivanja in razloge za bivanje na ozemlju države članice ter razloge za preselitev družine v to državo članico, državljanstvo otroka, kraj in pogoje šolanja, znanje jezikov ter družinske in socialne vezi otroka v navedeni državi.
Zaradi omenjenega učinka sodne poravnave ne bis in idem (kar zajema sodna poravnava ne bi več smelo biti predmet razpravljanja in odločanja) in zaključka, da ne obstojijo spremenjene okoliščine, ki bi utemeljevale poseg v sodno poravnavo, sodišče ni imelo podlage za spremembo dogovora med pravdnima strankama, sklenjenega s sodno poravnavo. Do spremembe dogovora bi lahko prišlo le z dogovorom oziroma v soglasju pravdnih strank.
ZPP člen 105, 105/3, 105a, 158, 158/1, 188, 188/3.
spor majhne vrednosti - neplačilo sodne takse - ustavitev postopka - umik tožbe - stroški pravdnega postopka - dogovor o stroških - izvensodna poravnava
Pravdni stranki se o stroških postopka lahko dogovorita tudi drugače, kot to določa prvi odstavek 158. člena ZPP, vendar pa morata sodišče o tem tudi pravočasno obvestiti.
spor majhne vrednosti - izpodbijanje dejanskega stanja - nedovoljen pritožbeni razlog - sodnik posameznik
Pritožbeno sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato pritožnica ne more uspeti s pritožbenim vztrajanjem, da s tožečo stranko ni bila v poslovnem razmerju oziroma da ji ničesar več ne dolguje. S temi navedbami namreč uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v sporih majhne vrednosti ni dovoljen.
Stranka postopka zavarovanja je mld. B. A., ne pa tudi pritožnica, ki je sicer zakonita zastopnica dolžnice. Kot zakonita zastopnica lahko pritožnica vlaga vloge in opravlja druga procesna dejanja zgolj v imenu dolžnice (79. člen ZPP). Ker je pritožnica ugovor vložila v svojem imenu, ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot nedovoljenega.
ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - ugovor plačila - delna ustavitev izvršbe
Terjatev je dolžnik delno izpolnil s plačilom po izdaji sklepa o izvršbi. Da je bilo plačilo opravljeno pred vročitvijo sklepa o izvršbi, ni pomembno oziroma se za odločanje ne uporabi pravilo o razveljavitvi sklepa o izvršbi in nadaljevanju postopka kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Ker plačilo med strankama ni sporno, je ugovoru v tem delu treba ugoditi in izvršbo ustaviti za plačani znesek.
kazenska sankcija - alternativna izvršitev denarne kazni z delom v splošno korist - sprememba sodbe - specialni povratnik - namen kaznovanja - prevencija
Tudi po oceni pritožbenega sodišča nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist pri obdolžencu ne bi dosegla namena, ki se zasleduje z izrekom prostostne kazni, prav tako pa takšna nadomestitev tudi ne bi delovala generalno in specialno preventivno, tudi ne v smeri resocializacije obdolženca, saj ga ne bi odvračala od morebitnega podobnega ravnanja v prihodnje.
pravnomočno razsojena stvar - nov predlog za oprostitev plačila sodne takse - prepoved ponovnega odločanja o isti stvari - ne bis in idem - zavrženje predloga
Pravnomočna odločitev o zadevi veže tako stranke kot sodišče in prepoveduje ponovno sojenje v isti stvari, kar velja tudi v taksnih zadevah. Če sodišče prejme predlog za oprostitev plačila sodne takse, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, mora tak predlog zavreči.
Plačilni nalogi za plačilo sodne takse so tipska besedila, ki jih sodišče izda v vseh primerih, ko stranko poziva na plačilo sodne takse in ne morejo stranki dati dodatnih pravic mimo zgoraj navedenih osnovnih pravil pravdnega postopka.
ZP-1 člen 143, 143/1, 143/2. Uredba o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami (2002) člen 4, 4/2. Pravilnik o pogojih hrambe in upravljanja z zaseženimi predmeti, o postopku za vpis v register pooblaščenih izvršiteljev ter o tarifi za plačilo dela in stroškov pooblaščenega izvršitelja (2002) člen 17, 20, 20/3. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (2003) tarifna številka 3.
zaseg in odvzem predmetov - hramba predmetov - stroški upravljanja in hrambe predmetov
Določba 20. člena Pravilnika o pogojih hrambe predstavlja specialno določbo v razmerju do tar. št. 3 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu sroškov v zvezi z njihovim delom. Pravilnik o pogojih hrambe je namreč poseben pravilnik, ki ureja specifično situacijo hrambe predmetov zaseženih v kazenskem postopku (in postopku o prekršku) in v okviru tega pravilnika je posebej urejena tudi tarifa za plačilo hrambe in povračilo stroškov v zvezi s hrambo, pri čemer pa tretji odstavek 20. člena Pravilnika o pogojih hrambe ne določa zgolj drugačne cene posamezne manipulacije, temveč glede na besedilo te določbe omejuje upravičenost do plačila nagrade za manipulacije na enkratni znesek.
Tožnik do plačila za (neopravljeno) izobraževanje ni upravičen.
Dejanska ugotovitev, da je tožnik pristal, da se obseg izobraževanja, ki ga je bil po pogodbi dolžan izvesti, zmanjša za eno skupino, pomeni podlago za zaključek, da sta pogodbeni stranki prvotno sklenjeno pogodbo v tem delu spremenili. In ker sta jo spremenili, tožnik, ne glede na razloge za spremembo, z zahtevkom ne more biti uspešen. Sam po spremenjeni pogodbi ni bil več dolžan izvesti izobraževanja osme skupine, toženka pa mu tega ni bila več dolžna omogočiti, še manj pa plačati. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja le še to, da za veljavnost spremembe ni bila potrebna pisna oblika oziroma sklenitev pisnega aneksa, saj OZ v četrtem odstavku 51. člena priznava veljavnost tudi kasnejšim ustnim dogovorom, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali druge stranke, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank. In pisna oblika, ki jo za avtorsko pogodbo predpisuje 80. člen ZASP, je predpisana le zaradi lažjega dokazovanja, torej v interesu strank, z naknadnim ustnim dogovorom pa sta pogodbeni stranki tožnikovo obveznost (posledično pa tudi toženkino) zmanjšali.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00033824
ZPrCP člen 105, 106. URS člen 31.
načelo ne bis in idem - prekršek in kaznivo dejanje - res iudicata - vožnja pod vplivom alkohola - vožnja pod vplivom mamil
Za kršitev načela ″ne bis in idem″ gre namreč v primerih, ko je posameznik spoznan za odgovornega storitve prekrška, ki po opisu bodisi ustreza kaznivemu dejanju, za katerega je bil posameznik že pravnomočno obsojen oziroma, ko se en opis prekrška prekriva z opisom drugega prekrška, zaradi katerega je posameznik prav tako že bil sankcioniran (res iudicata). Zoper storilca, ki je v kazenskem postopku bil pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, ki ima istočasno tudi znake prekrška, se postopek o prekršku ne vodi in se mu tudi ne morejo izreči sankcije za prekršek in v takih primerih torej ne sme in ne more priti do dvojnega obravnavanja, niti do dvojnega kaznovanja. Povedano velja tudi v primeru dveh prekrškov, ki izhajata iz enega izvršitvenega ravnanja.
Natančno branje opisa obeh prekrškov, ki jih pritožba problematizira pa pokaže, da ni nobene dileme, da je v obravnavanih dveh primerih šlo za kršitve dveh samostojnih določb ZPrCP in s tem za storitev dveh različnih prekrškov. Prepoved vožnje vozila v cestnem prometu pod vplivom alkohola je natančno razdelana v členu 105 ZPrCP, vožnja pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za varno vožnjo, pa v 106. členu ZPrCP, pri čemer se vpliv takih snovi na psihofizične sposobnosti domneva takrat, če je s posebnimi sredstvi, napravami ali s strokovnim pregledom ugotovljena prisotnost takih snovi bodisi v krvi ali pa v slini. Zmotno je torej prepričanje pritožbe, da gre v obravnavani zadevi za dvojno sankcioniranje enega in istega prekrška.
sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve - pogoji - poseg v ustavne pravice posameznika - določitev socialno-varstvenega zavoda - prostorska zasedenost
Pritožnik je v času odločanja eden od najmanj prezasedenih zavodov in, kar je bistveno in v pritožbi zatrjuje sam pritožnik, ko omenja, da se pri njem stanje dnevno spreminja, eden od zavodov z največjo fluktuacijo. V takšnih okoliščinah bodo, ker se pri pritožniku stanje hitro spreminja, lahko nasprotnemu udeležencu in preostalim varovancem pritožnika kar najhitreje odpravljene morebitne kršitve temeljnih človekovih pravic z namestitvijo v prezaseden zavod. Navedenega tudi ne spremeni obširno pritožbeno zavzemanje, da je pri udeležencu zaradi večjega števila varovancev večje tveganje za incidente. Ob trenutni prezasedenosti pritožnika torej tudi po presoji pritožbenega sodišča pretehtajo nujne potrebe nasprotnega udeleženca po predmetni namestitvi in pravice tretjih iz okolja, v katerem se nasprotni udeleženec trenutno nahaja (op. pri obojem gre prav tako za temeljne človekove pravice), pred morebitnim kršenjem temeljnih človekovih pravic nasprotnega udeleženca in pravic ostalih varovancev, kamor se omenjeni namešča. Nasprotni udeleženec bo namreč po zatrjevanjih pritožnika trenutno nameščen v dnevni prostor varovanega oddelka pod videonadzor. Zaradi večje fluktuacije, ki jo omenja sam pritožnik, bo sam poseg v omenjene pravice predvidoma trajal le krajši čas, kar je ena izmed bistvenih okoliščin, da je ob zgoraj izpostavljenem pravilna odločitev o namestitvi pri pritožniku.
V postopkih po ZSKZDČEU-1 je sicer potrebno spoštovati načelo vzajemnega priznavanja, ki med drugim pomeni tudi to, da se upošteva in spoštuje kaznovalna politika druge države članice EU. Ker pa bi strogo vztrajanje pri tem načelu lahko privedlo tudi do nesorazmerno hudih posledic za državljane države izvršiteljice (na kar nakazuje tudi sodba Sodišča EU v združenih zadevah C-64/18, C-140/18, C-146/18 in C-148/18 z dne 12. 9. 2019, na katero se sklicuje tudi zagovornik v pritožbi), peti odstavek 192. člena ZSKZDČEU-1 dopušča uporabo načela sorazmernosti in omilitev uporabe načela vzajemnega priznavanja ter omejen poseg v kaznovalno politiko države izdaje.
Čeprav ni nobenega dvoma, da so delavci delo opravljali v Republiki A..., kar je tudi pogoj, da je sploh nastala obveznost delodajalca, da plače obračuna in izplača v skladu s predpisi o plačah, ki veljajo v Republiki A...3, je vendarle bistvo prekrška, zaradi katerega je storilki bila izrečena denarna sankcija, neizplačilo plače v ustrezni višini. Zato je pred odločitvijo o uporabi petega odstavka 192. člena ZSKZDČEU-1 potrebno ugotoviti, kje je družba M. d. o. o. (obračunavala in) izplačevala plače navedenim delavcem. Če so bile plače izplačane v Republiki Sloveniji, je uporaba petega odstavka 192. člena ZSKZDČEU-1 možna, sicer pa ne.
Izrek je nerazumljiv in ga ni mogoče preizkusiti. V prvi vrsti je temu tako, ker se skupni znesek 7.388,00 EUR, ki bi ga naj obdolženec dolgoval, ne sklada s postavkami zneskov, ki so za posameznega otroka opredeljeni v alinejah opisa kaznivega dejanja pod točko 1 in 2 izreka izpodbijane sodbe. V drugi vrsti pa k nerazumljivosti izreka prispeva dejstvo, da bi naj bila od skupnega zneska 7.388,00 EUR odšteta že izvršena plačila v skupni vrednosti 2.500,00 EUR, pri čemer niti iz izreka niti iz razlogov izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, za katerega otroka so bila posamezna plačila izvršena in na katero od dveh kaznivih dejanj se navedena zneska nanašata.
Po ZDSS-1 se v socialnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic iz sistema socialne varnosti na podlagi izpodbojnih tožb zoper drugostopenjske, v upravnem postopku dokončne odločbe. Socialno sodišče presoja pravilnost in zakonitost upravnih odločb in v sporu polne jurisdikcije praviloma samo odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi, seveda le pod pogojem, da so izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko sojenje. Glede na 72. člen ZDSS-1 mora biti tožba vložena v 30 dneh od vročitve dokončne odločbe, ter poleg sestavin, ki jih mora imeti vsaka vloga, vsebovati še posebne sestavine, določene v 73. členu ZDSS-1. Če tožba ni vložena v skladu z navedenimi procesnimi kavtelami, jo je sodišče po 75. členu ZDSS-1 v zvezi s 274. členom ZPP dolžno zavreči.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS00032448
ZPIZ-1 člen 142.. OZ člen 131, 148.. ZINDNO člen 4.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države za protipravno ravnanje organov
Sodna praksa je že izoblikovala merila za presojo protipravnosti ravnanj državnih organov. Protipravnost pri izdaji upravnih odločb v smislu civilno-odškodninske odgovornosti namreč ni podana pri vsaki zmotni uporabi materialnega predpisa ali kršitvi postopka. Podana mora biti kvalificirana stopnja napačnosti oziroma kršitve.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00029941
ZKP člen 357, 357-1, 358, 358-3. KZ-1 člen 187, 187/1, 186, 186/1.
pritožba državnega tožilca - izpoved priče - kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - oprostilna sodba - zavrnilna sodba - dejanje ni dokazano
Okvirno določen datum prodaje prepovedane droge in njena količina zadostujeta za opis dejanja iz 2. točke prvega odstavka 269. člena ZKP, za njegovo dokazanost pa ne.
spor majhne vrednosti - najemna pogodba - prenehanje najemnega razmerja zaradi odstopa od pogodbe - povrnitev stroškov - vezanost na tožbeni zahtevek - trditvena podlaga - izvedensko mnenje - odločitev o izvršilnih stroških
Sodišče odloča zgolj v mejah postavljenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP). Vendar to ne pomeni, da je vezano le na celoten zahtevek kot seštevek posameznih postavk. Vezano je tudi na trditveno podlago glede višine vsake od postavk, ki sestavljajo tožbeni zahtevek oziroma na vsak posamezni zahtevek.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00030223
OZ člen 15, 30, 30/3, 51. EZ-1 člen 37, 37/2. ZPP člen 214, 214/2, 451.
gospodarski spor majhne vrednosti - upravnik - dobava električne energije - stalna poslovna zveza med strankama - ustna prodajna pogodba - nastopanje v svojem imenu in za svoj račun - razlogi sodbe - ugovor pasivne legitimacije
Ob ugotovljeni volji za sklenitev pogodbe o dobavi električne energije za leto 2018 s strani obeh pravdnih strank se tožena ne more uspešno sklicevati na to, da v nasprotju z določbami EZ-1 ne more skleniti pogodbe z drugim dobaviteljem. Takšna okoliščina je tudi po presoji pritožbenega sodišča lahko zgolj podlaga za morebitno odškodninsko odgovornost tožeče stranke, na veljavnost zadevnega obligacijsko pravnega razmerja med strankama pa nima nobenega vpliva.
Sodišče prve stopnje se v razlogih sodbe ni dolžno opredeliti prav do vseh prvin trditvenega gradiva, prav tako pa tudi ne do vseh prvin dokaznega gradiva. Opredeliti se je dolžno do tistega, kar je bistveno.
Tožena stranka je sicer v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine navedla, da kot upravnik zadevnih objektov ni neposredni uporabnik storitev tožeče stranke, pač pa naj bi to bili posamezni etažni lastniki, vendar pa nato tožena stranka ni konkretizirano in obrazloženo prerekala navedb tožeče stranke v dopolnitvi tožbe, da so bile vse predmetne pogodbe sklenjene neposredno s toženo stranko - torej, da jih je ta sklenila v svojem imenu in za svoj račun, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da ugovor pasivne legitimacije tožene stranke ni utemeljen.
plačilo razlike plače - zavrženje dela tožbe - sodna pristojnost - res iudicata - subjektivna in objektivna istovetnost zahtevkov - prevedba plače
Presoja o (ne)obstoju procesne ovire za meritorno odločanje v obliki pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) temelji na kriteriju identitete spora, dva spora pa sta identična, če sta podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna istovetnost) in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna istovetnost). Dva spora sta identična le, če je podana tudi objektivna istovetnost zahtevkov.
Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka tožnice pravilno utemeljilo s tem, da je o zakonitosti prevedbe tožničine plače ob prehodu v nov plačni sistem odločilo s sodbo, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča. Tudi v kasnejši zadevi, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča, v kateri je tožnica uveljavljala prikrajšanje pri plači za obdobje od 8. 5. 2004 do 31. 9. 2008, je pritožbeno sodišče pojasnilo, da sta stranki in sodišče vezani na dokončno in pravnomočno odločitev o koeficientu osnovne plače iz leta 1999. Mimo dokončne določitve plače za čas njene veljavnosti tožnica ne more uspešno zahtevati izplačil oziroma uveljavljati prikrajšanja pri plači. Takšna presoja se opira na ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih, zlasti na stališča Vrhovnega sodišča RS (odločitvi v zadevah št. VIII Ips 153/2009 z dne 25. 5. 2009 in št. VIII Ips 224/2015 z dne 24. 5. 2016, v katerih je Vrhovno sodišče poudarilo, da morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače, ki so se zgodile pred uveljavitvijo ZSPJS, oziroma je bil akt delodajalca pred tem pravnomočen, ni mogoče naknadno sanirati z uporabo določb ZSPJS in na ta način posegati v dokončne in pravnomočne individualne delovnopravne akte o plači).