Ker tožnik nesporno soglasja k znižanju dodatka plačilnega razreda ni podal, je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je bilo znižanje, ki je temeljijo na enostranski odločitvi tožene stranke, veljavno.
Napitnina se v skladu z ZIS in Kolektivno pogodbo dejavnosti gostinstva in turizma deli med vse zaposlene in ne zgolj med tiste zaposlene, ki delajo pri igralnih mizah, igralnih avtomatih, blagajnah in recepcijah.
V premoženjskopravnem delovnem sporu, kakršen je tudi spor o pravici in plačilu dela napitnine, velja pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Na delavcu je breme, da trdi in dokaže, da je obveznost delodajalca iz delovnega razmerja nastala.
Naslov 136. člena ZDR-1 se res glasi „zadrževanje in pobot izplačila plače“, kot poudarja toženec v pritožbi, vendar je že iz zakonske dikcije jasno, da se prepoved enostranskega pobota terjatev s strani delodajalca ne nanaša le na terjatev iz naslova plače, ampak tudi na terjatev delavcev iz drugih pravnih naslovov. To je potrdila tudi sodna praksa.
Po ZDSS-1 se v socialnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic iz sistema socialne varnosti na podlagi izpodbojnih tožb zoper drugostopenjske, v upravnem postopku dokončne odločbe. Socialno sodišče presoja pravilnost in zakonitost upravnih odločb in v sporu polne jurisdikcije praviloma samo odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi, seveda le pod pogojem, da so izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko sojenje. Glede na 72. člen ZDSS-1 mora biti tožba vložena v 30 dneh od vročitve dokončne odločbe, ter poleg sestavin, ki jih mora imeti vsaka vloga, vsebovati še posebne sestavine, določene v 73. členu ZDSS-1. Če tožba ni vložena v skladu z navedenimi procesnimi kavtelami, jo je sodišče po 75. členu ZDSS-1 v zvezi s 274. členom ZPP dolžno zavreči.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37, 37/1, 39, 39/1, 39/1-2, 40, 42, 45, 49. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 15.
nagrada in stroški izvedenca - stroški zunanjega izvajalca - odmera nagrade izvedenca - dejanski stroški
Po 49. členu Pravilnika pa ima izvedenec tudi pravico do povrnitve stroškov v skladu s predpisi, ki urejajo povrnitev stroškov v sodnem postopku. Tako 15. člen Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku med drugim določa, da imajo izvedenci pravico do povrnitve stroškov za porabljeni material in do drugih dejanskih izdatkov v zvezi z opravljenim delom.
Toženi stranki ni mogoče očitati diskriminacije že zato, ker je tožnico v spornem letu ocenila z oceno dobro, nekatere druge zaposlene na istem delovnem mestu pa z višjo oceno. Navedbe tožnice, ki naj bi kazale na diskriminacijo, so pomanjkljive. Tožnica sicer zatrjuje neenako obravnavo, ne zatrjuje pa, zaradi katerega nedopustnega razloga v smislu okoliščin iz 6. člena ZDR-1 naj bi do zatrjevane neenake obravnave prišlo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00029827
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22. KZ člen 57, 58, 211/1. ZKP člen 95/1, 105/2 371/1-11, 372/1-4.
Stranka ima pravico biti zaslišana pred sodiščem in predlagati zaslišanje prič. S tem ima možnost obravnavanja pred sodiščem, sicer je lahko kršeno načelo kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00030223
OZ člen 15, 30, 30/3, 51. EZ-1 člen 37, 37/2. ZPP člen 214, 214/2, 451.
gospodarski spor majhne vrednosti - upravnik - dobava električne energije - stalna poslovna zveza med strankama - ustna prodajna pogodba - nastopanje v svojem imenu in za svoj račun - razlogi sodbe - ugovor pasivne legitimacije
Ob ugotovljeni volji za sklenitev pogodbe o dobavi električne energije za leto 2018 s strani obeh pravdnih strank se tožena ne more uspešno sklicevati na to, da v nasprotju z določbami EZ-1 ne more skleniti pogodbe z drugim dobaviteljem. Takšna okoliščina je tudi po presoji pritožbenega sodišča lahko zgolj podlaga za morebitno odškodninsko odgovornost tožeče stranke, na veljavnost zadevnega obligacijsko pravnega razmerja med strankama pa nima nobenega vpliva.
Sodišče prve stopnje se v razlogih sodbe ni dolžno opredeliti prav do vseh prvin trditvenega gradiva, prav tako pa tudi ne do vseh prvin dokaznega gradiva. Opredeliti se je dolžno do tistega, kar je bistveno.
Tožena stranka je sicer v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine navedla, da kot upravnik zadevnih objektov ni neposredni uporabnik storitev tožeče stranke, pač pa naj bi to bili posamezni etažni lastniki, vendar pa nato tožena stranka ni konkretizirano in obrazloženo prerekala navedb tožeče stranke v dopolnitvi tožbe, da so bile vse predmetne pogodbe sklenjene neposredno s toženo stranko - torej, da jih je ta sklenila v svojem imenu in za svoj račun, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da ugovor pasivne legitimacije tožene stranke ni utemeljen.
plačilo razlike plače - zavrženje dela tožbe - sodna pristojnost - res iudicata - subjektivna in objektivna istovetnost zahtevkov - prevedba plače
Presoja o (ne)obstoju procesne ovire za meritorno odločanje v obliki pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) temelji na kriteriju identitete spora, dva spora pa sta identična, če sta podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna istovetnost) in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna istovetnost). Dva spora sta identična le, če je podana tudi objektivna istovetnost zahtevkov.
Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka tožnice pravilno utemeljilo s tem, da je o zakonitosti prevedbe tožničine plače ob prehodu v nov plačni sistem odločilo s sodbo, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča. Tudi v kasnejši zadevi, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča, v kateri je tožnica uveljavljala prikrajšanje pri plači za obdobje od 8. 5. 2004 do 31. 9. 2008, je pritožbeno sodišče pojasnilo, da sta stranki in sodišče vezani na dokončno in pravnomočno odločitev o koeficientu osnovne plače iz leta 1999. Mimo dokončne določitve plače za čas njene veljavnosti tožnica ne more uspešno zahtevati izplačil oziroma uveljavljati prikrajšanja pri plači. Takšna presoja se opira na ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih, zlasti na stališča Vrhovnega sodišča RS (odločitvi v zadevah št. VIII Ips 153/2009 z dne 25. 5. 2009 in št. VIII Ips 224/2015 z dne 24. 5. 2016, v katerih je Vrhovno sodišče poudarilo, da morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače, ki so se zgodile pred uveljavitvijo ZSPJS, oziroma je bil akt delodajalca pred tem pravnomočen, ni mogoče naknadno sanirati z uporabo določb ZSPJS in na ta način posegati v dokončne in pravnomočne individualne delovnopravne akte o plači).
predčasna pokojnina - starostna pokojnina - pokojninska doba brez dokupa - neprava obnova postopka - plačilo prispevkov - družbeništvo v zasebni družbi - pokojninska doba
Po ZPIZ-2, prav tako pa tudi po ustaljeni sodni praksi, se obdobja zavarovanja zavarovancu na temelju družbeništva in poslovodenja zasebne družbe v pokojninsko dobo upoštevajo le, če so bili prispevki plačani. Po izrecni določbi 133. člena ZPIZ-2 se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za to obdobje plačani predpisani prispevki. Če je bil za določeno obdobje zavarovanja plačan le del prispevkov se v pokojninsko dobo upošteva le sorazmeren del zavarovalne dobe (drugi odstavek 133. člena ZPIZ-2). To pomeni, da se v zavarovalno dobo štejejo le obdobja zavarovanja, za katera so bili plačani predpisani prispevki.
Načelo upoštevanja obdobja zavarovanja v zavarovalno dobo pod pogojem plačila prispevkov velja absolutno za zavarovance, ki so sami zavezanci za obračun in plačilo prispevkov. Drugačna ureditev velja le za delavce in za upoštevanje pokojninske dobe zadostuje že, da so prispevki obračunani. Ker je bila tožnica glede na izpis zavarovanj v spornem obdobju zavarovana kot družbenik in poslovodna oseba zasebne gospodarske družbe, bi bilo to obdobje v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo mogoče šteti le, če bi bilo dokazano plačilo prispevkov v predpisani višini. Če prispevki niso plačani v predpisani višini, se v pokojninsko dobo skladno z drugim odstavkom 133. člena ZPIZ-2 upošteva le sorazmerni del zavarovalne dobe. Ker tožnica tekom postopka ni dokazala, da so bili prispevki plačani v predpisani višini, je v pokojninsko dobo pravilno upoštevan le sorazmerni del zavarovalne dobe.
Glede na to, da se je pogodba o zaposlitvi z dne 4. 10. 2017 med strankami dejansko izvrševala, ne gre niti za simuliran posel, prav tako pa tudi pogodba ne temelji na nedopustni podlagi. Tako je odločitev sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi ni nična, glede na določbo 86. člena OZ, pravilna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00030930
ZIZ člen 270, 270/1, 270/2, 270/3. ZPP člen 360, 360/1, 363, 363/2, 383. ZGD člen 258, 258/1, 258/2.
veriženje pogodb - najem letala - nastanek škode - začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetno izkazan obstoj terjatve - pomanjkljiva trditvena podlaga - opredelitev do relevantnih navedb stranke
Z ničemer tožnica kot predlagateljica začasne odredbe svojega predloga ni nadgradila s takimi trditvami, iz katerih bi izhajalo, da je svojo terjatev, upoštevajoč revizijske razloge, izkazala za verjetno. To pa bi za uspeh s predlogom morala storiti, saj ta utemeljitev spada v njeno trditveno sfero. Z vprašanjem, ali je v tej fazi postopka zaradi vezanosti sodišča na določilo 383. člena v zvezi z drugim odstavkom 363. člena ZPP to sploh mogoče, pa se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo. Svojega stališča, da „nedvomno obstoji večja verjetnost, da bo v ponovnem sojenju ugodeno zahtevku, kot pa da bo zahtevek zavrnjen, sicer Vrhovno sodišče ne bi ugodilo reviziji tožeče stranke“ tožnica ni ustrezno konkretizirala. Ob manjkajoči trditveni podlagi, ki bi se prilegala razlogom, iz katerih je bila v revizijskem postopku drugostopenjska sodba razveljavljena, pa je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni popolno ugotovilo, zaradi česar naj bi tudi napačno uporabilo materialno pravo, v posledici obojega pa kršilo tudi 14. točke drugega odstavka 399. člena ZPP, češ, da se zaradi manjkajočih razlogov izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti.
plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo
Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotavljanjem dejanskega obsega tožničinega dela na delovnem mestu "samostojni strokovni sodelavec II" izhajalo iz tabele in po posameznih postavkah preverilo, koliko časa in katera opravila je tožnica dejansko opravljala v spornem obdobju. Ob upoštevanju izpovedi prič in še zlasti tožničine izpovedi glede posameznih opravil je pravilno ugotovilo, da tožnica v spornem obdobju ni opravljala dela delovnega mesta "samostojnega strokovnega sodelavca II" v povprečju več kot 90 % delovnega časa, zato ji v tem obsegu pripada tudi razlika v plači. Za priznanje razlike v plači za vtoževano obdobje v višjem odstotku ni podlage v izvedenih dokazih.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00029882
ZPP člen 49, 214, 214/2, 453, 454, 454/2, 458, 458/5. OZ člen 619.
gospodarski spor majhne vrednosti - dopolnitev tožbe - dokazi in izvajanje dokazov - podjemna pogodba - neprerekana dejstva - domneva o priznanju dejstev - pravica do izjavljanja v postopku - negativno dejstvo - procesno trditveno in dokazno breme - prevalitev trditvenega in dokaznega bremena - zavrnitev dokaznega predloga
Zgolj zanikanje obstoja dolga, ob navedbi, da tožena stranka niti ne ve, kaj naj bi dolg predstavljal, po pojasnilu tožeče stranke za kaj je šlo, več ne zadošča. Gre za pavšalen ugovor, ki ga z izvajanjem dokazov ne bi bilo mogoče konkretizirati. Zato sodišče prve stopnje, s tem ko je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju toženkinega zakonitega zastopnika in omenjene priče, toženi stranki ni kršilo pravice do izjave.
Pravna teorija in sodna praksa sta si enotni, da mora stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati, pri čemer ni mogoče šteti, da dokazni predlog za zaslišanje stranke ali priče pomeni takšno zahtevo, saj ni nujno, da bo sodišče dokaznemu predlogu ugodilo.
Razlog za zavrženje pritožbe je bil v odsotnosti pritožnikovega lastnoročnega podpisa (nepopolnost pritožbe). Sodišče v primerih nerazumljivih vlog ali če vloga ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, skladno s prvim odstavkom 108. člena ZPP zahteva od vložnika, da vlogo popravi ali dopolni. Vendar pa se v postopku s pritožbo - skladno z določbo 336. člena ZPP - določbe 108. ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev ne uporabljajo. V primeru, ko je pritožba nepopolna, jo sodišče prve stopnje zavrže s sklepom brez naroka.
ZST-1 člen 34.. ZPP člen 105a, 105a/3, 116, 116/1.
vrnitev v prejšnje stanje - plačilo sodne takse
Za odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je ključna okoliščina, da je imela tožnica za zastopanje v pravdi pooblaščenca, ter da med njima ni bilo npr. kakšnega nesporazuma glede izpolnitve obveznosti plačila sodne takse. Odvetniku je bil nalog za plačilo sodne takse vročen. To, da je tožnico o plačilnem nalogu obvestil takoj po elektronski pošti in istega dne še po telefonu, ne zmanjšuje pomena dejstva, da je odvetnik posebej kvalificiran za (pravočasno) izvedbo procesnih dejanj, med katerimi je tudi obveznost plačila sodne takse.
ZNPPol člen 18, 18/3.. ZKP točka 173, 173/2, 236, 236/1, 236/1-2.. URS člen 54.
varovanje koristi otroka - zaslišanje otroka - predlog za izločitev nedovoljenih dokazov - hišna preiskava - privilegirana priča
Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je policija ravnala povsem skladno z določbo tretjega odstavka 18. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije, kjer je med drugim tudi določeno, da policisti o zaslišanju otroka ne obvestijo staršev ali skrbnikov, če bi bilo to v nasprotju s koristmi otroka, pri čemer pa morajo o zaslišanju obvestiti pristojni center za socialno delo. Policija je tako tudi ravnala, saj je bila na pogovoru otroka s policisti dne 07.12.2016 navzoča tudi delavka centra T. Ž., pri čemer je tudi na dlani, da bi bila prisotnost otrokovega očeta pri takem zaslišanju gotovo v nasprotju s koristmi otroka oz. interesom kazenskega postopka, ki je med drugim namenjen tudi temu, da te koristi varuje.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00032864
ZDR člen 43, 171, 171/1, 184.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 174, 174/2, 179, 347, 347/1, 943, 943/1.. ZVZD-1 člen 5.. Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ( Rim II ) člen 4, 4/3.
Tožnik se poškodoval pri opravljanju dela v tujini (v Belgiji). Delo je opravljal na gradbišču belgijskega naročnika, z njegovimi delovnimi sredstvi, po njegovih navodilih in pod njegovim nadzorom. Ob upoštevanju nadaljnjih ugotovitev, da sta tožnik in druga toženka s pogodbo o zaposlitvi sklenila delovno razmerje v Sloveniji za opravljanje dela tesarja v tujini in da je bil tožnik na podlagi te pogodbe napoten na delo k naročniku v Belgijo, je škodni dogodek v tesnejši zvezi s slovensko državo kot z državo, v kateri je škoda nastala.
Druga toženka je s tem, ko tožniku ni zagotovila varnih delovnih razmer pri naročniku, h kateremu ga je napotila na opravljanje dela, obveznost preprečevanja nevarnosti v zvezi z delom tožnika opustila. Presoja sodišča prve stopnje, da je druga toženka v obravnavani zadevi ravnala protipravno, je zato pravilna.
Tožnik k nastali škodi ni soprispeval. Pritožbi neutemeljeno uveljavljata, da bi moral tožnik nadrejenega delavca opozoriti, da opravljanje dela na ugotovljeni način ni bilo varno. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bilo tožniku opravljanje dela na tak način s strani direktorja naročnika izrecno naročen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - ustreznost dela - omejitve pri delu
Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica drugo delo kot tisto iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto sekretar (VII. stopnja izobrazbe) opravljala zato, ker dela po pogodbi o zaposlitvi iz zdravstvenih razlogov ni bila zmožna opravljati. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do okoliščin v zvezi z dejanskim opravljanjem dela po omenjenem sklepu ni opredelilo. Sicer pa so s tem v zvezi relevantne le okoliščine glede vprašanja, ali je morebiti tožnica pri toženki že opravlja delo, skladno z omejitvami po odločbi ZPIZ.
Tožnica je v sporu izpostavljala zlasti ustreznost dela, ki ga je dejansko opravljala pred odpovedjo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne ustreza priznanim omejitvam iz naslova invalidnosti, saj je šlo po vsebini za enostavnejša dela, ki so ustrezala V. stopnji izobrazbe, iz tožničine ocene delovne uspešnosti za leto 2017 pa prav tako ni moglo razbrati, da je opravljala ustrezno delo VII. stopnje izobrazbe. Za presojo zakonitosti odpovedi tudi ni pomembno, kar poudarja tožnica, da je delo opravljala zelo dobro. Navedeno nima večjega pomena kot ključna ugotovitev, da toženka nima ustreznega delovnega mesta, na katerem bi lahko tožnici zagotovila omejitve iz naslova invalidnosti po odločbi ZPIZ.
nadurno delo - voznik tovornjaka - izvedensko mnenje - neenakomerno razporejen delovni čas
V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku za plačilo nadur, ki jih je tožnik opravil kot voznik tovornjaka (po pogodbi o zaposlitvi je bil zaposlen na delovnem mestu voznik II) pri delu za toženo stranko v obdobju od oktobra 2011 do decembra 2015. Tožbenemu zahtevku je ob uporabi Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD) ter ZDR in ZDR-1 delno ugodilo na podlagi ugotovitev oziroma stališča, da tožnik ni imel neenakomerno razporejenega delovnega časa, zaradi česar je bil v posameznem mesecu zaposlitve pri toženi stranki upravičen do plačila nadur za vso morebitno opravljeno delo preko polnega delovnega časa 40 ur tedensko, ne glede na to, ali ga je tožena stranka kot delodajalec odobrila. Štelo je, da je lastnik tožene stranke smiselno priznal, da tožniku nadur ni plačeval, ker je bil tožnik plačan od realiziranega prometa, zato je po ugotovitvi števila delovnih ur (iz podatkov tahografov in potnih nalogov) tožniku prisodilo plačilo za ure nad polnim tedenskim delovnim časom kot nadure. Tožnik se neutemeljeno pritožuje, da je sodišče spregledalo kršitev Uredbe ES št. 561/2006 zaradi nedovoljenega načina plačevanja dela tožnika v odvisnosti od prevoženih razdalj ali količine prevoženega blaga, saj sodišče prve stopnje ni sledilo zavzemanjem tožene stranke, da je tožnik zaradi takega sistema plačila prejel celotno plačilo za svoje delo, da je bilo delo tožnika neenakomerno razporejeno ter da ni imel nadur. Nasprotno, sodišče prve stopnje je izrecno zapisalo, da tožena stranka ni dokazala, da bi bile tožniku plačane opravljene nadure in je prav zato ugotavljalo število dejansko opravljenih ur v spornem obdobju, katerih plačilo je toženi stranki tudi naložilo. Glede na to je treba zavrniti pritožbene trditve o neugotovljeni kršitvi pravil o plačevanju voznikov po realizaciji.