Izhodišče toženke, da je priglašene storitve, ki so bile opravljene do 3. 6. 2022, treba vrednotiti ob upoštevanju OT/2015, tiste po 4. 6. 2022 pa ob upoštevanju OT/2022, je pravilno.
Z Družinskim zakonikom (v nadaljevanju DZ) in Zakonom o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) je bila spremenjena prejšnja materialnopravna in procesna zakonska ureditev, s čimer pa določbe OT tedaj (še) niso bile usklajene. OT/2015 je posebej urejala plačilo za odvetniške storitve, opravljene v sporih zaradi razveze, razveljavitve ter obstoja ali neobstoja zakonske zveze, o varstvu in vzgoji otrok, zakonitem preživljanju in o stikih z otroki, in sicer v peti do osmi alineji tar. št. 18/2 za tožbe v teh zadevah, ter skladno s tem za sestavljanje vlog v tar. št. 19 in za zastopanje v tar. št. 20.
V IX. poglavju Posebnega dela OT/2015 pa so bile določene postavke za odvetniške storitve za nepravdne postopke, med drugim v tar. št. 23 za t.i. druge nepravdne postopke med katere pa se po navedenem niso uvrščali spori zaradi razveze, razveljavitve ter obstoja ali neobstoja zakonske zveze, o varstvu in vzgoji ter preživljanju in stikih z otroki. OT torej ob uveljavitvi oziroma začetku uporabe DZ in ZNP-1 z njima ni bila usklajena, vendar pa navedeno podlage za sprejeto odločitev toženke v tem delu ne daje. Bistveno je, da je bil tožnik z odločbo z dne 30. 11. 2020, skladno s katero mu je bila izdana tudi napotnica, določen, da za upravičenko opravi odvetniške storitve pravnega svetovanja in zastopanja na prvi stopnji v postopku zaradi razveze zakonske zveze in dodelitve mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo, določitve stikov in preživnine, kar je tudi storil, ter da je bilo plačilo za storitve v sporih s takšno vsebino v OT/2015 specialno urejeno.
Glede na pojasnjeno vsebino ravnanja policije po 148. in 148.a členu ZKP in predstavljene posledice, ki jih lahko ima uradni zaznamek o osumljenčevi izjavi, sestavljen po šestem odstavku 148. člena ZKP, za nadaljnji potek kazenskega postopka, se gre za dejanja policije, pri katerih bi osumljencu morala biti zagotovljena BPP, če si glede na svoj socialni položaj sam ne more zagotoviti zagovornika. To pa seveda le, če so izpolnjeni nadaljnji vsebinski pogoji po 24. členu ZBPP.
V obravnavani zadevi sta tako resnost kršitve kot teža kaznivega dejanja veliki. Tožnik je namreč osumljen kaznivega dejanja zanemarjanja in surovega ravnanja s svojim otrokom (pokojnim B. B.) po drugem odstavku 192. člena KZ-1, za katero je zagrožena kazen zapora do 5 let. Pri tem ni mogoče zanemariti posebne občutljivosti zadeve, prepletene z družinskopravno tematiko, ki kompleksnost kazenske zadeve povečuje. Okoliščina, da tožniku grozi zaporna kazen, v kazenskih zadevah praviloma že sama po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev.
Ne omejitev iz določbe drugega odstavka 22. člena ZUS-1 ne finančna nezmožnost za plačilo odvetnika sami po sebi ne moreta utemeljevati dodelitve BPP, če ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP, tj., da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno vložiti pravno sredstvo.
Utemeljen je tožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi postopka, saj se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Če ZBPP ne določa drugače, postopa pristojni organ za brezplačno pravno pomoč po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek.
Organ svoje odločbe namreč ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP).
Niti teža dejanja in zagrožena sankcija niti kompleksnost zadeve in osebne okoliščine tožnika ne narekujejo, da bi mu bilo za uresničevanje pravice do sodnega varstva v sodnem postopku o prekršku potrebno in pravično dodeliti BPP. Resnost kršitve in teža zagrožene kazni za prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1 (tj. le globa v višini 500,00 EUR) tudi ob morebitni grožnji stranske sankcije odvzema vozila nista veliki, zadeva pa tudi z vidika uporabljene pravne podlage za prekršek ni kompleksna.
Sklep o zavrženju zahteve za izločitev uradne osebe ni akt, ki se lahko samostojno izpodbija v upravnem sporu, in da zato pritožba zoper sklep o zavrženju tožbe zoper tovrstni akt, nima verjetnih izgledov za uspeh. Zoper sklep o zahtevi za izločitev uradne osebe v upravnem postopku ni samostojnega sodnega varstva, ne pomeni, da stranka zoper omenjeno odločitev sploh nima na voljo (učinkovitega) pravnega sredstva, ker je sodno varstvo zgolj odloženo. Stranka tako lahko kršitev pravice do nepristranskega odločanja uveljavlja v okviru tožbe v upravnem sporu zoper končno odločitev upravnega organa.
BPP je namenjena uresničevanju pravice do sodnega varstva in jo je mogoče dodeliti le za postopke pred sodiščem oziroma za izvensodno reševanje sporov. Ker vložitev ovadbe to ni, tudi za pravni posvet pri odvetniku v zvezi s kazensko ovadbo dodelitev BPP ni mogoča.
BPP se upravičencu glede na izrek odločbe o dodelitvi BPP ni odobrila za vsako posamezno pravno sredstvo ali procesno dejanje posebej (npr. vložitev predloga za zavarovanje), ampak le-ta spadajo v okvir odobrene BPP v zvezi z odločanjem o predlagani začasni odredbi. BPP se praviloma odobri za določeno zadevo in ne za vsako posamezno pravno sredstvo v okviru iste zadeve.
Postopek pred sodiščem je kontinuiran proces, v katerem se z aktivnim delovanjem vseh udeležencev (sodišča in strank) ustvarja procesni okvir, v katerem se nato zgradi materialno pravna oziroma vsebinska podlaga odločitve. Procesna dejanja ene stranke niso zgolj posamezna opravila, ampak tvorijo procesno celoto.