Izpodbijani sklep v delu zavrnitve zahtevka ni zakonit, saj temelji na petem odstavku 17. člena ZOdv, ki v času izdaje sklepa, 24. maja 2023, ni (več) veljal.
Tožnica ne izkazuje pravnega interesa za vložitev tožbe zoper odločbo, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu, saj je bilo njeni prošnji za BPP ugodeno.
Za ukrepe odrejene po ZNPPol in za kazenske oz. predkazenske postopke se BPP na podlagi določb ZPND ne more dodeliti.
Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik prošnjo za BPP vložil po pooblaščencu B. B. iz Odvetniške družbe C. in da je v prošnji kot izbranega odvetnika navedel prav njega. Iz navedenega dovolj jasno izhaja, da je bil tožnik z omenjenim odvetnikom že dogovorjen za nudenje BPP, zato ne more biti utemeljeno sklicevanje tožene stranke na izjemo iz tretjega odstavka 36. člena ZBPP, tj., da prosilcu ni bilo mogoče zagotoviti izvajalca BPP.
Tožnik je je v obravnavanem postopku in v postopku Bpp 1366/2024 prosil za dodelitev BPP za vložitev dveh različnih odškodninskih zahtevkov, ki temeljita na različnih dejanskih podlagah. Zgolj okoliščina, da gre v obeh primerih za vložitev odškodninske tožbe zoper RS na podlagi 26. člena Ustave RS in torej za isto pravno podlago, ne zadostuje za ugotovitev, da gre za isto upravno zadevo v smislu 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.
Toženka bi morala pri odločanju uporabiti peti odstavek 17. člena ZOdv, ki je veljal v času odločanja o priglašenih stroških, torej materialni predpis, ki je veljal na dan izdaje izpodbijanega sklepa. Bistven je le čas odločanja toženke, saj takrat nastane terjatev za povrnitev stroškov nasprotni stranki, in ne morebiti čas, ko odvetnik priglasi stroške pristojni službi za brezplačno pravno pomoč ali morebiti čas oprave odvetniške storitve. Izpodbijani sklep je bil izdan 17. 5. 2023, torej po začetku veljave nove ureditve, zato je toženka v tem delu izpodbijanega sklepa napačno uporabila materialno pravo.
Glede ostalih 14 sestankov, ki jih toženka ni priznala, tožnik povsem pavšalno ugovarja tej odločitvi in v tožbi z ničemer ne pojasni, zakaj so bili ti sestanki potrebni za zastopanje upravičenca do BPP. Tožnik tudi ne navede v zvezi s katerimi procesnimi dejanji so bili sestanki potrebni in povsem pavšalno (zgolj s trditvijo, da je odločitev nepravilna) ugovarja zavrnitvi vseh ostalih zahtevanih stroškov, zato sodišče tako pavšalnega tožbenega ugovora ne rabi presojati.
Če tožnik ne poda nobene navedbe ali pojasnila, nezakonitosti izpodbijane odločbe ne uspe izkazati.
Izpolnjeno napotnico, ki je vezana na posamezno zadevo, je izvajalec BPP dolžan predložiti službi za BPP v roku 15 dni po opravljeni storitvi.
Če je BPP dodeljena za določen sodni postopek na prvi stopnji, se šteje, da je zadnja storitev opravljena, ko stranka prejme sodbo sodišča prve stopnje.
Dejstvo, da je sodišče že odločilo, da stroški zagovornika bremenijo proračun, je treba upoštevati in jasno obrazložiti, kako ta odločitev vpliva na odločitev o vračilu prejete BPP.
Okoliščina enkratnega vračila prejete BPP ne predstavlja tožbenega razloga. Obročno plačilo prejete brezplačne pravne pomoči se doseže s podajo predloga za obročno vračilo pristojnemu organu za brezplačno pravno pomoč.
Ne glede na ugovor toženke, da je bila vloga v predmetni zadevi nepopolna, sodišče poudarja, da je v času vložitve predmetne vloge tožnice veljavni prvi odstavek 67. člena ZUP določal, da je v primeru, če je vloga nepopolna, organ dolžan vložnika v roku petih delovnih dni pozvati, naj pomanjkljivosti odpravi, in določiti rok, v katerem mora to storiti. Ker gre za instrukcijski rok, njegova prekoračitev sicer nima neposrednih pravnih posledic, vendar ga kljub temu ni mogoče zanemariti. To bi namreč pomenilo, da bi organ z opustitvijo dolžnega ravnanja lahko preprečil uporabo 222. člena ZUP ali jo odložil za nerazumno obdobje, kar bi bilo v nasprotju z institutom tožbe zaradi molka organa in bi lahko vodilo v omejevanje pravice do sodnega varstva.
Odmera višine nagrade je odvisna od višine potencialno zagrožene kazni oziroma teže kaznivega dejanja. Odvetniške storitve se, med drugim, vrednotijo tudi glede na strokovno zahtevnost in tudi takšno vrednotenje vodi do sklepa, da je potrebno pri odmeri nagrade za odvetnika po tarifni številki 10 upoštevati, ne le število sodnikov, ki v zadevi sodi, ampak tudi zahtevnost zadeve in s tem povezano strokovno znanje zagovornika ter zahtevnost njegovega zastopanja, ki je (praviloma) višja ravno v primerih, ko je tudi zagrožena kazen višja in je pravni položaj obdolženega še toliko bolj ogrožen.
Obseg oziroma meje verjetnosti uspeha je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti. Ta pravni standard mora pristojni organ napolniti ob uporabi kriterijev določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem očitnosti.
Glede na to, da je B. B. oziroma, v njegovem imenu, tožnik - čeprav zoper iste tožene stranke in v zvezi z isto vsebinsko problematiko (uporabo poslovne hale v Sevnici) - po 16. 6. 2021, ko je bila izdana odločba Bpp 175/2021, vložil še eno tožbo, s popolnoma drugačnim zahtevkom (tožbo na plačilo uporabnine in negatorno tožbo) bi mu morala biti za tožnikovo zastopanje v tej zadevi BPP posebej odobrena. Kar pa ni bila. Po tem, kar je od tožnika slišalo na glavni obravnavi in kar izhaja iz listin tudi sodišče ne more drugače kot pritrditi zaključku tožene stranke, da B. B. za postopek I P 70/2021, na katerega se nanaša tožnikov stroškovnik, ni imel odobrene BPP.
Tožnica ima kot upravičenka do Bpp sicer materialnopravni interes za izid upravnega postopka odmere stroškov odvetnici, zato bi jo toženka morala obvestiti, da se je ta postopek začel, da ima možnost, da se o tem izjavi, ter jo opozoriti na posledice sprejete odločitve o stroških v skladu z ZBPP.
Če stranka doseže, da ji organ prizna položaj stranke oziroma stranskega udeleženca, lahko tako kot druge stranke oziroma stranski udeleženci, izpodbija upravni akt, ki je izdan v upravnem (v primeru obnove v obnovljenem) postopku.
Toženka svojo odločitev utemeljuje s tem, da je prošnjo vložila neupravičena oseba, kot pravno podlago za odločitev pa navaja 24. člen ZBPP, ki se ne nanaša na presojo, kdo je lahko stranka postopka ampak na presojo možnosti za uspeh. Iz navedenega razloga se odločbe ne da preizkusiti.
Tožnikova prošnja je nejasna, saj je tožnik kot prosilca navedel sebe, iz priloženih listin pa izhaja, da je stranka postopka, v zvezi s katerim prosi za BPP, njegov mladoletni sin. Iz prošnje torej ni razvidno, ali tožnik prosi za BPP v svojem imenu ali v imenu in za račun svojega sina. Toženka bi morala tožnika v pozivu poučiti, zakaj je njegova vloga nejasna oziroma pomanjkljiva in navesti, kako in na kakšen način naj pomanjkljivosti odpravi, ter mu določiti rok, v katerem lahko to stori.
Zakonska ureditev organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne.
Rok za odločitev je instrukcijski in njegovo nespoštovanje samo po sebi ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka. Da je to vplivalo na pravilnost in zakonitost izdane odločbe tožnik določno ne zatrjuje, toženka pa je dolžna izdati odločbo glede na pravno in dejansko stanje, ki je obstajalo v času njenega odločanja. Nesporno je, da je v postopku, v zvezi s katerim je tožnik zaprosil za BPP, sodba postala pravnomočna dne 29. 11. 2024 in da je v času odločanja toženke potekel tudi že rok za vložitev predloga za dopustitev revizije in zahteve za varstvo zakonitosti. Če bi torej tožnik izpolnjeval pogoje za dodelitev BPP in bi ga v sodnem postopku, v zvezi s katerim je zaprosil za BPP, zastopal odvetnik, bi dodeljena BPP zajemala plačilo za dejanja pravne pomoči od dneva po vložitvi prošnje naprej. Vendar tožnika v postopku odvetnik nesporno ni zastopal, hkrati pa tožnik tudi ne trdi, da bi v postopku dodelitve BPP ali pa v pravdnem postopku, v zvezi s katerim je zaprosil za BPP, uveljavljal, da nujno potrebuje pravno pomoč odvetnika za opravo določenega procesnega dejanja (zastopanje na naroku, vložitev pritožbe ipd.).
Kot določa peti odstavek 68. člena ZUP se nepopolna ali nejasna vloga šteje za pravočasno, če jo je vložnik vložil v predpisanem roku, ter je v roku, ki mu ga je določil organ, popravil pomanjkljivosti. To pomeni, da je vloga pravočasna, čeprav se bodo pomanjkljivosti lahko odpravile že po preteku roka za vložitev vloge, vendar v roku določenem za dopolnitev. Po povedanem bi morala toženka šteti, da je tožnik vlogo za dodelitev BPP vložil 18. 8. 2025 in ne šele 22. 8. 2025, ko je tožnik svojo vlogo dopolnil z obrazcem za dodelitev BPP.