Določba desetega odstavka 10. člena ZUPJS določa tistega od staršev, pri katerem se otrok upošteva kot njegov družinski član v primeru ugotavljanja njegovega materialnega položaja za namen uveljavljanja pravic iz javnih sredstev (tudi v primeru uveljavljanja pravice do brezplačne pravne pomoči po ZBPP), kar pa ne pomeni, da se tistemu od staršev, kateremu otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo, oziroma pri katerem otrok ne živi, finančna skrb, ki jo ta namenja otroku, ne upošteva pri ugotavljanju njegovega premoženjskega stanja, ko uveljavlja pravice iz javnih sredstev. Temu staršu se namreč po izrecni določbi 1. točke prvega odstavka 13. člena ZUPJS pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev (v obravnavanem primeru pravice do brezplačne pravne pomoči) ugotovljeni dohodek zmanjša za izplačane preživnine.
Zahteva za varstvo zakonitosti je dopustna, če je višje sodišče kršitve sicer obravnavalo, vendar jih je kot neutemeljene zavrnilo. Toženka pa je navedeno določbo 420. člena ZKP razlagala ravno obratno, tj. da naj bi bila s tem, ko vložnik kršitev uveljavlja v pritožbi in jo drugostopenjsko sodišče zavrne, vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izključena, kar je napačno. Ker se je toženka pri zavrnitvi tožnikove prošnje za dodelitev BPP iz razloga po 24. členu ZBPP oprla izključno na napačno razlago petega odstavka 420. člena ZKP, pa je bil posledično tudi 24. člen ZBPP zmotno uporabljen.
Tožnik v tožbi sicer obsežno ampak posplošeno izraža nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo toženke, a konkretno ne navaja kakršnihkoli dejanskih ali pravnih razlogov, zaradi katerih ne bi bila pravilna. Pavšalne in nekonkretizirane navedbe ne morejo biti podlaga za zaključek, da so pogoji za postopek pred ESČP izpolnjeni. Tudi neuspeh tožnika v postopku, v zvezi s katerim je vložil prošnjo za dodelitev BPP, ne more biti razlog za vložitev pritožbe na ESČP. Neuspeh prosilca v postopkih pred sodiščem prve, druge in tretje stopnje ne more biti podlaga za zaključek, da so pogoji za postopek pred ESČP izpolnjeni.
V obravnavani zadevi je ne-relevantno, ali je tožnik uveljavljal BPP za sestavo in vložitev izjave v zvezi s prekrškom pred Policijsko postajo A. ali pred Finančnim uradom B. Oba sta namreč upravna organa, ki kot takšna nista pristojna za izvedbo sodnih postopkov, kar pomeni, da se pred njima ne more uresničevati pravice do sodnega varstva v smislu določil ZBPP. Tožnik tako po materialnem pravu ni upravičen do brezplačne pravne pomoči pred nobenim izmed navedenih organov.
Tožnik je pri organu za BPP Okrožnega sodišča v Novem mestu vložil prošnjo za dodelitev BPP v zvezi s kazensko zadevo, ki je v teku pri Okrožnem sodišču v Krškem pod opr. št. II K 85690/2023. Navedena prošnja je bila s sklepom Bpp 7/2024 z dne 11. 1. 2024 zavržena. Sklep Bpp 7/2024 v času vložitve nove vloge, ki jo je tožnik vložil 16. 1. 2024 in je predmet tega upravnega spora, še ni bil pravnomočen. Po določbi četrtega odstavka 129. člena ZUP pa upravni organ s sklepom zavrže zahtevo stranke, če v isti upravni zadevi že teče postopek. Ker postopek na podlagi prve vloge tožnika še ni bil pravnomočno zaključen, je toženka po presoji sodišča odločila pravilno, ko je tožnikovo novo vlogo (vlogo z dne 16. 1. 2024) zavrgla.