V predmetni zadevi je med strankama nesporno, da tožnik na naslovu nima prijavljenega stalnega prebivališča. Toženka je glede na navedeno pravilno ugotovila, da pogoj iz prvega odstavka 18. člena ZUPJS ni izpolnjen, omenjeno nepremičnino pa je zato glede na določbe 17. člena ZUPJS treba upoštevati pri ugotavljanju tožnikovega premoženja. Zgolj okoliščina, da ima tožnik na naslovu sporne nepremičnine prijavljeno začasno prebivališče ter da tam tudi dejansko živi, na navedeno ne more vplivati.
Tožnikova zahteva, da se upošteva avstrijski standard minimalnega dohodka (1.909 EUR), nima pravne podlage. Slovenski pravni red pri ugotavljanju upravičenosti do pravic iz javnih sredstev uporablja slovenske standarde in kriterije. Navedeno je logično, saj gre za dodelitev sredstev iz slovenskega proračuna za postopke pred slovenskimi sodišči.
Tožnik je v relevantnem obdobju (september-november 2024) prejemal 971,60 EUR mesečnega dohodka, kar presega mejo 969,76 EUR.
Tožnik je lastnik nepremičnine v Republiki Sloveniji, da ima stalno prebivališče prijavljeno v Avstriji; da v slovenski nepremičnini ne prebiva; njegov center življenjskih interesov je v Republiki Avstriji, kjer prejema vse svoje dohodke (bolniško nadomestilo, socialno pomoč), ima prijavljeno stalno prebivališče in kjer dejansko neprekinjeno prebiva.
Tožnik lahko s slovensko nepremičnino prosto razpolaga. Razpolaganje ne pomeni le prodaje, ampak tudi oddajo v najem ali drugo obliko unovčenja. Možnost pridobivanja dohodkov iz nepremičnine dodatno potrjuje, da gre za premoženje v smislu zakonskih določb.