Sodišče ob odločanju o predlogu za oprostitev sodne takse na predlog ni vezano in lahko dovoli tudi odlog, oziroma obročno plačilo, če so podani pogoji za odlog ali obročno plačilo takse, ne pa tudi za oprostitev. Trditveno in dokazno breme tako za oprostitev kot tudi odlog in obročno plačilo sodne takse nosi predlagatelj, na njegove navedbe je sodišče vezano. Iz navedb dolžnika v predlogu pa ni razvidna nobena okoliščina, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bo dolžnik brez ogrožanja svoje dejavnosti plačilo sodne takse zmogel kdaj kasneje, oziroma, da bi takso lahko plačal po obrokih. Nasprotno, tudi še v pritožbi trdi, da sredstev za plačilo sodne takse, tudi če gre le za 44 EUR, sploh nima. Sodišču prve stopnje se zato v izpodbijanem sklepu ni bilo treba še posebej ukvarjati z vprašanjem, ali so glede na trditve dolžnika izpolnjeni pogoji za odlog ali obročno plačilo sodne takse.
ugovor novega dolžnika - pravica do izjave v postopku - vročitev sklepa o izvršbi - sprememba lastništva na predmetu izvršbe med izvršilnim postopkom
Druga dolžnica je pridobila lastinsko pravico na predmetnih nepremičninah pozneje kot je upnik z zaznambo predmetnega sklepa o izvršbi pridobil zastavno pravico zoper prvega dolžnika na predmetnih nepremičninah. Kot nova lastnica nepremičnine je s tem, ko je pridobila s hipoteko obremenjene nepremičnine, v položaju hipotekarnega dolžnika in v izvršilnem postopku v procesnem položaju novega dolžnika, ki mora prevzeti izvršbo v stanju v katerem je, ko vstopi vanjo, vendar z upoštevanjem omejitve glede sredstva in predmeta izvršbe.
Izpolnitev zahtevka kot razlog za umik tožbe in pravna predpostavka za prisojo pravdnih stroškov tožniku (prvi odstavek 158. člena ZPP) predpostavlja, da je toženec prostovoljno izpolnil tožbeni zahtevek.
gospodarski spor majhne vrednosti - aktivna legitimacija upravnika v zvezi s plačilom v rezervni sklad - zahtevek za plačilo obveznosti iz naslova vplačil v rezervni sklad - prenos procesne legitimacije - razširitev procesne legitimacije
S sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 263/2015 z dne 4. 4. 2016 je prišlo do poenotenja sodne prakse pri vprašanju aktivne legitimacije upravnika za izterjavo vplačil v rezervni sklad. Tako lahko upravnik zahteva plačilo le na poseben račun, na katerem se ta sredstva zbirajo. Drugačen prenos materialnopravnih upravičenj etažnih lastnikov ni dopusten, kar zajema tudi obliko posrednega mandatnega zastopanja, pri kateri zastopnik nastopa v svojem imenu, a za račun zastopanega ter zahteva plačilo dolgovanih sredstev na svoj lasten račun.
spor majhne vrednosti - omrežnina - dopustni pritožbeni razlog
Pritožbeno sodišče je v pritožbenem postopku zoper sodbe, izdane v sporu majhne vrednosti, ob presojanju pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava vezano na dejanske ugotovitve in zaključke, kot je te sprejelo sodišče prve stopnje.
ZIZ člen 3, 55, 55/1, 55/1-8, 56, 76. OZ člen 311, 312, 315, 315/2, 421.
materialnopravno pobotanje v izvršilnem postopku - pogoji za pobot terjatev - pogoj vzajemnosti - pobot odstopljene terjatve - ugovor po izreku roka - dokončno poplačilo terjatve - ustavitev izvršbe
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je dolžnik v ugovoru po izteku roka uveljavljal materialnopravni pobot, ki je edini dopusten v izvršilnem postopku in pride v poštev pri istovrstnih, vzajemnih, zapadlih in likvidnih terjatvah, pogoj za pobot pa je tudi dana pobotna izjava.
Zakon glede vzajemnosti kot enega od pogojev za materialnopravni pobot terjatev določa izjemo pri odstopljenih terjatvah. Odstop od splošnega načela vzajemnosti je potreben zaradi ohranitve nevtralnega položaja dolžnika pri cesiji in je določen v 315. členu OZ. Tako lahko po prvem odstavku tega člena dolžnik odstopljene terjatve uveljavlja v pobot s prevzemnikom tiste terjatve, ki bi jih do obvestila o pobotu lahko pobotal z odstopnikom, po drugem odstavku istega člena pa tudi tiste, ki jih je do odstopnika pridobil pred obvestilom o odstopu, pa rok za njihovo izpolnitev še ni zapadel takrat, ko je bil obveščen o odstopu, če zapade ta rok pred rokom za izpolnitev odstopljene terjatve ali hkrati z njim. V zvezi s tem teorija poudarja, da je določilo prvega odstavka nepotrebno, ker so vsi primeri iz njega zajeti z drugim odstavkom. Dolžnik lahko tako proti cesionarju uveljavlja v pobot vse terjatve, ki jih ima proti cedentu, če je izpolnjen dodatni pogoj, da terjatev, ki se uveljavlja v pobot, zapade v plačilo pred ali skupaj s cedirano terjatvijo.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - spor o veljavnosti oporoke - spor med dediči - volilojemnik - kdo je oporočni dedič - oporočno dedovanje - zakonito dedovanje - oporočna sposobnost zapustnika - ničnost prodajne pogodbe - spor med dedičem in tretjo osebo - spor o obsegu zapuščine - obseg zapuščine - odprti sodni postopki - predhodno vprašanje
Skladno z 210. členom ZD sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na nepravdni postopek, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna pravica, med drugim tudi vsebina oporoke. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da med strankami zapuščinskega postopka obstaja spor o tem, kdo je dedič preostalega premoženja, razen sredstev na TRR, ki so izrecno navedena v oporoki. Pravo voljo oporočiteljice pa v primeru spornih dejanskih vprašanj lahko ugotavlja le pravdno sodišče.
Sodišče prve stopnje ne bi smelo postopka prekiniti (tudi) do pravnomočnega zaključka pravde za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 27. 1. 2016. Gre namreč za spor med dedičema in tretjim, ki ni dednopravne narave in ne predstavlja podlage za prekinitev zapuščinskega postopka. Spor o dejstvih, bodisi o uporabi prava o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, je po določbi 1. točke 212. člena ZD razlog za prekinitev zapuščinskega postopka samo, če gre za spor med dediči.
Če bi sodišče prve stopnje upoštevajoč le premoženje, ki ga je imela zapustnica v času smrti, izdalo sklep o dedovanju (za kar se zavzema pritožnik), bi nepremičnine, ki so predmet pravde za ugotovitev ničnosti pogodbe, v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku, predstavljale naknadno najdeno premoženje. Za pozneje najdeno premoženje se namreč šteje vse premoženje, ki spada v zapuščino, vendar ni bilo zajeto s pravnomočnim sklepom o dedovanju, in sicer ne glede na to, ali se je v času zapuščinske obravnave zanj vedelo ali ne. Po določbi 221. člena ZD pa je sodišče v takem primeru vezano na pravnomočen sklep o dedovanju. Z novim sklepom o dedovanju pozneje najdeno premoženje le razdeli na podlagi obstoječega pravnomočnega sklepa o dedovanju. V fazi izdaje dodatnega sklepa o dedovanju ugotavljanje prave volje zapustnice, in sicer, ali je bila njena volja, da oporočni dedič deduje vse njeno premoženje (tudi sporne nepremičnine), ali le del sredstev na TRR, ne bi bilo več možno.
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku s sodbo opr. št. I Ps 141/2018 z dne 5. 7. 2019, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 280/2019 z dne 30. 10. 2019, odločilo enako kot v prvem postopku s sodbo opr. št. I Ps 2165/2016 z dne 7. 6. 2017, s katero je tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca z dne 5. 4. 2016 in z dne 28. 11. 2016 o prenehanju pravice do nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom od 4. 7. 2013 in ustavitvi izplačevanja te dajatve z dnem 5. 4. 2016, zavrnilo. Navedeno pomeni, da ne sodba z dne 5. 7. 2019 potrjena s sodbo pritožbenega sodišča z dne 30. 10. 2019 in ne odločbi z dne 5. 4. 2016 in z dne 28. 11. 2016, na katerih je temeljila sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 10. 1. 2018, nista bili v ničemer spremenjeni, razveljavljeni oziroma odpravljeni in na odločbi o vrnitvi preplačila nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom ni imelo nikakršnega vpliva, saj sta še nadalje ostali v veljavi, kot sta bili ob izdaji odločb z dne 20. 4. 2016 in 29. 11. 2016 in ob odločanju Višjega delovnega in socialnega sodišča v zvezi z odločbama z dne 20. 4. 2016 in 29. 11. 2016.
ZUPJS člen 44, 44/7.. ZDavP-2 člen 101, 101/4.. Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku (2006) člen 29, 30, 30/1, 30/2, 37, 37/1, 37/2, 38.. ZDoh-2 člen 15, 15/3, 18, 19, 20, 20-8.
odpis dolga - dohodki - upoštevanje dohodka - denarna socialna pomoč - nezmožnost za delo
Kot ugotavlja sodišče je bila pri tožniku s strani ZPIZ Slovenije še pred pričetkom prejemanja denarne socialne pomoči na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 7. 6. 2011 ugotovljena nezmožnost za organizirano pridobitno delo. Torej je zdravstveno stanje v smislu nezmožnosti za pridobitno delo bilo pri tožniku ugotovljeno že leta 2011, to je že pred zapadlostjo v plačilo spornega dolga, zaradi česar zahtevani pogoji iz naslova nezmožnosti za organizirano pridobitno delo, v tožnikovem primeru niso izpolnjeni.
ZSVarPre člen 33, 33/3, 34, 34/2.. OZ člen 131, 131/1.
izredna denarna socialna pomoč - višina
Ker je v zadevi sporna zgolj višina priznanega zneska izredne denarne socialne pomoči, je pri presoji zadeve potrebno uporabiti tudi tretji odstavek 33. člena ZSVarPre, kjer je določeno, da višina izredne denarne socialne pomoči mesečno ne sme presegati višine enega minimalnega dohodka samske osebe ali družine, v enem koledarskem letu pa ne sme presegati višine petih njenih minimalnih dohodkov, od katerih se lahko višina treh njenih minimalnih dohodkov dodeli le za izredne stroške, nastale zaradi naravne nesreče ali višje sile.
procesna predpostavka - pravdna sposobnost - obstoj - dvom v pravdno sposobnost - dvom o pravdni sposobnosti - pravilno zastopanje strank
Če se sodišču pojavi dvom v poslovno sposobnost stranke, mora ta dvom odpraviti. Če pri tem ugotovi, da tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti pravdna stranka, ukrene, kar je treba, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka. Če ne ugotovi, da stranka ni pravdno sposobna, ZPP sodišču v tem primeru ne nalaga nobenih ukrepov in tudi ne izdaje posebnega sklepa, pač pa sodišče vodi postopek naprej s stranko brez dvoma v njeno sposobnost.
sodna rehabilitacija - pogoji za izbris obsodbe iz kazenske evidence - združitev kazni zapora
So s pravnomočnostjo sodbe I Ks 4923/2016 z dne 13. 9. 2016, s katero so bile združene kazni po več pravnomočnih sodbah in obsojencu izrečena enotna kazen 3 leta zapora, vse v tej sodbi zajete pravnomočne sodbe, izgubile svojo samostojnost. Navedeno pa pomeni, da je lahko predmet odločitve v zvezi s prošnjo obsojenca za predčasni izbris obsodbe iz kazenske evidence na podlagi zakonsko določenih rokov v 82. in 83. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), zgolj sodba I Ks 4923/2016 z dne 13. 9. 2016 in z njo izrečena enotna kazen 3 leta zapora. Razveljavitev te pravnomočne sodbe v tem postopku, kot še predlaga obsojenec, pa ni mogoča.
krivdna odškodninska odgovornost - opustitev - padec na mokrih tleh
Sodišče prve stopnje je prepričljivo in dokazno podprto ugotovilo tudi, da je zavarovanec tožene stranke, poleg ustreznih tal, tudi za razmere mokrote, poskrbel tudi za predpražnik za glavnim vhodom in čistilne preproge v notranjosti stavbe, in prav tako tudi za čiščenje tal, tudi mokrote tudi v dopoldanskem času.
ZIZ člen 17. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZDavP-2 člen 68a, 95, 96, 96/4.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - seznam izvršilnih naslovov - davčna izvršba - izterjava zamudnih obresti - ni razlogov o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - načelo dispozitivnosti izvršilnega postopka - davek od nenapovedanih dohodkov - odmera davka - obračun obresti - zamudne obresti od neplačanih davkov - zamudne obresti od neplačanih obresti
Iz razlogov izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj sodišče prve stopnje meni, da zakonske zamudne obresti od že obračunanih obresti upnici ne pripadajo, saj materialno pravne podlage v sklepu sodišče prve stopnje tudi ni zapisalo.
V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ponovno presojati ali obstaja materialno pravna podlaga za zavrnitev dela predloga in v primeru zavrnitve razloge tudi zapisati v sklepu. Pri tem mora upoštevati načelo stroge formalne legalitete iz 17. člena ZIZ in načelo dispozitivnosti, to je odločanje v okviru predloga stranke. Pri tem višje sodišče opozarja, da iz odločbe z dne 26. 5. 2017, na katero se sodišče prve stopnje v obrazložitvi tudi sklicuje, izhaja, da so davčnemu zavezancu, to je dolžniku, odmerili davek od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu ZDavP-2 v znesku 295.263,06 EUR s pripadajočimi obrestmi za čas od poteka roka za plačilo davka 16. 12. 2015 do izdaje odločbe 26. 5. 2017 v znesku 29.841,79 EUR. Prav tako pa iz zadnjega odstavka točke 1 te odločbe izhaja, da bodo po poteku 30-dnevnega roka zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe.
Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Na podlagi soglasja na enak način sklenjena pogodba tudi preneha veljati. Le v situacijah, ki jih ureja 94. člen OZ lahko pogodbenik, v čigar interesu je določena izpodbojnost, zahteva, da se pogodba razveljavi (prvi odstavek 95. člena OZ).
ZDR-1 člen 126, 128, 200, 200/1, 200/4.. ZDCOPMD člen 38, 38/1.. Uredba (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom in spremembi uredb Sveta (EGS) št. 3821/85 in (ES) št. 2135/98 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 3820/85 - Izjava člen 10.
Zahtevek tožnika za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje ni t. i. čista denarna terjatev iz delovnega razmerja, ki bi jo lahko delavec v skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 uveljavljal neposredno pred pristojnim sodiščem.
Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik, na katerem je bilo dokazno breme glede obsega opravljenega nadurnega dela (prim. stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019), ni predložil nobenih (lastnih) evidenc, iz katerih bi bilo mogoče natančneje ugotoviti, koliko ur je v vtoževanem obdobju opravil preko polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje je zato glede na ugotovljeno dejstvo, da tožnik svojih delovnih aktivnosti v tahografih ni dosledno beležil, pri odločitvi utemeljeno upoštevalo izračun izvedenca prometne stroke, ki ga je ocenilo kot najbolj primernega.
ZKP člen 83, 83/2, 155, 155/4, 155a, 155a/9, 285e.
prikriti ukrepi - izzvana kriminalna dejavnost - predlog za izločitev nedovoljenih dokazov
V vsakem primeru pa je vprašanje izzvane kriminalne dejavnosti dejansko vprašanje, ki se ugotavlja v vsakem primeru posebej, po presoji vseh relevantnih dejstev in okoliščin konkretnega primera. Zato sodišče zaključkov o izzvani kriminalni dejavnosti ne more utemeljevati s sklicevanjem na druge kazenske zadeve, kot to v pritožbi terja zagovornica. Iz tega razloga bo vprašanje ali je bil B. K. zanesljivo tajni policijski sodelavec, in če je bil, ali je s svojim aktivnim ravnanjem povzročil storitev kaznivega dejanja s strani V. F., še vedno lahko predmet nadaljnjega kazenskega postopka. V primeru, če bo zanesljivo ugotovljeno, da je bil obtoženi V. F. z izvajanjem prikritega preiskovalnega ukrepa izzvan k storitvi kaznivega dejanja, pa bo to predstavljalo okoliščino, ki bo izključevala kazenski pregon za kaznivo dejanje, storjeno v zvezi s tem ukrepom (deveti odstavek 155.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 155. člena ZKP), ne pa podlago za izločanje domnevno nedovoljenih dokazov, v smislu četrtega odstavka 154. člena ZKP, kot to v predlogu za izločitev nedefiniranih dokazov, zahteva zagovornica.
postopek izdaje začasne odredbe - začasna odredba v družinskih sporih - ogroženost otroka - dokazni standard verjetnosti - starost otroka - meritorna odločitev - presoja primernosti staršev za dodelitev otroka - zaupanje otroka v varstvo in vzgojo
Na podlagi 161. člena DZ izda sodišče začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, materialnopravno pravilna. Dokazni postopek ni pokazal, da bi otrokoma grozila takšna nevarnost, zaradi katere bi bilo potrebno izdati predlagano začasno odredbo.
Sodišče je pravilno odločilo na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. V postopku izdaje začasne odredbe se mu zato ni bilo potrebno opredeliti do vsakega posameznega predlaganega dokaza, temveč se je pravilno osredotočilo na izpovedbo v tem postopku zaslišanih strank ter na poročilo CSD.
V fazi postopka izdaje začasne odredbe ne gre za presojo, kdo od staršev je bolj primeren za varstvo in vzgojo otrok, temveč gre za vprašanje, ali so podane takšne izjemne okoliščine, ki narekujejo izdajo začasne odredbe, torej ali je korist otrok ogrožena.
Res je sodišče v skladu z zrelostjo in starostjo otroka dolžno upoštevati njegovo mnenje, kar pa ne pomeni, da je takšno mnenje tudi edini kriterij za končno odločitev sodišča, saj bo šele celovit dokazni postopek lahko dal prepričljiv odgovor na vprašanje, komu od staršev zaupati otroka v varstvo in vzgojo. V tej fazi postopka je sodišče samo ocenilo, da otroka še nista dovolj zrela, da bi se lahko zavedala posledic svojih odločitev, zato mnenju otrok ni sledilo. Ali sta otroka dovolj zrela, da bi se lahko zavedala posledic svojih odločitev, pa bo tekom postopka moral podati mnenje tudi izvedenec klinično psihološke stroke.
Po pregledu zadeve v smeri pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvo sodišče pri odmeri višine enotne kazni pet let in tri mesece zapora, obsojencu upoštevalo zlasti njegovo obsežno predkaznovanost. Zaradi premoženjskih kaznivih dejanj je bil namreč obsojen že več kot desetkrat, kar pomeni, da je večkratni specialni povratnik in povsem nekritičen do izvršenih kaznivih dejanj, ki jih je doslej vztrajno in odločno ponavljal. To pa so tudi po presoji pritožbenega sodišča tiste okoliščine, ki ne morejo privesti do izreka nižje enotne kazni, kot jo je izreklo sodišče prve stopnje, za kar se v pritožbi zavzema obsojenec, pri čemer pa v podkrepitev pritožbene trditve o premalo znižani enotni kazni, ni navedel nobenih konkretnih razlogov. Tako pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost in korektnost po sodišču prve stopnje izrečene enotne kazni, pri izreku katere je upoštevalo ne le obsojenčevo predkaznovanost, ampak tudi vse ostale obteževalne in tudi olajševalne okoliščine, ki so jih pri izreku posameznih kazni upoštevala sodišča, ki so te kazni izrekla ter enotno kazen izreklo v skladu z določilom 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1.
izročitev nepremičnine v posest - pravica uporabe - osebna služnost - uporaba tuje stvari - stvarne pravice - obligacijske pravice - vpis služnosti v zemljiško knjigo - pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti - bistvene sestavine pogodbe - priposestvovanje osebne služnosti - zastaranje - splošni petletni zastaralni rok
Ker služnost ni vpisana v zemljiško knjigo, je tožeča stranka nima. Ker določilo 14. člena kupoprodajne pogodbe iz leta 2003 sploh ne vsebuje opredelitve gospodujočega zemljišča, kot ene od bistvenih sestavin vsake pogodbe o stvarni služnosti, nima bistvenih sestavin pogodbe. Tožeča stranka se sklicuje tudi na ustanovitev osebne služnosti, a prezre, da te skladno z določili 211., 233. in 246. člena SPZ ni mogoče priposestvovati in ker domnevna osebna služnost tožeče stranke tudi ni vknjižena v zemljiško knjigo, je jasno, da tožeča stranka niti osebne služnosti ni pridobila, ne glede na to, kako dolgo bi brez nasprotovanja tožene stranke vratarnico uporabljala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določila materialnega prava, da za sklenitev pravnega posla, s katerim lastnik nepremičnine prepusti uporabo le-te drugemu, velja načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij.