ZPP člen 458, 458/1. Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb (2009) člen 26, 32. SZ-1 člen 50, 66.
spor majhne vrednosti - upravljanje večstanovajskih stavb - stroški obratovanja, vzdrževanja in upravljanja - obračun stroškov - delitev stroškov s strani upravnika - delilnik stroškov
Priključnina za vodo, urejanje okolice in stroški vodenja rezervnega sklada so bili pravilno obračunani na posamezno enoto. To velja kljub temu, da je bilo glede čiščenja okolice določeno drugače (po solastniškem deležu), saj so določila Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb, kongentne narave, torej obvezna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00039790
ZFPPIPP člen 22, 22/1, 22/1-2, 24, 24/2, 265, 265/1, 265/2, 265/3, 267, 267/6, 300. OZ člen 239, 239/1, 435, 435/1. SPZ člen 37. ZVKSES člen 4, 15, 15/4. ZPP člen 181, 181/2, 274.
ugotovitev obstoja izločitvene pravice na nepremičnini - tožba na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba - pravne posledice začetega stečajnega postopka - eventualna kumulacija (primarni zahtevek in podredni zahtevek)
Ni nobenega utemeljenega razloga, da bi bil kupec, ki je kupnino plačal v celoti, v stečajnem postopku nad prodajalcem v drugačnem pravnem položaju od kupca, ki jo je plačal v 95% (kar je dejansko v celoti, pa pravno gledano ne gre za izpolnitev v celoti). Položaj, pri katerem sta obe stranki delno izpolnili svojo obveznost, vendar jo je ena pogodbena stranka izpolnila v večjem delu kot druga pogodbena stranka, je po vseh bistvenih značilnostih enak položaju, pri katerem je ena pogodbena stranka svojo obveznost izpolnila v celoti, druga pa v pretežnem delu. Zato je treba tudi za ta položaj uporabiti pravila o vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodbah.
ZDR-1 člen 148, 148/3, 182.. ZSDP-1 člen 50, 50/1.
pravica do dela s krajšim delovnim časom - neenakomerna razporeditev delovnega časa - starševsko varstvo
Po 182. členu ZDR- 1 imajo delavci zaradi nosečnosti in starševstva pravico do posebnega varstva v delovnem razmerju. V primeru spora v zvezi z uveljavljanjem posebnega varstva zaradi nosečnosti in starševstva po tem zakonu, je dokazno breme na strani delodajalca, delodajalec pa mora sicer delavcem omogočiti lažje usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti. 182. člen ZDR-1 predvideva privilegirano obravnavo delavcev, če ti uveljavljajo pravice iz naslova starševstva. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 86/2019 se določbe tretjega odstavka 148. člena ZDR-1 ne sme razlagati prvenstveno v korist delodajalca na tak način, da ima ta praktično neomejeno avtonomijo pri odločitvi, kako bo razporedil delovni čas delavca, ko ta v zvezi s pravico do krajšega delovnega časa v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZSDP-1 uveljavlja prerazporeditev delovnega časa. Odločitev tožene stranke o razporeditvi delovnega časa po tretjem odstavku 148. člena ZDR-1 mora biti tudi vsebinsko utemeljena ob upoštevanju pravice delavca iz naslova starševskega varstva do krajšega delovnega časa in do lažjega usklajevanja njegovih družinskih in poklicnih obveznosti na eni strani in pravice delodajalca do čim bolj nemotenega organiziranja delovnega procesa na drugi strani. Pri tem ima v izhodiščnem položaju pravica delavca do starševskega varstva prednost pred delodajalčevo svobodno gospodarsko pobudo, kar izhaja iz določbe 182. člena ZDR-1.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - predpostavke za izdajo začasne odredbe - nevarnost za uveljavitev terjatve - aktivno ravnanje dolžnika - subjektivna nevarnost - konkretna nevarnost - ekonomski položaj - sprememba oblike premoženja - načelo sorazmernosti - dokazno breme
Nevarnost v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ mora biti subjektivna in konkretna. Tako ne zadošča samo objektivna možnost, da bo toženec razpolagal s svojim premoženjem, ampak mora biti verjetno izkazano neko konkretno sedanje ravnanje dolžnika z njegovim premoženjem v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave vtoževanega zneska.
ZDR-1 člen 126, 128, 200, 200/1, 200/4.. ZDCOPMD člen 38, 38/1.. Uredba (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom in spremembi uredb Sveta (EGS) št. 3821/85 in (ES) št. 2135/98 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 3820/85 - Izjava člen 10.
Zahtevek tožnika za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje ni t. i. čista denarna terjatev iz delovnega razmerja, ki bi jo lahko delavec v skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 uveljavljal neposredno pred pristojnim sodiščem.
Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik, na katerem je bilo dokazno breme glede obsega opravljenega nadurnega dela (prim. stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019), ni predložil nobenih (lastnih) evidenc, iz katerih bi bilo mogoče natančneje ugotoviti, koliko ur je v vtoževanem obdobju opravil preko polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje je zato glede na ugotovljeno dejstvo, da tožnik svojih delovnih aktivnosti v tahografih ni dosledno beležil, pri odločitvi utemeljeno upoštevalo izračun izvedenca prometne stroke, ki ga je ocenilo kot najbolj primernega.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - rok za vložitev predloga - materialni rok - vrnitev v prejšnje stanje - nedovoljen predlog
Res je sicer, da predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogoče vložiti oz. obravnavati pred pravnomočnostjo sklepa o izreku prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Vendar je postopek za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja poseben postopek za izrek prekrškovne sankcije oz. ukrepa, ki ga predpisuje tretji odstavek 22. člena ZP-1 in se konča s pravnomočnostjo sklepa o izreku prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Postopek v zvezi s predlogom za odložitev izvršitve tega ukrepa pa je (kot izhaja že iz samega poimenovanja odložitev izvršitve) postopek v zvezi z izvrševanjem že pravnomočno izrečenega ukrepa.
Če bi sledili stališču pritožnikov (da ima pridobitelj za nazaj pravico uveljavljati vse korporacijske pravice iz poslovnega deleža, tudi uveljavljanje ničnosti sklepov skupščine, na katero naj ne bi bil pravilno vabljen oziroma na kateri naj ne bi bila upoštevana njegova glasovalna pravica, saj bi takšno pravico imel, če bi bil že v času izvedbe skupščine vpisan v sodni register), bi poleg (spremenjene) določbe prvega odstavka 482. izničili tudi namen (istočasno spremenjene) določbe prvega odstavka 509. člena ZGD-1, v skladu s katero je sklic skupščine pravilen, če jo poslovodja skliče s priporočenim pismom, ki ga pošlje vsem družbenikom, ki so na dan skupščine vpisani v sodni register. Takšno postopanje sodišča, ki je v direktnem nasprotju z jasno zakonsko določbo prvega odstavka 509. člena ZGD-1, pa ni dopustno.
Na dlani je torej pravilen zaključek sodišča prve stopnje (točka 16 obrazložitve), da prvi odstavek 482. člena ZGD-1 določa neizpodbojno domnevo (ne predvideva, da bi bilo mogoče dokazovati drugače) glede časovnega trenutka, od katerega prenos poslovnega deleža učinkuje v razmerju do družbe in od katerega pridobitelj poslovnega deleža v razmerju do družbe velja za družbenika. Da sta predhodno citirani določbi ZGD-1 jasni in ne dopuščata drugačne razlage, pravilno zaključuje tudi sodišče prve stopnje v točki 18 obrazložitve. Glede na takšno zakonsko ureditev torej ni sprejemljiva teza pritožnikov o učinkovanju pravic za nazaj, ki bi (lahko) vplivala na zakonitost sklica in izvedbe skupščine družbenikov. Sodišče druge stopnje v tem kontekstu povzema tudi z razlogi izpodbijane sodbe v točki 22 obrazložitve.
zamudna sodba - laična pritožba - vročitev tožbe - pravilno vročanje - dejansko bivališče - prepoved približevanja - pridobitev podatkov
Sodišče prve stopnje je zmotno ugotavljalo, ali je s stopnjo verjetnosti izkazano, da je toženec bival na spornem naslovu, ko so mu bile vročene sodne pošiljke, namesto da bi ugotavljalo, ali je toženec s stopnjo verjetnosti izkazal, da tam ni bival.
Zamudna sodba ni dopustna, če toženi stranki tožba ni (bila) pravilno vročena.
Toženec je v laični pritožbi zatrjeval, da tožbe ni prejel, ker je v času vročitve "imel prepoved približevanja objektu na 150 m." Ni odločilno, da toženec pritožbi ni predložil odločb, ki bi potrjevale te toženčeve trditve, še posebej, ker gre za zlahka preverljivo dejstvo, s tem, da tožnica tega dejstva tudi ni prerekala v pritožbenem postopku. V pritožbenih postopkih ni materialnoprocesnega vodstva, pa vendar je v takih primerih izjemoma dopustno, da sodišče prve stopnje pridobi dodatne informacije glede trditev, kot jih je zatrjeval toženec v laični pritožbi glede razlogov, zaradi katerih mu tožba ni bila (pravilno) vročena.
DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00039917
OZ člen 9, 82, 100, 101.
zahtevek na izpolnitev pogodbene obveznosti - način izpolnitve pogodbe - razdelitev skupnega premoženja - bivša zakonca - plačilo kupnine - pridobitev solastninske pravice na nepremičnini - izpolnitev pogodbene obveznosti in posledice neizpolnitve - pravilo sočasne izpolnitve - razlaga pogodbe - uporaba določil in razlaga spornih določil - skupni namen pogodbenih strank - rešitev stanovanjskega vprašanja - volja pogodbenih strank - nakup stanovanja - kavza pogodbe - sofinanciranje - solastništvo stanovanja
Materialnopravna podlaga za odločitev so določila o izpolnitvi pogodbe.
Sporno pogodbeno določilo predvideva sofinanciranje nakupa stanovanja, dejanski stan pa je tak, da je stanovanje že kupljeno in se od toženca zahteva le še denarni znesek, ki bi ga bil ob nakupu dolžan prispevati. Namen sporazuma o razdelitvi premoženja, v katerem je sporno določilo vsebovano, je v ureditvi premoženjskih in drugih razmerij izvenzakonskih partnerjev po prenehanju izvenzakonske skupnosti. Tožnica zatrjuje namen obravnavanega pogodbenega določila skladno z namenom pogodbe, v kateri je to določilo vsebovano. Toženec pa je neprepričljiv s svojo trditvijo o obligaciji prizadevanja, saj je – iz listin in z njimi skladne tožničine izpovedi – razvidno, da je bilo financiranje najema le začasna rešitev tožničinega stanovanjskega problema. Pomembna je kavza, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje: sofinanciranje nakupa stanovanja, katerega solastnika bosta, vsak do idealne polovice, tožnica z otroci pa njegova uporabnica. Dejstvo, da je tožnica – po tem, ko se toženec ni odzval na njen poziv, da pri nakupu sodeluje – sama kupila stanovanje, zato ni ovira, da od toženca uveljavi njegov prispevek. Tudi na ta način je uresničen namen, ki sta ga pogodbenika zasledovala s spornim določilom in sporazumom.
preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - hujši prekršek - dejansko stanje prekrška
V okviru odločanja o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja neupoštevne pritožbene navedbe, v katerih storilec pojasnjuje, da za ta prekršek ni bil kriv, da je samo izpraznil križišče po predpisih, da nikoli in nikdar ni imel kazenskih točk zaradi rdeče luči, neupoštevanja stop znaka, prevoženja polne črte ali radarja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00041092
ZFPPIPP člen 22, 22/1, 309, 309/1, 310. ZTLR člen 22, 24, 25, 26. ZPP člen 350, 350/2, 355, 355/2. ZZZDR člen 59, 59/2.
skupno premoženje zakoncev - vlaganja v tujo nepremičnino - izviren način pridobitve lastninske pravice - prispevek zakonca - skupna denarna sredstva zakoncev - posebno premoženje zakoncev - funkcionalno zemljišče k stavbi - nova stvar - skupna gradnja v času zakonske zveze - gradnja na tujem - vložek posebnega premoženja enega zakonca v skupno premoženje - sodni izvedenec - stečajni postopek - osebni stečaj - izločitvena pravica
Pri gradnji zakoncev gre za skupno odločitev lastnika zemljišča in graditelja, ki se odraža tudi v skupnem prispevanju obeh h gradnji. V sodni praksi se je zato oblikovalo stališče, da je treba navedeno določbo razlagati v povezavi z 22. členom ZTLR o nastanku nove stvari. Po svojem jezikovnem pomenu so določbe sicer veljale le za premičnine, a so omogočile ustreznejše vrednotenje skupne odločitve za gradnjo s prispevki vsakega od zakoncev in njunimi skupnimi prispevki, ki jih v končno nastali (novi) stvari ni bilo več mogoče ločiti.
Sodna praksa je že zavzela stališče, da se morebitni večji vložek lastnika zemljišča ovrednoti v opredelitvi deležev vsakega od zakoncev k nastanku skupnega premoženja. Za dokaz o obstoju skupne lastnine na nepremičninah, na katerih stoji hiša, torej ni bil potreben dokaz z izvedencema gradbene in geodetske stroke.
Sodišče se ni izreklo o vseh dejstvih, pomembnih za presojo, ali je nastala nova stvar. V primeru pritrdilnega odgovora bo za odločitev o toženčevem ugovoru višjega deleža na skupnem premoženju pomembno, kolikšni so bili vložki posebnega premoženja v skupno premoženje in v kakšnem razmerju sta zakonca v celotnem obdobju skupnega življenja prispevala k upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (drugi odstavek 59. člena ZZZDR)
ZST-1 člen 11, 11/3, 11/4, 11/5, 12b, 12b/1. ZPP člen 212, 337, 337/1.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - trditveno in dokazno breme predlagatelja taksne oprostitve - premoženje pravne osebe - kratkoročne terjatve - zadnje letno poročilo - javno objavljeni bilančni podatki - težje unovčljivo premoženje - nedovoljene pritožbene novote
Premoženje pravne osebe, kot izhaja iz prvega odstavka 12.b člena ZST-1, lahko sestavljajo tudi terjatve. Kratkoročne poslovne terjatve v skladu z računovodskimi pravili predstavljajo sredstva pravne osebe, ki so praviloma izterljiva v krajšem obdobju (do enega leta).
Naloga stranke v postopku odločanja o taksni oprostitvi je ravno v izkazu odsotnosti sredstev, ki bi stranki omogočala plačilo sodne takse brez ogrožanja njene dejavnosti. V ta namen mora zato pojasniti premoženjske razmere, vendar konkretizirano in z zadostno mero skrbnosti ter jih nenazadnje tudi dokazati, česar pa tožeči stranki, kot je pravilno odločilo prvostopenjsko sodišče, v tem postopku ni uspelo.
V zvezi z izpolnjevanjem pogoja za zavrnitev iz 9. točke 186. člena ZSKZDČEU-1 sodišče presoja zgolj to, ali se je oseba lahko dejansko seznanila z odločbo nizozemskega organa in ali je imela zadosten rok za pripravo svoje obrambe oz. vložitev pravnega sredstva. Za priznanje in izvršitev se ne zahteva dejanska seznanitev, temveč zadošča zgolj možnost dejanske seznanitve, kar je v konkretnem primeru, ko gre za vročanje pravni osebi, izpolnjeno že s tem, da je pravni osebi pošiljka poslana na naslov, ki je naveden v Poslovnem registru Slovenije in da ima pravna oseba na tem naslovu hišni predalčnik.
upnik v zapuščinskem postopku - nedovoljena pritožba - ločitev zapuščine - če pritožba ne zadrži izvršitve - predpostavke - sklep o dedovanju - izpodbijanje sklepa o dedovanju
Upnik, ki ni zahteval ločitve zapuščine, ni stranka zapuščinskega postopka in zato nima pravice do pritožbe zoper sklep o dedovanju, ker ne uveljavlja pravice na dednopravnem temelju.
Sodišče odloči, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa, zlasti v primerih, če so s sklepom odrejeni ukrepi za zavarovanje zapuščine, pa je nevarnost, da bi se z odložitvijo izvršitev teh ukrepov onemogočila. Te nevarnosti oporočna dedinja ni zatrjevala.
prenehanje veljavnosti predpogodbe - učinki razvezane pogodbe - povračilni zahtevki - zastaralni rok pri povračilnih zahtevkih
Sodišče prve stopnje se za primer učinkov razvezane pogodbe v točki 29 obrazložitve pravilno sklicuje na določbo 111. člena OZ, saj je zaradi prenehanja veljavnosti Predpogodbe za opravljene izpolnitve odpadla pravna podlaga. Prejeto se mora vrniti po pravilih povračilnih (reparacijskih) zahtevkov (prvi odstavek 190. člena OZ). Takšni zahtevki pa po enotnem stališču sodne prakse (ne glede na to, ali gre za gospodarsko pogodbo ali ne) zastarajo v splošnem (petletnem) zastaralnem roku iz 346. člena OZ.
ZPrCP člen 106, 106/3. ZMV-1 člen 16, 16/5, 25, 25/6.
vožnja pod vplivom psihoaktivnih snovi - vpliv psihoaktivnih substanc - odgovornost za prekršek - vozniško dovoljenje kot listina
Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da obdolženec v času vožnje motornega vozila pri sebi ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja. To je potrdil tudi sam obdolženec v svojem zagovoru. Ker tako z ničemer ni izkazano, da bi obdolženec karkoli ukrenil v zvezi z odtujitvijo vozniškega dovoljenja oz. da ni imel možnosti zadeve ustrezno urediti na upravni enoti, ni nobenega dvoma o njegovi odgovornosti za strojeni prekršek.
Ker se ob ugotovljeni prisotnosti prepovedanih substanc v krvi voznika ne ugotavlja dejanski vpliv teh substanc na vozniške sposobnosti v konkretnem primeru, so za odločitev o prekršku vožnje pod vplivom prepovedanih substanc nerelevantni pritožbeni poudarki tako obdolženca kot tudi zagovornika, da naj bi obdolženec vse preizkuse v okviru kliničnega dela strokovnega pregleda opravil več kot odlično.
Glede na to, da obdolženec vztraja pri tem, da ne uživa prepovedanih substanc, a hkrati priznava, da jemlje Apaurin, ki vsebuje diazepam, ter Zaldiar, ki vsebuje psihoaktivno snov tramadol, se poraja vprašanje, ali se obdolženec sploh zaveda kakšno medikamentno terapijo prejema in ali je seznanjen s tem, kakšne posledice ima lahko to na udeležbo v cestnem prometu.
Tožeča stranka je skrčila tožbeni zahtevek, kar pomeni delni umik tožbe, tožena stranka pa temu ni nasprotovala. Zaradi tega bi moralo sodišče nagrado za nadaljnja procesna dejanja odmeriti od nove vrednosti spornega predmeta.
poškodba roke - zlom - odmera denarne odškodnine - odškodnina za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - odškodnina za premoženjsko škodo - delno plačilo - stroški prevozov na zdravljenje - odmera stroškov - višina povračila - izgubljeni dohodek - popolna denarna odškodnina - srednje hud primer po Fischerjevi lestvici
Prisojena skupna odškodnina v višini 37.500 EUR (30 povprečnih neto plač) v primerjavi s primeri poškodb koželjnice v sodni praksi pokaže ustrezno ovrednotenje ugotovljenega obsega škode in njeno ustrezno umeščenost med srednje hude primere.
Utemeljen je tudi tožnikov pritožbeni očitek o prenizkem znesku ugotovljene škode, nastale s prevozi na zdravljenje. V skladu s 169. členom OZ je upravičen do popolne odškodnine, s prevozi na zdravljenje pa mu škoda ni nastala le v višini stroška za gorivo, ki je upoštevan v sodbi, ampak tudi zaradi obrabe vozila. Ugotovitev o višini škode, izračunana ob upoštevanju povprečne cene bencina v relevantnem obdobju, je zato zmotna.
Pri ugotavljanju višine izgube je treba izhajati iz dohodka, ki bi ga oškodovanec pridobil, če bi delal. Ker je tožnik redoma prejemal ne le dodatka za nedeljsko in štiriizmensko delo, ampak tudi za popoldansko in nočno delo, so bili utemeljeno upoštevani v ugotovitvi o dohodku, ki bi ga tožnik prejemal, če ne bi bilo škodnega dogodka.
Procesna dejanja, ki jih opravi procesno nesposobna stranka sama, nimajo učinkov in se ne upoštevajo. Četudi je vloga take osebe poimenovana kot pritožba, sodišče nima obveznosti, da bi tako vlogo procesno obravnavalo.
Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pritožbe, ki jo je samostojno vložil I. B. kot oseba, ki ji je bila odvzeta poslovna sposobnost, ni pravilna, saj ne glede na poimenovanje dejansko ne gre za pritožbo, o kateri bi sodišče moralo odločiti s procesnim sklepom. To pa pomeni, da tudi ne bi smelo vlagatelju procesno neupoštevnega pisanja naložiti v plačilo sodno takso za izpodbijani sklep.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00042269
ZPrCP člen 46, 46/5, 46/5-5. ZP-1 člen 55, 133.
prekoračitev hitrosti - nedovoljen dokaz - meritev hitrosti v cestnem prometu - ustavitev vozila - merilniki hitrosti v cestnem prometu - dokazi in dokazovanje
Pravilnik za nesamodejne merilnike hitrosti predpisuje, da morajo imeti takojšni prikaz hitrosti in da mora biti rezultat prikazan na prikazovalniku neposredno po zaključku meritve. Te določbe pa ni mogoče razlagati tako, da bi neposredno oz. takoj po zaključku meritve morala biti meritev hitrosti pokazana vozniku, zaradi česar bi moral biti voznik ustavljen na kraju, kjer so se opravljale meritve. Poleg tega, da taka razlaga ni v skladu z izrecnim zapisom drugega odstavka 16. člena Pravilnika, je to tudi strogo tehnično nemogoče, saj tudi ustavitev vozila, kateremu je izmerjena hitrost vožnje lahko traja določen čas. Taka razlaga pa bi bila tudi v nasprotju s samim namenom meritev hitrosti, saj bi v primerih, ko voznik ne bi upošteval znaka policista, s katerim ga ustavlja in bi odpeljal naprej, da bi se izognil kontroli in kaznovanju, ter v primerih, ko fizično ni mogoče voznika ustaviti neposredno na kraju ugotovljene kršitve, ker je hitrost vožnje bila izmerjena odhajajočemu vozilu (kot v obravnavani zadevi), bila izključena vsaka možnost dokazovanja in kaznovanja za evidentno storjeni prekršek, s katerim je voznik ogrožal varnost cestnega prometa. Z
apisnik o merjenju hitrosti (priloga A1) ni zapisnik, ki bi ga policisti bili dolžni sestaviti v skladu s 55. členom ZP-1 in tudi ne izpolnjuje pogojev iz 80. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), da bi se ga štelo za javno listino, a gre vseeno za enega izmed listinskih dokazov, ki predstavlja dopustno dokazno sredstvo, ki ga je sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 133. člena ZP-1 dokazno ocenjevalo tudi v odnosu z drugimi izvedenimi dokazi.