Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je v izreku besedo "jugovzhodnem" nadomestilo z besedo "južnem". Taka sprememba prostorskega položaja, torej zemljepisne lege stvarne služnosti pomeni spremembo njene istovetnosti. Revizija ima namreč prav, da med pojmoma jugovzhod in jug ne obstaja kvantitativna, temveč kvalitativna, prostorska razlika. Jugovzhod pomeni smer na zemlji med jugom in vzhodom, kar je prostorsko nekaj drugega od smeri, ki jo opredeljuje jug, ki pomeni del geografske celote, ki je obrnjen proti položaju sonca opoldne. Glede na to, da je prostorska opredelitev služnosti do te mere skopa, da pomeni njena prostorska koordinata glede na strani neba edino prostorsko oporno točko za prepoznavo njene lege, revizijsko sodišče pritrjuje reviziji, da je sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo tožniku dosodilo bodisi nekaj drugega od tistega, kar je zahteval, bodisi nekaj več.
Vrhovno sodišče ocenjuje, da bi okoliščine konkretne zadeve, kjer gre za več sorodstveno-svaštvenih povezav ter poznanstev med stranko in zaposlenimi na sodišču, lahko vzbudile dvom v objektivno nepristranskost sojenja.
Kadar je zaradi nevarne dejavnosti podana objektivna odgovornost, gre pri oprostilnih razlogih za izjeme, zato se nepričakovanost dejanja oškodovanca presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti. Če bi prevladalo ohlapnejše ali subjektivno gledišče, bi bila namreč zaveza objektivno odgovorne osebe olajšana preko razumnih meja, kar bi bilo v nasprotju z namenom, zaradi katerega je zakonodajalec za imetnike nevarnih stvari določil objektivno odgovornost. Zato v sfero rizika objektivno odgovornega obratovalca spadajo tudi tista neprevidna in nepremišljena ravnanja oškodovanca, ki bi jih delodajalec moral pričakovati in bi jih lahko preprečil.
Pogoji za popolno oprostitev odgovornosti delodajalca tako niso izpolnjeni. Glede na ugotovljeno stopnjo neskrbnosti tožnika pa je utemeljen revizijski ugovor, da so podani pogoji za delno oprostitev objektivne odgovornosti. V tem primeru pa mora sodišče na podlagi meril iz drugega odstavka 171. člena OZ oceniti, za koliko se oškodovancu zaradi njegovega soprispevka k nastanku škode zniža odškodnina.
Pri presoji, za kolikšen delež naj se zaradi ravnanja oškodovanca zmanjša prisojena odškodnina, je treba upoštevati, (1) kolikšnega pomena je bila za nastanek določene škode sama nevarnost, ki izvira iz dejavnosti, (2) ali je k nastanku škode prispevalo tudi morebitno neskrbno ravnanje delodajalca in (3) koliko je na nastanek škode vplivalo neskrbno ravnanje samega oškodovanca. Pri slednjem je treba upoštevati tudi težo oškodovančevega ravnanja.
Glavni vzrok za nastanek škodnega dogodka je bil v velikem tveganju za nastanek nesreč, ki je neločljivo povezano z delom gozdarja sekača. Dodatno tveganje je zagotovo povzročil tožnik, ki pri delu ni upošteval enega najpomembnejših varnostnih predpisov. Zaradi neizkušenosti in zato, ker je videl, da tudi izkušenejši delavci ravnajo enako, pa je to delno posledica neskrbnega ravnanja delodajalca. Čeprav je bilo ugotovljeno, da je ta sankcioniral nepravilno podiranje dreves, je obenem s premajhnim nadzorom tiho pristajal na nepravilno in zato hitrejše delo. Poleg že navedenih okoliščin je namreč pomembna tudi ugotovitev sodišča, da so bile norme in čas nastavljene tako, da je bila hkratna prisotnost sekača in traktorista otežena, tožniku in traktoristu pa je bilo izrecno rečeno, da se mudi, ker bodo drevesa v vegetaciji in je treba posekati pomlajence.6 Vse navedene okoliščine je Vrhovno sodišče upoštevalo in na podlagi drugega odstavka 171. člena OZ v povezavi z drugim odstavkom 153. člena OZ odločilo, da je treba tožniku zaradi njegovega neskrbnega ravnanja prisoditi za 10% nižjo odškodnino.