Osrednji očitek na katerega tožnica opira svojo tezo o toženkini dedni nevrednosti, se nanaša na položaj, v katerem se je pokojnica znašla po smrti svojega partnerja. Tedaj se je bila namreč primorana izseliti iz njunega dotlej skupnega doma. Drugega (svojega) bivališča ni imela na razpolago. Približno v tistem času ji je bila diagnosticirana tudi Parkinsonova bolezen, zaradi katere je potrebovala pomoč.
Toženka ji tedaj ni ponudila, naj se preseli k njej v Koper.
Razlog dedne nevrednosti iz 4. točke 126. člena ZD mora v konkretnem primeru - drugače kot je to predvideno v 1. točki 42. člena ZD glede razdedinjenja - vsebovati vzročno zvezo med dedičevo opustitvijo nudenja pomoči (oz. kršitev preživninske obveznosti) na eni strani ter konkretno prizadetost zapustnika zaradi opustitve potrebne pomoči na drugi strani. Če gre življenje drugo pot in je za zapustnika poskrbljeno, je ta lahko prizadet le moralno. Na takšno prizadetost se lahko tudi odzove z razdedinjenjem. Dedna nevrednost, nasprotno, učinkuje tudi brez zapustnikove poslednjevoljne odredbe in se tudi ne nanaša zgolj na izključitev možnosti nujnega dedovanja, marveč se razteza na vse dedne položaje. Zato ne zadošča le hujša kršitev moralne obveznosti, ki bi sleherni zapuščinski postopek potencialno sprevrgla v moralno očitanje in razsojanje, marveč se zahteva, da je bil zapustnik realno ogrožen zaradi dedičeve brezbrižne ali celo sovražne pasivnosti.
Ker ta pogoj v obravnavani zadevi ni podan, je Vrhovno sodišče presodilo, da toženka ni dedno nevredna.
Revizijsko stališče, da je pravno nepomembno, ali je "obdolženec bežal pred organi kazenskega pregona", ali pa je "bežal pred oškodovancem kaznivega dejanja", češ da gre v obeh primerih za "obdolženčevo subjektivno dojemanje okoliščin in razlogov, ki so pri njem povzročili odločitev za beg in povračili razlog begosumnosti", je že v izhodišču napačno. Temelji namreč na premisi, da je vsakršen razlog, zaradi katerega je odrejen pripor iz pripornega razloga begosumnosti, hkrati že "nedovoljeno ravnanje" obdolženca - saj da sicer iz tega razloga pripor sploh ne bi bil odrejen. Posplošenje takega stališča bi pomenilo, da v primerih, ko je bil pripor odrejen iz razloga begosumnosti, obdolženec nikoli ne bi bil upravičen do odškodnine po prvi točki prvega odstavka 542. člena ZKP. Standard "nedovoljenega ravnanja" iz tretjega odstavka tega člena bi bil namreč izpolnjen že s samim pripornim razlogom (begosumnost).
ZVKSES v drugem odstavku 23. člena določa, da prodajalec odgovarja za skrite napake, ki imajo značilnost napak v solidnosti gradbe, če se te pokažejo v desetih letih od prevzema nepremičnine. Iz določbe je jasno razvidno, da gre za obdobje jamčevanja. Temu ne nasprotujejo niti pravdne stranke. Pritožbeno sodišče je zmotno štelo, da deset let znaša prekluzivni rok za vložitev tožbe. Ker pa ZVKSES prekluzivnega roka za vložitev tožbe sam ne določa, je med strankama sporno, ali je v obravnavani zadevi uporabljiv enoletni prekluzivni rok iz OZ ali dveletni prekluzivni rok iz ZVPot, ki tečeta od notifikacije napake. Vrhovno sodišče se je v sklepu II Ips 9/2017 z dne 11. 5. 2017 o tem vprašanju že izreklo: ni mogoče uporabiti specialne določbe 37.c člena ZVPot, temveč določbo splošnega predpisa, torej prvega odstavka 480. člena OZ.
Samo okoliščina, da je bil poslovni delež prodan povezani pravni osebi, še ne utemelji nedovoljenega izogibanja uporabi davčnih predpisov po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2. Pri tem pa tudi v takšnem primeru ni izključena možnost, da bo pravni posel prodaje poslovnega deleža povezani osebi del drugega, širšega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki bi kot celota lahko služil nedovoljenemu davčnemu izogibanju.
Delavec ima pravico redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi brez navajanja razlogov za takšno odločitev, redno odpoved pa lahko poda kadarkoli. Če delavec v redni odpovedi določi datum, s katerim naj mu preneha delovno razmerje, je bistveno le, da je ob tem spoštovan odpovedni rok, določen za zakonom ali dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Ta datum je delodajalec dolžan upoštevati in mora delavcu delovno razmerje zaključiti (ter ga posledično odjaviti iz obveznih zavarovanj) z dnem, navedenim v delavčevi redni odpovedi. Le v primeru, če delavec v redni odpovedi ne navede datuma prenehanja delovnega razmerja, se pri določitvi tega datuma upošteva odpovedni rok, določen z zakonom ali dogovorjen s pogodbo o zaposlitvi.