ZDavP-2 člen 74, 74/4. ZDDPO-2 člen 74, 74/1, 74/1-7. ZDoh-2 člen 90, 90/4.
inšpekcijski nadzor - prodaja lastnih poslovnih deležev - dohodnina od dohodka iz kapitala - povezane osebe - prikrito izplačilo dobička - zloraba davčnih predpisov - pridobitev lastnih poslovnih deležev - izogibanje plačilu davka
Do nedovoljenega davčnega izogibanja ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo. Pri tem je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. Zgolj en tovrstni pravni posel torej ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.
Toženka razlogov za svojo odločitev ne pojasni, prav tako ne navaja pravne podlage. Izpodbijana odločitev je neobrazložena in je sodišče niti ne more preizkusiti. Razlogi, ki jih je toženka navedla v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah, ne morejo nadomestiti pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane odločitve, saj morajo biti relevantni razlogi razvidni iz obrazložitve odločitve.
zavarovalništvo - dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja - odvzem dovoljenja - udeležba v postopku - položaj stranskega udeleženca
Vsebinski razlog za zavrnitev stranske udeležbe tožniku je utemeljen v določbah 330. člena do 332. člena ZZavar-1. Iz navedenih določb ne izhaja, da bi se z odločbo odvzemu dovoljenja zavarovalnici, za kar gre v obravnavanem primeru, poseglo v kakršnekoli pravice delničarjev, ki izhajajo iz ZGD-1. Po navedenih določbah ZZavar-1 pravne posledice, ki med drugim vplivajo na določene korporacijske pravice delničarjev, nastopijo šele z odločbo o začetku prisilne likvidacije, kar pa ni obravnavani primer.
Iz vsebine poštnih pošiljk izhaja, da je tožeča stranka navedena na ovojnicah kot pošiljatelj in na naročilnicah kot naslov, kamor je treba le-te vrniti. V razmerju do potrošnika je torej bila tožeča stranka pošiljatelj in naslov, na katerega se potrošniki obračajo s svojimi naročili oziroma prijavami za sodelovanje v nagradni igri. Glede na to je bila tožeča stranka v razmerju do potrošnika izvajalec predmetne poslovne prakse in je bil torej inšpekcijski ukrep pravilno izrečen tožeči stranki.
ZDoh-2 člen 44, 45. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3.
dohodnina - stroški prehrane med delom - stroški prevoza - načelo enakosti - zaposlitev pri tujem delodajalcu - davčna osnova - zmanjšanje davčne osnove - exceptio illegalis - povračila stroškov v zvezi z delom
Na revizijsko vprašanje, ali je ob ustavnoskladni razlagi ZDoh-2 delojemalec, zaposlen pri delodajalcu v tujini, upravičen uveljavljati zmanjšanje davčne osnove od doseženih dohodkov iz delovnega razmerja tudi za stroške prevoza na delo in z dela, čeprav se iz Slovenije v drugo državo, kjer opravlja delo, in nazaj, ne vozi vsaj štirikrat tedensko, je Vrhovno sodišče odgovorilo, da je ob ustavnoskladni razlagi 45. člena ZDoh-2 takšen davčni zavezanec upravičen do zmanjšanja davčne osnove od doseženih dohodkov iz delovnega razmerja za stroške prevoza na delo in z dela, kamor sodi tudi vožnja od prebivališča v Republiki Sloveniji, kjer prebiva njegova družina, v drugo državo, do mesta, kjer dejansko opravlja delo, in nazaj, kar velja ne glede na določbe 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, torej ne glede na to, ali se od tega prebivališča vozi vsaj štirikrat tedensko, kar kot omejitev izhaja iz opredelitve pojma „običajnega prebivališča" iz drugega odstavka 3. člena Uredbe. Ta določba Uredbe je namreč v nasprotju s 45. členom ZDoh-2 ter presega ustavno dopustni obseg urejanja s podzakonskim predpisom, zato je v delu 3. člena, ki določa navedene omejitve za odmero dohodnine, v zadevah, kot je obravnavana, ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis).
Izvedbena uredba Komisije (EU) 2019/1776 z dne 9. oktobra 2019 o spremembi Priloge I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (2019) tarifna številka 7007 19 80, 8541 90 00.
carina - carinska dajatev - zavezujoča tarifna informacija - TARIC koda - uvrstitev blaga - kombinirana nomenklatura - uvrščanje blaga v kombinirano nomenklaturo carinske tarife - zavrnitev tožbe
Odločilno merilo za tarifno uvrstitev blaga je v skladu z ustaljeno sodno prakso treba poiskati v njegovih objektivnih značilnostih in lastnostih, kot so opredeljene z besedilom tarifne številke KN in opombami k oddelku ali poglavju. Pojasnjevalne opombe nimajo zavezujočega značaja. Tudi namembnost proizvoda je lahko objektivno merilo za uvrstitev, če je neločljivo povezana s proizvodom, pri čemer se neločljivost presoja glede na njegove objektivne značilnosti in lastnosti.
V konkretnin zadevi gre za kaljeno steklo, ki je konkretno navedeno v poimenovanju k tarifni številki 7007 KN. To, da je neko blago namenjeno izključno za določen model nekega stroja, po sodni praksi SEU ni relevantno za opredelitev tega blaga za "del" ali "pribor"4 in zato sodišče ugotavlja, da je zmotno drugačno stališče tožnice o tem, tj. da bi se zato, ker solarno steklo sama uporablja izključno v proizvodnji fotonapetostnega modula, ga morala uvrstiti med dele fotonapetostnega modula.
ZDIJZ člen 6, 6/3, 6/3-1. ZJN-3 člen 35, 35/2, 35/4.
dostop do informacij javnega značaja - izjeme od dostopa do informacije javnega značaja - poslovna skrivnost - podatki o porabi javnih sredstev - javno naročanje
Pomembno je, da naročniki ne razkrivajo podatkov o postopkih oddaje javnih naročil, ki bi jih bilo mogoče v tekočih ali nadaljnjih postopkih oddaje uporabiti za izkrivljanje konkurence.
brezplačna pravna pomoč - odvetniška tarifa - nagrada in stroški odvetniku - nagrada dodeljenemu odvetniku - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev določb postopka
Sodišče ugotavlja, da tožena stranka z izpodbijanim sklepom ni odločila o celotnem tožničinem zahtevku za povrnitev stroškov za izvajanje storitve brezplačne pravne pomoči. Izreka odločbe (sklepa) pa ni mogoče dopolnjevati ali pojasnjevati z obrazložitvijo, saj le izrek pridobi pravne učinke in je predmet pravnih sredstev oziroma sodne kontrole.
Odlok o finančnem nadomestilu zaradi izpada dohodka pri reji prašičev zaradi posledic drugega vala epidemije COVID-19 za obdobje od 1. novembra 2020 do 31. januarja 2021 (2021) člen 6, 6-6. ZIUOPDVE člen 116, 116/4.
sofinanciranje iz javnih sredstev - izpolnjevanje pogojev - COVID-19 - postopek po uradni dolžnosti - načelo enakosti pred zakonom - exceptio illegalis - poravnane zapadle obveznosti - ugoditev tožbi
Ker tožnik zaradi izdaje odločbe po uradni dolžnosti ni imel možnosti vpliva na izpolnitev finančnega pogoja, kot so to možnost imeli prejemniki državne pomoči v drugih panogah, je bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom. Ker za takšno razlikovanje utemeljenih razlogov ni najti, je navedena določba v neskladju z načelom enakosti, zato v tej zadevi ne bi smela biti uporabljena (exceptio illegalis).
Za razliko od drugih panog pogoj izpolnjenih davčnih obveznosti ni bil določen v zakonu. S tem, ko je Odlok predpisal dodatne pogoje, ki jih mora vlagatelj izkazati, da bo njegovi vlogi za dodelitev finančnega nadomestila ugodeno, je prišlo po mnenju sodišča do nezakonitega poseganja v pravico do finančnega nadomestila, saj jo je z dodatnimi pogoji omejil preko mere, ki jo določa zakon. Zato v tem primeru pri odločanju Odloka ni mogoče uporabiti (exceptio illegalis).
V predmetni zadevi je zgolj relevantno, da izrečene denarne kazni v skupnem znesku 23.000,00 EUR niso bile plačane in ima tako Republika Slovenija v zavarovanje te svoje terjatve do celotnega poplačila te terjatve zakonito zastavno pravico na vseh nepremičninah tožnika, kot to določa 149. člen ZGO-1, zato zahteve tožnika, da naj inšpektor v ponovnem postopku ugotovi, kdaj je tožnik postal lastnik stanovanjske stavbe na parc. št. 556/2, kdaj je bila navedena stavba legalizirana in ali je bilo kdaj izdano gradbeno oziroma uporabno dovoljenje za navedeno stavbo v predmetni zadevi niso relevantne.
ZUP člen 237, 237/2, 237/2-3, 279, 279/1, 279/1-3, 290, 290/1.
izvršilni naslov - izvršljivost - načelo kontradiktornosti - nove okoliščine
Po stališču pravne teorije, ki se sklicuje tudi na starejšo sodno prakso, se pri obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova, njena izvršljivost domneva, zato mora izvršilni organ le ugotoviti, ali obstaja izvršilni naslov (prvi odstavek 290. člen), ne pa tudi, ali je zavezančeva obveznost izvršljiva. Šteje se torej, da je izvršljiva vsaka obveznost, ki je navedena v izvršilnem naslovu. V tem primeru mora zavezanec trditi in dokazati, da ni. Iz starejše sodne prakse izhaja tudi stališče, da se kontradiktornost v postopku za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe ne zahteva. Upoštevaje navedena stališča je mogoča presoja, da prvostopenjski organ ni ravnal nezakonito, s tem ko je izdal izpodbijani sklep o izvršbi, tudi če je bil seznanjen (po ogledu na kraju samem in glede na listine v spisu, kot prej navedeno) s tem, da so po izdaji inšpekcijske odločbe nastale pravno relevantne okoliščine (obstoj novega legalno zgrajenega objekta na predmetnih zemljiščih), ki bi lahko vplivale na izvršljivost obveznosti.
Sodišče v celoti pritrjuje stranki z interesom D., d. d., da iz zahteve C. C. izhaja, da na podlagi 5. člena ZRP predlaga, da naj se ji izroči v upravo premoženje (le) na ....
Sodišče ugotavlja, da je organ pri presoji obstoja aktivne legitimacije C. C. za vložitev zahteve po 5. členu ZRP pravilno izhajal iz teleološke metode razlage določbe prvega odstavka 5. člena ZRP. Šele celotno besedilo 5. člena ZRP namreč omogoča, da se določi pravi pomen prvega odstavka, ki določa primere, v katerih so legitimirani za vložitev zahteve za vrnitev premoženja sorodniki lastnika, in sicer je to „v primerih, kjer je nedvomno ugotovljeno, da je lastnik umrl, ter v primerih, kjer se lastnik ni pojavil in zato izroči sodišče na zahtevo imovino v upravo bližnjim sorodnikom. Iz drugega in tretjega odstavka 5. člena ZRP pa izhaja, da se v primeru, da se prijavi istočasno več bližnjih sorodnikov, da se jim premoženje izroči po vrstnem redu in po deležih, po kakršnih bi se jim izročilo v primeru dedovanja, in to po predpisih Občega državljanskega zakonika za primer dedovanja, če se predloži oporoka, pa ima oporočni naslednik prednost ter dalje, da osebe, ki uveljavljajo dedno pravico do takega premoženja, ne morejo zahtevati pri sodišču izročitve premoženja v dediščino pred pretekom enega leta po zaključku vojne.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
Tožena stranka s tem, ko se ni opredelila do tožnikovih navedb v zvezi z omenjenimi informacijami in tega dokaznega predloga ni obrazloženo zavrnila, je storila kršitev ustavne pravice do enakega varstva, s čimer je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - jezik v postopku - bistvena kršitev določb postopka - mednarodna zaščita
Po presoji sodišča ni izkazano, da je bil tožnik pred samovoljno zapustitvijo azilnega doma v jeziku, ki ga razume, seznanjen s posledicami svojega ravnanja. Ker mu je tožena stranka kljub temu omejila gibanje, to predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka.
javni natečaj - javni uslužbenec - neizbira kandidata - instrukcijski rok - obvestilo o neizbiri - kriteriji za izbiro - ocenjevanje
Ni mogoče šteti, da zaradi prekoračitve določenega roka za izdajo sklepa o izbiri ni možno doseči namena javnega natečaja, saj bi to vodilo v nelogično razlago, da zgolj zaradi poteka tega roka izbrani kandidat ni najbolj strokovno usposobljen. Sporni rokje tudi po presoji sodišča, tako kot to izpostavlja že toženka, lahko le instrukcijski, zaradi česar njegova prekoračitev v obravnavani zadevi ni povzročila nezakonitosti izpodbijanega sklepa.
Tožnica osporava, da ji ni bilo dano dovolj časa za pripravo na preverjanje, vendar ne zatrjuje, da bi bilo pri tem prekršeno kakšno procesno pravilo, niti pravzaprav ne opredeli, kolikšen čas pa bi po njenem mnenju bil primeren.
V postopku samega ocenjevanja je lahko predmet presoje zgolj pravilnost postopka ocenjevanja in pa presoja, ali ocenjevanje ni arbitrarno oziroma očitno nerazumno, česar pa tožnica ne zatrjuje.
lekarniška dejavnost - podružnica - zahteva za izdajo odločbe - odločanje v upravnem postopku - molk organa
Tožničina vloga z dne 18. 3. 2019 je po vsebini zahteva za izdajo odločbe. O takšni zahtevi je tožena stranka dolžna odločati na način in v rokih iz ZUP, kar v konkretnem primeru prav tako očitno ni bilo storjeno. Zato je tožnica toženko upravičeno pozivala, da o njeni zahtevi izda odločbo, oziroma da odloči o pritožbi. Iz tožbe in spisov tudi sledi, da je tožnica toženo stranko pozivala k odločitvi na predpisan način in v predpisanih rokih. Česar pa le-ta ni storila, temveč je, kot rečeno, odgovarjala le z dopisi in s tem na način, ki ne zadosti zahtevam iz ZUP, ki se nanašajo na odločanje organov v upravnem postopku.
To pa pomeni, da tožena stranka o vlogi tožeče stranke ni odločila in so zato izpolnjeni pogoji za odločanje sodišče o tožbi zaradi molka organa.
Iz tožnikovega trditvenega gradiva je razvidno, da so bila ob podaji prošnje za mednarodno zaščito že ugotovljena vsa dejstva, zaradi ugotovitve katerih mu je bil odrejen ukrep omejitve gibanja, česar tožena stranka ni konkretizirano prerekala. Določnih navedb, s katerimi bi nasprotovala tožnikovim očitkom, da so bila v obravnavani zadevi ugotovljena vsa za odločitev relevantna dejstva, zaradi česar ni več pogojev za omejitev gibanja, ni podala niti na poziv sodišča na glavni obravnavi. Poleg tega ob tej priložnosti ni nasprotovala tožnikovim navedbam, da njegovega slabega ekonomskega položaja v izvorni državi niso povzročili subjekti preganjanja, kar je poleg tožnikove begosumnosti nosilno stališče za izrek obravnavanega ukrepa.
Ker v obravnavani zadevi ni izkazan eden od dveh kumulativno določenih pogojev iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, in sicer potreba po ugotavljanju relevantnih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ni bilo treba presojati nevarnosti, da bo tožnik pobegnil; odsotnost enega od kumulativno določenih pogojev namreč zadošča, da omejitev gibanja na tej podlagi ni dovoljena.
Izrek prvostopne odločbe je premalo določen, saj iz njega ni mogoče dovolj jasno in zanesljivo ugotoviti, na katerem delu parc. št. 51/1 k.o. ... je treba očistiti zarast. Določitev jasne in natančne lege zarasti je zraven določitve velikosti zarasti, ki jo je treba očistiti bistvenega pomena, saj je le tako mogoče preizkusiti sprejeto odločitev in jo nato tudi izvršiti.
Določb 88. in 91. člena ZZUOOP po prepričanju sodišča ni mogoče razlagati na način, za katerega se zavzema tožnica. Bistvo in namen obravnavane izredne pomoči je v tem, da se subjektom, ki so se s težavami soočili ali vanje zašli zaradi izbruha epidemije COVID-19, povrne izpad dohodka zaradi nezmožnosti opravljanja dejavnosti oziroma zmanjšanega obsega poslovanja. Tožnica, ki je svojo dejavnost registrirala šele dne 1. 9. 2020, takšnega izpada dohodka ni mogla imeti in je zato tožena stranka upravičeno sledila njenemu predlogu za vrnitev prejete pomoči.
brezplačna pravna pomoč - neupravičeno prejeta brezplačna pravna pomoč - ponovno odločanje o isti stvari
Tožnica ima prav, da zakonska ureditev toženko pooblašča zgolj za to, da po uradni dolžnosti ugotavlja, ali so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba izdati drugačno odločbo o upravičenosti do brezplačne pravne pomoči, ne pa tudi za ponovno presojo že presojenih okoliščin oziroma okoliščin, ki so že obstajale v času odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, pa jih organ ni ugotovil ali upošteval.
V primeru tožnice ne gre za neupravičeno prejeto brezplačno pomoč, kot jo opredeljuje prvi odstavek 43. člena ZBPP. Za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč se šteje že plačana brezplačna pravna pomoč, ki je bila upravičencu dodeljena na podlagi lažnega prikazovanja ali zamolčanja podatkov oziroma spremembe podatkov v smislu drugega odstavka 41. člena ZBPP. Toženka ni niti navedla morebitnega lažnega prikazovanja ali zamolčanja podatkov oziroma spremembe podatkov v smislu drugega odstavka 41. člena ZBPP, zato tudi uporaba določbe prvega odstavka 43. člena ZBPP ni mogoča.