ZDR-1 člen 144, 146, 148,. ZZDej člen 52a. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) člen 11. ZPP člen 7, 165, 165/1, 212, 214, 214/1, 214/2, 243, 339, 339/1, 339/2, 339/2-12, 339/2-14, 339/2-15, 353,.
plačilo razlike v plači - dodatek za delo preko polnega delovnega časa - referenčno obdobje - kolektivni delovni spor - splošni akt delodajalca - koriščenje ur
S pravnomočno sodbo in sklepom X Pd 248/2019 z dne 10. 3. 2021 v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča X Pdp 322/2021 z dne 9. 9. 2021 je bilo med drugim odločeno, da se ugotovi neskladnost točke 5.2.2. splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa (ki velja od 1. 10. 2016 dalje) z določbami 144., 146. in 148. člena ZDR-1 in 52.a členom ZZDej ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi ter se nasprotnemu udeležencu (to je tožena stranka v tem sporu) naloži, naj v roku 30 dni sprejme ali izda novi akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana in o njej ni bilo (pravnomočno) odločeno. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo.
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu tožene stranke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa premična (nefiksna) referenčna obdobja, pri čemer je pravilno štelo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij v organizacijskem navodilu tožene stranke za delavce ni ugodnejša (je v nasprotju s prisilnimi predpisi). S tem sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni ponovno odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno: neskladnost točke 5.2.2 organizacijskega navodila z zakoni in kolektivno pogodbo je bila pravnomočno ugotovljena v II. točki sodbe X Pd 248/2019, kar pomeni, da ga ni mogoče upoštevati kot zakonite podlage za določanje referenčnih obdobij in izplačilo dodatkov za nadurno delo niti za obdobje pred razveljavitvijo organizacijskega navodila (III. točka citirane sodbe v kolektivnem delovnem sporu). Glede na to ne drži očitek, da je v individualnem delovnem sporu sodišče (ponovno) presojalo skladnost splošnega akta z zakoni in kolektivno pogodbo, saj se je sodišče prve stopnje oprlo prav na pravnomočno odločitev v kolektivnem delovnem sporu.
ZPP člen 154, 350, 350/2, 358, 358-5, 360, 360/1,. Uredba o spremembah Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2021) člen 5, 5/1. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 5, 7, 8. ZODPol člen 110, 110/2.
Za odločitev v tej zadevi je bistven odgovor na vprašanje, ali je bila toženka dolžna tožnico v letu 2021, potem ko je bila tožnica s 1. 9. 2021 premeščena na (višje) delovno mesto sekretar, ponovno oceniti in ji na podlagi napredovanja določiti višji plačni razred. Tožnica je namreč s premestitvijo na delovno mesto sekretarja pridobila možnost napredovanja v višji plačni razred, pred premestitvijo pa je na prejšnjem delovnem mestu podsekretarja že dosegla vsa predvidena napredovanja v plačni razred.
Uredba o spremembah Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 121/21), ki se je pričela uporabljati 7. 8. 2021, je spremenila 5. člen Uredbe tako, da se po uveljavitvi spremembe postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev napredovanja izvede vsako leto do 15. novembra za vse javne uslužbence, namesto do tedaj veljavne ureditve, po kateri je bil postopek preverjanja vsako leto izveden do 15. marca. Sprememba Uredbe je v prehodni določbi prvega odstavka 5. člena določila, da se postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje v letu 2021, ki je bil izveden na podlagi Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/08, 91/08, 113/09 in 22/19), za javne uslužbence, ki jim je napredovalno obdobje začelo teči v letu 2018 od vključno 2. aprila 2018 do vključno 1. decembra 2018, izvede ponovno ob upoštevanju spremenjenih 5., 7. in 8. člena Uredbe. Z nobeno razlagalno metodo ni mogoče zaključiti, da sprememba Uredbe daje podlago za ponovno preverjanje izpolnjevanja tožničinih pogojev za napredovanje v letu 2021, torej potem, ko je bila tožnica premeščena na delovno mesto sekretar. Uredba namreč jasno določa, da se preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje v letu 2021 ponovno izvedele le za javne uslužbence, ki jim je napredovalno obdobje začelo teči v letu 2018 od vključno 2. 4. 2018 do vključno 1. 12. 2018. Tožnica ni trdila, da bi sodila v to skupino javnih uslužbencev, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da se je prvo napredovalno obdobje za tožnico izteklo že 1. 4. 2019 (torej se je triletno obdobje začelo že v letu 2016), tudi ob naslednjih preverjanjih izpolnjevanja pogojev, in sicer do 15. 3. 2020 oziroma 15. 3. 2021, pa ni mogla napredovati v višji plačni razred, saj je že dosegla najvišji plačni razred delovnega mesta, ki ga je takrat zasedala. Bistveno je tudi, da je toženka v letu 2021, to 15. marca, že izvedla preverbo izpolnjevanja pogojev za napredovanje.
ZSPJS člen 17a, 17a/2, 22a, 22a/1. ZDR-1 člen 6, 6/1, 6/2. ZObr člen 100b, 100b/5. ZPP člen 154, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 353. Pravila službe v Slovenski vojski (2009) člen 102. Pravilnik o službeni oceni (2014) člen 5. KPJS člen 30, 30/1.
vojak - sindikalni zaupnik - pogodba med delodajalcem in sindikatom - ocena delovne uspešnosti - prepoved diskriminacije - sindikalna svoboda - pogoji za delo sindikata
Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da Pogodba o zagotavljanju pogojev za delovanje sindikata A., ki na podlagi petega odstavka 100.b člena ZObr ureja pogoje za delovanje sindikata in sindikalnih poverjenikov, ne posega v postopek ocenjevanja redne delovne uspešnosti. Tudi sicer avtonomno pravo ne more omejevati pravic iz zakona oziroma kolektivne pogodbe, sklenjene na širši ravni. Upoštevaje vse navedeno pritožba neutemeljeno izpodbija materialnopravno presojo, da je tudi tožnik kot pooblaščenec sindikata na podlagi določb ZSPJS in KPJS upravičen do izdelave ocene za redno delovno uspešnost in pravic iz tega naslova.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081101
Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 350, 350/2, 353, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - straža - varovanje državne meje - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje je presodilo, da straža in varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tema vojaškima dejavnostma odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njunega izvajanja, pravilno štelo v delovni čas tožnika in posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko, ki ju izpostavlja pritožba) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, temveč samo tiste, katerih posebne značilnosti temu neizogibno nasprotujejo, zato je bilo sodišče dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Zgolj v tem okviru je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v ti vojaški dejavnosti vpet tožnik. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je pravilno zaključilo, da toženka za ti dve dejavnosti ni izkazala obstoja izjem, ki izključujejo uporabo direktive.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSK00080486
ZPIZ-2 člen 190. ZUTD člen 163. ZPP člen 285. ZDR-1 člen 179.
malomarnost - zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku - trditveno in dokazno breme - materialno procesno vodstvo - delovna nesreča delavca podizvajalca - odškodninska odgovornost - odškodninska odgovornost delodajalca - odgovornost delodajalca za poškodbo delavca - regresni zahtevek zavarovalnice
Opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku je vsako zagotavljanje dela delavcev s strani pravne ali fizične osebe, s katero ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, uporabniku, pri katerem delavec opravlja delo pod nadzorom in v skladu z navodili uporabnika ali pretežno uporablja sredstva za opravljanje dela, ki so del delovnega procesa uporabnika (prvi odstavek 163. člena Zakona o urejanju trga dela - ZUTD. Glede na omenjene podane trditve tožeče stranke je sodišče prve stopnje v zvezi s konkretnimi zaključki o posredovanju dela delavcev uporabniku (toženi stranki) več kot očitno preseglo trditveno podlago tožeče stranke o tem vprašanju, pri čemer toženi stranki zaradi opustitve materialno procesnega vodstva tudi ni dalo nobene možnosti, da se o tem izjavi.
ZDR-1 člen 49, 87, 87/2, 90. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/1, 353, 360. ZDSS-1 člen 41, 41/5. URS člen 14, 22, 23, 25, 74.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - obstoj odpovednega razloga - mirovanje pravic iz delovnega razmerja
Sodišče prve stopnje je odpoved pogodbe o zaposlitvi presojalo celovito, z vidika zatrjevanega odpovednega razloga s strani toženke, kot tudi z vidika tožnikovih ugovorov, da je šlo za zlorabo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jih zatrjuje tudi v pritožbi, vendar je tožnikove ugovore v zvezi s tem pravilno zavrnilo kot neutemeljene. Ocenilo je, da je toženka dokazala resničnost in utemeljenost odpovednega razloga, in zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Pritožbeno sodišče s takšno oceno soglaša.
ZDR-1 člen 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3. ZDSS-1 člen 41, 41/5. ZPP člen 8, 165, 236, 236a, 236a/6, 254, 286, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 353.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - škoda zaradi uporabe viličarja - pisno opozorilo pred odpovedjo - dokazna ocena
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je očitek v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kot je opredeljen v 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, utemeljen; gre za očitek, kot je povzelo sodišče prve stopnje, da je tožnik 3. 8. 2020 zaradi prehitre vožnje in sunkovitega obračanja z zadnjim delom viličarja udaril v skladiščeno paleto, ki je bila polna jeklenk UNP, pri čemer je podrsal zadnji bok viličarja in razbil zadnjo luč, kar je povzročilo škodo najmanj v višini 144,72 EUR, lahko pa bi povzročilo bistveno večjo škodo in telesne poškodbe navzočih oseb, če bi jeklenke eksplodirale in povzročile požar. V izpodbijani sodbi ni (nejasno) ugotovilo, kot mu očita tožnik v pritožbi, da je po spornem dogodku drug delavec toženke naložil jeklenke na tovornjak, ampak je v tem delu povzelo vsebino odpovedi (točka 8 obrazložitve).
Tožnik uveljavlja kršitev 8. člena ZPP, ki bi bila podana, če dokazna ocena sodišča prve stopnje ne bi bila v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej ne bi bila vestna, skrbna ter narejena na podlagi presoje vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega postopka. Tega v pritožbi ne zatrjuje, ampak dejansko uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar je prav tako neutemeljeno. Že pojmovno ne gre za kršitev 8. člena ZPP, če sodišče prve stopnje določenega dejstva ne ugotavlja - gre za dejstvo, ali je bilo začasno skladišče, kamor je A. A. odlagal palete, polne jeklenk UNP dovolj odmaknjeno (vsaj pet metrov) od polnilnice. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem sicer na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je bilo skladišče organizirano v skladu s pravili stroke (točka 11 obrazložitve) oziroma da palete, polne jeklenk UNP niso bile postavljene izven območja za skladiščenje (točka 12 obrazložitve), predvsem pa pravilno razlogovalo, da morebitno nepravilno organiziranje skladiščenja jeklenk ob polnilnici z ničemer ni vplivalo na očitano in ugotovljeno kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka tožniku pred odpovedjo podala tri pisna opozorila, pri čemer tožnik v zvezi s pisnim opozorilom z dne 13. 11. 2019, v katerem mu je toženka očitala, da ni izpolnil delovne obveznosti, da je motil delavca v delovnem procesu ter v poslovni listini potrdil neresnične podatke, v pritožbi niti ne podaja konkretiziranih navedb. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da pisnega opozorila z dne 20. 8. 2019 ne bi smelo upoštevati, ker je od kršitve 17. 7. 2019 do odpovedi minilo več kot eno leto, saj je bistveno, kdaj pisno opozorilo delavec prejme, kot izhaja iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1, ki ga je citiralo sodišče prve stopnje. Kot je povzelo v izpodbijani sodbi (točka 19 obrazložitve), je toženka prvo pisno opozorilo podala zaradi neprimernega obnašanja, neizpolnitve delovnih nalog oziroma odklanjanja dela.
Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 98. ZDR-1 člen 9, 9/2, 67, 131, 131/5.
višina regresa za letni dopust - delo za krajši delovni čas od polnega - polni delovni čas
KPVIZ v 98. členu določa, da delavcem, ki delajo s krajšim delovnim časom, pripadajo drugi osebni prejemki ter povračilo stroškov v zvezi z delom v enakem znesku kot delavcem, ki delajo s polnim delovnim časom. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da četudi je bila tožnica v vtoževanem obdobju pri toženki zaposlena krajši delovni čas, ni upravičena terjati regresa za letni dopust v enakem znesku, kot so ga prejeli delavci, ki delajo pri toženki s polnim delovnim časom, torej celotnega regresa za letni dopust. Odločilno je namreč dejstvo, da je bila tožnica dejansko zaposlena polni delovni čas, in sicer krajši delovni čas pri toženki, preostali delovni čas pa kot samozaposlena, zato uporaba 98. člena KPVIZ ne pride v poštev. Določilo 98. člena KPVIZ se namreč nanaša le na delavce, ki delajo s krajšim delovnim časom (ne le na področju vzgoje in izobraževanja, pač pa tudi sicer).
Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu člen 2, 2/2, 2/2-b, 2/2-b-i. ZPIZ-2 člen 7-18, 30, 144. ZZVZZ člen 50. ZUTD člen 135. ZDR-1 člen 6, 126, 126/2, 137. ZSDP-1 člen 10. ZVarD člen 1. URS člen 14. ZDoh-2 člen 44, 44/1, 44/1-12. ZS člen 109, 109/1. OZ člen 280, 280/1. ZPP člen 154, 154/2, 155, 158, 158/1, 188, 325, 325/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 353, 358, 358-5,. ZDavP-2 člen 96.
plačilo za poslovno uspešnost - diskriminacija - bolniška odsotnost delavca - sodba SEU - božičnica - podjetniška kolektivna pogodba - pogodba o zaposlitvi - plača - pokojninska osnova - obračun in plačilo prispevkov
Pritožbeno sodišče v tem sporu presoja le utemeljenost znižanja plačila za poslovno uspešnost zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni, in sicer z vidika kršitve prepovedi diskriminacije, ne pa tudi znižanja plačila za poslovno uspešnost zaradi čakanja na delo (tožnica namreč ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje, s katero je slednje zavrnilo njen zahtevek, ki se je nanašal na izplačilo poslovne uspešnosti za čas čakanja na delo). V zadevi je torej potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je tožena stranka s tem, ko je upoštevala navedeno določbo podjetniške kolektivne pogodbe ravnala v skladu z ureditvijo o prepovedi diskriminacije, kot jo opredeljuje določba 6. člena ZDR-1. Slednja za razliko od 1. člena Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD), kljub temu, da bolniški stalež kot tak ni neposredno naveden kot razlog za prepoved diskriminacije na ravni Direktiv EU in ga v tem pogledu (zaenkrat) ne ščiti niti Sodišče EU,1 zdravstveno stanje izrecno določa kot relevantno osebno okoliščino. Obseg človekovih pravic je v slovenski zakonodaji širši, saj so v skladu s 14. členom URS v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine med drugim tudi - kar je v tem členu izrecno zapisano - ne glede na katerokoli drugo osebno okoliščino (torej ne samo ne glede na narodnost, raso, spol,...).
Poslovna uspešnost je fakultativna oblika plačila, kar pomeni, da ni zakonska obveznost delodajalca. Gre za stimulativno obliko plačevanja zaposlenih, ki je v prvi vrsti stvar prostovoljne odločitve delodajalca. Posebna davčna ureditev plačila za poslovno uspešnost iz 12. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 je namenjena vzpodbujanju delodajalcev k tej obliki plačila. Cilj davčno ugodnejše obravnave izplačil dela plače za poslovno uspešnost pa je bila razbremeniti produktiven in ustvarjalen kader, ki praviloma več prispeva k dodani vrednosti, ustvarjeni v podjetjih. Vendar pa določba 12. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 ne posega na področje obračunavanja in plačila prispevkov za socialno varnost. To pomeni, da se od celotnega plačila za poslovno uspešnost obračunajo in plačajo prispevki za socialno varnost tako delojemalca kot delodajalca, plačilo pa se všteva v pokojninsko osnovo. Zgolj drugačna davčna obravnava te oblike plačila ter dejstvo, da se običajno plača le enkrat letno, po stališču pritožbenega sodišča njegove narave z delovnopravnega vidika ne spreminja.
Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 31, 71. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2014) člen 32, 68. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 350, 350/2, 353,. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-5.
izmensko delo - Direktiva 2003/88/ES - kolektivna pogodba dejavnosti - trgovinska dejavnost - dodatek za delo v popoldanski izmeni
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri opredelitvi izmenskega dela izhajalo iz Direktive 2003/88/ES, ki določa minimalne zahteve, ki jih je treba upoštevati pri organizaciji delovnega časa. Sodišče prve stopnje namreč pri opredelitvi izmenskega dela ni upoštevalo le navedene Direktive, pač pa tudi obe v vtoževanem obdobju veljavni Kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 24/2014 in nasl. - člen 32 ter Ur. l. RS, št. 52/2018 in nasl. - člen 31), ki sta zavezovali pravdni stranki. Iz vseh navedenih predpisov pa izhaja, da izmensko delo oziroma organizacija delovnega časa v izmenah pomeni, da se delo izmenoma opravlja v dopoldanski, popoldanski ali tudi nočni izmeni po določenem ponavljajočem se vzorcu. Tudi sicer že poimenovanje pojma izmensko delo nakazuje, da gre za položaj, ko se delovnik delavca izmenjuje po določenem vzorcu in zajema različna časovna obdobja (različne delovnike) na dnevni ali tedenski ravni (prim. sodbo VSRS VIII Ips 20/2020).
URS člen 32, 35, 74. ZDR-1 člen 85, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-8. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233, 233/2. ZDD-1 člen 27, 31.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovne obveznosti - nespoštovanje navodil zdravnika - zasebni detektiv - svoboda gibanja - pravica do zasebnosti
Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri trditvi, da z navodili osebne zdravnice ni bil seznanjen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz odločbe ZZZS z dne 18. 11. 2022, s katero je bil tožnik po lastni izpovedi seznanjen, izhaja, da je bila tožniku dovoljena odsotnost z doma in kraja bivanja v skladu z navodili o ravnanju, ki jih na podlagi priporočil lečečih zdravnikov poda tožniku njegov izbrani osebni zdravnik. Tožnikova izbrana osebna zdravnica C. C. pa je zaslišana kot priča izpovedala, da je tožnik z njene strani vsekakor prejel navodila glede bolniškega reda v času odobrenega bolniškega staleža. Njena izpoved je tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem prepričljiva. Zdravnica, ki je na naroku razpolagala s tožnikovim zdravstvenim kartonom, v katerega se običajno tudi vpisujejo navodila, je namreč razumljivo pojasnila, iz katerega razloga je tožniku podala takšna navodila, povedala pa je tudi, da mu jih je podala, ko je prišel k njej. Zgolj dejstvo, da se priča ni spomnila, ali je imel tožnik v zvezi z navodili kakšna konkretna vprašanja, njene verodostojnosti ne more omajati, saj je znano, da imajo osebni zdravniki množico pacientov in je povsem logično, da se ne morejo spomniti vsake podrobnosti vsakega pregleda. Režim bolniškega reda, kot je bil podan v konkretnem primeru, bi zagotovo vsak zdravnik pojasnil svojemu pacientu, zato se tudi pritožbenemu sodišču ne zdi verjetno, da tožniku navodila osebne zdravnice ne bi bila znana.
Presoji o neobstoju odškodninske odgovornosti druge toženke v pritožbi tožnica oporeka s sklicevanjem na judikate (Pdp 616/2011, Pdp 303/2010, Pdp 645/2019)6 in z zatrjevanjem, da je v razmerju do tožnice še vedno imela položaj delodajalke, zaradi česar obveznosti iz delovnega razmerja ni mogla v celoti prenesti na prvo toženko (v pogodbi o zaposlitvi se je zavezala, da bo tožnici zagotavljala varnost pri delu). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za odškodninsko odgovornost druge toženke ne velja avtomatizem in je ni mogoče utemeljiti že zgolj z dejstvom, da je imela s tožnico sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (smiselno prim. VIII Ips 5/2024). Zakon tega ne določa. V drugem odstavku 62. člena ZDR-1 celo predpisuje, da je ne glede na določbe pisnega dogovora, ki ga skleneta uporabnik in delodajalec za zagotavljanje dela, za spoštovanje določb zakona, kolektivnih pogodb ter splošnih aktov uporabnika o varovanju zdravja pri delu odgovoren uporabnik. Ta določba po presoji pritožbenega sodišča sicer ne pomeni, da lahko odškodninsko odgovarja le uporabnik, ne pa tudi delodajalec, ki zagotavlja delo. Tudi ta je namreč podvržen določbi prvega odstavka 179. člena ZDR-1 o tem, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava, če mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom. Vendar pa to predpostavlja ugotovitev o kršitvi dolžnostnega ravnanja, ki je tožnica tudi glede druge toženke (kateri je očitala takšne kršitve kot prvi toženki) ni dokazala, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnici ob stroju, ki ga je običajno uporabljala, zdrsnilo na oljnem madežu. Za ta škodni dogodek ni ugotovilo objektivne odškodninske odgovornosti nobene toženke. Tožnica v pritožbi vztraja pri tovrstni odgovornosti prve toženke; meni, da so tla predstavljala nevarno stvar, ker so bila bolj spolzka in nevarna zaradi načina delovanja proizvodnje oziroma stroja, zaradi česar je tožničino delo na tem mestu predstavljalo dejavnost, iz katere je izvirala večja škodna nevarnost za okolico. Pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, se je tožnica v okviru trditvenega bremena zgolj pavšalno sklicevala na nevarno dejavnost (niti ni navajala trditev, ki jih glede tega uveljavlja v pritožbi). Tudi sicer se ni poškodovala pri neposrednem opravljanju dela. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega in v sodni praksi ustaljenega stališča, da je objektivna odgovornost pridržana za tiste primere nevarnosti, ki jih kljub zadostni skrbnosti ni moč imeti vselej pod kontrolo in jih obvladovati, ter pri katerih kljub še tako veliki skrbnosti ni mogoče preprečiti nastanka (navadno relativno velike in verjetne) škode, ki iz njih izvira. V primerih, ko postaneta stvar oziroma dejavnost nevarni glede na okoliščine primera, gre te okoliščine pripisati opustitvi skrbnosti ali varstvenih pravil, podlago spora pa predstavlja krivdna odgovornost. Upoštevaje navedena pravna stališča je tožničine trditve, da so bila tla mastna zato, ker je iz stroja puščalo (kar naj bi prva toženka vedela, a stroja ni dala popraviti), oziroma da je padec posledica opustitev toženk (neustrezna obutev, neoznačeni deli tal, kjer se ne sme hoditi), pravilno ocenilo kot takšne, s katerimi ni mogoče utemeljiti objektivne odgovornosti toženk, temveč so lahko podlaga kvečjemu krivdni odgovornosti.
Tožnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da mastnega madeža (zaradi katerega je padla) ni videla, zaradi česar ga ni mogla počistiti. Da ta navedba ni utemeljena, izhaja že iz tožničine izpovedi o tem, da na dan škodnega dogodka med čiščenjem sploh ni pogledala in zato torej ni videla, da je mastno. Upoštevaje navedeno in pa tožničino izpoved, da je bilo okoli njenega stroja običajno po tleh mastno in je to počistila, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je na dan škodnega dogodka pri zaključni delovni nalogi čiščenja delovnega mesta ravnala hudo malomarno, ker se ni prepričala, da okoli delovnega stroja ni mastnih madežev. Posledično je spregledala oljni madež in ko je nanj stopila, je padla in se poškodovala. Upoštevaje vse obrazloženo je odgovornost za škodni dogodek pripisati izključno njeni nezadostni skrbnosti in je zanj odgovorna v celoti in ne le v 20 %, kot je to materialnopravno zmotno presodilo sodišče prve stopnje.
ZDSS-1 člen 6. ZDR-1 člen 6, 6/1. ZSPJS člen 9, 9/1, 19, 19/1. URS člen 14. ZPP člen 155, 155/1, 165, 165/1, 353, 358, 358-5, 360, 360/1.
sistemizacija delovnih mest - diskriminacija - uvrstitev javnega uslužbenca v plačni razred - načelo enako plačilo za enako delo - kraj opravljanja dela - pogodba o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi tožnikove trditve, da je za isto delo neutemeljeno prejel nižje plačilo zaradi diskriminacije na podlagi kraja opravljanja dela, saj je ugotovilo, da je bil tožnik obravnavan enako kot drugi javni uslužbenci v enakem položaju, tj. na delovnih mestih vodij službe direktorja, za katera sta bila v toženkini sistemizaciji določena navedena nižja naziva; pristojnosti za vrednotenje delovnih mest pri delodajalcu pa sodišče nima. Pritožbeno sodišče s tem razlogovanjem soglaša ter dodaja, da kraj opravljanja dela ni druga osebna okoliščina iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1. Neutemeljeno pa je pritožbeno zavzemanje, da bi morali vsi vodje služb direktorjev policijskih uprav zaradi opravljanja enakega dela prejeti tudi enako plačilo. Skladno z določbami ZSPJS je osnovna plača javnega uslužbenca določena s plačnim razredom, v katerega je uvrščeno delovno mesto oziroma naziv, na katerega je javni uslužbenec razporejen oziroma ga je pridobil z napredovanjem (prvi odstavek 9. člena); ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv pa se javni uslužbenec uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje, oziroma na katerega je bil premeščen, oziroma v plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerega je imenovan (prvi odstavek 19. člena). Ker gre za različno obravnavo različnih situacij, ni utemeljena pritožbena trditev o kršitvi prepovedi neutemeljene neenake obravnave in ustavnega načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Druge pritožbene navedbe v zvezi s tem za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.
ZDR-1 člen 126, 126/2, 127, 127/2, 134, 134/1. ZPP člen 165, 165/3, 350, 350/2, 355, 355/1.
plačilo za poslovno uspešnost - diskriminatorno obravnavanje - odsotnost delavca - zmotna uporaba materialnega prava - razveljavitev prvostopenjske sodbe - vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji
Sodišče prve stopnje se je pri zavzetem stališču v zvezi s kriterijem efektivnega delovnega časa kot nediskriminatornim kriterijem za določanje višine plače iz naslova poslovne uspešnosti, povzetem zgoraj, sklicevalo na razloge sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča X Pdp 781/2022 z dne 10. 1. 2023, s katerimi se je strinjalo in jih povzelo. Podobno stališče je bilo zavzeto tudi v sodbi Pdp 250/2023 z dne 19. 9. 20232. Vendar pa je bilo tako stališče v odločbi VSRS VIII Ips 9/2024 z dne 20. 8. 2024 preseženo, saj je Vrhovno sodišče RS v zvezi z dopuščenim vprašanjem, ali je utemeljeno znižanje plačila iz naslova poslovne uspešnosti zaradi odsotnosti delavca z dela zaradi bolezni, odločilo, da znižanje plačila iz naslova poslovne uspešnosti zaradi odsotnosti delavca zaradi bolezni ni utemeljeno. VSRS je pojasnilo, da je plačilo za poslovno uspešnost v ZDR-1 izrecno urejeno le v drugem odstavku 126. člena. Ta določa, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Zakon torej delodajalcu ne nalaga niti obveznosti plačila za poslovno uspešnost niti minimalnega zneska tega plačila. Kljub takšni zakonski določbi, ki napotuje na ureditev v kolektivni pogodbi oziroma pogodbi o zaposlitvi, pa delodajalca zavezuje prepoved diskriminacije. Tudi pri plačilu za poslovno uspešnost mora namreč delavcem zagotoviti enako obravnavanje glede na osebne okoliščine. Ni torej nedopustno, da se pri določitvi kriterijev za priznanje in višino plačila za poslovno uspešnost upošteva število dni prisotnosti na delu (kar je v praksi pogosto), vendar pa uporaba tega kriterija ne sme biti diskriminatorna.
ZUTD člen 81, 81/1, 189, 189/1, 189/2. ZSPJS člen 8, 8/1, 9, 9/1, 16, 16/1, 17, 19, 19/1, 20, 20/1,. ZPP člen 155, 155/1, 165, 165/1, 350, 350/2, 353.
prenos plačnih razredov napredovanj - tarifni razredi - pridobitev višje stopnje strokovne izobrazbe - pogoj ustrezne izobrazbe
Kot ponavlja tožnica v pritožbi, je pri toženki od leta 1996 opravljala delo svetovalke zaposlitve. Za to delo so se izobrazbeni pogoji z uveljavitvijo Zakona o urejanju trga dela (ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadalj.) spremenili. Prvi odstavek 81. člena ZUTD, ki ga citira že sodišče prve stopnje, določa, da storitve vseživljenjske karierne orientacije in posredovanja zaposlitve iz tega zakona izvajajo javni uslužbenci zavoda z doseženo VII. ravnjo izobrazbe, ki so opravili strokovni izpit. Tožnica ob uveljavitvi ZUTD ni imela predpisane izobrazbe. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo prehodno določbo ZUTD, ki v prvem in drugem odstavku 189. člena določa petletni rok za pridobitev izobrazbe, do takrat lahko javni uslužbenci še naprej izvajajo storitve na delovnem mestu, ki se uvrsti v VII/1. tarifni razred po zakonu, ki ureja sistem plač v javnem sektorju.
ZUTD se je uveljavil 1. 1. 2011. V letu 2013 je bila pri toženki sprejeta nova sistemizacija; skladno z novo sistemizacijo sta stranki 28. 10. 2013 sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto Strokovni svetovalec I, ki sodi v VII/1. tarifni razred. Pri določitvi plače na tem delovnem mestu je toženka upoštevala štiri plačne razrede napredovanj, ki jih je tožnica dosegla. Dne 31. 8. 2015 je diplomirala in pridobila zahtevano VII/2. raven izobrazbe. V posledici tega je s toženko sklenila novo pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 9. 2015 za delovno mesto Samostojni svetovalec II, ki sodi v VII/2. tarifni razred. Pri določitvi plače ni upoštevala doseženih (štirih) razredov napredovanj. Zahtevek, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, se nanaša na ta dosežena napredovanja. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da upoštevaje 19. člen ZSPJS ni podlage za prenos napredovanj, ki jih javni uslužbenec doseže na delovnem mestu v nižjem tarifnem razredu (razen če bi bil sicer uvrščen v nižji ali isti plačni razred, kar se pri tožnici ni zgodilo).
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 14, 14/2, 22, 23, 58. ZVis člen 63. ZPP člen 2, 2/1, 154, 154/1, 154/3, 158, 158/1, 165, 165/1, 214, 214/1, 214/2, 253, 253/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 353, 358, 358-5, 360, 360/1.
prikrajšanje pri plači - obseg opravljenega dela - neposredna pedagoška obveznost - odločitev ustavnega sodišča - enakost pred zakonom - neenakopravno obravnavanje - stroški postopka
Toženka, ki je razpolagala s podatki o delovnih nalogah in obsegu dela vseh svojih zaposlenih, bi lahko podala navedbe in predložila dokaze o obsegu dela kateregakoli zaposlenega višjega predavatelja, ki je predaval v 30-tedenskem študijskem programu, in na tak način dokazala morebiten večji obseg dela drugih obveznosti takega predavatelja, pa tega, kljub opozorilu sodišča prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva, ni storila, pri čemer od nje ni bilo zahtevano dokazovanje negativnega dejstva, kot to trdi v pritožbi. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka tožnico pri plačilu neenakopravno obravnavala, saj je morala za enako plačilo opraviti več dela kot višji predavatelji, ki so delo opravljali na 30-tedenskih študijskih programih.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-3. ZPP člen 154, 165, 350, 350/2, 353, 360, 360/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - pisno opozorilo - kršitev delovnih obveznosti - zaščitna oprema
Tožnik je bil s toženko v delovnem razmerju na delovnem mestu kontrolor kanalizacijskih sistemov v sektorju kanalizacija, služba odvajanja komunalnih padavinskih voda. Nesporno med strankama je, da je delo opravljal tako v pisarni kot tudi na terenu. V tem individualnem delovnem sporu tožnik izpodbija redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki mu jo je toženka kot njegov delodajalec odpovedala na podlagi 3. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 6 obrazložitve izhaja, da je toženka kot delodajalec spoštovala zakonske določbe in tožniku zagotovila ustrezno zaščitno opremo, ki je predpisana za delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik, in sicer dvodelna varovalna oprema EN13688, ki je navadna dvodelna obleka brez odsevnikov, ob tej pa je bil dolžan uporabljati opozorilni telovnik EN 20471 - oblačilo z visoko vidljivostjo, ki ima odsevnike. Oprema je skladna s Pravilnikom o delovnih oblekah in osebni varovalni opremi, ki jo delavci uporabljajo pri delu (priloga B2). Tako je tožnik moral uporabljati navedeno kombinacijo delovnih oblačil, ki jo je dejansko prejel. Nadalje je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne držijo tožnikove navedbe, da je namesto modrih uporabljal zelene varovalne hlače z odsevniki. Na podlagi skrbne dokazne ocene je ugotovilo, da tožnik modrih hlač ni hotel nositi, saj so po njegovi izpovedi imele preplitke žepe. Prav tako pa tudi zelenih hlač ni uporabljal, saj njegov nadrejeni tega ni opazil od januarja 2023 dalje. Zaradi tega njegovega ravnanja so bili njegovi sodelavci predvsem pa njegov spremljevalni delavec nezadovoljni, saj so razmišljali, da ima tožnik privilegije. Vodja pravno kadrovske službe in tožnikov sodelavec (sindikalni predstavnik) sta potrdila, da tožnik zelenih hlač ni nosil najmanj od januarja 2023, modrih pa sploh ni nosil. Delavci so bili zaradi tožnikovega ravnanja nezadovoljni in so od sindikata zahtevali ustrezno ukrepanje, saj tožniku za razliko od njih ni bilo potrebno nositi zaščitnih hlač.
Tožnik je že dne 23. 3. 2023 prejel pisno opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi za istovrstno kršitev, zaradi katere mu je bila dne 12. 10. 2023 odpovedana pogodba o zaposlitvi. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje tako izhaja, da je tožnik tudi po prejetem opozorilu s kršitvami svojih delovnih obveznosti nadaljeval. Tako je obstajal utemeljen odpovedni razlog, ki je onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi. Posledično je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka v postopku dokazala obstoj očitane kršitve in utemeljenost odpovednega razloga po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Ker je izpolnjen tudi pogoj po drugem odstavku istega člena, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku zakonita.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1. URS člen 22. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - obrazložitev odpovedi - starost delavca - diskriminacija - organizacijski razlog
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da razlog za tožničino odpoved ni bila diskriminacija zaradi starosti. Pravilno je obrazložilo, da izpovedi A. A. in B. B., katerih zaslišanje je tožnica predlagala z namenom dokazati zatrjevano diskriminacijo, te ne potrjujeta. Pritožba tej ugotovitvi oporeka in navaja, da to diskriminacijo dokazujeta njuni pisni izjavi, kar pa ne drži. Ne le, da je pritožbena navedba pavšalna, ker ne navede, kateri del pisnih izjav naj bi to dokazoval. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vsebina pisnih izjav ni takšna, da bi utemeljevala zaključek, da je bila tožnici odpoved dejansko podana zaradi starosti.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081333
ZPP člen 7, 154, 154/1, 165, 339, 339/1, 353. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - dokazno breme - vojaška operacija - straža - varovanje državne meje
Tožniku, ki je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu vojak II, razporejen na formacijsko dolžnost lahki puškomitraljezec, je bila v vtoževanem obdobju odrejena stala pripravljenost v zvezi s stražo na objektu C. in varovanjem državne meje. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da spadata obe dejavnosti v področje uporabe Direktive 2003/88/ES, zato se tožnikova pripravljenost za delo šteje v delovni čas.
Napačno je pritožbeno stališče toženke, da je mogoče iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES izključiti celotne kategorije vojaških dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo razlagi Sodišča EU v sodbi C-742/19, da je izključitev uporabe prava EU dopustna samo, če posebne značilnosti nekaterih dejavnosti oboroženih sil temu neizogibno nasprotujejo. Pri presoji se je po kriterijih izjem iz sodbe C-742/19 opredelilo do vseh navedb, s katerimi je toženka v postopku utemeljevala posebne značilnosti straže in varovanja državne meje. V tem okviru je ustrezno ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v ti vojaški dejavnosti vpet tožnik.
ZObr člen 35, 35/6, 80, 80/3, 80/6. ZSSloV člen 62, 62/1, 62/1-9. KZ-1 člen 211, 211/1. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 350, 350/1, 353.
varnostni zadržek - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - vojaška oseba - kaznivo dejanje goljufije
Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da varnostni zadržek pri tožniku ni podan, ker naj bi bila toženka že v letu 2018, ko je zoper tožnika vložila kazensko ovadbo in kasneje v zvezi z istimi očitki zoper njega vodila disciplinski postopek, seznanjena z vsemi okoliščinami varnostnega zadržka. Ta temelji na tožnikovem ravnanju, ko je spravil toženko v zmoto, da mu je od decembra 2015 do novembra 2017 plačevala višje stroške prevoza na delo od tistih, do katerih je bil glede na dejansko bivališče upravičen. Zaradi tega ravnanja je bil tožnik leta 2022 pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Da toženka z vsemi okoliščinami tožnikovega ravnanja v zvezi z zlorabo pravice do povračila stroškov prevoza na delo v obdobju od leta 2015 do 2017 ni bila seznanjena, kaže že dejstvo, da je dne 11. 10. 2018 izdala odločbo, da tožnik ni odgovoren za v zvezi s tem dejanjem očitano disciplinsko kršitev, ker disciplinski organ toženke ni imel dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče tožniku dokazati očitano kršitev. O tem se je toženka prepričala šele z že omenjeno pravnomočno sodbo, s katero je bil tožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije in obsojen na pogojno kazen štirih mesecev zapora.
Toženka tožniku pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala zaradi kazenske obsodilne sodbe, kot poizkuša prikazati pritožba, pač pa zaradi varnostnega zadržka. Res je obstoj varnostnega zadržka ugotovila in utemeljila (tudi) na podlagi pravnomočno ugotovljenega obstoja kaznivega dejanja, ki je takšne narave (storjeno v škodo toženke), da je posledično izgubila zaupanje v tožnika, a to ne spremeni razloga prenehanja delovnega razmerja. Toženka je namreč v izpodbijanih sklepih ustrezno utemeljila, zakaj je zaupanje oziroma neobstoj dvoma o zanesljivosti, verodostojnosti in lojalnosti tožnika kot delavca na obrambnem področju tako zelo pomembno ter zakaj je bilo pri tožniku podano povečano tveganje, ki je nesprejemljivo za delo na obrambnem področju.