DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00076823
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 2, 2-2, 17. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. URS člen 22. ZDR-1 člen 4, 142. ZOZ člen 2, 96, 97e. KPJS člen 21. OZ člen 229, 347, 347/1. ZSSloV člen 20, 20/1.
stalna pripravljenost - slovenska vojska - vojak - delovni čas - uporaba direktive - Direktiva 2003/88/ES - usposabljanje vojakov
Aktivnosti terenskega usposabljanja kandidatov za častnike v C. (aprila 2019 in junija 2020) ter usposabljanja kandidatov za častnike na mednarodni vojaški vaji v Nemčiji (v novembru 2018) so takšne narave, da je izključena uporaba Direktive 2003/88/ES.
poškodba delavca pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - zastaranje odškodninske terjatve - ustalitev zdravstvenega stanja - začetek teka zastaralnega roka - objektivni zastaralni rok
Prvostopenjski oceni, ki začetek teka objektivnega zastaralnega roka navezuje na dan škodnega dogodka, pritožba ne nasprotuje, zato je pritožbeno sodišče nanjo vezano. V posledici te ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je do dneva vložitve tožbe potekel 5-letni zastaralni rok (čemur pritožba prav tako ne nasprotuje). Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo že zaradi poteka objektivnega zastaralnega roka.
ZPP člen 12, 213, 285, 313, 313/3, 339, 339/2, 339/2-8. ZDR-1 člen 84, 84/1, 85, 85/1, 87, 87/2. ZDSS-1 člen 29. ZIZ člen 19.
trditveno in dokazno breme - manjkajoča trditvena podlaga - predlaganje dokazov - prekoračitev tožbenega zahtevka - paricijski rok - konkretiziranost tožbenega zahtevka - nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - reintegracija - predlog za sodno razvezo - pisno opozorilo - materialno procesno vodstvo
Res je sicer, da se je toženka na predlagane dokaze "kot doslej" sklicevala tudi ob podaji nadaljnjih navedb, vendar pa to tudi po presoji sodišča druge stopnje ne more pomeniti, da je toženka za vse nadaljnje trditve, pod katere je navedla dokaz: "kot doslej", predlagala vse že predhodno predlagane dokaze, temveč lahko pomeni zgolj, da toženka nadaljnjih dokazov ne predlaga. Toženka je namreč v zvezi z opozorilom in trpinčenjem predlagala tudi nekatere priče in listinske dokaze, ki so se glede na podano trditveno podlago nanašali izključno na očitke v opozorilu, zato ni bilo mogoče sklepati, da toženka te iste dokaze "kot doslej" predlaga tudi za vse ostale trditve, ki jih je podala v nadaljevanju odgovora na tožbo in nadaljnjih vlogah, ko ni predlagala nobenih novih dokazov, temveč pod dokaz zgolj zapisala "kot doslej". Stališče toženke, da gre pri tem za uveljavljeno nomotehniko predlaganja dokazov, s čimer so zajeti vsi dokazi, predlagani s to vlogo in z vsemi predhodnimi vlogami stranke v spisu, ni pravilno. Res je, da je tak način predlaganja dokazov v spisih relativno pogost, vendar stranka, ki glede na podano trditveno podlago za njo hkrati določno ne predlaga ustreznih relevantnih dokazov, s tako "nomotehniko" tvega, da bodo katera od zatrjevanih dejstev ostala nedokazana. Vsaka stranka mora namreč v skladu z 212. členom ZPP navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.
Glede na porazdelitev dokaznega bremena v materialnih predpisih (prvi odstavek 84. člena ZDR-1) in upoštevaje zastopanost obeh strank po kvalificiranih pooblaščencih (12. člen ZPP - argument a contrario) načelo materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP ne more iti tako daleč, da bi moralo sodišče za vsak sklop pravno relevantnih dejstev posebej (toženo) stranko pozivati na podajo relevantnih dokaznih predlogov, sploh če stranka ocenjuje, da "kot doslej" predlagani dokazi zadoščajo.
Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek v II. in III. točki izreka s tem, ko je v ta del izreka (da je toženka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter da je dolžna vzpostaviti delovno razmerje, jo prijaviti v obvezna zavarovanja in ji priznati pravice iz delovnega razmerja) samo dodalo tekst "v 8 dneh od vročitve sodbe". Taka opredelitev paricijskega roka je utemeljena na 29. členu ZDSS-1, v skladu s katerim lahko sodišče v sodbi, s katero naloži kakšno dajatev, določi osemdnevni rok za njeno izpolnitev.
Materialnopravno pravilen je prvostopni zaključek, da se lahko delavcu v odpovedi očitajo samo kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki so bile storjene po prejemu pisnega opozorila, ne pa kršitve, ki so bile storjene pred tem. Ni pomembno, kdaj je toženka kot delodajalec izvedela za morebitne kršitve, temveč le, kdaj naj bi tožnik kršitve storil, kar izhaja že iz samega namena pisnega opozorila, ki je v varstvu delavca kot šibkejše stranke pogodbe o zaposlitvi, saj delodajalcu nalaga obveznosti, ki naj bi delavca varovale pred neutemeljenimi in prenagljenimi odpovedmi in mu zagotovile, da se lahko praviloma vnaprej seznani z možnostjo odpovedi in svoje nadaljnje ravnanje temu prilagodi.
OZ člen 365, 366, 366/2. ZDR člen 142, 142/2. ZPP člen 7, 8, 212, 227, 227/1, 182a, 184, 184/3, 185, 185/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
nadure - delo preko polnega delovnega časa - zastaranje - denarna terjatev iz delovnega razmerja - dokazna ocena
Toženka v pritožbi oporeka sprejeti dokazni oceni, in sicer tako s formalnega kot vsebinskega vidika. Sodišče prve stopnje je, katera dejstva je štelo za dokazana, odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, kot mu nalaga 8. člen ZPP. Glede števila ur opravljenega dela je utemeljeno sledilo izpovedim tožnic in z njune strani predloženim evidencam ter štelo, da sta na takšen način dokazali resničnost svojih navedb, da sta delo opravljali preko polnega delovnega časa. Skladno sta izpovedali, da sta sproti izpolnjevali obrazce toženke, v katere sta vnesli ure dela pri uporabnikih, ki so bili podlaga za izstavljanje računov, in prevožene kilometre ter da so nadrejene delavke s pomočjo A. A. vodile mesečni seznam presežnih ur. Potrdile so, da so se presežne ure kopičile.
Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, se lahko datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi določi pred datumom izdaje prvostopenjske sodbe, če pride pred tem do spremembe delavčevega statusa ali druge pomembne okoliščine, ki utemeljuje sodno razvezo pred datumom odločitve sodišča, kar je v obravnavanem primeru tudi ugotovilo in upoštevalo.
Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo denarno povračilo v višini 7 plač, ki ni ne previsoko ne prenizko. Tožnik je bil pri toženki zaposlen 14 let, kar predstavlja približno tretjino pričakovane delovne dobe. Ob odpovedi je bil star 39 let, aktivno si je prizadeval najti zaposlitev, novo zaposlitev na zanj ustreznem delovnem mestu (kot direktor javnega zavoda) si je našel skoraj 17 mesecev po prenehanju delovnega razmerja pri toženki. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila nezakonita, ker toženka ni upoštevala določbe obstoječe pogodbe o zaposlitvi o širši opredelitvi kraja opravljanja dela, na podlagi katere bi tožnika lahko razporedila na opravljanje dela v drug kraj, in posledično ni prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Z izpodbijano sodbo pa so bile tožniku priznane (od odpovedi pa do sodne razveze) pravice iz delovnega razmerja za skoraj 17 polnih mesecev.
Sodišče prve stopnje je odškodninsko odgovornost toženke zaradi kršitve tožnikovih osebnostnih pravic presojalo v zvezi z dogajanjem pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ne pa v zvezi z nezakonitostjo odpovedi, zato so neutemeljene pritožbene navedbe toženke, da tožniku odpoved ni povzročila škode ter da se zaradi nezakonite odpovedi oziroma premestitve na temelju novo ponujene pogodbe o zaposlitvi ni mogel počutiti ničvrednega in nepomembnega za podjetje. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ravnanje toženke oziroma njene zakonite zastopnice, ko je tožniku sredi delovnega dne 4. 12. 2020 brez utemeljenega razloga odredila zapustitev delovnega mesta, ga pospremila do izhoda, mu ob tem odvzela še računalnik, telefon in ključe poslovnih prostorov (delovna sredstva), preden mu je 11. 12. 2020 podala odpoved pa je na njegovo delovno mesto že imenovala drugo osebo, s čimer je bil seznanjen preko prejetega računa kot uporabnik upravniških storitev toženke, dosega standard nedopustnega ravnanja, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja nasprotno.
Tožnik v pritožbi utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca medicinske stroke (medicine dela). Sodišče lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Dokazne predloge je dopustno zavrniti, če so nepotrebni, neprimerni ali očitno nerelevantni. Dokazni predlog se lahko zavrne kot nepotreben, če je dejstvo, ki naj bi se ugotavljalo s tem dokazom, že ugotovljeno z drugimi izvedenimi dokazi ali pa če zatrjevano dejstvo sploh ni relevantno za odločitev v konkretnem sporu. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da dokazni predlog za postavitev izvedenca medicine dela (ki se je nanašal na tožnikovo zdravstveno zmožnost opravljanja dela s hidravličnimi kleščami) ni potreben, ker je tožnik pred poškodbo opravljal delo po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto talilec nemoteno skoraj 7 let, brez zdravstvenih pomislekov, in ko niti ob lastnem zaslišanju ni potrdil svojih navedb o svoji zdravstveni nezmožnosti oziroma ji ni oporekal, ne predstavlja utemeljenega razloga za zavrnitev dokaznega predloga tožnika v tej smeri.
sprememba tožbe - smotrnost - ekonomičnost - dopustnost spremembe tožbe
Prvi odstavek 185. člena ZPP določa, da lahko sodišče dovoli spremembo tožbe, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Glavno vodilo pri presoji, kdaj je to "smotrno", je načelo ekonomičnosti postopka (11. člen ZPP), ki zahteva, da se, kadar je le mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo ter tako omogoči dokončna rešitev spora.
Prvo spremembo tožbe je sodišče dovolilo, ker je ocenilo, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama, ponovno predlagane spremembe tožbe v vlogi z dne 21. 6. 2023 pa sodišče ni dovolilo. Dne 12. 12. 2023 je tožeča stranka ponovno predlagala spremembo tožbe v drugi točki tožbenega zahtevka, ki naj bi glasila: "Toženec je dolžan plačati družbi zavarovalnici B., naslov C., v roku 15 dni znesek 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 12. 2019 dalje do plačila". Toženec v spremembo tožbe ni privolil, kot je razvidno iz vloge z dne 15. 1. 2024. Zato je sodišče prve stopnje sprejelo izpodbijani sklep z dne 6. 2. 2024, s katerim spremembe tožbe ni dovolilo. Ocenilo je, da sprememba tožbe ni smotrna za ureditev razmerja med pravdnima strankama, saj tožeča stranka v spremembi tožbe celo zahteva, da toženec plača 9.000,00 EUR z obrestmi zavarovalnici B., ki je v tem postopku stranski intervenient na strani toženca. Tožeča stranka je to storila po več kot štirih letih pravdanja, ko se je celo izkazalo, da je večino škode dobila povrnjene s strani zavarovalnice B. že pred vložitvijo tožbe oziroma pred prvim narokom za glavno obravnavo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00077954
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4/2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1/3. ZObr člen 97č. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. KPJS člen 46.
stalna pripravljenost - vojak - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - uporaba direktive
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da varovanje državne meje ni pomenilo izrednega dogodka v smislu 3. alineje izreka sodbe C-742/19. O tej izjemi ni mogoče govoriti v primeru večletnega kontinuiranega izvajanja varovanja državne meje, glede katerega (tudi z izpovedmi prič) niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka, kot ga je v 59. točki sodbe C-742/19 konkretiziralo Sodišče EU. V zadevi C-211/2019 (UO proti Készenléti Rendőrség) je Sodišče EU izpostavilo, da se Direktiva 2003/88/ES uporablja tudi v primeru opravljanja nalog nadzora na zunanjih mejah države članice oziroma v primeru prihoda državljanov tretjih držav na navedene meje, razen če iz vseh upoštevnih okoliščin izhaja, da se naloge izvajajo v okviru izrednih dogodkov. O pravno relevantnem izrednem dogodku je mogoče govoriti v primeru okoliščin, ki so po svoji teži in obsegu izredne, kot so npr. naravne in tehnološke nesreče, atentati ali hude nesreče ... Takih okoliščin sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo, saj ne izhajajo niti iz trditev strank niti iz izvedenih dokazov.
ZDR-1 člen 202. OZ člen 341, 364. ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
referenčno obdobje - višek ur - pripoznava dolga - zastaranje terjatev iz naslova plač
V skladu z 202. členom ZDR-1 zastarajo terjatve iz delovnega razmerja, med katere sodi tudi vtoževano plačilo iz naslova presežka ur, v roku 5 let. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vtoževano plačilo nadur za referenčno obdobje, ki se je končalo 30. 6. 2012, zapadlo v plačilo ob izplačilu plače za julij 2012, torej 5. 8. 2012, in pravilno zaključilo, da navedeno pomeni, da je 5-letni zastaralni rok vtoževane terjatve začel teči 6. 8. 2012 in se je iztekel 6. 8. 2017. Ker je bila tožba vložena 12. 11. 2021, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnikova terjatev zastarala.
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi moralo biti za presojo, ali gre za pripoznavo zastaranega dolga glede na stališče teorije in sodne prakse, že iz same listine jasno in nedvoumno razvidno, da v njej tožena stranka kot dolžnica, pripoznava svoj dolg do tožnika kot upnika iz naslova plačila za nadurno delo. Poimensko bi moral biti v izjavi zapisan tožnik (kot upnik) in zapisana bi morala biti višina dolga, ki se pripoznava. Pripoznava namreč velja le do višine izrecno pripoznanega dolga in se pretrga zastaranje le do te višine, v presežku (če ta obstaja) pa teče naprej, saj za presežek terjatev ni pripoznana. Iz dopisa z dne 22. 6. 2017 ne izhaja jasna, nepogojna in določna izjava o pripoznavi točno določene višine dolga, ki bi se nanašala neposredno na tožnika in njegovo delovno razmerje ter presežne ure.
Toženka bi morala postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku izvesti skladno z določili prvega in drugega odstavka 85. člena ZDR-1, česar pa ni storila. Zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku že iz tega razloga nezakonita.
Neutemeljene so toženkine pritožbene navedbe, da je tožniku podala izredno in ne redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V izpodbijani odpovedi je namreč jasno in izrecno navedeno, da toženka podaja tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po tretji alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in da se zavezuje tožniku plačati denarno povračilo namesto 15-dnevnega odpovednega roka. Tudi iz obrazložitve odpovedi ni mogoče zaključiti, da je toženka tožniku podala izredno odpoved.
Za sodno razvezo zadošča tudi obstoj (zgolj) subjektivnih okoliščin, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med strankama. Le te pa je sodišče prve stopnje ugotovilo in jih izčrpno ter prepričljivo obrazložilo. Toženka namreč ni izgubila zaupanja v tožnika zgolj zaradi očitkov v izpodbijani odpovedi, kot poizkuša prikazati tožnik v pritožbi. Sodno razvezo je namreč toženka utemeljevala predvsem s tožnikovimi ravnanji po podaji odpovedi. O skrhanih odnosih in porušenem zaupanju med strankama pa se je sodišče prve stopnje prepričalo tudi neposredno na samih narokih.
Ni (pritožbeno) sporno, da je toženka tožnika v posledici izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi odjavila iz socialnih zavarovanj tudi v Turčiji, in sicer pod v izpodbijani sodbi obrazloženo odpustno kodo 43. Zato je tožnik s tožbo zahteval tudi izbris te odpustne kode. Sodišče prve stopnje je zahtevku pravilno ugodilo z obrazložitvijo, da je odprava te odpustne kode potrebna v smislu odprave vseh posledic nezakonite odpovedi in vzpostavitve stanja, kot je bilo pred odpovedjo. Neutemeljeno je toženkino pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ni bilo pristojno za odločitev o tem zahtevku. Skladno s 57. členom ZMZPP je v individualnih delovnih sporih sodišče Republike Slovenije pristojno tudi tedaj, kadar se delo opravlja ali se je opravljalo oziroma bi se moralo opravljati na območju Republike Slovenije, kot je bilo to v obravnavanem primeru. Posledica v tem sporu izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku pa je tudi nesporno vpisana odpustna koda 43 v tožnikovem socialnem zavarovanju v Turčiji. Sodišče prve stopnje je bilo torej pristojno odločati o (ne)zakonitosti izpodbijane odpovedi in posledično o odpravi posledic njene nezakonitosti, med katerimi je tudi izbris sporne odpustne kode.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZDR-1 člen 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 100/1-1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - evidentiranje prisotnosti - pravočasnost odpovedi - subjektivni rok - seznanitev s kršitvijo - teža kršitve
Za presojo pravočasnosti podaje odpovedi je pomembno, kdaj se delodajalec oziroma pristojna oseba za podajo odpovedi seznani z razlogi za podajo odpovedi, v tem primeru sta bila za to s strani uprave pooblaščena D. D. in C. C., in ne kdaj so službe toženke pričele ugotavljati, ali prihaja do kršitev. Delodajalec namreč ne more zgolj na podlagi suma pričeti postopka izredne odpovedi, ampak mora najprej ugotoviti vse okoliščine, ki bodo pristojni osebi omogočile sprejem odločitve ali gre za tako hudo kršitev, da se bo odločila za podajo izredne odpovedi.
Ugotovljene kršitve so tako hude, da je toženka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker s tožnikom ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnik je vedel, kako mora izpolnjevati potne naloge in dovolilnice. Na to je bil opozorjen 19. 10. 2022 skupaj z ostalimi cenilci, pri čemer ne drži, da je bila praksa cenilcev, da niso navedli vseh spisov v potni nalog. Že iz sporočila z dne 19. 10. 2022 izhaja, da to ni bila praksa, tudi A. A. tega ni potrdil, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Tožnik je izpolnil potne naloge in dnevnice z navedbo, da gre na teren zaradi posamičnega spisa, ugotovljeno pa je bilo, da ni šel na teren ne zaradi navedenega spisa ne zaradi katerih drugih spisov, ampak osebnih opravkov.
Ne glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik tedaj ves čas zagotavljal medosebno razdaljo najmanj 1,5 metra, je tožnik s tem, da je zaščitno masko nosil na nepravilen način, pod brado, ravnal neskladno z navodili toženke. Če je tožnik štel, da mu maske glede na možnost zadostne medosebne razdalje ni bilo treba nositi, bi lahko policijski postopek opravljal brez nje, ne pa tako, da je imel masko nepravilno nameščeno pod brado. Nepravilno nameščena maska in siceršnje pomanjkljivosti pri njegovi urejenosti skupaj predstavljajo očitano lažjo disciplinsko kršitev, za katero mu je toženka utemeljeno izrekla najblažjo sankcijo, ki je mogoča v delovnem razmerju (opomin).
ZEPDSV člen 18, 18/1, 18/1-2. ZDR-1 člen 13, 51, 44, 126, 127, 128, 129, 134, 135. OZ člen 15. ZPP člen 8, 212, 286, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
nadurno delo - dokazno breme - višina plače - ustni dogovor o plači
V pritožbi toženka neutemeljeno vztaja, da naj bi tri oziroma štirimesečna "prekinitev stikov in odnosov med strankama” v času med izvrševanjem pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2018 in sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2019 vplivala na obstoj ustega dogovora o mesečni plači v višjem znesku od pogodbeno dogovorjenega (1.250,00 EUR neto oziroma 1.789,80 EUR bruto). Vse tri pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženki so bile sklenjene zvezno, torej brez prekinitev, in sicer pogodba o zaposlitvi z dne 20. 9. 2017 za čas od 21. 9. 2017 do 11. 10. 2019, pogodba o zaposlitvi z dne 1. 7. 2018 zaradi povečanega obsega za čas od od 1. 7. 2018 do 11. 10. 2019 in pogodba o zaposltivi z dne 10. 10. 2019 za nedoločen čas od 12. 10. 2019 dalje. Zatrjevana "prekinitev stikov", ki ni imela za posledico tudi prenehanja delovenga razmerja med strankama, ni pravno pomembna in ne more vplivati na obstoj ustnega dogovora o višini plače.
ZDR-1 člen 179. OZ člen 1. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (1993) člen 23. URS člen 2, 14, 22, 23, 25. ZPP člen 212, 213, 285, 339, 339/1.
sodba presenečenja - odškodnina za plačo - višina plače - materialno procesno vodstvo - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - pretrgana vzročna zveza - sodna razveza - nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi
Tožnica je škodo uveljavljala na podlagi pravice do plače, ki ji je pripadala v času delovnega razmerja pri toženki. Ker pogodba o zaposlitvi med tožnico in toženko zaradi sodne razveze ne velja več, tožnica od toženke ne more zahtevati, da ji od 24. 1. 2022 še naprej zagotavlja pravico do plače po razveljavljeni pogodbi o zaposlitvi v obliki izgubljenega zaslužka na podlagi odškodninske odgovornosti, ne glede na to, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo ustaljeno sodno prakso, da gola ugotovitev, da je bila odpoved nezakonita, še ne pomeni, da je podana protipravnost. Sodna praksa se je o tem že večkrat izrekla, gre za že dlje časa ustaljeno stališče, zato sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva stranki ni bilo dolžno opozoriti na to sodno prakso, posledično pa je neutemeljen očitek o kršitvi 285. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00076500
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 2-2. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZObr člen 97e. ZPP člen 158, 158/1.
stalna pripravljenost - slovenska vojska - vojak - delovni čas - uporaba direktive - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - varovanje državne meje - straža - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Ugotovitve, da je bilo varovanje državne meje kontinuirana, že nekajletna naloga SV (od leta 2015 dalje), ki se je izvajala v mirnem času, in za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjujejo pravilnost izpodbijanega zaključka, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (1. alineja izreka sodbe C-742/19).
Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tudi glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost.
URS člen 14, 14/2, 22. ZPP člen 151, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZVis člen 37, 63.
plačilo razlike v plači - pedagoška obveznost - načelo enakosti - stroški dopolnitve izvedenskega mnenja
Tožničine obveznosti je bilo treba primerjati z obveznostmi predlagateljev, ki so imeli v vtoževanem obdobju število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa. Preveriti je bilo potrebno, ali je bila tožnica kot predavateljica v 40-tedenskih študijskih programih v enakem položaju v primerjavi z visokošolskimi učitelji (višjimi predavatelji), ki so imeli 30-tedensko pedagoško obveznost. Tožnica je namreč lahko bila s temi predavatelji v enakem položaju le, če je bil obseg njihovih drugih obveznosti upoštevno večji, sicer pa gre pri plačilu njihovega dela za nerazumno razlikovanje med obema skupinama predavateljev na škodo tožnice. Za ugotovitev pravilnost obračuna plače je ključna primerjava vseh obveznosti tožnice med celotnim študijskim letom, ki je trajalo 52 tednov, z obveznostmi višjih predavateljev oziroma docentov, ki so imeli skupno število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00076891
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/3. ZPP člen 8, 214, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
stalna pripravljenost - slovenska vojska - vojak - delovni čas - uporaba direktive - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - vojaško urjenje - straža - varovanje državne meje
Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da varovanje državne meje in straža (varovanje objektov) ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko, ki jo izpostavlja pritožba) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi varovanje državne meje in straža. Zgolj v tem okviru je ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.
ZDR-1 člen 59, 60, 61, 62, 62/2, 62/4, 63, 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 171. URS člen 66. ZVZD-1 člen 3, 3-2, 52. ZPP člen 7, 339, 339/2, 339/2-14.
poškodba pri delu - delo na višini - varno delo - vmesna sodba - nesreča pri delu (gradbišče) - protipravno ravnanje delodajalca
ZDR-1 v drugem odstavku 62. člena sicer določa neposredno odgovornost uporabnika za spoštovanje predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu, vendar agencija ni povsem prosta svojih obveznosti iz tega naslova. Tudi namen 2. točke 3. člena ZVZD-1, na katero se prav tako sklicuje pritožba in ki (med drugim) določa, da se kot delodajalec v smislu tega zakona šteje tudi uporabnik, h kateremu so v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja, napoteni delavci s strani delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, je, da krepi varstvo delavcev. Stališče toženke o neobstoju njene pasivne legitimacije, ker je uporabnik tisti, ki odreja delo, je preozko in nima opore v ustavni zahtevi po ustvarjanju pogojev za varno delo iz 66. člena Ustave RS (prim. zadevo Ustavnega sodišča RS, št. Up-1514/22 z dne 18. 4. 2024), saj bi omogočalo, da se delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v celoti (oziroma popolnoma) izogne izpolnjevanju obveznosti in s tem odgovornosti za škodo, ki jo agencijski delavec utrpi pri nesreči pri delu.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00076457
ZDR-1 člen 4, 35, 36, 45, 45/1, 179. OZ člen 6, 6/1, 131, 131/1, 171, 171/1, 179, 972, 972/3. ZVZD-1 člen 5, 12, 35. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (2004) člen 4, 4/1, 14.
nesreča pri delu - krivdna odgovornost delodajalca - neustrezna delovna oprema - nadzor nad delavcem - zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev - soprispevek delavca - samovoljno ravnanje - dokazna ocena izpovedbe prič - dokazna ocena listin - odmera nepremoženjske škode - na podlagi zavarovanja prejeta izplačila - valorizacija odškodnine - delna sprememba izpodbijane sodbe
Delodajalec se ne more razbremeniti odgovornosti za zagotavljanje pogojev za varnost in zdravje delavca pri delu s tem, da celotno organizacijo dela in skrb za varnost in zdravje pri delu prenese nanj, tudi če delavec s tem soglaša.
Toženka je s tem, ko je zagotavljanje brezhibne delovne opreme v celoti prepustila tožniku, ne da bi to kakorkoli nadzorovala, opustila svojo dolžnost tožniku zagotoviti ustrezno delovno opremo in redno skrbeti za njeno brezhibnost in s tem posledično za njegovo varnost pri delu. Tožnik je k nastanku škode s svojim ravnanjem (neustrezno popravilo nakladalne rampe in neobveščanje toženke o njeni predhodni poškodbi) v veliki meri prispeval, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da s tem ni bila pretrgana vzročna zveza med opustitvami toženke in tožnikovo poškodbo. Ob dejstvu, da je tožniku prepuščala zagotavljanje delovne opreme za prevoz mini bagerja, je mogla in morala predvidevati, da bo v primeru njenega poškodovanja tožnik samoiniciativno ukrepal, zato ne gre za ravnanje, ki ga ne bi mogla pričakovati ali se njegovim posledicam izogniti ali jih odvrniti. Toženka je ravnala hudo malomarno s tem, da je celotno skrb za varno opravljanje dela (tudi nalaganja mini bagerja na prikolico) prepustila tožniku, ne da bi nadzorovala brezhibnost delovne opreme (uporabljenih aluminijastih nakladalnih ramp) in način opravljanja dela (način nalaganja delovnega stroja na prikolico, način popravila nakladalnih ramp), s čimer je kršila svoje obveznosti po ZDR-1 in ZVZD-1, tako da so podane vse predpostavke njene krivdne odgovornosti v skladu z OZ. Toženkino sklicevanje na to, da ni bila dolžna nenehno izvajati nadzora nad tožnikom, na pravilnost odločitve ne vpliva, saj je bilo ugotovljeno, da nad tožnikovim delom in delovno opremo sploh ni izvajala nadzora, njeno zanašanje le na tožnikovo ustrezno ravnanje in obveščanje o pomembnih okoliščinah za opravljanje dela in varnost pri delu pa ne zadostuje za izpolnitev obveznosti delodajalca v zvezi z varnostjo in zdravjem delavca pri delu.
Tožnikov prispevek k nastanku škode je višji od 10 odstotkov glede na bistveni ugotovitvi, da je poškodovano aluminijasto nakladalno rampo dal popraviti tožnik sam, ne da bi jo o tem obvestil, ter da je bilo popravilo z varjenjem neustrezno, nevarno ter neskladno z njegovimi obveznostmi spoštovanja in izvajanja predpisov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, s katerimi je bil seznanjen. Pritožbeno sodišče glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovljenimi opustitvami toženke in ravnanjem tožnika, kar je oboje privedlo do poškodbe tožnika, ugotavlja, da sta ob pravilni uporabi materialnega prava k njenemu nastanku prispevala vsak do polovice (50:50).
Ni dopustna kumulacija odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v nesreči pri delu, in odškodnina iz naslova AO-plus zavarovanja, ki mu je bila izplačana za nepremoženjsko škodo, nastalo v istem historičnem dogodku.
ZDSS-1 člen 41, 41/5. ZPP člen 152, 154, 339, 339/2, 339/2-13. URS člen 24.
stroški prihoda priče na sodišče - ravnanje stranke
Po določbi 152. člena ZPP vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji. Tožnica je na naroku 2. 2. 2023 predlagala izločitev sodnega senata, zato priča A. A., ki je bila vabljena na navedeni narok, ni mogla biti zaslišana. Glede na to, da je situacijo, da priča ni mogla biti zaslišana, povzročila tožnica, je podan pravni položaj, da tožnica v skladu s 152. členom ZPP sama krije stroške priče za pristop na narok, saj jih je povzročila s svojim ravnanjem. Za presojo o tem, da so stroški nastali zaradi ravnanja tožnice, je bistveno tudi, da je predsednica sodišča prve stopnje s sklepom št. Su 58/2023 - 3 z dne 20. 2. 2023 zavrgla tožničin predlog, tožnica pa v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 733/2021 z dne 5. 1. 2023 te odločitve ni izpodbijala. Pritožba se glede na navedeno neutemeljeno zavzema za to, naj sodišče druge stopnje sklep spremeni tako, da plačilo stroškov priče naloži v plačilo toženki, ki je zaslišanje priče A. A. predlagala.