DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00075935
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1. KPJS člen 46, 46/2, 46/3.
prikrajšanje pri plači - vojak - stalna pripravljenost - straža - varovanje državne meje - vojaško strokovno usposabljanje - uporaba direktive - delovni čas
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izvedbe straže niso narekovali izredni dogodki, ampak se je izvajala kot običajna redna delovna naloga v mirnem času, in da se ni izvajala kot vojaška operacija v pravem pomenu besede.
V zvezi z varovanjem meje je sodišče prve stopnje podobno kot v zvezi s stražo utemeljeno presodilo, da nobena ob uveljavljanih izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES ni podana. Kot bistveno je pravilno izpostavilo, da so pripadniki Slovenske vojske že od leta 2015 izvajali to dejavnost (kot podpora policiji), ne da bi jim bila odrejena pripravljenost, v letih 2019 in nato 2020 pa se je spremenila organizacija delovanja, pri čemer je pri presoji podanosti izjem treba izhajati iz narave dejavnosti, ki se ni spremenila. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju v izpodbijani sodbi, da dejavnosti, ki traja več let, ni mogoče šteti za izredni dogodek; da ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede in da bi bil sistem rotacij zaposlenih primeren, saj se je na ta način dejavnost izvajala do leta 2019 oziroma 2020.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tudi za mesece junij 2018, junij 2019, marec 2020 in julij 2020, ki se (posredno) nanaša na vojaške vaje in terenska usposabljanja (za katera bi lahko bila podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES), saj je tožnik v navedenih mesecih opravljal zgolj običajne naloge prevoza opreme in oseb. Glede na opis nalog delo tožnika v teh mesecih sodi v področje uporabe Direktive 2003/88/ES.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00075448
OZ člen 341, 364. ZDR-1 člen 202. ZDR člen 206.
plačilo za delo - višek ur - referenčno obdobje - zastaranje terjatve iz delovnega razmerja - pripoznava terjatve - odpoved zastaranju
Sodišče prve stopnje je odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo presežka ur konec referenčnega obdobja dne 30. 6. 2011 in konec referenčnega obdobja 30. 6. 2012. Pravilno je ugotovilo, da je plačilo presežnih ur za prvo vtoževano referenčno obdobje zapadlo v plačilo ob izplačilu plače za julij 2011, torej 5. 8. 2011, za drugo pa ob izplačilu plače za julij 2012, in sicer 5. 8. 2012. Ker je bila tožba vložena 2. 12. 2020, zastaranje za prvo referenčno obdobje, upoštevajoč 5-letni zastaralni rok (202. člen ZDR‑1 oziroma 206. člen ZDR) se je izteklo 6. 8. 2016, za drugo referenčno obdobje pa 6. 8. 2017, je bila tožba vložena po tem, ko je zaradi zastaranja prenehala tožnikova pravica terjati plačilo, zato je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo.
Pripoznava dolga, kot je urejena v 364. členu OZ, kot tudi pripoznava zastaranega dolga iz 341. člena OZ, mora biti jasna. Iz pripoznave mora biti določno in nedvoumno razvidno, da dolžnik pripoznava svoj dolg do upnika in iz katerega pravnega razmerja.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00077226
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. ZDR-1 člen 142. ZObr člen 96, 97e. KPJS člen 46. Aneks št. 9 h Kolektivni pogodbi za javni sektor (KPJS) (2017) člen 1, 1/2. ZSPJS člen 52.
stalna pripravljenost - slovenska vojska - delovni čas - uporaba direktive - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - varovanje državne meje - straža
Za odločitev je bistveno, ali je posamezna dejavnost, v zvezi s katero je bila tožniku odrejena pripravljenost, izvzeta od uporabe direktive; če je (vaje in usposabljanje), je bil kljub poudarjeni razpoložljivosti upravičen do plačila v višini 50 % urne postavke skladno z nacionalno zakonodajo. V nasprotnem primeru, za kar je šlo pri varovanju državne meje, pa je, ker se pripravljenost šteje v delovni čas, njegov zahtevek iz naslova razlike v plači utemeljen.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075440
OZ člen 182.
nesreča pri delu - nova škoda po izvensodni poravnavi - bodoča škoda - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Po ustaljenem stališču sodne prakse se za bodočo škodo res šteje, da je bila zajeta v znesku odškodnine, prisojene s sodbo ali dogovorjene z (izven)sodno poravnavo. Vendar pa je bodoča škoda (le) tista škoda, ki jo je bilo po normalnem teku stvari mogoče ob sojenju oziroma sklepanju poravnave pričakovati kot gotovo (182. člen OZ). Zaradi zmotnega razumevanja pojmov nove in bodoče škode v izpodbijani sodbi tako ni zavzeto stališče do odločilnega vprašanja, ali je bilo zatrjevano (in ugotovljeno) poslabšanje zdravstvenega stanja ob sklenitvi izvensodne poravnave pričakovano kot gotovo po normalnem teku stvari. Če bi bil odgovor na to vprašanje pritrdilen, bi bilo treba odgovoriti še na nadaljnje vprašanje, to je, ali je bil nastanek te škode ob sklepanju poravnave za stranki predvidljiv; pri čemer sodna praksa uporablja merilo skrbnega oškodovanca in zavezanca za plačilo odškodnine. Zgolj dejstvo, da je neko škodo v bodoče mogoče predvideti, ni pa gotovo, ali bo ta nastala ali ne, in če bo, kakšen bo njen obseg, še ne zadošča za opredelitev te škode kot bodoče škode.
ZSDU člen 35, 52, 53. ZPP člen 125, 125/4, 125a, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8.
kolektivni delovni spor - razveljavitev volitev v svet delavcev - sodelovanje delavcev pri upravljanju - vročitev prepisa zvočnega posnetka - pravica stranke do izjave - kršitve postopka volitev, ki vplivajo na zakonitost in pravilnost volitev - tajnost glasovanja
Zaradi nepravilnega ravnanja volilnega odbora, ki ni upošteval izrecnih navodil volilne komisije in na volilne karte ni vpisal imena in priimka volivca, je prišlo do bistvene kršitve pravil postopka volitev, ki bi lahko vplivala na pravilnost volitev.
Podana je bistvena kršitev postopka volitev, ki je ali bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost volitev, ker je volilna komisija določila prekratek rok za prejem in vračilo glasovnic po pošti, kar je imelo za posledico, da so se glasovnice po pošti vračale prepozno in zato niso bile upoštevane.
Prihajalo je lahko do primerov, ko glasovanje ni bilo omogočeno vsem zaposlenim, ki so bili v kratkotrajnem bolniškem staležu, ko je torej posameznik nastopil bolniški stalež po tem, ko je volilni odbor volilni material že poslal posameznim vodjem enot toženke.
Navodila o predčasnem glasovanju, ki jih je sprejela volilna komisija, niso vsebovana v navodilih, ki so jih prejeli upravniki enot toženke, kar pomeni, da slednji s temi navodili niti niso bili seznanjeni, posledično pa tudi zaposleni, ki so bili na letnem dopustu, niso bili seznanjeni o možnosti predčasnih volitev.
Nasprotni udeleženec ni dokazal, da bi bilo vsem rezervam (gre za tiste delavce, ki nadomeščajo odsotne delavce in delajo en dan na eni enoti toženke in drug dan na drugi) omogočeno glasovanje.
Volilni odbor PE B. je pri ugotavljanju rezultatov, prejetih po pošti, istočasno prebral volilno karto, torej ime osebe, ki je glasovala, in hkrati glasovnico, torej ime kandidatov, za katere je volivec glasoval, s čimer je kršil določbe ZSDU, ki se nanašajo na tajnost volitev, očitana kršitev pa ima za posledico razveljavitev volitev.
ZPP člen 214, 214/2, 285. ZDR-1 člen 135, 135/1, 148.
plačilo nadurnega dela - voznik tovornega vozila - evidenca opravljenih ur dela - razporeditev dokaznega bremena - neprerekana dejstva - neenakomerno razporejen delovni čas - dogovor o plačilu
Stališče toženke, da tožnik števila ur opravljenega dela preko polnega delovnega časa s predložitvijo na roko napisane lastne evidence delovnega časa, iz katere ne izhajajo delovne ure, ampak le število opravljenih kilometrov, ni uspel dokazati, je nepravilno, saj je bilo nasprotno na toženki breme nasprotnega dokaza o neutemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika kot delavca, ker je vse obveznosti do njega plačala oziroma ker tožnik nadurnega dela sploh ni opravil. Res je sicer, da iz tožnikove evidence delovnega časa neposredno ne izhajajo delovne ure, ampak le število opravljenih kilometrov, vendar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je tožnik natančno pojasnil, kako je (s preprosto matematično operacijo množenja oziroma deljenja) izračunal število mesečno opravljenih ur ob upoštevanju povprečne hitrosti vožnje 70 km/h. Toženka v postopku na prvi stopnji ni prerekala števila opravljenih kilometrov v posameznem mesecu niti ustreznosti določene povprečne hitrosti 70 km/h.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00075929
KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZObr člen 97č, 97e. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2.
stalna pripravljenost - prikrajšanje pri plači - vojak - uporaba direktive - delovni čas - vojaško strokovno usposabljanje - straža
Za presojo, ali je podana izjema od uporabe direktive, je ključna dejavnost (vaje). Logistična podpora, katere del je bil tožnik, je bila (neločljivo) povezana z vajami, na katerih so se posnemali pogoji dela, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah. Iz tega razloga bi načrtovanje delovnega časa škodilo dobri izvedbi te dejavnosti.
V zvezi s stražo je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ne gre za izjemo za dejavnost, za katero sistem rotacije zaposlenih ni primeren; v zvezi s tem je pravilno ugotovilo, da je straža redna dejavnost toženke, ki se ni izvajala niti v izrednih razmerah niti kot odziv na neposredno grožnjo; ugotovitev temelji na pravilni oceni predloženih listin in ji toženka neutemeljeno oporeka.
plačilo za dejansko delo - obseg dela - dokazno breme - dokazovanje negativnega dejstva - zadostna trditvena podlaga
Na tožniku je bilo dokazno breme, da je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, torej naloge izven delokroga delovnega mesta, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, kar pa je tudi dokazal. Toženka pa bi morala na drugi strani zatrjevati in dokazati, da je tožnik opravljal dela delovnega mesta, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, oziroma dela nižje vrednotenega delovnega mesta, kar pa ni storila.
Plačila iz naslova večopravilnosti na podlagi aneksov in povečanega obsega dela ne pomenijo, da je toženka tožniku v vtoževanem obdobju izplačevala plačo za dejansko opravljeno delo, ki je določena za delovno mesto realizator specialist.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075608
ZDR-1 člen 4, 6. ZPP člen 291, 291/1. OZ člen 171, 171/1.
odškodninska odgovornost delavca - škoda povzročena pri delu ali v zvezi z delom - škoda delodajalca - huda malomarnost delavca - diskriminacija - vzročna zveza - opustitev nadzora delovnega procesa - soprispevek delavca - delna sprememba izpodbijane sodbe
Delodajalec je dolžan nadzirati delo delavcev in opozoriti na napake ter tako poskrbeti za varno delo in preprečiti nastanek škode. Če bi tožnica vršila kontrolo toženčevega dela, bi nastala bistveno manjša škoda, natisnjenih bi bilo manj zvezkov, saj bi bila napaka odkrita že dopoldne, kar pomeni, da je skladno s prvim odstavkom 171. člena Obligacijskega zakonika podan njen soprispevek, vendar pa pritožba utemeljeno nasprotuje višini prisojenega soprispevka (50 %). Od delodajalca se ne more pričakovati, da bo ves čas delovnega procesa nadziral vsako delovno opravilo zaposlenih, ampak se utemeljeno zanese na to, da delavci skrbno opravljajo svoje delo, njihovo delo pa le občasno preveri. Za nastalo škodo je odločilno hudo malomarno ravnanje toženca, ki ni preveril, kateri valj je uporabil med tiskanjem, ni niti enkrat preveril pravilnosti tiskanja, čeprav bi to moral in mogel storiti, zato je njegov prispevek k nastali škodi bistveno večji kot prispevek tožnice z opustitvijo nadzora, in sicer je toženec k nastali škodi s svojim hudo malomarnim ravnanjem prispeval 80 %.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - pisnost pogodbe - dokazno breme delodajalca
Med strankama je bilo nesporno ugotovljeno, da tožnica pogodbe o zaposlitvi za določen čas in skrajšan delovni čas ni podpisala ter da je pogodbo za določen čas pripravil A. A., ki je pogodbo tudi podpisal (za obe stranki). Glede na to toženec s predloženo pogodbo o zaposlitvi za določen čas ni dokazal, da je bila med strankama ob nastopu dela sklenjena pisna pogodba o zaposlitvi za določen čas s krajšim delovnim časom. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da pogodba o zaposlitvi za določen čas ni bila sklenjena v pisni obliki ob nastopu dela in se glede na drugi odstavek 12. člena ZDR-1 domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Prav tako pa se pogodba o zaposlitvi lahko sklene le izjemoma za določen čas in to v točno navedenih primerih iz 54. člena ZDR-1, pri tem pa toženec niti ni trdil, da so obstajali zakonsko določeni razlogi.
V pozivu k dopolnitvi vloge je bil tožnik poučen, kje lahko pridobi mnenje o stopnji pridobljene izobrazbe v tujini in da bo iz postopka imenovanja za ravnatelja izločen, če njegova dopolnitev ne bo pravočasna. Tožnik kljub pozivu dokazila o stopnji izobrazbe ni predložil v postavljenem roku niti ni pravočasno predlagal podaljšanja roka, zato je toženka njegovo vlogo utemeljeno izločila kot nepopolno.
ZJSRS člen 16a, 16a/1, 16a/2, 22, 22/3. ZGD-1 člen 505, 506, 506/1, 506/4, 515. Odvetniška tarifa (2015) člen 11, 11/3.
insolventnost delodajalca - poslovodna oseba - lastnik gospodarske družbe - poravnava zapadlih obveznosti - družba v večinski lasti - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Glede na ugotovljeno in ne prerekano dejansko stanje, da je bila tožnica imetnica poslovnega deleža delodajalca, družba A. d. o. o. (delodajalec) pa imetnica lastnega deleža, iz katerega pa ni mogla uresničevati pravic, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je imela upravljalske pravice nad svojim delodajalcem edino tožnica s svojim poslovnim deležem. Sodišče druge stopnje posledično kot pravilen sprejema prvostopni zaključek, da je glede na obrazloženo treba tožnico opredeliti kot "večinsko lastnico" družbe A. d. o. o. oz. njene dejavnosti v smislu drugega pogoja iz prvega odstavka 16.a člena ZJSRS.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075431
OZ člen 131, 131/1, 170. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - soprispevek delavca - delovna sredstva - navodila za delo - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nasprotja v razlogih sodbe
O tem, ali so rokavice, katerih nakup je toženec podkrepil z računom, ustrezale standardizirani protivrezni zaščiti, je sodišče prve stopnje v citiranih točkah obrazložitve navedlo nasprotujoče si razloge. Že to narekuje razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Utemeljitev krivdne odgovornosti delodajalca s tem, da ni dal delavcu jasnega navodila za delo, praviloma izključuje utemeljenost očitka delavcu, da se je dela lotil na napačen način. Tudi to nasprotje je sodišče prve stopnje dolžno v ponovljenem sojenju z jasno obrazložitvijo odpraviti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - direktor javnega zavoda - razrešitev direktorja javnega zavoda - sklep o razrešitvi - obstoj procesne predpostavke - pravnomočna odločitev o isti stvari - rok za sodno varstvo - napačen oziroma pomanjkljiv pravni pouk - zamuda roka za vložitev tožbe - zavrženje dela tožbe - odškodninska odgovornost zavoda
Po pravnomočnosti odločitve o zavrženju dela tožbe, ki se nanaša na nezakonitost sklepa o razrešitvi, ni mogoče ponovno odločati o pravočasnosti tega dela tožbe, čeprav tokrat na podlagi trditev o tem, da je tožnik zamudil sodno varstvo zaradi ravnanja na strani toženke, to je nenavedbe pravnega pouka v sklepu o razrešitvi. Odločitev o obstoju procesne predpostavke pravočasnosti za vložitev tožbe zoper sklep o razrešitvi je pravnomočna, zaradi česar je ni mogoče ponovno presojati, pa čeprav na drugi trditveni podlagi. S tega vidika je pravilno stališče, da je tožnik prepozno uveljavljal izostanek pravnega pouka kot razlog za nepravočasnost tožbe v tem delu. Če bi tožnik že v tožbi uveljavljal ta razlog za zamudo roka za izpodbijanje sklepa o razrešitvi in bi sodišče ugotovilo, da je bil s strani toženke v pravnem pouku dejansko zaveden (pa ni bil), bi tožbo štelo za pravočasno in o zahtevku v celoti odločilo po vsebini.
Ni mogoče ugotavljati zakonitosti sklepa o razrešitvi z mesta direktorja po vsebini kot predhodnega vprašanja za odločanje o zakonitosti odpovedi, če je sklep o razrešitvi zakonit, ker v sodnem postopku ni bil izpodbit oziroma ni bila ugotovljena njegova nezakonitost.
ZPDZC-1 člen 5, 5/1, 5/1-1, 23, 23/1, 23/1-2, 23/1-5.
delo na črno - prijava delavca v zavarovanje - podjemna pogodba - rok za prijavo
Določba 5. člena ZPDZC-1 je jasna in za delo na črno opredeljuje delo v času, ko delavec še ni zavarovan. Tudi njen namen je jasen: preprečiti, da delodajalci zaposlujejo delavce, ne da bi jim zagotovili vse pravice, ki izvirajo iz opravljanja dela. Na obstoj prekrška zato ne vplivajo določbe drugih predpisov, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje. Objekt varstva po ZPDZC-1 je namreč drug kot po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) in po Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEIPZ-1). Po ZPDZC-1 gre za varstvo pred nezakonitimi zaposlitvami, po ZZVZZ za delovanje sistema zdravstvenega zavarovanja, po ZMEIPZ-1 pa le za zagotavljanje evidenc. Razlaga sodišča prve stopnje, da ZZVZZ in ZMEIPZ-1 ne določata roka, v katerem mora delodajalec prijaviti delavca, ki dela na podlagi podjemne pogodbe, v zavarovanje in da zato ne gre za prekršek po drugi alineji 23. člena ZPDZC-1, bi pomenila, da tak prekršek praktično sploh ni mogoč, saj bi vedno imel delodajalec možnost kadarkoli prijaviti delavca v zavarovanje za nazaj.
ZDR-1 člen 116, 116/3, 162, 164, 200, 200/3. ZPP člen 181, 351, 351/1. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 31, 31/2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - ugotovitev nezakonitosti odpovedi - zavrženje tožbe pred sodiščem druge stopnje - pravni interes - nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Opredelitev, kot izhaja iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 (ki je sicer materialni predpis), ne predpisuje oziroma ne določa zahtevka, ki ga mora postaviti tožnik (delavec) v tožbi o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za oblikovanje tega pa je tudi sicer treba upoštevati pravila procesnega (civilnega) prava. Po postopkovnih pravilih (181. člen ZPP - ugotovitev obstoja pravnega razmerja) bistvo ugodilnih odločitev (izrekov) v sporih iz naslova odpovedi ni v ugotovitvi nezakonitosti odpovedi v izreku sodne odločbe, ampak v ugotovitvi, da delovno razmerje na podlagi takšne odpovedi ni prenehalo (oz. ne preneha), ampak še naprej traja oziroma obstoji. Ugotovitev o nezakonitosti odpovedi je torej podlaga za priznanje delovnega razmerja, ne pa predmet odločitve.
Tožnik glede na umik zahtevka, v katerem je uveljavljal ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter s tem povezanih pravic, niti nima pravnega interesa za takšno tožbo (niti v delu, ki se nanaša na oblikovalni zahtevek). Glede njegovih pravic iz delovnega razmerja v posledici ugoditve takšnemu zahtevku se namreč nič ne spreminja. Interes pravdanja (moralno zadoščenje) pa ni pravno priznan pravni interes, saj mora biti slednji neposreden in konkreten, ugoditev tožbi pa mora privesti do izboljšanja tožnikovega položaja.
Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da tožniku tako za leto 2020 kot za leto 2021 pripada denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust. Toženka v postopku ni dokazala niti, da bi tožniku omogočila koriščenje letnega dopusta takrat, ko je zanj zaprosil (kar velja za letni dopust za leto 2021), niti, da bi ga vzpodbudila h koriščenju letnega dopusta (za leto 2020), ki ga tožnik ni koristil zaradi dolgotrajnega bolniškega staleža.
Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev 7. in 212. člena ZPP, ker tožnik ni natančno pojasnil, na katere dneve je opravljal točno določene naloge ter po čigavem ukazu. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je v trditvah za vsak posamezen dan tožnik opisal, katere naloge je opravljal.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074204
ZObr člen 97e. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2.
stalna pripravljenost - vojak - neposredna uporaba direktive - delovni čas - usposabljanje vojakov - straža - varovanje državne meje
Ni pravno relevantno, da je bil tožnik (le) del logistične brigade, ki je podporna služba. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bilo nujno, da je bila logistična brigada ves čas prisotna na vojaških vajah in usposabljanjih, ki so bila del operativnega urejanja, saj brez nje ne bi mogli izvesti usposabljanja. Logistična brigada je morala ves čas spremljati in podpirati primarnega vadbenca, pri čemer je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da se je tožnik včasih tudi sam usposabljal in ni bil zgolj logistična podpora drugim enotam. Namen vojaških vaj in usposabljanj je kolektivna izurjenost pripadnikov oboroženih sil, ki se lahko doseže le z natančnim posnemanjem poteka pravih vojaških operacij, potrebno je skupinsko soočenje s takšnimi pogoji, tudi podpornih služb, zato se v času usposabljanja od vojaških oseb utemeljeno zahteva neprekinjena prisotnost.
Straža se ni izvajala niti v izrednih okoliščinah, niti zaradi neposredne grožnje za nacionalno varnost. Gre za redno mirnodobno delovno nalogo, ki ni del začetnega usposabljanja ali operativnega urjenja. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da straža tudi ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede in da bi bilo to delo mogoče organizirati s sistemom rotacije, torej, da je rotacija primerna, kar pomeni, da ni izkazana nobena od izjem za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES.
Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da varovanje državne ne predstavlja posebne dejavnosti, zaradi katere bi se lahko izključila uporaba Direktive 2003/88/ES.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075094
ZDR-1 člen 179. OZ člen 131.
nesreča pri delu - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - padec z lestve
Glede na to, da se pravila o objektivni odgovornosti uporabljajo zgolj takrat, ko nevarnost ni posledica nedopustnega ravnanja nosilca dejavnosti ali nepravilnega dela oškodovanca, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da delo privezovanja tovora na lestvi na višini 2,7 metra ni bilo nevarno že samo po sebi, temveč je večja škodna nevarnost izhajala iz nepravilnega ravnanja tožnika (izbira načina privezovanja, ki je zahteval uporabo lestve, nepravilna uporaba lestve - položaj nog na lestvi ter opustitev tritočkovnega prijema).
V zvezi s krivdno odgovornostjo toženke za tožniku nastalo škodo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik v primeru, da bi privezoval tovor na način, kot ga je opisala toženka in je bil tožnik o njem ustrezno poučen, ne bi potreboval lestve, zato ji ni mogoče pripisati odgovornosti za nezagotovitev delovne opreme tožniku. Tožnik niti ni zatrjeval, da bi bila toženka seznanjena z drugačnim načinom privezovanja tovora. Ker tožnik ni navedel nobenih okoliščin, ki bi kazale na protipravno ravnanje in krivdo toženke kot delodajalca za tožnikov padec zaradi izgube ravnotežja, ko je stal na razprti lestvi tipa A, niso podane predpostavke odškodninske odgovornosti po OZ, zato je sodišče prve stopnje njegov tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.
ZDR-1 člen 34, 37, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 186, 186/1. ZJU člen 93.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - policist - prepovedana droga
Tožnik s pritožbenimi navedbami ne uspe izpodbiti povsem prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje o tem, da je prepovedano drogo kupil, hranil in prenašal z namenom, da jo da v promet, s čimer je izpolnil znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Izpodbijana sodba nikakor ne temelji na nekritični dokazni oceni izpovedi tožnika in prič.
Bistveno za presojo tožnikovega namena je, da je bila droga, ki jo je prinesel na zabavo, na voljo in ne, da morda še ni bila uporabljena. Za obstoj znakov očitanega kaznivega dejanja namreč ni treba, da bi bila droga dejansko že uporabljena.