plačilo regresa za letni dopust - sorazmerni del regresa - zaslišanje strank - stroški postopka - pavšalne trditve
Tožnik je od toženke zahteval, da mu plača pripadajoči regres za letni dopust za leto 2020, 2021 in 2022. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpisa obdobij zavarovanj iz ZZZS pravilno ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženki od 19. 2. 2019 do 30. 9. 2020 in od 28. 5. 2021 do 4. 11. 2022, zato je bil za leto 2020 upravičen do sorazmernega dela regresa za letni dopust v višini 9/12, za leto 2021 v višini 7/12 in za leto 2022 v višini 10/12 vsakokratne minimalne plače (prvi odstavek 131. člena v povezavi s prvim odstavkom 161. člena ZDR-1). Tožnik je sicer podal različne navedbe o obdobju zaposlitve pri toženki, kot tudi toženka, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi izpiska iz ZZZS pravilno ugotovilo, kdaj je bil tožnik dejansko zaposlen pri toženki, zato je neutemeljen očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.
Toženka ni zanikala, da tožniku ni nakazala celotnega pripadajočega regresa za letni dopust za leto 2020, 2021 in 2022 na njegov TRR, ampak je trdila, da mu je nekaj regresa plačala v gotovini. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so tovrstne navedbe pavšalne. Toženka ni navedla, kdaj naj bi tožniku izplačala del regresa za letni dopust v gotovini in v kakšnem znesku, zato sodišče prve stopnje glede na pomanjkljivo trditveno podlago ni bilo dolžno izvesti dokaza z zaslišanjem prič A. A. in B. B., saj zaslišanje prič ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.
Pritožba neutemeljeno uveljavljala, da mora sodišče zaslišati vsaj eno stranko. Dokaz z zaslišanjem strank je enakovreden ostalim dokazom, sodišče pa skladno z 213. členom ZPP presodi, katere dokaze bo izvedlo. Svojo odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov mora ustrezno obrazložiti, kar je sodišče prve stopnje storilo. Prvi odstavek 258. člena ZPP ureja le situacijo, ko se na vabilo na zaslišanje odzove le ena stranka, ne vzpostavlja pa dolžnosti sodišča, da zasliši vsaj eno stranko. Ker se obe stranki brez opravičenega razloga nista odzvali vabilu na zaslišanje, zoper stranko niso dovoljeni prisilni ukrepi, prav tako se je ne more prisiliti k izpovedi (prvi odstavek 262. člena ZPP), je sodišče prve stopnje utemeljeno opustilo izvedbo tega dokaza in ni podana kršitev pravil postopka, ker stranki nista bili zaslišani. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje razloge za opustitev zaslišanja strank navedlo že na zapisnik o naroku za glavno obravnavo dne 17. 10. 2023, toženka pa ni uveljavljala kršitve pravil postopka zaradi opustitve izvedbe tega dokaznega predloga niti ne navaja, zakaj tega ni storila takoj, zato je uveljavljanje tovrstnih kršitev v pritožbi prepozno (286.b člen ZPP).
Toženka nasprotuje tudi odmerjenim stroškom postopka, vendar je pritožba v tem delu neobrazložena. Navaja le, da so odmerjeni v nasprotju z določbo ZPP, kar ne drži, saj je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov postopka upoštevalo uspeh obeh strank in stroške odmerilo skladno z določbo drugega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Skladno s četrtim odstavkom 163. člena ZPP sodišče odloči o stroških postopka v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim, zato je neutemeljen tudi ugovor o preuranjeni odločitvi o stroških postopka.
ZDR-1 člen 126. URS člen 14, 14/2, 22, 50. ZPP člen 3, 3/3, 355.
plačilo razlike v plači - dejansko opravljanje dela - novinar - odpoved pravicam iz delovnega razmerja - dejansko delo na drugem delovnem mestu - ugotavljanje dejanskega stanja
Izhajajoč iz odločitve Ustavnega sodišča RS št. Up-200/22 z dne 18. 3. 2024 je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači za obdobje od 1. 2. 2016 do 31. 7. 2018 med obračunano in izplačano plačo 25. plačnega razreda in osnovno plačo 32. plačnega razreda. Tožnik je zahtevek vložil, ker naj bi kljub formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za delo novinarja opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta novinar specialist. To je zahtevek, ki se mu delavec ne more odpovedati, saj je pravica do izplačila plače (tudi razlike) v ZDR-1 kogentno določena (126. člen). Sodišče zahtevka po vsebini sploh ni presojalo, saj ga je zavrnilo zgolj zato, ker gre za zapadli zahtevek, ki naj bi se mu tožnik s podpisom pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2018 odpovedal (četrta točka 13. člena pogodbe o zaposlitvi). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, zavrnilni del sodbe in posledično stroškovni izrek razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).
Tako bo sodišče prve stopnje moralo v novem sojenju presoditi, ali je tožnik v obdobju od 1. 2. 2016 do 31. 7. 2018 dejansko opravljal delo novinarja specialista, izvesti vse potrebne dokaze, ki jih zaradi materialnopravno zmotnega stališča ni izvedlo, in odločiti o utemeljenosti zahtevka. Ugotavljanje dejanskega stanja je v prvi vrsti vezano na sojenje na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče le preverja pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078531
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZPP člen 8, 214, 339, 339/1, 339/2, 339/14.
stalna pripravljenost - vojak - neuporaba direktive EU - vojaško strokovno usposabljanje - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - delovni čas - plačilo razlike v plači
Sodišče prve stopnje je naloge v okviru A. (A. skupine) in B. (B.) ter vojaško urjenje, vaje in usposabljanje zmotno vezalo na ugotovitev obstoja izjeme iz druge alineje prve točke izreka sodbe Sodišča EU C-742/19. Ta izjema se nanaša na posebne dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. Kot izhaja iz obrazložitve navedene sodbe, so nekatere kategorije vojaških dejavnosti v celoti izključene s področja uporabe Direktive 2003/88, kadar so te dejavnosti tako specifične, da neizogibno in trajno nasprotujejo vsakršnemu načrtovanju delovnega časa oziroma spoštovanju zahtev, naloženih s to direktivo. To velja za dejavnosti, ki jih opravljajo pripadniki oboroženih sil, ki jih zaradi njihove visoke usposobljenosti ali izjemne občutljivosti nalog, ki so jim dodeljene, lahko le z veliko težavo nadomestijo drugi pripadniki oboroženih sil s sistemom rotacije, ki bi omogočal, da se hkrati zagotovita spoštovanje maksimalnega delovnega časa in časa počitka, določenih z Direktivo 2003/88, ter dobro izpolnjevanje bistvenih nalog, ki so jim zaupane (75. in 76. točka obrazložitve; 20. točka obrazložitve VIII Ips 16/2024 z dne 28. 5. 2024).
Pravilnik o uveljavljanju izplačila nadomestila plače iz obveznega zdravstvenega zavarovanja na zahtevo delodajalca (2020) člen 16. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 137, 140, 140/1, 141, 141/1, 141/1-4, 229. ZZVZZ člen 13, 13/2, 13/2-2, 31, 29, 31/1, 81, 81/1, 81/1-1, 84, 84/1, 85, 137, 137/1, 137/2. ZPP člen 17, 17/2, 18. ZDR-1 člen 137, 137/3, 137/8. ZDSS-1 člen 7, 7/1, 7/1-2a.
nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela - sodna nepristojnost
O pravici do nadomestila (o višini nadomestila) za obdobje odsotnosti z dela zaradi bolezni nad 30 delovnih dni, odloča zavod po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v upravnem postopku). Zavod skladno s Pravilnikom o uveljavljanju izplačila nadomestila plače iz obveznega zdravstvenega zavarovanja povrne delodajalcu nadomestilo plače v višini, ki jo obračuna na podlagi predpisov in splošnih aktov, ki urejajo uresničevanje pravice do nadomestila plače (16. člen Pravilnika). Če se delavec (ali funkcionar kot tožnica), z višino nadomestila, ki gre v breme zavoda, ne strinja, mora varstvo uveljavljati v upravnem postopku pri zavodu in šele po tem pred sodiščem, pri čemer je pristojno sodišče v socialnem sporu (točka 2.a prvega odstavka 7. člena ZDSS-1). Tožnici je torej pravica do pravnega varstva v zvezi s pravilno odmero nadomestila za čas bolniškega staleža nad 30 delovnih dni zagotovljena v ustreznem postopku, zato nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker je odločanje o pravici do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela kot pravici iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in njeni višini v pristojnosti zavoda, v tem sporu ni podana sodna pristojnost (18. člen ZPP).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078573
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. KPJS člen 46, 46/2, 46/3.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - neuporaba direktive EU - sodba SEU - dokazno breme - straža - varovanje državne meje
Za ta spor je pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da varovanje državne meje in straža (varovanje objektov) ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi varovanje državne meje in straža. Zgolj v tem okviru je ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.
Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker je nedopustno prevalilo dokazno breme na toženko. Ker je toženka zatrjevala, da vojaški dejavnosti varovanje državne meje in straža izključujeta uporabo Direktive 2003/88/ES, je v zvezi s to trditvijo nosila dokazno breme. Tožniku ni bilo treba dokazovati "izjeme od izjeme". Za odločitev ni bistveno, ali je bilo varovanje državne meje oziroma vojaških objektov (straža) njegova redna naloga kot poveljnika oddelka.
URS člen 22, 25. ZPP člen 7, 212, 214, 214/1, 214/2, 319, 339, 339/1, 339/2, 339/2-12, 339/2-14, 339/2-15,. ZDR-1 člen 144, 146, 148. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) točka 11. ZZDej člen 52a.
referenčno obdobje - neenakomerno razporejen delovni čas - nadurno delo - dodatek za nadurno delo - koriščenje ur - delovni čas
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu toženke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa premična (nefiksna) referenčna obdobja (formalno določa le razporeditev delovnega časa, hkrati pa posega na področje plačila za delo), pri čemer je pravilno štelo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij v organizacijskem navodilu toženke za delavce ni ugodnejša (je v nasprotju s prisilnimi predpisi). S tem sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti ni kršilo 319. člena ZPP, saj ni ponovno odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno: neskladnost točke 5.2.2 organizacijskega navodila z zakoni in kolektivno pogodbo je bila pravnomočno ugotovljena v II. točki sodbe X Pd 248/2019, kar pomeni, da ga ni mogoče upoštevati kot zakonite podlage za določanje referenčnih obdobij in izplačilo dodatkov za nadurno delo niti za obdobje pred razveljavitvijo organizacijskega navodila (III. točka citirane sodbe v kolektivnem delovnem sporu). Glede na to ne drži očitek, da je v individualnem delovnem sporu sodišče (ponovno) presojalo skladnost splošnega akta z zakoni in kolektivno pogodbo, saj se je sodišče prve stopnje oprlo prav na pravnomočno odločitev v kolektivnem delovnem sporu.
Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo utemeljeno materialnopravno odločitev, da je tožnica za ure, ki jih je izrabila kot proste po koncu posameznega fiksnega referenčnega obdobja, upravičena do plačila vtoževanega 30-odstotnega dodatka.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078538
Pravilnik o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (2017) člen 7. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46. ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14. ZDOdv člen 41, 41/3, 41/4.
stalna pripravljenost - vojak - neuporaba direktive EU - vojaško strokovno usposabljanje - straža - varovanje državne meje - delovni čas - plačilo razlike v plači - potrebni stroški postopka
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bila glede stalne pripravljenosti, ki je bila tožniku odrejena v zvezi z operativnim urjenjem, podana izjema iz prve alineje prve točke izreka sodbe C‑742/19, ki to dejavnost izključuje iz področja uporabe direktive. Pri tem ni odločilo v nasprotju s sodno prakso, na katero se sklicuje pritožba. Presoja sodišča prve stopnje je skladna z merili iz sodbe VIII Ips 196/2018, v kateri je Vrhovno sodišče RS postavilo predhodno vprašanje Sodišču EU glede uporabe direktive za vojaške osebe in glede ureditve, po kateri se pripravljenost ne šteje v delovni čas. V sodbi C‑742/19 je Sodišče EU pojasnilo, da se posamezne vojaške dejavnosti lahko izvzamejo iz področja uporabe direktive.
Uporabe prava EU ni mogoče izključiti v zvezi z vsemi dejavnostmi oboroženih sil, temveč samo tistih, katerih posebne značilnosti temu neizogibno nasprotujejo. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Tožnik je podal ustrezno trditveno podlago v zvezi s svojim delom na straži in na državni meji, ki ga je tudi zadostno časovno opredelil. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku utemeljeno ugotavljalo sporna dejstva glede vpetosti tožnika v te dejavnosti.
Pritožba utemeljeno navaja, da tožniku ni mogoče naložiti plačila stroškov, ki so nastali zaradi tega, ker je toženka odstopila ta spor v reševanje Zunanjemu oddelku Državnega odvetništva na Ptuju. V skladu s tretjim odstavkom 41. člena Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv; Ur. l. RS, št. 23/2017 in nadaljnji) se zunanji oddelki štejejo za zunanje organizacijske enote državnega odvetništva, ki delujejo v okviru svoje stvarne in krajevne pristojnosti. Organizacijo ter stvarno in krajevno pristojnost sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva določi minister s podzakonskim predpisom po predhodnem mnenju generalnega državnega odvetnika (četrti odstavek citiranega člena). V skladu s 7. členom Pravilnika o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (Ur. l. RS, št. 64/2017), ki ureja stvarno in krajevno pristojnost, Zunanji oddelek državnega odvetništva na Ptuju zastopa subjekte pred Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanjim oddelkom na Ptuju, medtem ko pred Delovnim sodiščem v Mariboru (kjer je potekal ta spor) zastopa subjekte Zunanji oddelek državnega odvetništva v Mariboru. Stroški, ki so nastali zato, ker je toženka odstopila spor v reševanje drugemu zunanjemu oddelku, kot bi bil zanj krajevno pristojen po določbah Pravilnika, niso potrebni stroški v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP in jih je toženka dolžna kriti sama. Glede na navedeno toženki ne pripada povračilo stroškov, ki jih ji je sodišče prve stopnje priznalo za čas potovanja na narok (skupno 80 točk za dva naroka) ter kilometrina za prihod na naroka v skupnem znesku 53,32 EUR.
KPJS člen 46. ZObr člen 37a, 37a/4, 97e. ZPP člen 358, 358-2.
stalna pripravljenost - straža - varovanje državne meje - vojaško strokovno usposabljanje - vojak - sodba SEU - uporaba direktive
Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da večletno sodelovanje SV pri varovanju državne meje kaže na to, da ni šlo za izredno nalogo. Za izredno nalogo v smislu izjeme po tretji alineji izreka sodbe C-742/19 gre v primeru, ko izredni dogodki zaradi resnosti in obsega, kot npr. pri naravnih in tehnoloških nesrečah, atentatih ali hudih nesrečah, zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, katerih izvedba bi bila ogrožena, če bi se spoštovala pravila o delovnem času. Takšne izredne okoliščine niso bile podane. Večletno sodelovanje vojske s policijo zaradi migracij, ki se je izvajalo v mirnodobnem času v obliki skupnih patrulj in opazovanj, se ne more šteti za izvajanje nalog v okviru izrednih dogodkov ne glede na mnenje prič. Prav tako okoliščina, da je policija prosila za pomoč SV pri varovanju državne meje, ne dokazuje, da gre za izredne razmere oziroma da ne gre za običajno delo pripadnikov SV, saj že četrti odstavek 37. člena ZObr predvideva možnost sodelovanja vojske pri varovanju državne meje.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078519
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 2-2. ZObr člen 97e. KPJS člen 46. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
stalna pripravljenost - vojak - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek iz naslova prikrajšanja pri plači za čas pripravljenosti na delo, ko je kot vojaški uslužbenec - nazadnje "podčastnik-specialist" na podlagi ukazov opravljal naloge straže, varovanja državne meje ter naloge v zvezi z usposabljanjem na terenu. Toženka mu časa stalne pripravljenosti na delo ni štela v delovni čas in mu je za vse ure pripravljenosti plačala dodatek za stalno pripravljenost v višini 50 % urne postavke osnovne plače. Sodišče prve stopnje je glede nalog varovanja državne meje in straže tožbenemu zahtevku ugodilo, tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na vaje in usposabljanja, pa je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnika ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Zgolj v tem okviru pa je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je pravilno zaključilo, da toženka za ti dve dejavnosti ni izkazala obstoja izjem, ki izključujejo uporabo direktive.
Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu člen 5, 10. ZZRZI člen 40, 40/1. ZDR-1 člen 84, 84/1, 89, 89/1, 89/1-4, 196. ZPP člen 7, 7/2, 337, 337/1. ZPIZ-1 člen 103.
sodba SEU - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - delovno mesto - prilagoditev delovnega mesta - delovni proces - spremembe delovnega procesa
Na podlagi 196. člena ZDR-1 mora delavcu, pri katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost, delodajalec zagotoviti opravljanje drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti oziroma opravljanje dela s krajšim delovnim časom glede na preostalo delovno zmožnost, v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. To zakonsko določilo je treba razlagati v luči Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (v nadaljevanju: Direktiva). Ta v 5. členu z namenom zagotovitve skladnosti z načelom enakega obravnavanja, kar zadeva hendikepirane osebe, zahteva zagotovitev razumnih prilagoditev; delodajalce obvezuje k sprejemu ustreznih ukrepov glede na potrebe v konkretni situaciji, da se hendikepirani osebi omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi ali usposabljanje, razen če bi taki ukrepi delodajalca nesorazmerno obremenili. Dokazno breme, da načelo enakega obravnavanja ni bilo kršeno, je skladno z 10. členom Direktive naloženo toženi stranki. V uvodni izjavi št. 20 k Direktivi so kot ustrezni ukrepi za prilagoditev delovnih mest hendikepiranim osebam primeroma navedeni: prilagoditev delovnih prostorov in opreme, ritma delovnega časa, razdelitve delovnih nalog, zagotovitev sredstev za usposabljanje ali uvajanje v delo. Iz uvodne izjave št. 21 izhaja, da se pri ugotavljanju, ali ukrepi povzročajo nesorazmerno breme, morajo upoštevati zlasti z njimi povezani finančni in drugi stroški, velikost in finančni viri organizacije ali podjetja ter možnost pridobitve javnih sredstev ali kakšne druge oblike pomoči. Glede na uvodno izjavo št. 17 se ne zahteva, da se obdrži v službi ali usposablja posameznika, ki ni usposobljen, zmožen in na razpolago za izpolnjevanje bistvenih funkcij zadevnega delovnega mesta ali za ustrezno usposabljanje, kar pa ne vpliva na obveznost zagotavljanja razumnih prilagoditev za hendikepirane ljudi. Dolžnost upoštevanja citiranih določb Direktive je poudarjena tudi v sodni praksi Sodišča EU (prim. C-485/20, C-631/22 idr.).
ZNPPol člen 13, 13/1. KZ-1 člen 143, 143/2, 143/7. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1.
policist - izredna odpoved - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - vpogled v evidence
Tožnik v pritožbi nasprotuje ugotovitvi, da imajo ugotovljeni vpogledi v evidence podatkov znake kaznivega dejanja zlorabe uradnih podatkov iz 143. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da sme policist dostopati do osebnih podatkov le, če to potrebuje pri opravljanju svojega dela, pri čemer mora po določbi prvega odstavka 13. člena ZNPPol pri opravljanju policijskih nalog spoštovati človekove pravice in temeljne svoboščine, torej tudi pravico do varstva osebnih podatkov. Zavzelo je pravilno materialnopravno stališče, da je nepooblaščen vstop v smislu drugega in sedmega odstavka 143. člena KZ-11 podan tudi, če delavec sicer ima pooblastilo za vstop v zbirko podatkov v okviru izvajanja delovnih nalog, a ga zlorabi na način, da vstopi v to zbirko iz razloga, ki je zunaj okvira izvajanja delovnih nalog. Čeprav je imel tožnik pooblastilo za vstop v evidenco eRisk, so podani znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnih podatkov, saj v navedenih primerih ni uspel dokazati, da so bile fizične osebe, v podatke katerih je vpogledal, jasno in dokazno povezane z dejanskim policijskim postopkom, ki je bil v teku, in s tem povezane z izvajanjem delovnih nalog policista.
ZDR-1 člen 6, 6/6, 7, 7/4, 44, 85, 85/2, 108, 118, 118/1, 118/2,. Kolektivna pogodba za dejavnost poslovanja z nepremičninami (2016) člen 86.
plačilo razlike v plači - dejansko opravljanje dela - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - diskriminacija - trpinčenje na delovnem mestu (mobbing) - jubilejna nagrada
Kadar delavec dokaže, da opravlja višje vrednoteno delo od dela, za katerega prejema plačilo za delo, je na podlagi 44. člena ZDR-1 upravičen do razlike v plači, ki bi jo moral prejeti za opravljeno delo. To velja tudi, če le del delovnega časa opravlja višje vrednoteno delo, le da je v takem primeru upravičen do razlike v plači le za čas, ko opravlja višje vrednoteno delo.
Ker je tožnica uspela dokazati, da je polovico delovnega časa opravljala dela višje vrednotnega delovnega mesta poslovnega sekretarja, ji pripada razlika med že prejeto plačo in plačo, do katere bi bila upravičena glede na dejansko delo, to je polovica osnovne plače za delovno mesto back office assistant in polovica osnovne plače za delovno mesto poslovnega sekretarja. Osnovna plača poslovnega sekretarja je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje znašala 2.600,00 EUR, pritožba pa pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pri izračunu pripadajoče plače uporabilo napačen znesek osnovne plače za delovno mesto back office assistant.
Stališče pritožbe, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati višino odpravnine, ki bi jo tožnica prejela, če bi ji bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je napačno. Višina nadomestila za sodno razvezo ni odvisna od višine odpravnine iz 108. člena ZDR-1. Gre za dva različna instituta, tudi sicer pa prisojeno denarno povračilo občutno presega odpravnino, ki bi tožnici pripadala po 108. členu ZDR-1, pri čemer je tožnica odpravnino nepravilno računala glede na osnovno plačo v višini 2.600,00 EUR. Katere druge okoliščine naj bi tožnica uveljavljala v pripravljalni vlogi z dne 30. 11. 2022, do katerih se naj sodišče prve stopnje ne bi opredelilo, pritožba ne konkretizira, zato se je v tem delu ne da preizkusiti.
ZSPJS nima posebnih določb o poteku postopka preizkusa ocene. Ocenjevanje delovne uspešnosti ni strogo formalen postopek, ki bi bil podrobno urejen s procesnimi pravili. Postopka preizkusa ocene ni mogoče šteti za dokazni postopek, niti ga primerjati s takšnim postopkom. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da preizkus ocene pred komisijo ni podvržen tako strogim procesnim pravilom, kot veljajo za postopek pred sodiščem in da je namen določbe prvega odstavka 17.a člena ZSPJS v tem, da se javnemu uslužbencu zagotovi preizkus ocene pred komisijo in s tem možnost dodatno obrazložiti svoje stališče o oceni, zaradi česar ni izrecno določeno v kakšni obliki mora biti zahteva vložena. V prvem odstavku 17.a člena ZSPJS je določeno, da ima javni uslužbenec, ki se ne strinja z oceno, v roku 8 delovnih dni od seznanitve z oceno, pravico zahtevati preizkus ocene pred komisijo, ki jo imenuje odgovorna oseba v roku 15 dni od vložitve zahteve za preizkus ocene. Med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik z oceno seznanjen 12. 1. 2022 ter da ni podpisal ocenjevalnega lista zaradi nestrinjanja z oceno. Tožnik je izpovedal, da je nadrejenemu že ob seznanitvi z oceno povedal, da se z oceno ne strinja in se zoper njo pritožuje.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078626
ZPP člen 339, 339/2, 329/2-14, 339/2-15. KPJS člen 46. ZObr člen 97č, 97e.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Ali straža izpolnjuje pogoje za izvzetje iz področja uporabe direktive, je odvisno od narave dejavnosti straže in ne od tega, ali gre za običajno delo pripadnika SV. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da predstavlja straža redno mirnodobno delovno nalogo, ki je bila načrtovana vnaprej. Ni se izvajala v izrednih okoliščinah, niti kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost, prav tako ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Tožnik je v okviru straže varoval objekt F. v rotaciji 8 ali 12 ur na način, da je bil izmenično na straži in v pripravljenosti. Objekta v času pripravljenosti ni smel zapuščati.
Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da varovanje državne meje ne predstavlja posebne dejavnosti, zaradi katere bi se lahko izključila uporaba Direktive 2003/88/ES. Toženka tudi v zvezi z dejavnostjo varovanja državne meje neutemeljeno uveljavlja, da ni šlo za redno delo tožnika, saj je pomembno le, ali predstavlja varovanje državne meje posebno vojaško dejavnost, za katero se lahko izključi uporaba direktive.
ZPP člen 8, 286, 321, 321/3. ZDR člen 84, 84/1, 87, 87/2, 89, 89, 89/1, 89/1-1, 118, 118/1, 118/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - dokazno breme delodajalca - dokazni predlog - prekluzija dokaznega predloga - vezanost na odpovedni razlog - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije
Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ocenilo, da dopustitev spornih dokazov (zvočnih in video posnetkov), predloženih po prvem naroku za glavno obravnavo, ne bo zavlekla reševanja predmetnega spora, torej je uporabilo drugo od možnih izjem predlaganja dokazov po prvem naroku (odsotnost vpliva na dolžino postopka) in ne pogoja nekrivde, pravilnosti takega prvostopnega zaključka pa toženka v pritožbi niti ne graja. Zato tožniku ni bilo treba pojasnjevati in opravičevati, zakaj teh dokazov do prvega naroka ni mogel predložiti. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, kako je pri izvedbi teh dokazov upoštevaje načelo sorazmernosti tehtalo med pravico direktorja toženke do zasebnosti ter pravico tožnika do varstva pred odpovedjo iz nezakonitega razloga in zakaj je slednji dalo prednost, kar niti ni (več) pritožbeno izpodbijano.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje odločitve pravilno pojasnilo, da je dokazno breme za obstoj in resničnost odpovednega razloga, kot ga je navedla v odpovedi, na toženki (prvi odstavek 84. člena ZDR-1). Slednja je pri utemeljevanju in dokazovanju odpovednega razloga v sodnem postopku omejena z dejanskim odpovednim razlogom, ki ga je navedla v izpodbijani odpovedi (drugi odstavek 87. člena ZDR-1), ki ga ne sme širiti, spreminjati ali dopolnjevati z uveljavljanjem drugih ali dodatnih razlogov. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je toženka med postopkom na prvi stopnji sklicevala na dodatne odpovedne razloge (slabe poslovne oziroma finančne rezultate, upad prihodka in upad prometa glede na pričakovanja), česar v odpovedi ni omenjala, saj se je v njej dejansko in obrazloženo sklicevala zgolj na organizacijski razlog in v tem okviru na zatrjevano reorganizacijo z združitvijo procesa nabave in prodaje v en nabavno - prodajni proces. Tega v postopku na prvi stopnji niti s predloženimi listinskimi dokazi niti z osebnimi dokazi (izpovedbe direktorja A. A. in prič B. B. ter C. C.) toženka ni uspela dokazati.
ZDR člen 6, 6/6, 85, 85/2, 74, 74/1, 89, 89/1, 89/1-2, 91. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
vodilni delavec - razrešitev vodilnega delavca - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti - vsebina pravice do zagovora - dolžnosti delodajalca v zvezi z zagovorom - neizvedba zagovora - dejanski razlog za odpoved - osebne okoliščine
Odpoved ni nezakonita zato, ker toženka tožniku pred odpovedjo iz razloga nesposobnosti ni omogočila zagovora po drugem odstavku 85. člena ZDR-1. Stališče, da v okoliščinah tožnikove odpovedi (razrešitev s položaja vodilnega delavca) od toženke ni bilo upravičeno pričakovati, da mu omogoči zagovor, je pravilno, saj tožnik s svojim zagovorom ne bi mogel vplivati na to, da je zaradi razrešitve izgubil položaj izvršnega direktorja, kar je pogoj za opravljanje dela na tem delovnem mestu. Iz pritožbe sicer izhaja, da si tožnik pravico do zagovora razlaga kot možnost, da bi toženka vsebinsko obrazložila sklep o razrešitvi (in s tem po njegovem mnenju "vsebinsko napolnila" redno odpoved iz razloga nesposobnosti), vendar za tako zavzemanje ni pravne podlage. Zagovor po 85. členu ZDR-1 je predviden v povezavi z nameravano odpovedjo in ne v povezavi z razrešitvijo. Ker tožnik v nobenem primeru ne bi mogel spremeniti posledice razrešitve, torej izgube položaja izvršnega direktorja, ki je pogoj za opravljanje dela na tem delovnem mestu, je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno štelo, da zagovor ne bi bil smiseln, torej so podane okoliščine, da toženki zagovora tožniku ni bilo treba omogočiti, kar je tudi skladno s sodno prakso v podobnih primerih (npr. sklepom VSRS VIII Ips 203/2018).
Tožnik v pritožbi nasprotuje tudi dokazni oceni izvedenih dokazov v zvezi s trditvijo, da so bile dejanski razlog za odpoved njegove osebne okoliščine. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, upoštevnih osebnih okoliščin tožnik ni navajal. Skladno z ustaljeno sodno prakso osebne zamere nadrejenih do delavca niso upoštevne osebne okoliščine v smislu šestega odstavka 6. člena ZDR-1, torej osebne okoliščine, na podlagi katere bi bila neenaka obravnava zakonsko prepovedana, zato toženki niti ni bilo treba dokazovati, da tožnika ni neenako obravnaval.
URS člen 14, 14/2, 22, 23, 58. ZPP člen 2, 2/1, 214, 214/1, 214/2, 253, 253/1, 339, 339/2, 339/2-6, 339/2-8, 339/2-14. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. ZVis člen 63.
pedagoška obveznost - načelo enakosti - stroški postopka - delni umik tožbe - plačilo razlike v plači
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica podala ustrezno trditveno podlago o neenakopravni obravnavi pri obračunavanju plač glede na tiste višje predavatelje, ki so delo opravljali v 30-tedenskih študijskih programih in za to prejeli enako plačilo kot tožnica, ki je delo opravljala v 40-tedenskih programih. V zvezi s tem je predložila tudi izračun prikrajšanja pri plači. Pri tem je toženka le posplošeno (in brez predložitve dokazov) prerekala tožničine trditve, da se njene preostale delovne obveznosti po obsegu v času, ko je opravljala NPO v 40-tedenskem študijskem programu, niso zmanjšale - glede na čas, ko je opravljala NPO v 30-tedenskih študijskih programih. Zato je sodišče prve stopnje te tožničine trditve pravilno štelo za priznane (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP).
V primeru delnega umika tožbe pa odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka poteka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerjajo po uspehu (skladno z določili 154. člena ZPP), česar pa sodišče prve stopnje, kot utemeljeno opozarja pritožba, ni upoštevalo. Ker tožnica tožbe ni delno umaknila zaradi delne izpolnitve tožbenega zahtevka, je v zvezi z umaknjenim delom tožbe dolžna toženki povrniti stroške postopka.
Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri ugovoru zastaranja zahtevka za plačilo nadomestila za neizrabljen del letnega dopusta za leto 2017. Ker je bil tožnik od marca 2018 dalje neprekinjeno v bolniškem staležu, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da se je tožniku skladno s četrtim odstavkom 162. člena ZDR-1 pravica do izrabe neizrabljenega dela letnega dopusta za leto 2017 podaljšala do 31. 12. 2018, oziroma glede na Listino EU o temeljnih pravicah in Direktivo 2003/88/ES ter sodno prakso Sodišča EU celo do 31. 3. 2019. Zato ne drži pritožbena navedba, da bi tožnik neizrabljen del letnega dopusta za leto 2017 lahko koristil le do 30. 6. 2018 in da je tega dne njegova pravica do izrabe dopusta zapadla ter da je posledično tožba, ki je bila vložena dne 19. 7. 2023, vložena po poteku petletnega zastaralnega roka (iz 202. člena ZDR-1). Terjatev za plačilo nadomestila za neizrabljen del letnega dopusta za leto 2017 v času vložitve tožbe tako še ni zastarala, saj se je tožniku pravica do izrabe letnega dopusta zaradi bolniškega staleža podaljšala.
Nadalje toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da je treba pri ugotovitvi števila dni tožnikovega neizrabljenega letnega dopusta upoštevati le obdobje do izteka odpovednega roka, to je do dne 8. 11. 2018. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da ZDR-1 v prvem odstavku 161. člena število dni sorazmernega dela letnega dopusta veže na prenehanje delovnega razmerja med koledarskim letom in ne na potek odpovednega roka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožniku delovno razmerje pri toženki dejansko prenehalo šele 14. 4. 2019 (na podlagi tretjega odstavka 116. člena ZDR-1), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik pridobil v letu 2018 pravico do celotnega letnega dopusta, v letu 2019 pa pravico do sorazmernega dela letnega dopusta.
Pravila službe v Slovenski vojski (1996) točka 102, 103, 104, 105. Pravilnik o službeni oceni (2014) člen 4, 8.
službena ocena - preverjanje - vojaški policist
Kot bistveno pri presoji objektivnosti in pravičnosti tožniku podane ocene, pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi, da A. A. pred podajo službene ocene o tožnikovem delu ni pridobil tudi mnenja E. E., ki je bil tožniku nadrejen v času opravljanja nalog varovanja MORS GŠSV, čeprav je tožnik to nalogo izvajal kar četrtino leta. Strinjati se je z razlogovanjem prvostopnega sodišča, da iz določb Pravilnika izhaja, da je mnenje neposredno nadrejenega, pod čigar vodstvom je vojaška oseba dlje časa opravljala delo, pri čemer relevantno časovno obdobje za to opredeljuje na tri mesece, pomembno za izdelavo ocene. Zato tudi po stališču pritožbenega sodišča mnenje E. E., ki je izpovedal, da tožnikovo delo ocenjuje kot "odlično", pri ugotavljanju vseh relevantnih okoliščin za pravično oceno ne bi smelo ostati prezrto.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. ZVis člen 63. ZPP člen 154, 158, 158/1, 214, 214/1, 214/2, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-6, 339/2-8, 339/2-14. URS člen 14, 14/2, 22, 23, 58.
plačilo razlike v plači - pedagoška obveznost - načelo enakosti - uspeh strank v postopku - delni umik tožbe
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pravilno upoštevalo stališča iz citirane odločbe Ustavnega sodišča RS (ki jih je povzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 24/2022, izdanem v istovrstni zadevi). Ustavno sodišče RS je presojalo, ali je skladno z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) toženkino stališče (pri katerem vztraja tudi v pritožbi), da način izračuna plače ni odvisen od trajanja programa, pri katerem je sodeloval predavatelj, temveč od njegove tedenske obveznosti, ki jo določa 63. člen Zakona o visokem šolstvu (ZVis; Ur. l. RS, št. 67/1993 in nadaljnji). Stališče, ki določitev plače predavatelja veže izključno na njegovo tedensko obveznost NPO in pri tem spregleda značilnosti izvajanja pedagoškega procesa v celotnem študijskem letu, ki je posredno preko določitve letnega števila ur NPO povezano tudi s trajanjem študijskega programa, ima po presoji Ustavnega sodišča RS za posledico enako plačilo za različen obseg istovrstnega (primerljivega) dela in zato krši ustavno načelo enakosti pred zakonom. Ustavno sodišče RS je pojasnilo, da četudi je tedenska obveznost NPO opredeljena enako, ne glede na trajanje študijskega programa, se tedenska obveznost v primeru 30-tedenskega študijskega programa izračunava za 30 tednov, v primeru 40-tedenskega študijskega programa pa za 40 tednov. Opredelitev NPO pa je povezana z določitvijo delovnih obveznosti za celotno študijsko leto, torej za 52 tednov. Vsaka ura NPO implicira še določen obseg ur drugih potrebnih opravil (npr. posrednih pedagoških in raziskovalnih obveznosti, ki so potrebne za ohranjanje strokovne usposobljenosti na področju, in pripravo predavanj). Ker je predpisan obseg NPO vezan na določitev skupnega obsega obveznosti NPO za celotno študijsko leto, je upošteven tudi za tisto obdobje v študijskem letu, ko se študijski program ne izvaja. To pomeni, da je v primeru 30-tedenskih študijskih programov obseg obveznosti NPO upošteven tudi za preostalih 22 tednov, v primeru 40-tedenskih programov pa tudi za preostalih 12 tednov v posameznem letu. Predavatelji bi prejeli enako plačilo za enako delo le, če bi na tedenski ravni opravili ustrezen obseg obveznosti NPO, v tednih, ko se ta ne bi izvajal (in torej ne bi opravljali nobenih obveznosti NPO), pa bi bil obseg njihovih drugih obveznosti ustrezno večji. Poleg tega bi morali imeti predavatelji, ki predavajo v 30-tedenskih študijskih programih, upoštevno večji obseg drugih obveznosti kot predavatelji v 40-tedenskih študijskih programih.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločitev o višini tožbenega zahtevka. Ta temelji na obrazloženem tožničinem izračunu prikrajšanja pri plači, ki ga toženka ni obrazloženo prerekala. Toženka je izračunu ugovarjala zgolj v smislu, da izhaja iz zmotnih materialnopravnih stališč glede obsega tožničinih delovnih obveznosti (kot je bilo že obrazloženo, so dejansko zmotna materialnopravna stališča toženke), ne pa tudi v smislu samega računskega izračuna. Tudi v pritožbi toženka ne navede, v čem konkretno naj bi bil tožničin izračun napačen. Sodišče prve stopnje je za izračun višine tožbenega zahtevka resda postavilo tudi izvedenca finančne stroke, ki pa je izračunal višjo vrednost prikrajšanja pri plači, kot jo zahteva tožnica. A kot rečeno, je sodišče prve stopnje sledilo izračunu tožnice (ki ga toženka ni obrazloženo prerekala) in ga upoštevalo pri odločanju. Zato niti niso odločilne obširne pritožbene navedbe v zvezi z izvedenskim mnenjem.