DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074021
ZVZD-1 člen 19. Pravilnik o osebni varovalni opremi, ki jo delavci uporabljajo pri delu (1999) člen 3, 5.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - delovna nesreča - zadostna trditvena podlaga - navodila za varno delo - zaščitna oprema - izvedenec za varstvo pri delu - razveljavitev prvostopenjske sodbe
V sklop trditev o nastanku škodnega dogodka sodijo tako trditve, da se je zatrjevana delovna nezgoda res zgodila, kot tudi trditve, da je v taki nesreči prišlo do zatrjevane škode, čemur je tožnik zadostil, saj je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da se je poškodoval pri delu, ko je s sodelavcema z roba smučišča odstranjeval veje, ki so se tam nahajale v posledici žledoloma. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpoved priče, da je do nezgode pri delu prišlo, ko mu je tožnik pomagal odstraniti zagozdeno žago iz zgoraj ležeče veje, ki je bila delno prekrita s snegom in napeta kot lok. Pri odstranjevanju žage se je veja sprostila oziroma do konca odlomila in udarila tožnika. Nesporno je ugotovilo, da je tožnik v nesreči pri delu utrpel poškodbo leve noge. Pritožba glede na navedene (deloma celo nesporne) ugotovitve sodišča prve stopnje utemeljeno nasprotuje presoji, da je tožbeni zahtevek treba zavrniti že zato, ker ni prišlo do zatrjevanega škodnega dogodka in iz njega ne izvira zatrjevana škoda.
Tožnik je pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da ga toženka ni ustrezno poučila, da mu ni dala posebnih varnostnih navodil in ni zagotovila varovalne opreme pred udarci vej. S temi trditvami je dovolj določno opredelil očitano protipravno ravnanje toženke v obliki opustitve dolžnostnega ravnanja. Za dokazovanje svojih trditev je predlagal izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu. Sodišče prve stopnje se do navedenega ni opredelilo, temveč je na podlagi izpovedi preuranjeno zaključilo, da je imel tožnik vso potrebno opremo, da je bil ustrezno opremljen in da ni podana krivdna odškodninska odgovornost toženke.
Ni potrebe, da bi utemeljitev ocene obsegala bolj podrobno razlago kriterijev, da bi se tožnik lahko seznanil z razlogi za oceno. Pravilno je zavzeto stališče, da skupna utemeljitev ocene, kot izhaja iz ocenjevalnega lista, vsebuje temeljne razloge za oceno, pomembne za odločitev, ter da ocenjevalni list ni namenjen natančnemu pojasnjevanju dela javnega uslužbenca po vseh kriterijih, temveč se od delodajalca zahteva, da na ocenjevalnem listu zgolj na kratko utemelji oceno, delodajalec pa lahko oceno delovne uspešnosti dodatno obrazloži v postopku preizkusa ocene in še v sodnem postopku.
Ocenjevalec mora izpolniti Ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju ter javnega uslužbenca seznaniti s pisno oceno in utemeljitvijo. Vse to je toženka storila, saj je njen ocenjevalec tožnika seznanil s pisno oceno in utemeljitvijo, kot vse izhaja iz ocenjevalnega lista, na katerem sta podpisa tako ocenjevalca kot javnega uslužbenca - tožnika.
Sodišče prve stopnje je izpodbijano oceno tožnikovega dela zadostno vsebinsko preizkusilo ter ugotovilo, kako in po katerih kriterijih je bil tožnik ocenjen. Na tej podlagi je pravilno ugotovilo, da je skupna ocena "zelo dobro" za leto 2020 pravilna, zato je tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa komisije za preizkus ocene in ocenjevalnega lista utemeljeno zavrnilo oz. ga upoštevaje, da sodišče nima pristojnosti ocenjevati delovne uspešnosti javnih uslužbencev in toženki ne more naložiti vsebinske ocene javnega uslužbenca, v delu, v katerem se zavzema za naložitev toženki, da ga oceni odlično, tudi pravilno zavrglo.
ZPP člen 158, 158/1. ZDSS-1 člen 38, 38/1. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1.
plačilo za delo - delo preko polnega časa - varnostnik - čas razpoložljivosti - delovni čas - pripravljenost za delo - dežurstva
Tožnik v času pripravljenosti ni bil dolžan ostati na delovnem mestu, zato tega obdobja ni mogoče šteti za dežurstvo.
Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da se je tožnik lahko posvetil svojim interesom brez večjih omejitev. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je imel tožnik v času pripravljenosti (doma ali kje drugje) dogovorjen odzivni čas 15 minut po alarmu oziroma klicu. Iz obrazložitve Sodišča EU izhaja, da je treba čas pripravljenosti v celoti šteti za delovni čas po Direktivi 2003/88, če je rok, ki je delavcu naložen za vrnitev na delo, omejen na nekaj minut. Po presoji pritožbenega sodišča je 15-minutni odzivni čas za tožnika gotovo predstavljal bistveno omejitev, saj je prejeti klic zahteval takojšen odhod na intervencijo, ne glede na to, kaj je pred tem počel. Tako kratek rok za vrnitev k opravljanju delovnih nalog je za tožnika pomenil objektivno in bistveno omejitev, da bi v času pripravljenosti lahko prosto razpolagal s svojim časom in načrtoval kakršnekoli, tudi kratkotrajne, sprostitvene dejavnosti.
Skupaj z odzivnim časom je treba upoštevati tudi povprečno pogostost dejanskega dela, ki ga delavec običajno opravi v času pripravljenosti. Tožnik je v vtoževanem obdobju v povprečju opravil od dve do tri intervencije dnevno, le izjemoma več. V svoji obrazložitvi je Sodišče EU nakazalo, da čas pripravljenosti načeloma pomeni delovni čas po Direktivi 2003/88, če mora delavec v tem času v povprečju večkrat oziroma pogosto intervenirati, intervencije pa praviloma niso kratkotrajne. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da so bile intervencije maloštevilne, saj je zaradi intervencij tožnik imel manj svobode pri razpolaganju s svojim časom, ker mu je bil nedejavni čas pripravljenosti prekinjen, s čimer je povezana nepredvidljivost in negotovost glede možnih prekinitev (nočnega) počitka. To, da je imel tožnik med delovnimi nalogami vmesne odmore in počitke, tako dnevne kot nočne, ne zadosti standardu delavčevega svobodnega razpolaganja s prostim časom in posvečanja lastnim interesom v času pripravljenosti.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074207
ZObr člen 97č, 97e. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. KPJS člen 46.
stalna pripravljenost - neposredna uporaba direktive - delovni čas - vojak - usposabljanje vojakov - straža - varovanje državne meje
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se glede na značilnosti in smisel vojaških vaj in usposabljanj zahteva vzpostavitev oziroma posnemanje takšnih pogojev, kot bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah, kot tudi, da sistem rotacije zaradi tega ne bi bil primeren, sistem rotacije ali načrtovanje delovnega časa bi tudi škodoval dobri izvedbi te dejavnosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je stražo mogoče organizirati v sistemu rotacij, kot se opravlja sedaj na več vojaških objektih, ki se varujejo v sistemu 12-urnih izmen, torej v obliki izmenskega dela brez pripravljenosti. Sodišče druge stopnje kot pravilnega povzema prvostopni zaključek, da je dejavnost straže spadala v običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, tako da ni šlo za posebno dejavnost oboroženih sil, ampak za povsem redno mirnodobno delovno nalogo v vojski. Tudi zatrjevana okoliščina, da pripadniki Slovenske vojske nosijo orožje in gre za posebno bojno nalogo v miru, ne pomeni, da gre za dejavnost v okviru začetnega usposabljanja, saj se na stražo razporejajo zgolj visoko izurjeni pripadniki Slovenske vojske. Prav tako pa straža ni vojaška operacija v smislu Direktive 2003/88/ES, katere namen je, kot izhaja iz obrazložitve sodbe C-742-19, določitev minimalnih zahtev za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer delavcev. Zato je presoja, da straža ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede v smislu izjeme od uporabe direktive, pravilna.
Podobno kot glede straže je sodišče prve stopnje zaključilo tudi glede varovanja državne meje, ko so pripadniki Slovenske vojske zagotavljali podporo Policiji. Teže in obsega migracij ni mogoče označiti za izredni dogodek, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, prav tako pa varnost ne bi bila ogrožena, če bi bila spoštovana vsa pravila Direktive 2003/88/ES. Slovenska vojska je izvajala varovanje državne meje že od leta 2015, torej ne gre za izredni dogodek.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 90, 116, 116/1. ZZRZI člen 40. ZPIZ-1 člen 101, 102, 103.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - invalid - navidezni odpovedni razlog - trpinčenje - diskriminacija
Navedbe, da je bil razlog za odpoved fiktiven oziroma da je bil pravi razlog, da bi tožniku z zdravstvenimi težavami oziroma invalidnostjo prenehalo delovno razmerje, je pravilno kot neutemeljene zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pri tem je pravilno upoštevalo že izpostavljeno dejstvo, da je toženka v letu 2021 na novo ustanovila delovno mesto tehnolog za splošno kakovost, zato da je ustrezalo omejitvam iz invalidske odločbe, v letu 2022 je toženka tožnikovo delovno mesto ukinila, ker je ugotovila, kako bi naloge delovnega mesta, ki so se zaradi uvedbe novega sistema zmanjšale, razporedila na ostale delavce oziroma zunanje izvajalce, pri čemer je še po pridobitvi pozitivnega mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi iskala možnosti, da bi tožnik ohranil zaposlitev. Navedena ugotovljena dejstva vodijo do pravilne presoje, da je toženka ravnala na način, da je bila podaja odpovedi skrajno sredstvo po izčrpanju vseh drugih možnosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da splošna klavzula iz Sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi o tem, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti iz delovnega razmerja in da ni odprtih zadev na strani delodajalca, velja tudi za konkurenčno klavzulo za čas po prenehanju delovnega razmerja. Dogovor o konkurenčni klavzuli je poseben pogodbeni dogovor z učinki po prenehanju delovnega razmerja, ki je vključen v pogodbo o zaposlitvi kot pogodbo delovnega prava. Čeprav tožeča stranka v pritožbi navaja, da je ob sklenitvi Sporazuma toženca opozorila na obveznost obveščanja, če se bo zaposlil pri drugi konkurenčni družbi, to ne vpliva na prenehanje veljavnosti konkurenčne klavzule oziroma sporazumno odpoved zahtevkom iz tega naslova.
Tožeča stranka se je s Sporazumom o ureditvi medsebojnih razmerij ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi veljavno odpovedala uveljavljanju denarnim zahtevkom v bodoče, kar vključuje tudi plačilo pogodbeni kazni zaradi kršitve varovanja poslovne skrivnosti in osebnih podatkov. Pogodbena kazen, ki jo tožeča stranka vtožuje v tem sporu, je primer stranske pogodbene obveznosti. Zato toženec v pritožbi utemeljeno opozarja na zmotno razlogovanje sodišča prve stopnje (da določb Sporazuma ni mogoče razlagati, kot da se nanaša tudi na zakonsko obveznost varovanja poklicne skrivnosti) in da mora posledično tožeči stranki plačati pogodbeno kazen zaradi kršitve te obveznosti. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče prve stopnje moralo poleg tožbenega zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve varstva osebnih podatkov zavrniti tudi tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve varovanja poslovne skrivnosti.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - trajajoča kršitev - rok za odpoved - dokazna ocena - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Tožena stranka je v odpovedi tožnici očitala, da je med delovnim časom opravljala delo za drugo podjetje. Tožnici je torej očitala (dalj časa) trajajočo kršitev, pri takšni kršitvi pa subjektivni rok za izredno odpoved ne more poteči, dokler kršitev traja. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da so očitki glede njenega preteklega ravnanja zastarani.
Pravilna je nadalje presoja sodišča prve stopnje, da gre za hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Obveznost opravljanja dela je temeljna obveznost delavca v skladu s 33. členom ZDR-1. Delavec je dolžan opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela. Ravnanje tožnice, ki je v delovnem času, ko bi morala opravljati svoje delovne obveznosti, opravljala delo za tretjo osebo (s.p.), zaradi česar je delovno mesto redoma zapuščala, te skupne odsotnosti pa so lahko trajale tudi do ene ure dnevno, predstavlja hujše kršenje obveznosti iz delovnega razmerja.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074035
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1.
razlika v plači - stalna pripravljenost - vojaška oseba - delovni čas - neposredna uporaba direktive - straža - varovanje državne meje - trditveno in dokazno breme - zadostna trditvena podlaga
"Vojaška operacija v pravem pomenu besede" je pravni pojem, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. Sodišče prve stopnje je z razlago o tem, katere aktivnosti ne morejo pomeniti vojaške operacije v pravem pomenu besede, temu pravnemu pojmu podelilo ustrezno vsebino. Glede na dejstvo, da delo na meji ni predstavljalo vojaškega posredovanja oboroženih sil, da je za varovanje državne meje po zakonu pristojna in odgovorna policija, da so bili pripadniki SV na meji zgolj v podporni vlogi varovanja policije in njenih postopkov, da so bile vse naloge planirane v naprej s strani poveljujočih v SV ter načrtovane, nadzorovane in usklajene z organi policije, da ni šlo za izredni dogodek niti za nepredvidljivo bojno operacijo, kjer potek dela ne bi bil odvisen od odločitev toženke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da omenjene aktivnosti v vtoževanem obdobju ne predstavljajo vojaške operacije v pravem pomenu besede.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložilo, zakaj delo vojakov na meji v vtoževanem obdobju ni bilo delo v zvezi z izrednim dogodkom. Pravilno je razlogovalo, da bi bilo množične migracije, ki so se pojavile v letu 2015, sprva še mogoče šteti kot izredni dogodek, kot takšnega pa ga ni mogoče opredeliti v vtoževanem obdobju, ko so se delovne naloge vojakov s tem v zvezi ustalile in se narava dela v bistvenem tudi po preimenovanju nalog varovanja v "operacijo B." ni spremenila. Aktivnosti so bile ves čas v naprej planirane, načrtovane, nadzorovane in usklajene z organi policije.
ZDR-1 člen 126, 126/2. ZGD-1 člen 270. ZPPOGD člen 3, 4, 4/1, 4/1-4.
plačilo za poslovno uspešnost - poslovodna oseba - razlaga pogodbe - delovna uspešnost - prejemek iz delovnega razmerja
Tako sodišče prve stopnje kot pritožba zmotno navajata, da tožnik vtožuje del plače za delovno uspešnost (drugi odstavek 126. člena ZDR-1). Iz načina določitve plačila v individualni pogodbi o zaposlitvi tožnika kot predsednika uprave namreč izhaja, da pri "spremenljivem delu plače" oziroma nagradi kot plačilu za uspešnost poslovanja ne gre za prejemek iz delovnega razmerja (torej za plačo v smislu 126. člena ZDR-1), pač pa za plačilo iz naslova poslovodenja, torej za pravico, ki izhaja iz statusno pravnega položaja tožnika kot predsednika uprave toženke, o kateri odloča nadzorni svet v skladu s pooblastili iz 270. člena ZGD-1 (ki se nanaša na prejemke članov uprave, med katerimi je tudi nagrada za poslovno uspešnost).
Iz določila tožnikove pogodbe o zaposlitvi jasno izhaja, da bi bili lahko utemeljeni le zahtevki za plačilo tistih nagrad, ki bi bile ob prenehanju tožnikove pogodbe o zaposlitvi že pridobljene (npr. za nagrado ali del nagrade za prejšnja leta oziroma za polovico nagrade prejšnjih let, katere izplačilo je odloženo za dve leti). Ker tožnik pravice do nagrade oziroma spremenljivega prejemka za leto 2017 ob prenehanju delovnega razmerja s toženko še ni pridobil, v zvezi z njo do toženke nima zahtevka.
izplačilo dodatka - razlika v plači - delovna uspešnost
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik dokazal izpolnjevanje pogoja iz 8. stopnje funkcionalnih znanj le za dve leti. S tem ni odločilo, da tožnik v letu 2020 nazaduje, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je presojalo le utemeljenost tožnikovega zahtevka po dodatnem plačilu, ali izpolnjuje pogoje iz 40. člena podjetniške kolektivne pogodbe ter delovnega navodila, in ugotovilo, da je tožnikov zahtevek le delno utemeljen.
obstoj delovnega razmerja - pravice iz delovnega razmerja - datum prenehanja delovnega razmerja - poslovni model - zloraba - dejanski delodajalec - regres za letni dopust
Datum prenehanja delovnega razmerja je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi podatkov ZZZS, kar je ustrezno dokazno sredstvo. Ker je ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri družbi IPS do 19. 8. 2019, mu je delovno razmerje pri toženki in s tem povezane pravice (vključno s prijavo v zavarovanja in vpisom delovne dobe) pravilno priznalo za čas od 20. 8. 2019 do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi (30. 9. 2019).
V letu 2019 je bila toženka dejanska delodajalka tožnika 9 mesecev, zato je pravilna prvostopenjska presoja, da mu dolguje 9/12 regresa (četrti odstavek 131. člena in prvi odstavek 161. člena ZDR-1).
URS člen 14, 14/2. ZVis člen 63. ZPP člen 154, 154/3, 158, 158/1, 163, 163/2, 180, 180/3, 212, 214, 214/1, 214/2. Odvetniška tarifa (2015) člen 20, 20/2.
prikrajšanje pri plači - obseg opravljenega dela - neposredna pedagoška obveznost - odločitev ustavnega sodišča - enakost pred zakonom - neenaka obravnava - trditveno in dokazno breme - uspeh strank v postopku - delni umik tožbe - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica podala ustrezno trditveno podlago o neenakopravni obravnavi pri obračunavanju plač glede na tiste višje predavatelje oziroma docente, ki so delo opravljali v 30‑tedenskih študijskih programih in za to prejeli enako plačilo kot tožnica, ki je delo opravljala v 40‑tedenskih programih. V zvezi s tem je predložila tudi izračun prikrajšanja pri plači. Pri tem so ostale neprerekane tožničine trditve, da se njene preostale delovne obveznosti po obsegu v času, ko je opravljala NPO v 40‑tedenskem študijskem programu, niso zmanjšale - glede na čas, ko je opravljala NPO v 30‑tedenskih študijskih programih (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Nadalje je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka nasprotnega, da bi se torej tistim višjim predavateljem oziroma docentom, ki so delo opravljali v 30‑tedenskih programih, preostale obveznosti povečale, ni dokazala (niti ne zatrjevala). Toženka, ki je razpolagala s podatki o delovnih nalogah in obsegu dela vseh svojih zaposlenih, bi tako lahko podala navedbe in predložila dokaze o obsegu dela kateregakoli zaposlenega višjega predavatelja ali docenta, ki je predaval v 30‑tedenskem študijskem programu, in na tak način dokazala morebiten večji obseg dela drugih obveznosti takega predavatelja, pa tega, kljub opozorilu sodišča prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva, ni storila. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka tožnico pri plačilu neenakopravno obravnavala, saj je morala za enako plačilo opraviti več dela kot višji predavatelji in docenti, ki so delo opravljali na 30‑tedenskih študijskih programih.
ZZUOOP člen 56, 56/7. ZIUOPDVE člen 123, 123/4. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 3, 8. OZ člen 190, 190/1, 191.
vračilo preveč izplačanega dela plače - COVID-19 - dodatek k plači - neupravičena obogatitev - plačilo nedolga - zmota pri plačilu nedolga - pravica zahtevati nazaj - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Toženka v pritožbi navaja, da tožnici ni bilo sporno, kako se pravilno obračuna Covid dodatek. Tožnica ni trdila, da je prišlo do preplačila, ker ni poznala predpisov. Zatrjevala je, in to glede na ugotovitev sodišča prve stopnje tudi dokazala, da je toženki izplačala previsok Covid dodatek zaradi napačne izbire formule, torej toženki ni želela plačati višji dodatek, kot ji je pripadal. Toženka ne oporeka ugotoviti sodišča prve stopnje, da je bil Covid dodatek obračunan v napačnem znesku nehote, zaradi napake. Pri vračanju v primeru neupravičene obogatitve po 190. členu OZ ni odločilno, ali je bil plačnik dovolj skrben, zato toženka neutemeljeno vztraja, da bi morala tožnica januarja 2021 ob ugotovljenih nepravilnostih pri obračunu plače izvesti kontrolo obračuna celotne plače. Tožnica je šele v postopku notranje revizije odkrila, da je toženki napačno obračunavala Covid dodatek, kar pomeni, da ji ni ne zavestno ne hote obračunala in izplačala previsok Covid dodatek.
Tožnica v pritožbi utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da ker je januarja 2021 izvedela za napako pri obračunu decembrske plače, bi lahko nadaljnja plačila izvedla le s pridržkom zahtevati nazaj po 191. členu OZ. Plačnik si mora pridržati pravico zahtevati plačilo nazaj le, kadar vedoma plača nekaj, kar ni dolžan, ne pa tudi v primeru, če plačuje nekaj v zmoti. V takem primeru si niti ne more pridržati pravice terjati plačilo nazaj, saj se ne zaveda, da plačuje neobstoječ dolg. Stališče sodišča prve stopnje, da bi si tožnica morala pridržati pravico terjati plačilo nazaj, bi bilo lahko pravilno le, če bi se ugotovilo, da je tožnica marca 2021, ko je naredila obračun nadomestila plače za februar 2021, vedela, da je toženki obračunala previsoko nadomestilo in ji takšno nadomestilo tudi zavestno izplačala. Tega sodišče prve stopnje, zaradi zgrešenega materialno pravnega stališča, da ugotovitev napake pri obračunu decembrske plače pomeni, da bi si tožnica morala pridržati tudi vračilo plače za februar 2021, ni ugotavljalo. Zgolj dejstvo, da je tožnica januarja 2021 izvedela, da je storila napako pri obračunu decembrske plače, ne pomeni, da je marca 2021, ko je obračunala in plačala nadomestilo plače za februar 2021, vedela, da je obračun napačen in je kljub temu toženki plačala previsoko nadomestilo februarske plače.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073987
KPJS člen 46. ZObr člen 97e. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 2, 2-1, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZNDM-2 člen 4.
razlika v plači - stalna pripravljenost - vojaška oseba - delovni čas - neposredna uporaba direktive - varovanje državne meje - usposabljanje - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Varovanje državne meje ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede. "Vojaška operacija v pravem pomenu besede" je pravni pojem, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. Glede na dejstvo, da delo na meji ni predstavljalo vojaškega posredovanja oboroženih sil, da je za varovanje državne meje po zakonu pristojna in odgovorna policija, da so bili pripadniki SV na meji le v podporni vlogi varovanja policije in njenih postopkov, da so bile vse naloge planirane v naprej s strani poveljujočih v SV ter nadzorovane in usklajene z organi policije, da ni šlo za izredni dogodek niti za nepredvidljivo bojno operacijo, omenjene aktivnosti v vtoževanem obdobju niso vojaške operacije v pravem pomenu besede.
Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da zahteva po operativni učinkovitosti oboroženih sil zahteva soočenje s položaji, ki omogočajo najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih dejansko potekajo bojne vojaške operacije. Logistično in podporno osebje (tj. tudi tožnik) je ravno tako pomembno za realizacijo te naloge, s tem pa za dosego cilja oziroma namena usposabljanja. Tega cilja ne bi bilo mogoče doseči, če bi bilo treba med operativnim urjenjem spoštovati pravila Direktive 2003/88/ES o organizaciji delovnega časa. Sodišče prve stopnje je glede vaj in usposabljanj tožnika zato pravilno štelo, da je podana izjeme iz sodbe SEU C-742/19, ker je šlo za operativno urjenje.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi pooblaščenca morala ravnati z večjo skrbnostjo in svoje delo organizirati tako, da bi se s tožnikom lahko čim prej sestala, saj sta sklep prejela že 20. 4. 2022 in se je rok za pritožbo iztekel 28. 4. 2022. Ker pa je tožnik zbolel, bi lahko z njim komunicirala po telefonu, lahko pa bi, saj sta imela veljavno pooblastilo in potrebne podatke, vložila pritožbo, česar pa nista storila.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074201
ZPP člen 2, 7, 11, 11/1, 155, 155/1, 286. ZVZD-1 člen 5. Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (2005) člen 13. OZ člen 165, 299, 299/2, 378, 378/1. ZOdv člen 17, 17/5, 20, 20/2. ZBPP člen 11, 11/1, 11/2.
nesreča pri delu - navajanje novih dejstev in dokazov - odškodninska odgovornost delodajalca - luknja v tlaku - nova poškodba - odmera nepremoženjske škode - premoženjska škoda - tek zakonskih zamudnih obresti - potrebni stroški postopka - stroški predsodnega postopka
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za nastalo škodo, ki je posledica delovne nesreče, odgovorna toženka. Ugotovilo je, da je bila USB plošča, ki jo je tožnik odmaknil po predlogu A. A., med delom moteča. Delo je tožnik na tem gradbišču opravljal prvi dan in ni bilo nobenih indicev, da je pod ploščo odprtina. Toženka tem ugotovitvam v pritožbi ne oporeka, zato neutemeljeno ponavlja, da je vzrok za nesrečo neskrbno ravnanje tožnika. Do nesreče je prišlo, ker toženka ni ustrezno označila nevarnega kraja in ni namestila trdnega pokrova, ki se ga ne bi moglo premakniti, čeprav je bila kot delodajalec dolžna zagotoviti varnost in zdravje pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu).
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem, kolikšen delež posledic iz naslova telesnih bolečin je treba pripisati poškodbi pri delu, koliko pa poškodbi izven dela, pravilno oprlo na mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke. Za razmejitev posledic med obe poškodbi je namreč potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Tožnik ugotovitvi izvedenca medicinske stroke, da je najmanj 80 % težav oziroma bolečin posledica nesreče pri delu, 20 % pa padca izven dela, tekom postopka na prvi stopnji ni nasprotoval, zato sedaj v pritožbi ne more oporekati tem ugotovitvam.
Glede na to, da je tožnik od toženke dne 19. 7. 2019 zahteval plačilo odškodnine, tek zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je odvisen od poziva, tožnik utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da stroški odškodninskega zahtevka niso bili potrebni v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074040
ZDR-1 člen 45, 45/1, 179. OZ člen 131, 131/1, 147, 147/1.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - dejanski delodajalec - napotitev na delo v tujini - odgovornost za ravnanje drugega - dokazna ocena
Drugo toženi stranki kot delodajalki tožnika je naložena zakonska obveznost zagotavljanja varnosti in zdravja delavca pri delu skladno s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu (45. člen ZDR-1). Obveznost zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu velja tudi v zvezi z napotitvijo delavca na delo v tujino (čeprav tožnik formalno ni imel položaja delavca, napotenega k uporabniku). Ob takšni izrecni zakonski obveznosti je sicer napačno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da drugo toženi stranki ni mogoče očitati protipravnosti že zato, ker ni bila tista, ki je organizirala delo na delovišču in ga nadzirala. Dejstvo, da drugo tožena stranka ni odrejala in organizirala dela na delovišču, kjer je tožnik opravljal delo, niti ga ni nadzirala, ne izključuje njenega (morebitnega) protipravnega ravnanja in posledično odgovornosti za nastalo škodo. Okoliščina, da za škodo, ki jo je utrpel delavec, odgovarja "dejanski" delodajalec, sama po sebi ne izključuje odgovornosti "formalnega" delodajalca.
Vrhovno sodišče RS odškodninske odgovornosti formalnega delodajalca ni absolutno izključilo. Če torej delodajalec, ki mu je naložena zakonska obveznost zagotavljanja varnih in zdravih delovnih pogojev, teh ne zagotavlja, s tem krši prvi odstavek 45. člena ZDR-1. Če bi torej tožniku nastala škoda zato, ker na delovišču v tujini ne bi bilo poskrbljeno za varno delo, je škoda nedvomno v vzročni zvezi z delodajalčevo kršitvijo zakonske obveznosti zagotavljanja varnih delovnih razmer. Za odškodninsko odgovornost drugo tožene stranke so tako odločilna vprašanja protipravnosti oziroma nedopustnega ravnanja, krivde, vzročne zveze in škode. Ker pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niti drugo toženi stranki niti njenemu delavcu v zvezi s škodnim dogodkom ni mogoče očitati protipravnosti, prvi iz razloga, ker je bilo na delovišču poskrbljeno za varnost in zdravje pri delu, tožnik pa je bil za delo tudi ustrezno usposobljen in ustrezno opremljen, drugemu pa iz razloga, ker ni bilo ugotovljeno, da bi pri delu kakorkoli ravnal nepravilno (in je torej delo opravljal tako, kot je bilo treba), je tožbeni zahtevek že na tej podlagi utemeljeno zavrnilo.
OZ člen 190, 190/1, 191. KPJS člen 39, 39-11. ZZUOOP člen 56, 56/7. ZIUOPDVE člen 123, 123/4. ZSPJS člen 23, 23/5, 40, 40/1. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 8. Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (1994) člen 66. ZDR-1 člen 127, 127/4, 143, 143/1. ZPP člen 2, 2/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
vračilo preveč izplačane plače - dodatki k plači - neupravičena pridobitev - plačilo nedolga - pridržek pravice zahtevati vračilo - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - delna razveljavitev sodbe
Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tožnica do notranje revizije ni vedela, da za obračun covid dodatkov ne uporablja pravilne računalniške formule. To pomeni, da tožencu ni vedoma obračunavala in izplačevala covid dodatkov v višjem znesku, kot jih je bila dolžna. Od toženca zato utemeljeno zahteva vračilo preplačila (prvi odstavek 190. člena OZ).
Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožnica januarja 2021 izvedela za napako pri obračunu nadomestila plač (da izbira napačno formulo), zato bi vsa nadaljnja izplačila lahko izvršila le s pridržkom zahtevati preplačilo nazaj. Čeprav je sprejelo stališče, da je neutemeljen tožbeni zahtevek, ki se nanaša na preplačilo nadomestila plače od vključno januarja 2021 dalje, je tožencu naložilo, da iz naslova preplačila nadomestila tožnici vrne 222,00 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je s tem storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec pa v pritožbi utemeljeno opozarja še na eno kršitev, in sicer odločitev preko tožbenega zahtevka (prva odstavka 2. in 339. člena ZPP). Tožnica je zahtevek iz naslova nadomestila plače za januar 2021 uveljavljala v neto znesku 106,26 EUR, zato ji v nobenem primeru za ta mesec ni mogoče prisoditi 222,00 EUR neto, kot je to storilo sodišče prve stopnje.
Prvostopenjsko sodišče je sprejelo stališče, da bi bilo tožbenemu zahtevku v zvezi s preplačilom nadomestil plač mogoče ugoditi le, če bi tožnica potem, ko je januarja 2021 izvedela za napako pri obračunu nadomestila plače, nadaljnja izplačila izvršila s pridržkom zahtevati preplačilo nazaj. Tožnica to stališče utemeljeno izpodbija in v pritožbi pravilno poudarja, da bi 191. člen OZ sodišče lahko uporabilo le, če bi ugotovilo, da je tožnica ob pripravljanju obračunov nadomestil plač za vtoževano obdobje vedela, da so ti napačni, pa je kljub temu hotela, da toženec dobi višje nadomestilo plače, kot mu pripada in mu ga tudi izplačala.
ZPP člen 157, 158, 158/1, 179, 189, 189/1, 258, 258/2. ZDR-1 člen 130, 130/1, 160, 160/3, 161, 164. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
sorazmerni del regresa za letni dopust - dodatek za delo v manj ugodnem delovnem času - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - stroški prehrane med delom - umik tožbe - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije (SEU) glede določbe 7. člena Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki jo je treba upoštevati za pravilno razlago 164. člena ZDR-1, ki ureja neveljavnost odpovedi pravici do letnega dopusta in denarno nadomestilo za neizrabljeni letni dopust, izhaja, da se za nastanek pravice do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust ne zahteva izpolnjevanje nobenega drugega pogoja kot to, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja delovnega razmerja upravičen. Toženec pa v sodnem postopku ni zatrjeval, da je poskrbel, da je imela tožnica dejansko možnost izrabiti preostanek plačanega letnega dopusta, da bi jo kakorkoli (pravočasno) vzpodbudil, da naj to stori, in jo poučil o posledicah, do katerih bo prišlo (izgube pravice), če tega ne bo storila. SEU je zavzelo tudi stališče, da je delavec do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust upravičen ne glede na razlog prenehanja delovnega razmerja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnici pravilno prisodilo nadomestilo za neizrabljen letni dopust.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - utemeljenost odpovednega razloga
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka v okviru reorganizacije v letu 2020 na novo delovno mesto vodja prodaje novih vozil prenesla del tožnikovih nalog vodje prodaje novih vozil znamke E. Odvzem dela nalog oziroma njihov prenos na drugo delovno mesto predstavlja poslovno odločitev delodajalca glede spremembe organizacije dela, v katero sodišče ne more posegati, niti ocenjevati njene smiselnosti, primernosti ali učinkovitosti. Preverja le, ali je do spremenjene organizacije dela dejansko prišlo. Dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje je pokazal, da so bile v 2020 na vodjo prodaje novih vozil prenesene tožnikove naloge, vezane na vodenje prodajne ekipe (prodajnih svetovalcev) oddelka E. v smislu nadzora nad kadrovskimi vprašanji, ter deloma delovne naloge, vezane na vodenje prodaje v smislu nadzora nad prodajnimi postopki novih vozil znamke E.