DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074041
ZPP člen 247. ZDR-1 člen 179.
nesreča pri delu - obstoj škodnega dogodka - obstoj vzročne zveze - dokazno breme - zavrnitev dokaznih predlogov - dokazna ocena izvedenskega mnenja - izločitev izvedenca
Ker je tožnik uveljavljal odškodnino za nesrečo pri delu, je sodišče ustrezno ugotavljalo dejstva o tem, kako je prišlo do poškodbe tožnika. Pri tem je pravilno upoštevalo dokazno breme tožnika, ki bi za uspeh v postopku moral dokazati protipravno ravnanje, škodo, in vzročno zvezo. Ker ni uspel dokazati škodnega dogodka 26. 6. 2017 oziroma vzročne zveze med škodnim dogodkom dne 23. 6. 2017 in zatrjevano škodo, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in zaradi manjkajočih predpostavk odškodninske odgovornosti tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZPP člen 286, 286/4. KZ-1 člen 221, 221/1, 251, 251/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - kršitev z znaki kaznivega dejanja - COVID-19 - ponarejanje listin - nedovoljene pritožbene novote - overitev lažne vsebine - obrazložitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi
Tudi če bi šteli, da so podani znaki kaznivega dejanja napada na informacijski sistem ali znaki kaznivega dejanja overitve lažne vsebine, to na zakonitost odpovedi ne vpliva, saj toženka kot delodajalec ni bila dolžna pravno okvalificirati kršitve, bistveno je, da je dejanski razlog odpovedi pisno obrazložila. Iz pisne obrazložitve razloga v odpovedi pa izhaja, da so v očitanem in ugotovljenem (dokazanem) ravnanju tožnika podani vsi znaki kaznivega dejanja - z nepooblaščenim vnosom (z uporabo tuje profesionalne kartice in preko tujega uporabniškega gesla) je tožnik vstopil v informacijski sistem in tako dosegel, da je izdajatelj javne listine, kar je potrdilo o cepljenju, v zmoti izdal javno listino z lažno vsebino, da so določene osebe cepljene, čeprav niso bile.
ZJU člen 31, 31/1, 31/1-5, 68, 68/1, 68/1-3. ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-11, 56.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - projektno delo - razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas - financiranje kulturnih programov
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka ni dokazala, da bi bilo tožničino delo novinarke poročevalke v C. centru vezano na časovno omejen radijski program ali poseben časovno omejen projekt, vezan na izvajanje njene javne službe. Tožnica je namreč na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas opravljala redno novinarsko delo. Toženka je skladno z ZRTVS-1 dolžna zagotavljati radijske in televizijske programe za italijansko narodno skupnost. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da pogodba z Uradom ne predstavlja pogodbe o zagotavljanju radijskih in televizijskih programov za italijansko narodno skupnost, kot skupni projekt toženke in Republike Slovenije, pač pa zgolj pogodbo o sofinanciranju teh programov, ki jih je toženka (tudi sicer) dolžna zagotavljati kot javno službo na podlagi ZRTVS-1. Pritožba neutemeljeno navaja, da je potreba po dodatnem delu odvisna od tovrstnih pogodb, ter da je bila tožnici iz tega razloga ponujena pogodba o zaposlitvi za določen čas do konca financiranja, saj način financiranja ne vpliva na zaključek o obstoju projektnega dela, prav tako pa potreba po dodatnem delu, zaradi večjega obsega programa, ne predstavlja projektnega dela.
Delodajalec ne more razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas spremeniti v sodnem postopku in uveljavljati, da je dejanski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas drug, kot je naveden v pogodbi o zaposlitvi. V pogodbi o zaposlitvi mora biti obvezno naveden razlog za sklenitev pogodbe za določen čas (5. alineja prvega odstavka 31. člena ZDR-1), delodajalec pa mora v primeru spora dokazati obstoj tega, in ne katerega drugega razloga.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZPP člen 286, 286/4. KZ-1 člen 221, 221/1, 251, 251/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - kršitev z znaki kaznivega dejanja - obrazložitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi - ponarejanje listin - kaznivo dejanje napad na informacijski sistem
V očitanem in ugotovljenem (dokazanem) ravnanju tožnice so podani vsi znaki kaznivega dejanja - tožnica je z nepooblaščenim vnosom (z uporabo tuje profesionalne kartice in uporabniškega gesla) vstopila v informacijski sistem in tako dosegla, da je izdajatelj javne listine, kar je potrdilo o cepljenju, v zmoti izdal javno listino z lažno vsebino, da so določene osebe (17) cepljene, čeprav niso bile.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074036
OZ člen 352, 352/1. ZPP člen 243.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - začetek teka zastaranja - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Skladno s sodno prakso se šteje, da je obseg nepremoženjske škode znan, ko se je oškodovančevo stanje stabiliziralo in se je končalo zdravljenje, od katerega ni več mogoče pričakovati odprave ali zmanjšanja škode. Začetek teka subjektivnega roka ni vedno vezan na zaključek zdravljenja oziroma bolniškega staleža kot takega. Ključen je trenutek, ko bi oškodovanec ob zadostni skrbnosti glede na okoliščine primera razumno lahko določil obseg škode, ko od posameznih medicinskih postopkov oziroma ukrepov ni več mogoče pričakovati, da bodo imeli za posledico spremembo oškodovančevega stanja, ki pa ne sovpada vedno z zaključkom zdravljenja.
ZUTD člen 27a, 27c, 27c/2, 27d, 27d/1. ZPDZC-1 člen 9, 17, 17/1, 17/2, 17/4, 17/6. ZS člen 3, 3/2. ZMinP člen 5, 5/1. OZ člen 280, 280/1. ZGD-1 člen 7.
delo upokojencev - plačilo za delo - razlogi za zavrnitev dokaznega predloga - obstoj dogovora - kratkotrajno delo - delna sprememba izpodbijane sodbe
Pritrditi gre zaključku sodišča prve stopnje, da za opravljanje ugotovljenega dela tožnika ni bil sklenjen dogovor o odplačnem začasnem ali občasnem delu, temveč je tožnik delo opravljal brezplačno kot pomoč s.p.-ju toženke (svoje tedanje snahe) z željo, da bi se zagotovilo uspešno poslovanje družinskega podjetja s čim nižjimi stroški, s tem pa finančna varnost mlade družine njegovega sina. Takšno opravljanje dela pa po presoji pritožbenega sodišča vsebinsko ustreza institutu kratkotrajnega dela, ki je v prvem odstavku 17. člena ZPDZC-1 opredeljeno kot brezplačno opravljanje dela pri samozaposleni osebi z največ 10 zaposlenimi, kadar ga opravljajo starši zakonca samozaposlene osebe. Sodišče prve stopnje je obstoj tega instituta napačno izključilo s sklicevanjem na to, da tožnik ni bil zavarovan za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, kar nalaga šesti odstavek citiranega člena. Pomanjkljivost glede izpolnjevanja formalnega pogoja prijave v zavarovanje (pa tudi opustitev vodenja evidenc o opravljenem kratkotrajnem delu; četrti odstavek citiranega člena) na samo vsebino dela oziroma sodelovanja v smislu prvega odstavka 17. člena ZPDZC-1 ne more vplivati. V zvezi s tem je treba dati prednost dejstvom pred formalno obliko. Tožnik kot starš zakonca samozaposlene toženke je namreč brezplačno opravljal delo pri samozaposleni toženki, kar ustreza definiciji kratkotrajnega dela, in sicer ne glede na to, ali ga je toženka zavarovala za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni.
ZDR-1 člen 4, 200, 200/2, 200/3. ZPP člen 274, 274/1.
zahtevek za izstavitev - pogodba o zaposlitvi - ugotovitev obstoja delovnega razmerja - dejanski delodajalec - zavrženje dela tožbe - sprememba izpodbijane sodbe
Rok za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 velja tudi v primeru zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja po tem, ko delavcu preneha civilnopravno razmerje, glede katerega uveljavlja obstoj vseh elementov delovnega razmerja in nadaljuje z delom pri dejanskemu delodajalcu preko zaposlitve pri drugemu, zgolj formalnem delodajalcu.
Ker je tožnik s toženko v prikritem delovnem razmerju, nima pa z njo sklenjene pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za izstavitev pogodbe o zaposlitvi, saj bo tožnik z realizacijo tega dela tožbenega zahtevka prenehal z delovnim razmerjem pri sedanjem formalnem delodajalcu in tudi formalno delovno razmerje nadaljeval z dejanskim delodajalcem - toženko.
ZDR-1 člen 6, 84, 84/1, 89, 89/1, 89/1-1, 90, 91. ZPP člen 8.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - prepoved diskriminacije - obrnjeno dokazno breme - dokazna ocena izpovedi prič - politično prepričanje
Izvedeni dokazni postopek ne podpira pritožbene teze, da je dejanski razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "pomočnik predsednika uprave" diskriminatorne narave, in sicer neskladnost tožničinih političnih prepričanj s tedaj vladajočo stranko A. Tovrstnih navedb tožnice namreč ni potrdila niti ena od zaslišanih prič. Nasprotno, vse so prepričljivo in skladno ovrgle njene trditve o diskriminaciji, o navidezni ukinitvi delovnega mesta "pomočnik predsednika uprave" oziroma primerljivosti tega delovnega mesta z delovnim mestom "direktor B.".
Skladno z ustaljeno sodno prakso sprememba obstoječega ali sprejem novega akta o sistemizaciji ni pogoj za reorganizacijo in tudi ne za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec mora dokazati dejansko prenehanje potrebe po delu delavca, ki mu odpove pogodbo o zaposlitvi in tožena stranka je slednje dokazala.
Ni bistveno, ali se je obseg del in opravil na delovnem mestu "pomočnik predsednika uprave" dejansko zmanjšal, bistveno je, da je potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi prenehala, ker je delodajalec drugače organiziral delovni proces na podlagi avtonomne ocene, da je organizacijska sprememba smotrna in da se bodo na ta način zmanjšali stroški.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073832
KPJS člen 46. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1. ZPP člen 8.
stalna pripravljenost - vojaška oseba - delovni čas - neposredna uporaba direktive - straža - varovanje državne meje - usposabljanje - dokazna ocena - dokazno breme
Upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje v smislu stališč sodbe C-742/19 pravilno zaključilo, da stalna pripravljenost v zvezi z vajami in usposabljanji predstavlja izjemo iz 1. alineje prvega odstavka izreka citirane sodbe, tj. operativno urjenje (usposabljanje).
Glede na dejstvo, da delo na meji ni predstavljalo vojaškega posredovanja oboroženih sil, da je za varovanje državne meje po zakonu pristojna in odgovorna policija, da so bili pripadniki SV na meji zgolj v podporni vlogi varovanja policije in njenih postopkov, da so bile vse naloge planirane v naprej s strani poveljujočih v SV ter nadzorovane in usklajene z organi policije, da ni šlo za izredni dogodek niti za nepredvidljivo bojno operacijo, kjer potek dela ne bi bil odvisen od odločitve tožene stranke, je sodišče pravilno zaključilo, da omenjene aktivnosti v vtoževanem obdobju ne predstavljajo vojaške operacije v pravem pomenu besede.
Drži sicer pritožbena navedba, da tudi nebojna operacija oziroma operacija v smislu nebojnega delovanja lahko predstavlja "vojaško operacijo v pravem pomenu besede" in tako izjemo od uporabe Direktive, vendar le, če so podane tudi druge okoliščine, ki neobhodno terjajo neprekinjeno opravljanje določenih nalog (izredni dogodek, katerega resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z Direktivo). Vendar takšnih okoliščin v konkretnem primeru tožena stranka ni dokazala.
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1.
razlika v plači - stalna pripravljenost - delovni čas - neposredna uporaba direktive - dežurstva
Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da se je tožnik lahko posvetil svojim interesom brez večjih omejitev. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je imel pokojni tožnik v času pripravljenosti (doma ali kje drugje) dogovorjen odzivni čas 15 minut po alarmu oziroma klicu. Po presoji pritožbenega sodišča je 15-minutni odzivni čas za pokojnega tožnika gotovo predstavljal bistveno omejitev, saj je prejeti klic zahteval takojšen odhod na intervencijo, ne glede na to, kaj je pred tem počel. Tako kratek rok za vrnitev k opravljanju delovnih nalog je za pokojnega tožnika pomenil objektivno in bistveno omejitev, da je v času pripravljenosti prosto razpolagal s svojim časom in načrtoval kakršnekoli, tudi kratkotrajne, sprostitvene dejavnosti.
Skupaj z odzivnim časom je treba upoštevati tudi povprečno pogostost dejanskega dela, ki ga delavec običajno opravi v času pripravljenosti. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je pokojni tožnik v vtoževanem obdobju v povprečju opravil od 2 do 5 intervencij na izmeno. V svoji obrazložitvi je Sodišče EU nakazalo, da čas pripravljenosti načeloma pomeni delovni čas po Direktivi 2003/88, če mora delavec v tem času v povprečju večkrat oziroma pogosto intervenirati, intervencije pa praviloma niso kratkotrajne. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da so bile intervencije maloštevilne.
V okoliščinah obravnavanega primera se ob uporabi Direktive 2003/88/ES šteje v delovni čas tudi čas pripravljenosti, v katerem tožnik sicer ni ves čas dejansko delal, je pa moral biti v pripravljenosti. Zato ni mogoče upoštevati ureditev iz panožne kolektivne pogodbe, ki ne vključuje obdobja pripravljenosti v delovni čas in ki obenem prav za obdobje, ki se ne šteje v delovni čas, predvideva le plačilo dodatka v višini 10 %.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073948
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2.
stalna pripravljenost - vojaška oseba - delovni čas - neposredna uporaba direktive - varovanje državne meje - zadostna trditvena podlaga - dokazno breme - delna sprememba izpodbijane sodbe
V zvezi s poletnim taborom julija 2017 in avgusta 2017 je toženka podala navedbe le za izjemo za dejavnost, ki poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe oziroma operativnega urjenja (1. alineja); sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da ta ni podana, saj se tožnica ni usposabljala oziroma urila. Je pa materialnopravno zmotno (in preko trditvene podlage toženke, kot utemeljeno opozarja tožnica v pritožbi), štelo, da je podana izjema za dejavnost, za katero sistem rotacij ni primeren, pri čemer ni upoštevalo, da ne gre za dejavnost (varstvo in animacija otrok pripadnikov v okviru celostne oskrbe po ZSSloV), katere namen je ohranjanje ozemeljske celovitosti in varovanje nacionalne varnosti.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074088
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1. ZObr člen 2. ZSSloV člen 20, 20/1.
stalna pripravljenost - razlika v plači - delovni čas - neposredna uporaba direktive - vojaška oseba - dokazno breme - sklepčna tožba - usposabljanje - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Zdravstvena oskrba, ki jo je zagotavljala tožnica (in ki bi jo zagotavljala tudi v času napada, vojne ali druge nevarnosti), je enako kot logistična podpora ključna za delovanje vojske, zato je tako delo tožnice treba šteti kot del usposabljanja oziroma vojaških vaj, ki jih brez zagotovljene zdravstvene oskrbe ne bi bilo mogoče izvesti (izjema iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19). To pomeni, da tožnica za ta čas pripravljenosti ni upravičena do plačila 100 % urne postavke, kot ji je priznalo sodišče prve stopnje, temveč zgolj 50 % (kar je že prejela).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - okoliščine in interesi pogodbenih strank - datum sodne razveze - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Sodišče prve stopnje bi kot okoliščino za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi lahko upoštevalo izvedeno reorganizacijo oziroma spremenjen način izvajanja pouka filozofije, vendar bi na drugi strani moralo ovrednotiti s strani tožnika zatrjevane okoliščine (da v času odločanja sodišča ni bil zaposlen) in interese (da si želi vrnitve k toženki; direktor toženke je, ko je bil zaslišan kot stranka, na vprašanje "Ali bi ga vzeli nazaj?" odgovoril pritrdilno). Vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank bi moralo skrbno pretehtati, česar z izpodbijano sodbo ni storilo.
poklicno zavarovanje - vzorčni postopek - prekinitev postopka
Tožnik je opravljal delo na delovnem mestu dimnikar polni delovni čas. Gre za delovno mesto, za katero je ob uveljavitvi ZPIZ-1 veljala zavarovalna doba s povečanjem, kar pomeni, da mu je tožena stranka dolžna plačati prispevke za poklicno zavarovanje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje toženi stranki z izpodbijano sodbo, ob upoštevanju pravnomočne odločitve v vzorčnem postopku, pravilno naložilo, da tožnika za nazaj vključi v poklicno zavarovanje in za vtoževano obdobje sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje s KAD.
ZPIZ-1 člen 101, 101/4, 102, 102/1. ZZRZI člen 40. ZDR-1 člen 33, 118. OZ člen 168, 168/3, 169.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - ustrezno delovno mesto - reintegracija - nadomestilo za invalidnost - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Po določbi četrtega odstavka 101. člena ZPIZ-1 mora delodajalec pri zagotovitvi pravic in zaposlovanju zavarovancev, pri katerih je nastala invalidnost, oziroma pri izbiri drugega delovnega mesta upoštevati mnenje invalidske komisije o zavarovančevi preostali zmožnosti. Invalidska komisija je v dopolnilnem mnenju z dne 23. 8. 2021 jasno ugotovila, da delo usmerjevalca pošiljk II ustreza omejitvam iz odločbe Zavoda z dne 2. 2. 2021. Enako izhaja iz zdravniškega spričevala z dne 22. 12. 2021.
Delavec je upravičen do takega zneska nadomestila plače, kakršnega bi prejel, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je, kot če bi ves čas delal (tretji odstavek 168. člena OZ). Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnik upravičen tudi do nadomestila za invalidnost, ker je vezano na obstoj delovnega razmerja, čemur pritožba utemeljeno nasprotuje. Nadomestilo za invalidnost ne predstavlja plačila za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, temveč je pravica iz invalidskega zavarovanja, ki jo izplačuje Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074085
ZPP člen 163, 163/4, 163/7, 224, 224/1, 224/4, 318, 318/1, 338, 338/2. ZDSS-1 člen 34.
nesreča pri delu - zamudna sodba - pravilna vročitev tožbe - vročilnica kot javna listina - odškodninska odgovornost delodajalca - domneva priznanja dejstev - dejanski delodajalec - izvajanje dokazov po uradni dolžnosti
Dokaz o opravljeni vročitvi, kot izhaja iz vročilnice, je mogoče ovreči, vendar toženec v ta namen ni ponudil nobenega dokaza. Dokaz, s katerim bi se z zadostno stopnjo prepričanja ovrgle navedbe na vročilnici, je dokaz s tehtanjem pošiljk. Izvedbe tega dokaza pa tožena stranka ni predlagala. Glede na navedeno tožena stranka s svojimi pritožbenimi navedbami ni uspela ovreči dejstva, ki izhaja iz vročilnice, javne listine, da ji je bil skupaj s tožbo vročen poziv, naj nanjo odgovori. To dejstvo vodi do zaključka, da ji je bila tožba pravilno vročena v odgovor.
Sodišče za podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi, če ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Glede na navedeno delovno sodišče pri izdaji zamudne sodbe ne more uporabiti določbe 34. člena ZDSS-1, ki ureja izvajanje dokazov po uradni dolžnosti. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da bi sodišče glede na ustaljeno sodno prakso moralo ugotavljati, kdo je dejanski delodajalec, ki je zavezan z določbami ZVZD-1, ter pri tem ni bistveno, kdo tožniku izplačuje plače na podlagi predložene plačilne liste, ter kdo sklene z delavcem pogodbo o zaposlitvi.
Napačno je stališče tožene stranke v pritožbi zoper sklep, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odločati o stroških postopka pred pravnomočnostjo zamudne sodbe.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - zagovor pred odpovedjo - znaki kaznivega dejanja - goljufija - kraj bivanja - stroški prevoza na delo in z dela - pravočasnost odpovedi - utemeljenost odpovednega razloga - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Toženka kot delodajalec ni bila dolžna skupaj z vabilom na zagovor vročati listin, na katerih je temeljila očitek (poročilo o opravljenih detektivskih storitvah), niti dodeliti dodatnega roka, v katerem bi lahko tožnik listine preučil.
Ni mogoče šteti, da se je tožnik v spornem obdobju vozil na delo in z dela na naslov G., Moravske Toplice, ampak se je vozil na naslov H., Brezovica pri Ljubljani. Dejstvo, da se je s tega naslova popoldne vozil na naslov G., Moravske Toplice, kjer je opravljal adaptacijska dela, za presojo upravičenosti do stroškov prevoza na delo in z dela (ter resničnosti izjave z dne 21. 12. 2021) ni bistveno, četudi je tam prespal. Delodajalec je namreč delavcu dolžan plačati stroške prevoza na delo in z dela glede na naslov, s katerega se delavec vozi na delo (in tam prebiva), ne pa na naslov, kamor odhaja v popoldanskem času opravljat določena dela. Tovrstna presoja sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je pravilna.
ZDR-1 člen 8, 8/4. SKPgd člen 52, 52-2. Kolektivna pogodba za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (1998) člen 90, 90-2. Uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (1993) člen 2, 2-2.
Prvostopenjsko sodišče je pri presoji zahtevka za izplačilo stroškov prevoza uporabilo ustrezno materialnopravno podlago in svojo določitev pravilno utemeljilo na določilih pogodb o zaposlitvi, ki se glede primerov in pogojev povračila stroškov na delo in z dela sklicujeta na SKPgd in Kolektivno pogodbo za kemično in gumarsko industrijo Slovenije. Kljub temu, da sta kolektivni pogodbi sicer prenehali veljati, je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da so njune določbe postale sestavni del pogodb o zaposlitvi, zato veljajo še naprej.
Prvostopenjsko sodišče je na podlagi 2. točke 2. člena Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznajo kot odhodek, pravilno presodilo, da sta tožnika upravičena do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v obliki kilometrine, saj možnosti uporabe javnih prevoznih sredstev nista imela. Pri tem je upoštevalo, da prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi ni možen ne le takrat, ko takšnega prevoznega sredstva na določeni relaciji ni, pač pa tudi takrat, ko prevoz s takšnim prevoznim sredstvom ne bi zadostil njegovemu namenu. Obrazložilo je, da bi bil zaradi razdalje od naslova bivanja do sedeža delodajalca, slabih avtobusnih in železniških povezav, izmenskega dela, ki je trajalo tudi po 12 ur in se tudi spreminjalo, neenakomerno razporejenega delovnega časa, dela ob nedeljah, praznikih in šolskih počitnicah, javni prevoz za tožnika neustrezen.
Omejitev višine prejemkov iz delovnega razmerja je možna zgolj s kolektivno pogodbo, s splošnim aktom delodajalca ali s soglasjem delavca, pri čemer lahko hierarhično nižji akt (kolektivna pogodba, splošni akt delodajalca, pogodba o zaposlitvi) določi le pravice, ki so za delavca ugodnejše od pravic, ki mu gredo po hierarhično višjem aktu. Napačno je stališče toženke, da lahko delodajalec enostransko, s sklepom poslovodstva poseže v višino nadomestila za stroške prevoza na delo in z dela. Ker pravilnik toženke ni bil veljavno sprejet, toženka ni imela podlage za omejitev višine tega nadomestila.
ZPP člen 318, 318/1, 318/1-3. ZGD-1 člen 8, 8/1, 8/1-2, 472.
denarna terjatev iz delovnega razmerja - zavrnilna zamudna sodba - družbenik - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - izbris iz sodnega registra brez likvidacije - spregled pravne osebnosti
Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik (delavec) v delovnem razmerju s prvo toženko kot delodajalko, ki mu dolguje vtoževane terjatve iz delovnega razmerja (plačo, stroške in regres za letni dopust), pri čemer je prva toženka še vedno vpisana v sodni register. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da lahko tožnik terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja le zoper prvo toženko kot delodajalko in ne tudi zoper drugega toženca, četudi je ta edini družbenik prve toženke. Prva toženka je družba z omejeno odgovornostjo, pri kateri družbeniki za obveznosti družbe ne odgovarjajo (472. člen ZGD-1). Iz tožbenih navedb pa tudi ne izhajajo dejstva, ki bi utemeljevala zahtevek zoper drugega toženca na podlagi 8. člena ZGD-1, ki ureja spregled pravne osebnosti in tako določa, kdaj tudi družbeniki odgovarjajo za obveznosti družbe.
ZPP člen 318, 318/1, 318/1-3, 318/1-4, 338, 338/2. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 90, 118. ZOA člen 2, 2/4, 12, 12/2, 15, 15/2, 16.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - osebna asistenca - poslovni razlog - prenehanje potrebe po delu delavca - delna zamudna sodba
Sodišče prve stopnje se je opredelilo do določil ZOA, skladno s katerimi ima uporabnik osebne asistence pravico, da si sam izbere osebnega asistenta in ga po svoji odločitvi tudi zamenja. Pravilno je obrazložilo, da pa slednje še ne pomeni, da je s tem prenehala potreba po delu konkretnega osebnega asistenta. Tožena stranka glede na določilo drugega odstavka 12. člena ZOA izvaja osebno asistenco za najmanj deset uporabnikov. Zato uporabnikova zamenjava osebnega asistenta - tožnice še ne more biti razlog za prenehanje potrebe po delu tožnice in s tem za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj bi morala tožena stranka kot izvajalec osebne asistence tožnico prerazporediti oziroma jo vsaj poskušati razporediti na izvajanje del osebne asistence h kateremu drugemu uporabniku. Pri toženi stranki je v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici obstajala potreba po delu osebnih asistentov, saj je v istem časovnem obdobju objavila kar dve prosti delovni mesti za to delo.