DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073968
KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZObr člen 97e. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2.
razlika v plači - stalna pripravljenost - vojaška oseba - delovni čas - neposredna uporaba direktive - straža - varovanje državne meje - usposabljanje - dokazno breme
Ob poudarjenem kolektivnem usposabljanju in posnemanju izrednih ali vojnih razmer je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES, ker sistem rotacij ni primeren (2. alineja); ta ni primeren, ker sicer cilj usposabljanja ne bi bil dosežen, in ne ker bi šlo za takšne osebe, ki bi zasedale visoke strokovne funkcije ali imajo pooblastila za dostop do podatkov visoke stopnje tajnosti. Poleg tega je sodišče prve stopnje presodilo, da bi šlo tudi za drugo izjemo (1. alineja), in sicer operativno urjenje, čemur v pritožbi niti ne oporeka.
V zvezi s stražo je toženka pred sodiščem prve stopnje uveljavljala predvsem izjemo, da gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede in operativno urjenje (1. alineja), kar je pravilno zavrnilo sodišče prve stopnje. Pravilno je presodilo tudi, da ne gre za izjemo za dejavnost, za katero sistem rotacije zaposlenih ni primeren (2. alineja); v zvezi s tem je pravilno ugotovilo, da je straža redna dejavnost toženke, ki se ni izvajala niti v izrednih razmerah niti kot odziv na neposredno grožnjo; kot bistveno je pravilno izpostavilo, da se je organizacija straža spreminjala, kar je nenazadnje navedla tudi sama toženka. Že samo dejstvo, da je toženka določena obdobja stražo organizirala na način, da so pripadniki rotirali, potrjuje, da gre za izjemo od uporabe direktive.
Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih navedb toženke, ki so bile podane v zvezi z varovanjem meje; v zvezi s to dejavnostjo je toženka pred sodiščem prve stopnje predvsem uveljavljala izjemo, da gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede (1. alineja). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da niti ta izjema niti katera druga ni podana. Množičnih migracij v spornem obdobju ni mogoče opredeliti kot izredni dogodek, varovanje meje pa se je lahko izvajalo s sistemom rotacij.
ZDR-1 člen 137, 137/1, 137/3, 137/7, 137/8. ZZVZZ člen 13, 13/2, 13/2-2, 29, 31, 31/1, 31/3, 31/4, 80, 80/3, 81, 81/2, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 137, 137/1, 137/2, 139, 229, 229/2, 229/5, 229/5-3, 232, 232/1, 234, 234/1, 236, 239. ZDSS-1 člen 7. ZUP člen 218. ZPP člen 125a, 125a/4.
razlika v nadomestilu - nadomestilo plače za čas zadržanosti od dela - poškodba pri delu - vzrok začasne nezmožnosti za delo - vezanost na upravno odločbo - razveljavitev prvostopenjske sodbe - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - odpravnina
Glede na materialnopravno podlago, ki ureja pristojnost osebnega zdravnika in imenovanega zdravnika ter postopek ugotavljanja vzroka oziroma razloga začasne nezmožnosti za delo, je ključno, da sta tako osebni zdravnik kot tudi imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija pristojna, da presodita, kaj je vzrok za začasno nezmožnost za delo. Vprašanje vzroka za začasno nezmožnost za delo je vprašanje, ki glede na citirano pravno podlago nedvomno predstavlja samostojno pravno kategorijo. Kot takšno je tudi predmet odločanja o glavni stvari, o kateri najprej odloča upravni organ in nadalje (v primeru uporabe nadaljnjih pravnih sredstev) socialno sodišče. V predsodnem postopku in nato v socialnem sporu tako ni nujno, da je sporno razmerje zgolj v tem, ali je delavec (zavarovanec) upravičen do bolniškega staleža v določenem časovnem obdobju, temveč je lahko sporno izključno vprašanje, ali je začasna nezmožnost za delo posledica bolezni, poškodbe pri delu ali kakšnega drugega vzroka.
Delovno sodišče je po načelu prirejenosti na dokončne in pravnomočne odločbe upravnega organa v tem postopku vezano, ne more preizkušati pravilnosti izdanih odločb in ni upravičeno poseči vanje ter za isto časovno obdobje ugotavljati drugačnega razloga za začasno nezmožnost za delo, kot pa je naveden v slednjih.
ZPP člen 125a, 213, 213/2, 238, 263, 287, 287/2, 289, 289/3, 298, 298/2. ZDR-1 člen 87, 89, 89/1, 89/1-1. ZDSS-1 člen 34.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zavrnitev dokaznih predlogov - utemeljenost odpovednega razloga - ekonomski razlog - organizacijski razlog - osebna okoliščina - kršitev prepovedi diskriminacije - vodenje pravdnega postopka - izvedba dokaza z zaslišanjem strank
Tžena stranka tožnici ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi zaradi upada naročil in slabih poslovnih rezultatov, temveč zaradi izvedbe reorganizacije delovnega procesa - delovnega mesta nabavno/prodajni referent. Sodišče je zato pravilno kot neprimeren zavrnilo dokazni predlog tožnice, s katerimi je želela dokazati, da so manjša nihanja v poslovanju toženke ob koncu leta in začetku novega leta, običajna. Navedeno za odločitev ni bilo relevantno.
Odločanje o organizaciji delovnega procesa je v pristojnosti delodajalca in mu utemeljenosti organizacijskih sprememb ni treba posebej dokazovati. Zato se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da bi tožena stranka morala dokazati ekonomski razlog, in sicer slabše poslovne rezultate na trgih, kjer naj bi svoje delo opravljala tožnica. Zadošča, da je tožena stranka ugotovila, da glede na obseg dela niso več potrebovali enega delavca na delovnem mestu nabavno prodajni referent, in da je reorganizirala delo z razporeditvijo tožničinih nalog na sodelavce. Gre za poslovno odločitev delodajalca, ki sodi v pristojnost tega delodajalca in v katero sodišče ne more posegati. Dejstva, da je bilo delovno mesto tožnice ukinjeno in dela prerazporejena med ostale obstoječe zaposlene, pa tožnica ne prereka. Prav tako tožnica ni trdila, da bi v tem času tožena stranka zaposlovala nove delavce na delovnem mestu prodajno nabavni referent.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - LOKALNA SAMOUPRAVA
VDS00074011
ZFDO člen 14, 14/1, 14/2. ZPIZ-2 člen 27, 27/1, 27/4.
nadomestilo plače - prenehanje funkcije - župan - izpolnitev pogojev za upokojitev - razlaga zakona
Drugi odstavek 14. člena ZFDO treba razlagati kot smiselno celoto skupaj s prvim odstavkom istega člena. Slednji pravico funkcionarja do nadomestila plače veže na prenehanje funkcije in objektivne razloge za nemožnost zaposlitve ali starostne upokojitve, vse dokler se upravičenec ne zaposli, začne opravljati funkcijo ali pridobitno dejavnost ali izpolni pogoje za upokojitev, vendar najdlje za čas treh mesecev od prenehanja funkcije. Namen pravice do nadomestila plače je premostiti socialno tveganje funkcionarja, ki ob prenehanju poklicnega mandata ostane brez dohodka, dokler ne pridobi drugega vira dohodka bodisi iz naslova dela bodisi pokojnine, vendar najdlje do izteka zakonsko določenega obdobja. Podaljšanje te pravice je treba razlagati kot izjemo, kadar od upravičenca ni mogoče pričakovati, da se bo v tem trimesečnem obdobju zaposlil, saj bi se kmalu za tem, v nadaljnjih šestih mesecih, starostno upokojil. Drugi odstavek 14. člena ZFDO tako ureja položaj funkcionarja, ki bi pogoje za starostno upokojitev izpolnil po preteku treh mesecev od prenehanja funkcije, vendar najkasneje v nadaljnjih šestih mesecih.
jubilejna nagrada - odločitev brez glavne obravnave - delovno razmerje pri delodajalcih - pravnomočna sodna odločba - nezakonitost odpovedi - izvršitev pravnomočne sodbe odločbe - sprememba izpodbijane sodbe
Delavec ne more imeti hkrati dveh delovnih razmerij za polni delovni čas. Po datumu zaposlitve delavca pri novem delodajalcu za polni delovni čas sodišče temu delavcu ne more priznati delovnega razmerja še pri prejšnjem delodajalcu. Vendar je sodišče v individualnem delovnem sporu v zvezi z zakonitostjo odpovedi to očitno storilo, saj je bila izdana sodba, po kateri je bil tožnik reintegriran za nazaj, od dneva prenehanja delovnega razmerja, brez izvzetega časa, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu, česar tudi sodišče druge stopnje v tisti zadevi ni saniralo oz. ni moglo sanirati. Zmoten pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je že na podlagi tega dejstva tožniku treba priznati tudi pravico do delovne dobe, kot da je bila ta opravljena v javnem sektorju in posledično ugotoviti, da je tožnik izpolnjeval pogoj 20 let delovne dobe v javnem sektorju ter s tem pridobil pravico do jubilejne nagrade.
ZPP člen 279b, 279b/4, 279b/5. ZPIZ-2 člen 413, 413/1. ZDimS člen 13. Pravilnik o oskrbi malih kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov pri opravljanju javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov (2004) člen 4.
poklicno zavarovanje - vzorčni postopek
Sodišče prve stopnje je pravilno kot bistveno upoštevalo, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delo na delovnem mestu dimnikar. Gre za delovno mesto, za katero je ob uveljavitvi ZPIZ-1 veljala zavarovalna doba s povečanjem, kar pomeni, da mu je toženka dolžna, enako kot ostalim delavcem, skladno s prvim odstavkom 413. člena ZPIZ-2 plačati prispevke za poklicno zavarovanje.
ZVarD člen 1, 1/1, 4, 5, 5/1, 6, 6/2, 39, 39/2, 40, 40/1. ZDR-1 člen 6, 8. ZSPJS člen 17, 17/2. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 4, 4/3. Direktiva 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (preoblikovano) člen 14, 15.
Tožnica je bila celo leto 2018 odsotna od dela in je toženka ni ocenila. Neenaka obravnava tožnice v primerjavi z javnimi uslužbenci, ki so delo opravljali, temelji na objektivni okoliščini - opravljanju dela. Upoštevaje že zavzeta stališča v sodni praksi, da ni dopustno upoštevati drugega obdobja, drugih kriterijev niti podati nevtralne ocene, ni druge možnosti, kot da delodajalec javnega uslužbenca, ki celo leto dela ne opravlja, ne oceni. Navedeno zasleduje legitimen cilj (da ocena odraža dejansko delo), sredstva za dosego tega cilja so ustrezna in nujno potrebna, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
ZPP člen 279b. ZPIZ-2 člen 413, 413/1. ZDimS člen 13. Pravilnik o oskrbi malih kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov pri opravljanju javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov (2004) člen 4.
poklicno zavarovanje - vzorčni postopek - dimnikar
Tožnik je opravljal delo na delovnem mestu dimnikar. Gre za delovno mesto, za katero je ob uveljavitvi ZPIZ-1 veljala zavarovalna doba s povečanjem, kar pomeni, da mu je toženka dolžna, enako kot ostalim delavcem, skladno s prvim odstavkom 413. člena ZPIZ-2 plačati prispevke za poklicno zavarovanje. Glede na navedeno ji je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ob upoštevanju pravnomočne odločitve v vzorčnem postopku pravilno naložilo, da tožnika za nazaj za vtoževano obdobje vključi v poklicno zavarovanje, sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje s KAD in tožniku na njegov račun pri KAD plača prispevke.
ZPP člen 11, 11/1, 302, 302/3. ZDR-1 člen 13, 82, 82/1. OZ člen 86.
ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi - razsodnost - sprememba sestave senata - načelo neposrednosti - izvedenec psihiatrične stroke - dokazna ocena izvedenskega mnenja - osebni zdravnik - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da bi moral tožnik dokazati, da je odpoved podal v fazi izgubljenega stika z realnostjo oziroma da ni razumel pomena odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik svojega dokaznega bremena ni zmogel, sodišče prve stopnje je njegovo izpoved in izpoved njegove osebne zdravnice pravilno štelo za manj prepričljivi od ugotovitev sodne izvedenke medicinske stroke za področje psihiatrije in prič, ki so bile zaslišane v zvezi z dogodki ob odpovedi.
ZPP člen 279b, 279b/4, 279b/5. ZDimS člen 13. ZPIZ-2 člen 413, 413/1. Pravilnik o oskrbi malih kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov pri opravljanju javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov (2004) člen 4.
poklicno zavarovanje - vzorčni postopek
Sodišče prve stopnje je pravilno kot bistveno upoštevalo, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delo na delovnem mestu dimnikar. Gre za delovno mesto, za katero je ob uveljavitvi ZPIZ-1 veljala zavarovalna doba s povečanjem, kar pomeni, da mu je toženka dolžna, enako kot ostalim delavcem, skladno s prvim odstavkom 413. člena ZPIZ-2 plačati prispevke za poklicno zavarovanje.
ZPP člen 270, 270/3, 298, 298/3, 298/4, 329, 329/4, 482, 482/1, 482/1-1. ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b. ZZPri člen 19, 22. ZDR-1 člen 126, 126/2. ZGD-1 člen 270.
sklep o razdružitvi postopka - dopustnost pritožbe zoper sklep procesnega vodstva - stvarna pristojnost delovnega sodišča - poslovodna oseba - odpoklic s funkcije - odškodnina - nagrada za uspešno poslovanje
Sklep, s katerim sodišče v ločeno obravnavanje izloči tožbeni zahtevek je sklep procesnega vodstva. Zoper tak sklep ni pritožbe, prav tako pa nanj sodišče ni vezano. Vsled obrazloženemu je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrglo.
Po odpoklicu s funkcije oz. po prenehanju mandata delovnega razmerja za opravljanje funkcije direktorja (kot poslovodne osebe) ni več mogoče priznati. Tožnik ne le, da ne more zahtevati reintegracije, upravičen ni niti do reparacijskega zahtevka. Nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi ima za posledico prenehanje izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, zato zahtevek za reparacijo predstavlja zahtevek za njeno (naknadno) izpolnitev. Utemeljen pa je le v primeru, če se pogodba o zaposlitvi, ki je nezakonito prenehala, ponovno vzpostavi. Pogodba o zaposlitvi, ki je prenehala zaradi odpoklica, tudi če je ta nezakonit, se ponovno ne vzpostavi. Odpoklicani direktor (kot član uprave) nima reintegracijskega zahtevka, zaradi nezakonitega odpoklica pa se mu ne priznava reparacija temveč pravica do povrnitve škode (odškodnina v višini neizplačanih plač) po splošnih pravilih civilnega prava. Glede na to, da gre v obravnavani zadevi za spor na plačilo odškodnine zaradi zatrjevanega nezakonitega odpoklica s funkcije direktorja med tožnikom, kot bivšim direktorjem tožene stranke, in gospodarsko družbo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je za spor pristojno sodišče splošne pristojnosti po pravilih postopka, ki velja v gospodarskih sporih.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 251, 251/3. ZKP člen 236. Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (14.09.2021) člen 10a. ZJU člen 93.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - seznanitev - zagovor delavca - pisna obdolžitev - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Zagovor delavca ni formaliziran postopek s posebnimi procesnimi zagotovili in ga ni mogoče šteti za dokazni postopek niti primerjati s kazenskim postopkom. Ključno je, da delodajalec delavca seznani z očitki in konkretizira kršitve tako v pisni obdolžitvi kot v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tej zahtevi pa je toženka zadostila. Očitane kršitve v izredni odpovedi se ujemajo z očitanimi kršitvami v pisni seznanitvi. Razlika je le v številu očitanih kaznivih dejanj, to pa ne vpliva na zakonitost odpovedi.
Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni upoštevalo, da ponarejenega potrdila niti v službi niti drugje ni uporabil. Za obstoj kaznivega dejanja ponarejanja listin ni potrebno, da bi takšno listino tožnik dejansko uporabil. Ena od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja ponarejanja listin pomeni hranjenje takšne listine z namenom uporabe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila listina ponarejena, glede na mesto najdbe te listine, tj. v tožnikovi denarnici (kjer je bila dobro vidna), pa tudi, da je tožnik listino hranil z namenom nadaljnje uporabe. Na namen nadaljnje uporabe kaže tudi obstoj listine v fizični obliki.
ZSSloV člen 56, 56/3. ZPP člen 19, 19/2, 274, 274/1, 286b, 286b/1. ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b. ZJU člen 46, 47, 47/1, 49, 49/1. ZDR-1 člen 202. OZ člen 336, 336/1, 364, 364/1. ZObr člen 88, 88/8.
vpis v kadrovsko evidenco - sodna pristojnost - pristojnost delovnega in socialnega sodišča - zastaranje - začetek teka zastaralnega roka - sodba na podlagi pripoznave - pretrganje zastaranja - pripoznava dolga
Za odločanje o tožbi, s katero je tožnica zahtevala vpis opravljanja določenega dela v kadrovsko evidenco, ki ga urejajo 46., 47. in 49. člen ZJU, je pristojno sodišče, pri čemer toženka ugovora sodne pristojnosti niti ne konkretizira. Tožba s takšno vsebino pa predstavlja spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki, za odločanje o katerem je v skladu s točko b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno delovno sodišče.
47. člena ZJU, ki v prvem odstavku določa, kateri podatki se vodijo v centralni kadrovski evidenci javnega uslužbenca, daje podlago za zahtevan vpis teh podatkov v to evidenco. Če se podatki v neki evidenci vodijo, se samo po sebi razume, da se v evidenco tudi vpišejo. Vpis teh podatkov pa izrecno omenja prvi odstavek 49. člena ZJU, ki določa, da mora predstojnik posredovati podatke za vpis v centralno kadrovsko evidenco in evidenco internega trga dela najkasneje v osmih dneh od nastopa okoliščin, o katerih se vpisujejo podatki. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba toženke, da za zahtevan vpis v kadrovsko evidenco v ZJU ni podlage.
plačilo za delo - odmera letnega dopusta - pogodba o zaposlitvi - vsebina pogodbe - prenehanje veljavnosti kolektivnih pogodb - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Pritožba utemeljeno izpodbija prvostopenjsko presojo, da prenehanje veljavnosti kolektivne pogodbe po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi pomeni, da ta kolektivna pogodba delodajalca ne zavezuje več. S pogodbo o zaposlitvi sta se pogodbeni stranki glede dodatkov sklicevali na veljavna določila ZDR-1 in Podjetniške kolektivne pogodbe (PKP), glede letnega dopusta pa, poleg zakona in PKP, še na veljavno kolektivno pogodbo dejavnosti ali poklica.
V primeru takšnega pogodbenega urejanja določbe kolektivne pogodbe postanejo sestavni del pogodbe o zaposlitvi (t. i. inkorporirane delovnopravne norme). Tudi, če se kolektivna pogodba kasneje spremeni, ostanejo določbe kolektivne pogodbe, ki so veljale ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, veljavne še naprej. Na inkorporirano delovnopravno normo kasnejša sprememba norme zato nima vpliva, dokler se inkorporirana norma s soglasjem volj pogodbenih strank ne spremeni, do česar pa v tem primeru ni prišlo.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da splošna klavzula iz Sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi o tem, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti iz delovnega razmerja in da ni odprtih zadev na strani delodajalca, velja tudi za konkurenčno klavzulo za čas po prenehanju delovnega razmerja. Dogovor o konkurenčni klavzuli je poseben pogodbeni dogovor z učinki po prenehanju delovnega razmerja, ki je vključen v pogodbo o zaposlitvi kot pogodbo delovnega prava. Čeprav tožeča stranka v pritožbi navaja, da je ob sklenitvi Sporazuma toženca opozorila na obveznost obveščanja, če se bo zaposlil pri drugi konkurenčni družbi, to ne vpliva na prenehanje veljavnosti konkurenčne klavzule oziroma sporazumno odpoved zahtevkom iz tega naslova.
Tožeča stranka se je s Sporazumom o ureditvi medsebojnih razmerij ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi veljavno odpovedala uveljavljanju denarnim zahtevkom v bodoče, kar vključuje tudi plačilo pogodbeni kazni zaradi kršitve varovanja poslovne skrivnosti in osebnih podatkov. Pogodbena kazen, ki jo tožeča stranka vtožuje v tem sporu, je primer stranske pogodbene obveznosti. Zato toženec v pritožbi utemeljeno opozarja na zmotno razlogovanje sodišča prve stopnje (da določb Sporazuma ni mogoče razlagati, kot da se nanaša tudi na zakonsko obveznost varovanja poklicne skrivnosti) in da mora posledično tožeči stranki plačati pogodbeno kazen zaradi kršitve te obveznosti. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče prve stopnje moralo poleg tožbenega zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve varstva osebnih podatkov zavrniti tudi tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve varovanja poslovne skrivnosti.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 90, 116, 116/1. ZZRZI člen 40. ZPIZ-1 člen 101, 102, 103.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - invalid - navidezni odpovedni razlog - trpinčenje - diskriminacija
Navedbe, da je bil razlog za odpoved fiktiven oziroma da je bil pravi razlog, da bi tožniku z zdravstvenimi težavami oziroma invalidnostjo prenehalo delovno razmerje, je pravilno kot neutemeljene zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pri tem je pravilno upoštevalo že izpostavljeno dejstvo, da je toženka v letu 2021 na novo ustanovila delovno mesto tehnolog za splošno kakovost, zato da je ustrezalo omejitvam iz invalidske odločbe, v letu 2022 je toženka tožnikovo delovno mesto ukinila, ker je ugotovila, kako bi naloge delovnega mesta, ki so se zaradi uvedbe novega sistema zmanjšale, razporedila na ostale delavce oziroma zunanje izvajalce, pri čemer je še po pridobitvi pozitivnega mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi iskala možnosti, da bi tožnik ohranil zaposlitev. Navedena ugotovljena dejstva vodijo do pravilne presoje, da je toženka ravnala na način, da je bila podaja odpovedi skrajno sredstvo po izčrpanju vseh drugih možnosti.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074021
ZVZD-1 člen 19. Pravilnik o osebni varovalni opremi, ki jo delavci uporabljajo pri delu (1999) člen 3, 5.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - delovna nesreča - zadostna trditvena podlaga - navodila za varno delo - zaščitna oprema - izvedenec za varstvo pri delu - razveljavitev prvostopenjske sodbe
V sklop trditev o nastanku škodnega dogodka sodijo tako trditve, da se je zatrjevana delovna nezgoda res zgodila, kot tudi trditve, da je v taki nesreči prišlo do zatrjevane škode, čemur je tožnik zadostil, saj je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da se je poškodoval pri delu, ko je s sodelavcema z roba smučišča odstranjeval veje, ki so se tam nahajale v posledici žledoloma. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpoved priče, da je do nezgode pri delu prišlo, ko mu je tožnik pomagal odstraniti zagozdeno žago iz zgoraj ležeče veje, ki je bila delno prekrita s snegom in napeta kot lok. Pri odstranjevanju žage se je veja sprostila oziroma do konca odlomila in udarila tožnika. Nesporno je ugotovilo, da je tožnik v nesreči pri delu utrpel poškodbo leve noge. Pritožba glede na navedene (deloma celo nesporne) ugotovitve sodišča prve stopnje utemeljeno nasprotuje presoji, da je tožbeni zahtevek treba zavrniti že zato, ker ni prišlo do zatrjevanega škodnega dogodka in iz njega ne izvira zatrjevana škoda.
Tožnik je pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da ga toženka ni ustrezno poučila, da mu ni dala posebnih varnostnih navodil in ni zagotovila varovalne opreme pred udarci vej. S temi trditvami je dovolj določno opredelil očitano protipravno ravnanje toženke v obliki opustitve dolžnostnega ravnanja. Za dokazovanje svojih trditev je predlagal izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu. Sodišče prve stopnje se do navedenega ni opredelilo, temveč je na podlagi izpovedi preuranjeno zaključilo, da je imel tožnik vso potrebno opremo, da je bil ustrezno opremljen in da ni podana krivdna odškodninska odgovornost toženke.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074133
ZDR-1 člen 162, 162/4. Direktiva Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7. ZJU člen 16. OZ člen 299, 299/2.
Sodišče prve stopnje pravilno ni uporabilo določbe takrat veljavnega četrtega odstavka 162. člena ZDR-1, ki je bila v nasprotju s 7. členom Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa, pač pa je pravilno uporabilo ta člen Direktive oziroma v zvezi z njim sprejeto sodno prakso SEU in posledično Vrhovnega sodišča RS, ki stoji na stališču, da če delavec zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka do 31. decembra prihodnjega leta ni mogel koristiti dopusta, lahko tega še vedno izrabi, pri čemer pa ta pravica ni neomejena, saj jo je SEU, razen izjemoma, omejilo na obdobje 15 mesecev za prenos.
Toženka je ravnala protipravno, ko tožniku po zaključku bolniškega staleža 27. 3. 2020 ni priznala pravice do plačanega letnega dopusta za leto 2018. Svoje odgovornosti se ne more razbremeniti s trditvijo, da je bil tožnik do 27. 3. 2020 v bolniškem staležu.
Pri 15-mesečnem obdobju za prenos je SEU sicer res štelo, da izguba pravice do plačanega letnega dopusta po poteku tega obdobja, razen izjemoma, ni v nasprotju z Direktivo. V teh primerih je namreč poleg varstva delavca upoštevalo tudi varstvo delodajalca in težave, ki bi jih preveliko kopičenje odsotnosti delavca lahko povzročilo organizaciji dela. V novejši zadevi C- 727/20 pa je SEU štelo, da pravica do dopusta ne ugasne niti po poteku 15- mesečnega prenosnega obdobja, če se uveljavlja pravica do plačanega dopusta, ki je bila pridobljena v referenčnem obdobju (ki v smislu Direktive pomeni obdobje, v katerem delavec pridobi pravico do letnega dopusta), v katerem je del obdobja delavec delal, če delodajalec v tem referenčnem obdobju pred nastopom delavčeve nezmožnosti za delo, ni izpolnil svoje obveznosti sodelovanja pri odobritvi in izrabi dopusta. Odločilo je, da je treba 7. člen Direktive razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere pravica do plačanega letnega dopusta delavca, ki je bila pridobljena iz naslova referenčnega obdobja, v katerem je ta delavec dejansko delal, preden je bil v položaju začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, ki od takrat še vedno traja, lahko ugasne, bodisi po izteku obdobja za prenos, ki ga dovoljuje nacionalno pravo, ali pa pozneje, čeprav delodajalec delavcu ni pravočasno omogočil uresničevanje te pravice.
Utemeljeno tožnik v pritožbi opozarja, da mu toženka ni omogočila uresničevanja pravice do plačanega letnega dopusta za leto 2016, saj je v času od 1. 1. 2016 do 5. 12. 2016 z vmesnimi prekinitvami delal, kar po navedenem stališču SEU predstavlja izjemo od 15-mesečnega prenosnega obdobja, po katerem pravica do plačanega letnega dopusta ugasne.
Pritožba toženke utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje glede na datum tožnikove vrnitve na delo (27. 3. 2020) in glede na 15-mesečno prenosno obdobje (ki se je izteklo 31. 3. 2020) tožniku zmotno priznalo odškodnino za celotnih 33 dni vtoževanega neizrabljenega letnega dopusta. Tožnik bi namreč po zaključku bolniškega staleža do 31. 3. 2020 lahko pravočasno izrabil le dva dneva letnega dopusta za leto 2018. Zato mu je toženka dolžna plačati odškodnino (le) za dva dneva neizkoriščenega letnega dopusta.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074207
ZObr člen 97č, 97e. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. KPJS člen 46.
stalna pripravljenost - neposredna uporaba direktive - delovni čas - vojak - usposabljanje vojakov - straža - varovanje državne meje
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se glede na značilnosti in smisel vojaških vaj in usposabljanj zahteva vzpostavitev oziroma posnemanje takšnih pogojev, kot bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah, kot tudi, da sistem rotacije zaradi tega ne bi bil primeren, sistem rotacije ali načrtovanje delovnega časa bi tudi škodoval dobri izvedbi te dejavnosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je stražo mogoče organizirati v sistemu rotacij, kot se opravlja sedaj na več vojaških objektih, ki se varujejo v sistemu 12-urnih izmen, torej v obliki izmenskega dela brez pripravljenosti. Sodišče druge stopnje kot pravilnega povzema prvostopni zaključek, da je dejavnost straže spadala v običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, tako da ni šlo za posebno dejavnost oboroženih sil, ampak za povsem redno mirnodobno delovno nalogo v vojski. Tudi zatrjevana okoliščina, da pripadniki Slovenske vojske nosijo orožje in gre za posebno bojno nalogo v miru, ne pomeni, da gre za dejavnost v okviru začetnega usposabljanja, saj se na stražo razporejajo zgolj visoko izurjeni pripadniki Slovenske vojske. Prav tako pa straža ni vojaška operacija v smislu Direktive 2003/88/ES, katere namen je, kot izhaja iz obrazložitve sodbe C-742-19, določitev minimalnih zahtev za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer delavcev. Zato je presoja, da straža ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede v smislu izjeme od uporabe direktive, pravilna.
Podobno kot glede straže je sodišče prve stopnje zaključilo tudi glede varovanja državne meje, ko so pripadniki Slovenske vojske zagotavljali podporo Policiji. Teže in obsega migracij ni mogoče označiti za izredni dogodek, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, prav tako pa varnost ne bi bila ogrožena, če bi bila spoštovana vsa pravila Direktive 2003/88/ES. Slovenska vojska je izvajala varovanje državne meje že od leta 2015, torej ne gre za izredni dogodek.
Ni potrebe, da bi utemeljitev ocene obsegala bolj podrobno razlago kriterijev, da bi se tožnik lahko seznanil z razlogi za oceno. Pravilno je zavzeto stališče, da skupna utemeljitev ocene, kot izhaja iz ocenjevalnega lista, vsebuje temeljne razloge za oceno, pomembne za odločitev, ter da ocenjevalni list ni namenjen natančnemu pojasnjevanju dela javnega uslužbenca po vseh kriterijih, temveč se od delodajalca zahteva, da na ocenjevalnem listu zgolj na kratko utemelji oceno, delodajalec pa lahko oceno delovne uspešnosti dodatno obrazloži v postopku preizkusa ocene in še v sodnem postopku.
Ocenjevalec mora izpolniti Ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju ter javnega uslužbenca seznaniti s pisno oceno in utemeljitvijo. Vse to je toženka storila, saj je njen ocenjevalec tožnika seznanil s pisno oceno in utemeljitvijo, kot vse izhaja iz ocenjevalnega lista, na katerem sta podpisa tako ocenjevalca kot javnega uslužbenca - tožnika.
Sodišče prve stopnje je izpodbijano oceno tožnikovega dela zadostno vsebinsko preizkusilo ter ugotovilo, kako in po katerih kriterijih je bil tožnik ocenjen. Na tej podlagi je pravilno ugotovilo, da je skupna ocena "zelo dobro" za leto 2020 pravilna, zato je tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa komisije za preizkus ocene in ocenjevalnega lista utemeljeno zavrnilo oz. ga upoštevaje, da sodišče nima pristojnosti ocenjevati delovne uspešnosti javnih uslužbencev in toženki ne more naložiti vsebinske ocene javnega uslužbenca, v delu, v katerem se zavzema za naložitev toženki, da ga oceni odlično, tudi pravilno zavrglo.