Predmet pogodbe je bilo zemljišče, ne posamezne stavbe, ki jih ob sklenitvi pogodbe še ni bilo. Ko je pridobitelj na podlagi pravnega naslova prevzel zemljišče v posest, poznejša gradnja na tem zemljišču ne pomeni nove pridobitve posesti, ki bi potrebovala nov pravni naslov, temveč izvrševanje iste posesti.
Pravna pravila ODZ so za priposestvovanje poleg poštene (dobroverne) in pristne posesti, zahtevala še pravično posest, to je posest, ki temelji na pravnem naslovu, primernem za pridobitev lastninske pravice. Ker je posest tožnikovih pravnih prednikov temeljila na kupni pogodbi z dne 2. 2. 1966, so bili ti pogoji izpolnjeni.
Ker je predlagateljica skoraj v celoti uspela s predlogom po ZPND za zavarovanje pred nasiljem nasprotnega udeleženca, je odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, povsem neprimerna in ne zadosti standardu prostega preudarka iz 22.a člena ZPND, prav tako pa je tudi v nasprotju s temeljnim načelom in namenom ZPND, ki je v zavarovanju žrtev družinskega nasilja.
Postavitev kolizijskega skrbnika otroku je izjema, ki jo je treba razlagati ozko, saj se s tem posega v primarno pravico staršev, da odločajo o varstvu in vzgoji svojih otrok. Kolizijskega skrbnika se postavi le takrat, ko je med staršem in otrokom konflikt interesov, ki mora biti ustrezno izkazan.
Sodišče prve stopnje v tem postopku nima pravne podlage za zavrnitev predloga za ustanovitev stvarne služnosti na pripadajočem zemljišču. Skladno z določbo drugega odstavka 50. člena ZVEtL-1 lahko glede obstoja oziroma neobstoja stvarne ali obligacijske pravice na pripadajočem zemljišču sodišče odloči v tem postopku, če med udeleženci ni spora o njihovem obstoju ali o odločilnih dejstvih, sicer pa nepravdni postopek v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja oziroma neobstoja stvarne ali obligacijske pravice na pripadajočem zemljišču, ustavi in odloči, da se nadaljuje po pravilih pravdnega postopka.
Izhodišče presoje nepoštenosti obravnavanega pogodbenega pogoja je, da je banka, ki ima profesionalno védenje in izkušnje glede prevzetih tveganj, v razmerju do povprečnega potrošnika, za katerega se (po evropskem pravu) domneva, da se ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja, v veliki informacijski premoči.
Toženki se ne očita, da bi posredovala (količinsko) premalo informacij, pač pa, da so bile informacije kakovostno šibke in nepopolne.
Nasprotni udeleženec ne zmore sam poskrbeti za življenjsko nujno jemanje inzulina 4x dnevno, nedoslednost pri tem pa je lahko življenjsko usodna. Pomoč drugih v okolju zunaj varovanega oddelka zaradi blodnjavih motenj zavrača. Opisanega ogrožanja in vzrokov zanj zato ni mogoče preprečiti drugače, kakor s terapevtskim varstvom strokovno usposobljenih oseb v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda.
Nihajoča krajevna neorientiranost je znak ugotovljene duševne bolezni. Predstavlja konkretno hudo ogrožanje osebe v domačem okolju, v prometu in različnih vremenskih okoliščinah.
Sodišče je ukrep odredilo za le toliko časa, kot je glede na pravila psihiatrične stroke zdravljenje doseglo točko, ko nevarnosti hudega ogrožanja ne bo več.
V postopku za delitev stvari velja specialno pravilo glede porazdelitve bremena skupnih stroškov postopka: solastniki jih krijejo v sorazmerju z velikostjo svojih deležev na stvari.
Skladno z ustaljeno sodno prakso vložitev izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočno odločbo, ki rešuje predhodno vprašanje, ne predstavlja ne razloga za prekinitev postopka ne okoliščine, ki bi preprečevala nadaljevanje tega pravdnega postopka.
Sodišče druge stopnje glede pravne podlage obravnavanega spora pojasnjuje, da ima pravno razmerje med stanovalcem in domom starostnikov, ki temelji na sklenjeni pogodbi o oskrbi, dvojno naravo. Ker gre za civilnopravno pogodbeno razmerje, izvajalec institucionalnega varstva za morebitno škodo odgovarja po pravilih poslovne (pogodbene) odškodninske odgovornosti (239. člen OZ), pri čemer se za ravnanje njegovih zaposlenih uporablja standard odgovornosti za izpolnitvene pomočnike (247. člen OZ). Vendar pa obstoj pogodbenega razmerja ne izključuje splošne prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ). Zato je treba očitke o opustitvi dolžnega nadzora zaposlenih in nepravilnostih doma pri namestitvi oskrbovanca presojati tudi v luči splošne deliktne odgovornosti (131. člen v zvezi s prvim odstavkom 147. člena OZ).
Ustaljeno stališče sodne prakse je, da prostovoljno prevzete kreditne obveznosti na presojo pogojev za taksno oprostitev ne vplivajo, se pa upoštevajo v okviru predloga za obročno plačilo, saj višina kreditnih obveznosti lahko pogojuje občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje stranke.
Če naj nasprotovanje služnosti pretrga priposestvovanje, mora biti izraženo ne le jasno in nedvoumno, temveč se mora tudi nanašati na čas, ko je nasprotovanje izraženo. Hipotetične zaveze, da bo nekdo nekaj odstranil v primeru negotovih in časovno nedoločenih dogodkov v prihodnosti, ni mogoče razumeti kot jasno izraženo nasprotovanje, ki naj pretrga priposestvovanje služnosti.
Služnost je lahko časovno omejena tako, da je sklenjena pod razveznim pogojem.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je zaradi postavitve kovinske ograje dostop do stavbe otežen, poleg tega pa je prišlo do bistvene spremembe posestnega stanja, ker se je število parkirnih mest, ki so jih uporabljali tožniki, precej zmanjšalo.
Zavarovalnica je trdila in s pričami in policijskim zapisnikom dokazala, da je toženec zavestno in hote zapustil kraj dogodka. Toženec s svojim zaslišanjem ni uspel prepričati sodišča, da zaradi posledic prometne nezgode ni zmogel zavestno oblikovati svoje volje za pobeg.
Pri zahtevku za vračanje daril med zakoncema je odločilnega pomena, kakšna je bila kavza sklenjenega pravnega posla med zakoncema.
Nihče od prisotnih ni imel dvoma v izraženo voljo osebe, prav tako ne v mnenje izvedenke. Tega dvoma ne vzbudijo niti pritožbena navajanja. Če je imel odvetnik kakršnekoli pomisleke (pa jih glede na zapisnik ni imel, nasprotno tudi ne zatrjuje), bi lahko na naroku terjal dodatna pojasnila, postavil osebi in izvedenki določena vprašanja, pa jih ni. Nenazadnje je to njegova naloga po ZDZdr, prisotnost odvetnika na naroku ni sama sebi namen. Ker izvedenka k dodatnemu pojasnjevanju njenih metod na naroku ni bila pozvana, jih ni podala in v dani situaciji (ko ni bilo nobenega dvoma v izraženo soglasje osebe in v mnenje izvedenke), upoštevajoč tudi hitrost in nujnost postopka, tega niti ni bila dolžna.
Pritožnica zaradi narave bolezni in že nastalih posledic ni več sposobna sama sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju, zato mora njeno odločitev nadomestiti država v okviru dolžnosti varstva huje prizadetih oseb (drugi odstavek 52. člena URS). Odvzem svobode in prisilno zdravljenje sta nujno potrebna za zagotovitev varstva njenih ostalih temeljnih človekovih pravic in dopustno je, da se jo zdravi v oddelku pod posebnim nadzorom, tudi proti volji, na podlagi sklepa sodišča. Temeljno vodilo za tako odločitev je domnevna volja zadržanega, in sicer se domneva, da bi bolnik, če bi bil sam sposoben razsojati, v takšno zdravljenje privolil. Prav tako pritožbeno sodišče ne dvomi, da je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da druge oblike pomoči glede na globoko depresivnost s suicidalnostjo za pritožnico ne pridejo v poštev.
Ne drži pritožbeno naziranje, da sta prvi in drugi toženec enotna sospornika. Res gre za solidarna dolžnika, vendar pa je ustaljeno stališče sodne prakse in tudi teorije, da solidarni dolžniki (praviloma) niso enotni, temveč navadni sosporniki. To velja tudi v motenjskih pravdah. Odgovora na tožbo prvega toženca sodišče prve stopnje glede na navedeno pravilno ni upoštevalo.
S posegom v ustavno zagotovljeno avtonomijo posameznika država po sodišču v predpisanem postopku ne le sme, pač pa tudi mora zagotoviti in realno udejaniti varstvo huje prizadetih oseb, h kateremu jo zavezuje drugi odstavek 52. člena Ustave RS. V primerih, ko bolnik zaradi narave bolezni ni sposoben sam sprejeti voljne in zavestne odločitve o (zanj potrebnem) zdravljenju, njegovo odločitev nadomesti država/sodišče. Pri tej odločitvi je temeljno vodilo domnevana volja bolnika, in sicer, da bi bolnik, če bi bil sam (še) sposoben razsojati, verjetno privolil v takšno zdravljenje. Ugotovljene dejanske okoliščine v konkretni zadevi narekujejo takšno reakcijo sodišča, kot jo vsebuje izpodbijani sklep.
Ugotovitvam sodišča in mnenju izvedenke postavljeni odvetnik na naroku ni ne nasprotoval ne zahteval dodatnih pojasnil, kar bi bil dolžan storiti, če je v njihovo pravilnost (soočen s podatki iz medicinske dokumentacije in po neposrednem stiku z zadržano) dvomil, da bi se prav zaradi spoštovanja dostojanstva zadržane in upoštevaje nujno naravo postopka vsi (glede na pritožbeni zapis že tedaj evidentni) pomisleki v pravilnost ugotovitev sodišča in mnenja izvedenke razčistili.