Mnenje, ki ga v postopku poda strokovna oseba CSD v družinsko pravnih postopkih šteje za izpovedbo osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje, mnenje, ki ga poda CSD pa ima naravo izvedenskega mnenja.
Izpovedbi tožnikov, da sta jima bila kredita predstavljena kot varna, brez tveganj in da jima na banki niso nič govorili o možnosti nihanja CHF navzgor ali navzdol, poleg letaka, ki sta ga tožnika prejela na banki, potrjujejo tudi izpovedbe zaslišanih prič, da jim toženka ni pojasnila, da se lahko anuiteta spremeni tako, da bo finančno breme zanje postalo nevzdržno.
Izvedensko mnenje daje jasno podlago za zaključek o nujnosti predpisane terapije, saj bi se brez tega psihotična simptomatika poglabljala, kronificirala, kar bi vodilo v rezidualno obliko in bi se odrazilo v pravih strukturnih spremembah možganovine ter v slabi dolgoročni prognozi in invalidiziranju osebe. Terapijo pa je mogoče zagotoviti le znotraj varovanega oddelka, saj milejše oblike pomoči zaradi narave bolezni osebe, njenih hitrih nihanj, izhajajočih iz klinične slike v klinično sliko, ne pridejo v poštev.
Nerazumljiv in brez opore je pritožbeni očitek, da tožnik nima podlage za uveljavljanje denarnega zahtevka, ker naj bi bil zahtevek iz naslova izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj le nedenarni. Za takšno razlogovanje v določbah OZ ni podlage. Z odtujitvijo vrednostnih papirjev sta prva in tretja toženka pridobili novo korist. Nobenega prepričljivega razloga ni, da tožnik njenega vračila ne bi mogel zahtevati.
Pritožba utemeljeno opozarja, da 79. člen ZMZPP določa, da je za obravnavo nepremične zapuščine slovenskega državljana izključno pristojno sodišče Republike Slovenije, če je ta zapuščina v Republiki Sloveniji. Če je nepremična zapuščina slovenskega državljana v tujini, je sodišče Republike Slovenije pristojno le, če po pravu države, v kateri so nepremičnine, ni pristojen njen organ, pri čemer navedeno velja tudi za pristojnosti v sporih iz dednopravnih razmerij in za spore o terjatvah upnikov nasproti zapuščini, torej tudi za spore, kot je obravnavani, ko gre za vprašanje veljavnosti oporočnega dedovanja nepremičnine v Republiki Hrvaški.
Pri zakonskemu institutu "usucapio libertatis" je bistveno, da je lastnik služeče nepremičnine (tožnica) prepovedal izvrševanje služnosti in bil pri tem tudi učinkovit. Na drugi strani pa se je lastnik gospodujoče nepremičnine (toženke) takšni prepovedi (konkludentno) uklonil in služnosti tri leta zaporedoma ni izvrševal.
Tožnica je svojo voljo po tem, da v svoji lastninski pravici ni več omejena, jasno in nedvoumno izrazila, ko je leta 2013 postavila ograjo.
Izrek ukrepov je utemeljen le tedaj in v takem obsegu, kolikor je potrebno zavarovati žrtev, in to za tak čas, da lahko določena žrtev nasilja v konkretnih okoliščinah primera poišče trajno rešitev sama oziroma ob ustrezni podpori.
Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je obravnavani dogodek presegel siceršnjo napetost, konflikte in tudi občasna fizična obračunavanja med udeleženkama. Če pri prejšnjih dogodkih v razmerjih z nasprotno udeleženko predlagateljica ni bila v podrejenem položaju, to ne pomeni, da se to (ob stopnjevanju nasilja) ne more spremeniti. V konkretnem primeru je bil primarni konflikt med predlagateljico in bivšim možem, v katerega pa je (tokrat) brez razloga (saj ni bila sama z ničemer izzvana s strani predlagateljice) posegla nasprotna udeleženka in to celo z udarcem po glavi s trdim predmetom, izza hrbta, kar še posebej predstavlja obteževalno okoliščino.
Odločitev sodišča prve stopnje, da predlog izvedenca za njegovo razrešitev v konkretni zadevi ni utemeljen, je pravilna.
Mirovanje statusa ne predstavlja upravičenega razloga za razrešitev v zadevi postavljenega sodnega izvedenca, prav tako sodni izvedenec ni izkazal drugih upravičenih razlogov, zaradi katerih ne bi mogel dokončati začetega dela.
V postopku zavarovanja, v katerem je odvzet otrok, je pravni interes izkazan, če bi v primeru ugoditve pravnemu sredstvu prišlo do spremembe vložnikovega pravnega položaja ali pravnega položaja otroka.
Darilna pogodba za primer smrti, pri sestavi katere v obliki notarskega zapisa nista sodelovali dve zapisni priči, ni sklenjena v predpisani obliki. Zato je nična.
Stališče, da je pooblastilo, ki je predloženo v fotokopiji namesto v izvirniku, nepopolno, je bilo preseženo z odločbo Ustavnega sodišča Up-648/09 z dne 14. 6. 2012. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče kot očitno napačno označilo dotedanjo sodno prakso, po kateri se je za popolno štelo le pooblastilo, predloženo v izvirniku, ne pa tudi pooblastilo v fotokopiji.
Pri pooblastilu, predloženem v fotokopiji, se lahko pogosteje kot pri izvirniku pojavi dvom o njegovi pristnosti. Ustavno sodišče je pojasnilo, da je sodnikovi presoji prepuščeno, ali bo preveril obstoj in pristnost pooblastila, predloženega v fotokopiji, tako da bo zahteval predložitev izvirnika ali overjenega pooblastila. Vendar pa po prepričanju pritožbenega sodišča takšna presoja ne sme biti arbitrarna, temveč mora biti razumno utemeljena in ustrezno obrazložena. Če sodišče ne sprejme kopije pooblastila in zahteva predložitev izvirnika oziroma overjenega pooblastila, zlasti pa če na domnevno nepristnost pooblastila navezuje za stranko neugodne procesne posledice, mora svojo odločitev ustrezno utemeljiti.
Sodišče je pravilno v plačilnem nalogu z dne 13. 2. 2026 opredelilo višino podrednega pobotnega ugovora tožene stranke do tožeče stranke v višini 77.135,06 EUR (ki zajema vse zahtevke pobota po pobotnem ugovoru, po prvem podrednem zahtevku, drugem podrednem zahtevku, delno tudi pobotni ugovor zaradi povišanja vrednosti nepremičnine).
Glede na to, da vrednost spornega predmeta obstaja že ob vložitvi tožbe, je logično, da sklep, ki to vrednost le ugotovi ali popravi, učinkuje za celoten postopek, torej ex tunc (za nazaj).
Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki temelji na izvedenskem mnenju izvedenca psihiatra, da škodni dogodek ni bil razlog za invalidsko upokojitev prve tožnice ali njeno slabše trajno funkcioniranje, temveč bolezen možganov. Enako velja za drugega tožnika, ki mu je bila III. kategorija invalidnosti priznana zaradi stopnjevanja motenj, ki so bile pri njem prisotne že pred škodnim dogodkom, priznana mu je bila zaradi posledic bolezni možganov in ne zaradi stresnega dogodka. Zato je bil rentni zahtevek pravilno zavrnjen.
Razlage SEU (pogoj, ki ni jasen, razumljiv) in Ustavnega sodišča (pogoj, ki je jasen, razumljiv) imata skupno izhodišče, da (ne)preglednost ne izključuje presoje predpostavk nepoštenosti pogodbenih pogojev, to pa je možno le, če so merila teh predpostavk različna. Takšno razlogovanje se logično izide samo v primeru, če se sprejme razlaga, da preglednost glavnega predmeta pogodbe ni predpostavka nepoštenosti pogodbenega pogoja.
V skladu s sodbo C-405/21 z dne 13. 10. 2022 in alternativno določenimi merili predpostavke nepoštenosti pogodbenega pogoja "znatno neravnotežje" je pogodbeni pogoj o prevalitvi neomejenega valutnega tveganja na potrošnika nepošten tudi, če je izpolnjeno merilo "količinske ekonomske presoje".
Zastaranje dajatvene terjatve prične teči praviloma od ugotovitve ničnosti pogodbenega razmerja.
Dokazni predlog stranke mora biti izrecen in substanciran, sicer sodišče dokaza ni dolžno izvesti. Toženec zato sodišču ne more očitati procesne kršitve zaradi neizvedbe dokaza z njegovim zaslišanjem, ki ga sploh ni predlagal.
Pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje odločalo o priglašenih stroških obeh pravdnih strank, pri tem pa se ni opredelilo niti do dejstva, da se je postopek, ki je v začetku tekel kot enoten, s sklepom z dne 3. 7. 2018 razdružil v dva postopka, niti do dejstva, da se je sporna vrednost tekom postopka spreminjala, kar vpliva na vrednost posameznih opravil.
Sodišče prve stopnje se je namreč napačno zadovoljilo zgolj z ugotovitvijo objektivne nevarnosti, medtem ko je obstoj konkretne nevarnosti ugotavljalo zgolj na pavšalni ravni, na kar pravilno smiselno opozarjata tudi pritožbi. Upoštevanje strogih pogojev sodišču narekuje ugotavljanje konkretnih okoliščin in konkretne nevarnosti v predmetni zadevi. Predlagatelj začasne odredbe, ki zatrjuje nevarnost nastanka težko nadomestljive škode, mora za to konkretno in natančno navesti relevantna dejstva, tudi splošno znana.
Običajno bivališče se presoja evroavtonomno - na enak način kot običajno prebivališče po Uredbi Bruselj II bis. Bistvena je fizična prisotnost posameznika v državi članici, stabilnost običajnega bivališča in druge okoliščine, ki kažejo na namero osebe, da vzpostavi običajno prebivališče v določeni državi članici. Sodna praksa SEU pojem običajnega prebivališča razlaga tako, da gre za kraj, ki predstavlja dejanski center življenjskih interesov določene osebe.