ukrepi za varstvo koristi otroka - razmerja med starši in otroki - odvzem ali omejitev starševske skrbi - odvzem otroka staršem - namestitev otroka pri drugi osebi - stiki - preživnina - novote v pritožbenem postopku - načelo varstva koristi strank - nujnost ukrepa
Pritožbeno zatrjevanje, da naj ukrep ne bi bil potreben, ker predlagatelj ne prepoznava ogroženosti mladoletne A. v okolju, v katerem živi sedaj, oziroma, da, ker za A. že sedaj skrbi udeleženka, ni treba, da se A. odvzame nasprotni udeleženki in se ji izreče ukrep omejitve starševske skrbi, kaže na temeljno nerazumevanje instituta odvzema otroka in namestitve k drugi osebi ter s tem povezane omejitve starševske skrbi. Našteti ukrepi se namreč izrečejo izključno zaradi varstva koristi otroka in ne morebiti kot sankcija staršu.
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 5, 6, 7. ZIZ člen 15, 239, 272, 272/1. ZPP člen 8, 360, 360/1. ZVPot člen 23, 23/3, 23/4, 24, 24/1. ZVPot-1 člen 21, 21/3, 22, 23, 24.
ureditvena oz. regulacijska začasna odredba - pogoj reverzibilnosti - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - dobra vera - načelo vestnosti in poštenja - ničnost - ničnost pogodbenega določila - kreditna pogodba v CHF - valutna klavzula v CHF - zavrnitev izdaje začasne odredbe - sprememba odločitve
V primerih ureditvenih začasnih odredb morajo po nacionalnem pravu biti podane tri materialnopravne predpostavke in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve; ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ter t.i. reverzibilnost. Ker pa predmetna zadeva sodi v področje uporabe Direktive, ta pa ne vsebuje posebnih predpisov, morajo države članice zagotoviti, da obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah. V skladu z načelom postopkovne avtonomije države članice določijo ta pravila v nacionalnem pravnem redu, ta pa ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne nacionalne položaje (načelo enakovrednosti), in ne smejo biti oblikovana tako, da bi v praksi onemogočala ali pretirano oteževala uveljavljanje pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije (načelo učinkovitosti). Zato varstvo, ki je potrošnikom zagotovljeno z Direktivo, zlasti z njenima členoma 6(1) in 7(1), zahteva, da mora biti nacionalnemu sodišču omogočeno, da sprejme ustrezen začasni ukrep, če je to potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve, ki jo je treba sprejeti v zvezi z nepoštenostjo pogodbenih pogojev. Zato se zastavlja vprašanje, ali je potrebno, zaradi načela učinkovitosti, ki omejuje nacionalno procesno avtonomijo, in zahteve, da nacionalna procesna pravila ne smejo biti taka, da onemogočijo ali čezmerno otežijo uveljavljanje pravic, ki jih daje potrošnikom razlaga prava EU, navedene predpostavke razlagati drugače, kar vključuje tudi možnost, da ni potreben kumulativen obstoj vseh tistih, ki jih sicer določa nacionalno pravo.
V slovenskem pravu preglednost ni predpostavka presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja.
Predpostavka "dobre vere" je zajeta v predpostavko "načela vestnosti in poštenja", vendar je slednja predpostavka, njena abstraktnost, bistveno širša, kot je bilo pojasnjeno. Ta zato v delu, ki presega minimalno harmonizacijo, kot jo zahteva Direktiva, pomeni sicer "nacionalni presežek", vendar je potrebno tudi v tem delu upoštevati vrednotna merila razlage in ciljev varstva potrošnikov. Zaradi stroge sanckije ničnosti, ki jo je določilo slovensko nacionalno pravo, je potrebno upoštevati tudi načela učinkovitosti, odvračilnosti in sorazmernosti in, da razlage Sodišča temeljijo na drugačnih, tudi za potrošnika strožjih izhodiščih, če se upošteva kumulativnost pogojev iz 3. člena ter izključitvene klavzule iz 4(2). člena Direktive vendar ta ureditev v Sloveniji ne velja. Tako je potrebno razumeti tudi razlago Sodišča v citirani slovenski zadevi C-405/21, ki je razložilo, da zadošča ugotovitev, da je pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzročil "znatno neravnotežje" in zato ni potrebno opraviti še presoje "dobre vere".
V razlagi Sodišča je bil količinska presoja že uporabljena kot metoda ugotavljanja znatnega neravnotežja. V primerih, kot je predmetni, je potrebno upoštevati tudi, da je slovenski zakonodajalec izbral najtežjo sankcijo in sicer ničnost pogodbenega pogoja. Zaradi te sankcije je potrebno še posebno pozornost nameniti uporabi splošnih načel prava EU, med njimi tudi načelo sorazmernosti. Po razlagi sodišča druge stopnje bi ugotovitev, da je kreditna pogodba nična zgolj zato, ker je banka prevalila na potrošnika neomejeno valutno tveganje, ne da bi med ob sklenitvi pogodbe pričakovano višino odplačila kredita in prejetim zneskom, nato v času kreditnega razmerja prišlo do razlik, ki ustrezajo meji "znatnega neravnotežja", bilo v nasprotju (vsaj) s tem načelom.
Ob sklenitvi kreditne pogodbe je tožnik lahko ocenil, da bo moral vrniti 360 anuitet v mesečnem znesku 464,00 CHF, kar pomeni 167.040, CHF oziroma glede na takratno valutno razmerje (1 € 1.5587 CHF) je to znesek 107.166,20 CHF. Iz predloženih listin izhaja, da so se mesečne anuitete v CHF sicer spreminjale, vendar je dosedaj izplačan znesek 68.245,90 € bistveno nižji. Do trenutka, na katerega se vežejo objektivne meje pravnomočnosti sklepa, dolgovanega zneska še ni odplačal. Res mora tožnik odplačati še 149 anuitet (v tč. VIII. tožbe sicer navaja odplačilo še 89 anuitet), vendar je končna ocena višine plačila negotova in za odločanje o začasni odredbi nepomembna, zaradi objektivnih in časovnih meja pravnomočnosti sklepa, ki se nanašajo na dejstva, nastala do trenutka vložitve predloga (ker v zadevi ni bil izveden narok).
Za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe ni bistveni dajatveni del tožbenega zahtevka, ta je le posledica morebitne ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe. Zato se razlaga Sodišča, ki je v zadevi C-287/22 obrazložilo, da je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo (primerjaj 50., 51. in 56. točko sodbe C-287/22), nanj ne nanaša.
Tudi razlaga Sodišča, da sta tožnika "že plačala višji znesek od dejansko dolgovanega" sodi v dajatveni del tožbenega zahtevka. Sodišče je namreč pojasnilo, da je izhodišče presoje, ali je potrebno izdati začasno odredbo, s katero se prepreči nadaljnje plačevanje obrokov, banki pa odvzame odstopno upravičenje, ocena, ali bi bilo potrebno zadevni pogodbeni pogoj razglasiti za ničnega. Tu se Sodišče sklicuje na zadevo C-568/14 do C-570/14, 26.10.2016, v kateri je bila sprejeta razlaga, da mora sodišče imeti možnost sprejeti začasno odredbo po uradni dolžnosti, kajti če te možnosti nima, potem:"...sodišče ne more preprečiti, da ta potrošnik ne bi med sodnim postopkom, ki lahko traja zelo dolgo, plačeval mesečnih obrokov v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega, če bi bilo treba zadevno klavzulo zavrniti. To velja še toliko bolj, če obstaja dejansko in neposredno tveganje, da bo plačilna sposobnost navedenega potrošnika v tem času ogrožena in da bodo finančne ustanove sprožile izvršilne postopke na podlagi hipoteke, da bi z zasegom stanovanja potrošnika in njegove družine izterjale plačilo zneskov, ki morda niso dolgovani.". Gre torej za položaj, ki ima lahko za potrošnika negativne posledice, kar pa je v nasprotju z njegovim varstvom, kar je osnovni cilj te Direktive. Zato je potrebno tudi ta položaj razlagati tako, da odločitev ne sme za potrošnika povzročiti "izredno škodljivih posledic".
veljavnost oporoke - vračunanje daril v nujni delež - napačna napotitev na pravdo - dedna odpravljenost - dokazno breme
Pravilno pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo izpodbijanega sklepa. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je tudi preuranjena. Nujni dedič je namreč na zapuščinski obravnavi jasno izrazil zahtevo po uveljavitvi nujnega deleža (40. člen ZD). Na oporočnem dediču pa je trditveno in dokazno breme, da je nujni dedič že prejel svoj nujni delež. Smiselno oporočna dedinja zahteva vračunanje daril, ki jih je prejel pritožnik v njegov dedni delež po 58. členu ZD.
regulacijska začasna odredba - stiki mladoletnega otroka s starši - predlog začasne ureditve stanja glede na sporno pravno razmerje - določnost izreka - začasna odredba za zavarovanje koristi otrok - izvrševanje stikov z otrokom - ogroženost otroka
Tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da so stiki med ml. otrokoma in predlagateljico oteženi in so prepuščeni izključni pripravljenosti nasprotnega udeleženca na stike.
V konkretni zadevi je več kot očitno, da udeleženca postopka stikov med poletnimi počitnicami nista uspela urediti, saj se slednji niti enkrat niso izvedli, zato je neustrezna odločitev sodišča prve stopnje, da naj bi stiki potekali "po predhodni uskladitvi", saj ne gre za zadosti določno opredelitev stikov, na kar pravilno opozarja pritožba. Takšna odločitev je ustrezna le v primerih, ko sta se starša sposobna konstruktivno dogovarjati in ko med njima glede stikov ni večjih sporov.
ZD člen 1. ZEPEP člen 13, 15. ZEISZ člen 1, 5. Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4, 14, 17. ZPP člen 105, 105/3, 105b, 105b/1, 105/b/2, 108, 324, 343, 343/1.
V 17. členu Uredbe je določeno, da če pred sodišči različnih držav članic tečejo postopki z istim zahtevkom med istima strankama, vsa sodišča razen tistega, ki je prvo začelo postopek, po uradni dolžnosti prekinejo postopek, vse dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek. To pravilo o litispendenci se uporabi, če je/bo isti primer dedovanja (oz. postopek z istim zahtevkom) predložen različnim sodiščem v različnih državah članicah. Na njegovi podlagi se nato določi, katero sodišče bo dejansko obravnavalo dedovanje. Ob nesporni ugotovitvi, da je hrvaško sodišče odločalo le o dedovanju zapustnikovega premoženja na Hrvaškem, in je bil tam postopek opravljen le v zvezi z zahtevkom glede premoženja na Hrvaškem, ki se je tudi že pravnomočno zaključil, medtem ko je bil pred slovenskim sodiščem uveden postopek glede zapustnikovega (ne)premičnega premoženja v Sloveniji, ni mogoče (več) govoriti o litispendenci (ki bi bila ovira za odločanje o premoženju pred slovenskim sodiščem), saj je postopek pred hrvaškim sodiščem končan.
Prav tako je ravnalo prav, ko je na pot pravde napotilo oporočno dedinjo, saj je na njej trditveno in dokazno breme, da je živela z zapustnikom in s svojim prispevkom (vlaganji) prispevala k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja, zaradi česar ima pravico do izločitve določenega dela iz zapuščine na podlagi 32. člena ZD. Pritožbena zavzemanja, da bi bilo treba na pot pravde napotiti zakonitega dediča, so torej neutemeljena.
MEDIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSM00088498
URS člen 39, 40, 74. ZMed člen 26, 27, 31, 31/1, 31/1-1, 31/1-8, 39. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
pravica do objave popravka - poseg v osebnostne pravice posameznika - svoboda novinarskega izražanja - svobodna gospodarska pobuda - kolizija ustavnih pravic - odklonitveni razlog za objavo popravka
ZMed določa način uresničevanja v 40. členu Ustave RS zagotovljene pravice posameznika do odgovora na objavljeno informacijo. Pravica do popravka nastopi, če je bila objavljena pomanjkljiva, popačena, napačna informacija.
Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, ki je zahtevek tožnika zavrnilo po 1. alineji prvega odstavka 31. člena ZMed, ki določa, da odgovorni urednik lahko zavrne objavo popravka, v kolikor se zahtevani popravek ne nanaša na obvestilo, na katero se sklicuje zainteresirana oseba.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00087712
OZ člen 190. DZ člen 192. ZPP člen 443, 443/1, 454, 454/1.
neupravičena obogatitev - dvakratno plačilo dolga - preživnina za otroka - plačilo preživnine za otroka - polnoleten otrok - način plačila preživnine - sporazum o preživnini - narok v sporih majhne vrednosti
Oče je svojo obveznost izpolnil z nakazili preživnine neposredno polnoletnemu otroku. S tem je svojo obveznost veljavno izpolnil, zato poznejša izvršba za iste zneske, ki so bili nakazani na toženkin račun, odpira podlago za neupravičeno obogatitev.
preprečevanje nasilja v družini - postopek po ZPND - zavrnitev predloga - stroškovno breme - odločitev o stroških postopka - odločanje o stroških po prostem preudarku - upoštevanje vseh okoliščin primera - namen postopka - krivdno povzročeni stroški postopka - nepotrebni stroški - odmera pritožbenih stroškov
Med krivdno povzročene stroške po stališčih sodne prakse sodijo tudi stroški izjalovljenega postopka, ki za udeležence ni prinesel nikakršne vsebinske pravne kvalitete in so bili torej stroški povzročeni po nepotrebnem.
Pravilo o uporabi prostega preudarka pri odločitvi o stroških postopka (je izjema od splošnega pravila, ki velja v nepravdnih postopkih in) omogoča tako upoštevanje okoliščin na strani žrtve kot tudi varovanje nasprotnih udeležencev pred sodnimi postopki, ki bi jih predlagatelji začeli iz drugih (nesprejemljivih) razlogov in ne zaradi iskanja varnosti in zaščite.
ZNP-1 člen 151. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-3. SPZ člen 3. URS člen 15, 15/3.
ureditev razmerja med skupnimi lastniki - bivša zakonca - nepremičnina kot skupna lastnina zakoncev - začasna odredba v nepravdnem postopku - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetno izkazana terjatev - pravica do souporabe nepremičnine - uporaba nepremičnine - izključna raba - dogovor o načinu uporabe stanovanja - prenehanje uporabe - samovoljno ravnanje - znatna premoženjska škoda - onemogočanje souporabe - preprečitev uporabe sile - pravdni standard sile - samopomoč - pravica do doma - restriktiven pristop pri izdaji regulacijske začasne odredbe - potrebnost izdaje začasne odredbe - konkretizacija pogojev za začasno odredbo
Pritožbeno sodišče ob upoštevanju, da ni sporno, da vsaj del nepremičnine predstavlja skupno premoženje obeh udeležencev, pritrjuje, da ravnanja nasprotne udeleženke ni mogoče označiti za samovoljnega. Verjetno je izkazano, da je bilo samovoljno ravnanje predlagatelja, ki je začel zaklepati vrata v drugo etažo, saj je s tem nasprotni udeleženki, še pred odločitvijo o obsegu in deležih na skupnem premoženju in pred njegovo delitvijo, poskusil onemogočiti nadaljnjo souporabo, ki je nikoli ni prostovoljno opustila.
Začasna ureditev spornega razmerja na način, ki se uveljavlja s predlogom, je sprejemljiva le tedaj, ko (kasnejše) sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena. V konkretnem primeru predlagatelj tega, zakaj kasnejša meritorna odločitev o sodišča o uporabi, le zato, ker bo nasprotna udeleženka v času do te odločitve (še naprej) souporablja drugo etažo, svojega namena ne bo dosegla, ne pojasni.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00087844
ZVPot člen 22, 23, 23/2, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4. ZPotK člen 7, 21, 21/3. OZ člen 5, 6, 6/2, 88, 88/1. ZPP člen 154, 154/2, 158, 158/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah preambula 16.
varstvo potrošnikov - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - neposredna uporaba direktive - lojalna razlaga nacionalnega prava - hipotekarna kreditna pogodba v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - (ne)veljavnost pogodb - ničnost kreditne pogodbe - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - izbrisna tožba - protipravno ravnanje banke - sklenitvena pogodbena faza - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - seznanitev s pogoji - efektivna obrestna mera - dolžna profesionalna skrbnost - profesionalna skrbnost poslovnofinančne stroke - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - devizna (valutna) klavzula - tuja valuta denarne obveznosti - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - sprememba valute - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - spremembe valutnih tečajev - menjalni tečaj - kreditno tveganje - načelo skrbnosti dobrega strokovnjaka - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke - jasnost pogodbenih določil - nedoločen pravni pojem - pravni standard - nepošten pogodbeni pogoj - opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev - alternativnost pogojev - namenska razlaga zakona - jezikovna razlaga zakona - zgodovinska razlaga - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - neugodne posledice - notar - predčasno plačilo vseh obrokov kredita - konverzija - transformacija dolžnega zneska v domačo valuto - sodna praksa SEU
Sama prisotnost notarja v postopku sklenitve kreditne pogodbe še nič ne pomeni, saj je bilo v dokaznem postopku prepričljivo ugotovljeno, da tožnica ni bila poučena o dejanskem obsegu valutnega tveganja in potencialnih znatnih sprememb menjalnih tečajev ter da pogodbeno razmerje prinaša tveganja, ki jih bo v primeru velikega znižanja domače valute morda težko nosila. Trditev, da je slovenski potrošnik bolj poučen od povprečnega potrošnika glede mehanizma konverzije valut in učinek valutnih sprememb, ker se je skozi zgodovino pogosto srečeval z menjavo valut (YUD, DEM, ATS, SIT, USD, ITL, EUR), je presplošna, da bi pritožbeno sodišče odgovarjalo nanjo. Ni nobenega razumnega razloga, zakaj bi bil slovenski potrošnik zaradi srečanja z različnimi valutami bolj usposobljen za sklepanje kreditnih pogodb v tuji valuti. Končno pa tudi taka trditev ne razbremeni banke povsem konkretne pojasnilne dolžnosti.
Razlikovanje med nepravilno, pomanjkljivo ali zavajajočo pojasnilno dolžnostjo za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja po ZVPot ni pomembno.
Sodba VSRS v zadevi II Ips 8/2022 pomeni spremembo dotedanje sodne prakse. Začrtala je izhodišča tudi za nadaljnjo sodno prakso Vrhovnega sodišča, katere bistvo je v: 1) zaostreni vsebini pojasnilne dolžnosti, zlasti glede na konkretna pogodbena bremena v potrošnikovem življenju; 2) stališču, da so razlogi v štirih alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki utemeljujejo sklep o nepoštenosti pogodbenega pogoja, določeni alternativno, 3) razlikovanju med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani, ter 4) vzpostavljeni povezavi med pojasnilno dolžnostjo in nepoštenostjo pogodbenega pogoja, tako da izpolnjena pojasnilna dolžnost ni več njegova predpostavka, temveč njegov bistveni del.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00087985
ZCKR člen 6, 7, 7/2, 7/2-4, 7/2-5, 24. ZIZ člen 267, 272, 272/2, 272/2-2, 273.
varstvo potrošnikov po evropskem pravu - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - predlog za izdajo začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode - izrek denarne kazni - namen zavarovanja z začasno odredbo - enotna sodna praksa - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sisbon
Pritožbenim navedbam o hipotetično neugodnih posledicah za tožečo stranko in o tveganju nastanka težko nadomestljive škode zaradi vnašanja podatkov v centralni kreditni register SISBON ni mogoče slediti.
ZIZ člen 23, 191, 191/2, 197. OZ člen 255, 255/3, 256, 256/3, 257, 378. ZPP člen 184, 184/2, 185.
paulijanska tožba (actio pauliana) - dolg - plačilo neobstoječega dolga - izvršilni postopek - zloraba postopka - izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - objektivni pogoj izpodbijanja - subjektivni pogoj izpodbijanja - neodplačno razpolaganje dolžnika - sprememba tožbe - oblika tožbenega zahtevka - oblikovalni in dajatveni zahtevek - pravni interes - zapadla terjatev - zakonske zamudne obresti - izvršilni naslov
V tej zadevi je odločilno: da toženka v izvršbi izterjuje neobstoječ dolg, oziroma da je do pravnomočnega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine prišlo zaradi zlorabe formaliziranega postopka izvršbe. Ker toženkino ravnanje (in ravnanje tožničinega dolžnika) na podlagi pravil izvršilnega postopka ni bilo sankcionirano, je treba tožničin pravni položaj varovati s paulijansko tožbo.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - naloge skrbnika - dolžnosti skrbnika - upravljanje premoženja - razpolaganje s premoženjem - soglasje Centra za socialno delo (CSD) - zakonska ureditev
Skrbnik nasprotuje zakonski ureditvi, ki določa skrbniku obveznosti, ko gre za zgoraj navedene primere, česar pa seveda ne more uspešno uveljavljati v pritožbi zoper sklep o postavitvi osebe pod skrbništvo in določitvi skrbnika.
sodna taksa - odmera sodne takse - višina sodne takse - sprememba vrednosti predmeta med postopkom - razširitev tožbenega zahtevka - umik tožbe - umik tožbe pred razpisom naroka za glavno obravnavo
Skladno s tarifno št. 1112 ZST-1 se višina sodne takse zniža na 1/3, če se postopek konča z umikom tožbe pred začetkom pripravljalnega naroka ali prvega naroka za glavno obravnavo, če se pripravljalni narok ne opravi. Pogoji za uporabo tarifne št. 1112 ZST-1 niso podani. Za njeno uporabo je namreč bistveno, da do umika tožbe pride pred izvedbo naroka, kar se v predmetni zadevi ni zgodilo.
odvzem denarja ali premoženja nezakonitega izvora - premoženje nezakonitega izvora - finančna preiskava - kataloško kaznivo dejanje - kaznivo dejanje izsiljevanja - začasno zavarovanje odvzema premoženja nezakonitega izvora - celovita dokazna ocena - navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena - nedovoljena pritožbena novota - neprerekana dejstva - materialno trditveno in dokazno breme - zahteva za oceno ustavnosti določb zakona - enako varstvo pravic - pravica do sodnega varstva
Tožencu je bila zasežena tudi gotovina tretjih oseb. Kljub skupnemu zasegu je ohranila samostojen položaj. Ker jo je mogoče ločiti od premoženja (denarnih sredstev), za katera toženec ni uspel dokazati zakonitega izvora, je odločitev, da se (zaseženo) premoženje tretjih oseb ne odvzame, sprejeta ob pravilni uporabi prvega in drugega odstavka 4. člena ZOPNI.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00088762
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4, 4/2. URS člen 33, 160, 160/1, 160/1-6. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 21, 21/1. ZVPot člen 1, 22, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1, 24/1-4. OZ člen 88, 88/1.
Če je ničen glavni pogodbeni pogoj, je v skladu z ustaljeno sodno prakso nična celotna pogodba. S pogodbo je bila dogovorjena obrestna mera iz 12-mesečnega LIBOR-ja in obrestne marže 1,45 % letno, kar pomeni, da je bila dogovorjena spremenljiva obrestna mera, saj se vrednost LIBOR-ja spreminja. Če bi za obrestno mero po ugotovitvi ničnosti valutne klavzule vzeli obrestno mero, kakršna je bila določena ob sklenitvi sporne pogodbe (skupna obrestna mera po pogodbi je 4,40 % letno), bi dogovorjeno spremenljivo obrestno mero spremenili v fiksno, to pa posega v pogodbena določila. Pogodba se tako ne bi izvajala brez ničnih določil, ampak z drugačnim obrestovanjem od dogovorjenega s pogodbo, kar pa seveda pomeni, da pogodba ne more obstati brez ničnega določila.
ZPP člen 154, 154/2. SPZ člen 217, 217/2. ZTLR člen 54, 54/1.
priposestvovanje stvarne služnosti - ugotovitev obstoja stvarne služnosti hoje in voženj - potrebe gospodujočega zemljišča - namen uporabe služnostne poti - način uporabe stvari - odsotnost trditev - odmera stroškov postopka - uspeh strank v pravdi
Uporaba poti v dobi, potrebni za priposestvovanje (od 1996 do 2017), je dokazana le glede hoje in vožnje z osebnimi vozili in kmetijskimi stroji, namenjenimi sečnji in prevozu lesa.
Ključna je pravilna ugotovitev v sodbi, da je tožnica zatrjevala uporabo poti le za potrebe gozda. Navedb v zvezi z gospodarjenjem s travnikom in tem povezanim načinom uporabe sporne poti niti v tožbi niti do zaključka prvega naroka ni podala.
Glede na to, da je toženka nasprotovala obstoju kakršnekoli služnosti, pritožnica utemeljeno uveljavlja, da je z ugotovitvijo obstoja služnosti za potrebe gospodarjenja z gozdom v pretežnem delu uspela. Ustreznejša je zato razporeditev stroškov v deležu 75 : 25.
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00087595
Konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok (Haaška konvencija) člen 1, 3. DZ člen 157, 157/1. ZIZ člen 278, 278/2.
zahteva za vrnitev otroka - nezakonito odpeljan otrok - pristojnost v sporu z mednarodnim elementom - vrnitev otroka v državo izvora - sprememba sklepa - predlog za obnovo postopka - dovoljenost predloga za obnovo postopka - okoliščine, nastale po izdaji prejšnje odločbe - zavrženje predloga za obnovo postopka - postopek po Haaški konvenciji o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok - uporaba Haaške konvencije - vrsta postopka - začasna ureditev stanja - spremenjene okoliščine - postopek zavarovanja - priglasitev intervencije - pravnomočno zaključen postopek
Z odločitvijo sodišča v postopku po Haaški konvenciji se zgolj vzpostavlja stanje, ki je bilo porušeno s tem, ko je eden od staršev otroka odpeljal iz kraja običajnega prebivališča. Gre za začasno ureditev, ki naj le zavaruje nemoteno izvedbo postopka, v katerem bo odločeno tudi o pravicah in obveznostih staršev do otroka. S to odločitvijo se ne ureja razmerij med starši in otroki, na kar se nanašajo določbe DZ.
Neutemeljen je tudi očitek o zmotni uporabi določb ZIZ in premajhni zadržanosti pri presoji predpostavk za izdajo (urejevalne) začasne odredbe. Izdana začasna odredba temelji na določbah 272. člena ZIZ, po katerih sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek) in če verjetno izkaže nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prva alineja drugega odstavka) ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka). Sodišče je verjetno izkazanost teh predpostavk ugotovilo, poleg tega pa tudi, da izdana začasna odredba v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka ne bo onemogočala vzpostavitve prvotnega stanja.