Pritrditi je sicer pritožbeni graji, da podlaga za podaljšanje ukrepa prepovedi približevanja ne more biti obstoj kazenskega postopka zoper nasprotnega udeleženca zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini, ki je še v teku. Takšna odločitev je materialnopravno zmotna, saj okoliščina teka kazenskega postopka sama po sebi ne kaže na nadaljnjo ogroženost žrtve.
Nasprotni udeleženec je izrečene ukrepe kršil. Že ta okoliščina zadošča za podaljšanje ukrepa prepovedi približevanja v skladu s tretjim odstavkom 19. člena ZPND, saj kaže na to, da prvotno izrečeni ukrepi niso zalegli in sta predlagateljica ter njena hči še zmeraj ogroženi.
Tako prodajalec A. A. kot tožnik sta se zavedala, da je bil dogovor o prodaji z dne 1. 2. 2008 sklenjen brez upoštevanja pravil, ki veljajo za pravni promet s kmetijskimi zemljišči, pa tudi dejstva, da A. A. ni lastnik nepremičnine. Tožniku ni uspelo izkazati nikakršnega protipravnega ravnanja toženca, zato je bil zahtevek pravilno zavrnjen. Tožnik bi ga moral, če je za sporno parcelo res plačal kupnino, uveljavljati zoper drugo osebo.
Ni podlage za izrek predlaganih ukrepov po 19. členu ZPND, saj ni izkazana takšna intenziteta ogroženosti otroka, ki bi utemeljevala popolno prekinitev stikov med nasprotnim udeležencem in sinom. Ukrep omejitve stikov dečku nudi zadostno varstvo.
Izostanka postulacijske sposobnosti s pozivom na podlagi 108. člena ZPP ni mogoče sanirati. To je pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. Gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Razloge zanj je VSRS pojasnilo v zadevah II Ips 3/2007, II Ips 321/2007 ter II Ips 576/2007, kasneje pa jih povzemalo tudi v drugih odločbah.
Pritožbeno sodišče glede na pridobljena pojasnila Pošte Slovenije o vročanju predmetnih sodnih pisanj nima nobenega dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je bila tožencu tožba pravilno vročena s fikcijo vročitve. Ni namreč prav nobenega razloga, da bi sodišče podvomilo v navedbe Pošte Slovenije, da je bilo v predmetnem hišnem predalčniku na naslovu bivališča toženca puščeno tako obvestilo o poskusu vročitve kot tudi (po izteku roka za prevzem) samo pisanje s tožbo. Zgolj z navedbami, da je toženec zaposlen v podjetju X d.o.o. in da je večino časa odsoten s stalnega naslova ter navedbami o hipotetični možnosti, da je poštar obvestilo in pisanje s tožbo pustil v napačnem predalčniku, toženec ne more omajati pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje.
Idealni delež solastnine vsakokratnega lastnika posameznega dela stavbe na skupnih delih stavbe je enak razmerju med površino posameznega dela stavbe in skupno površino vseh posameznih delov stavbe. Izračun razmerja terja pravilna uporaba materialnega prava.
Toženka ni bila deležna bistvene storitve, ki naj bi jo s provizijo plačala, to je posredovanja oziroma prizadevanja najti pravno ali fizično osebo, ki se bo z njo pogajala za sklenitev pogodbe, niti drugih posredniških storitev, saj so bile le-te opravljene po naročilu prodajalca. Spodbujanje ali siljenje v sklenitev posredniške pogodbe kupca, ki v stik z nepremičninsko družbo pride z že izoblikovanim konkretnim povpraševanjem po določeni nepremičnini, je v nasprotju s Kodeksom dobrih poslovnih običajev v prometu z nepremičninami. Podlaga za sklenitev posredniške pogodbe je bila nemoralna in s tem nedopustna in nična.
Pritožba ima prav, ko izpostavlja, da se vprašanje za prehodno odločanje, ki ga je VSRS zastavilo SEU, nanaša le na denarni zahtevek na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, zato ni bilo nobene podlage za prekinitev postopka tudi glede tistega dela, ki se nanaša na nedenarni zahtevek (ugotovitev ničnosti spornih pogodb in posledično vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja), ker vprašanj v zvezi s temi zahtevki predhodno vprašanje VSRS ne naslavlja.