veljavnost oporoke - vračunanje daril v nujni delež - napačna napotitev na pravdo - dedna odpravljenost - dokazno breme
Pravilno pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo izpodbijanega sklepa. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je tudi preuranjena. Nujni dedič je namreč na zapuščinski obravnavi jasno izrazil zahtevo po uveljavitvi nujnega deleža (40. člen ZD). Na oporočnem dediču pa je trditveno in dokazno breme, da je nujni dedič že prejel svoj nujni delež. Smiselno oporočna dedinja zahteva vračunanje daril, ki jih je prejel pritožnik v njegov dedni delež po 58. členu ZD.
ZD člen 1. ZEPEP člen 13, 15. ZEISZ člen 1, 5. Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4, 14, 17. ZPP člen 105, 105/3, 105b, 105b/1, 105/b/2, 108, 324, 343, 343/1.
V 17. členu Uredbe je določeno, da če pred sodišči različnih držav članic tečejo postopki z istim zahtevkom med istima strankama, vsa sodišča razen tistega, ki je prvo začelo postopek, po uradni dolžnosti prekinejo postopek, vse dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek. To pravilo o litispendenci se uporabi, če je/bo isti primer dedovanja (oz. postopek z istim zahtevkom) predložen različnim sodiščem v različnih državah članicah. Na njegovi podlagi se nato določi, katero sodišče bo dejansko obravnavalo dedovanje. Ob nesporni ugotovitvi, da je hrvaško sodišče odločalo le o dedovanju zapustnikovega premoženja na Hrvaškem, in je bil tam postopek opravljen le v zvezi z zahtevkom glede premoženja na Hrvaškem, ki se je tudi že pravnomočno zaključil, medtem ko je bil pred slovenskim sodiščem uveden postopek glede zapustnikovega (ne)premičnega premoženja v Sloveniji, ni mogoče (več) govoriti o litispendenci (ki bi bila ovira za odločanje o premoženju pred slovenskim sodiščem), saj je postopek pred hrvaškim sodiščem končan.
Prav tako je ravnalo prav, ko je na pot pravde napotilo oporočno dedinjo, saj je na njej trditveno in dokazno breme, da je živela z zapustnikom in s svojim prispevkom (vlaganji) prispevala k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja, zaradi česar ima pravico do izločitve določenega dela iz zapuščine na podlagi 32. člena ZD. Pritožbena zavzemanja, da bi bilo treba na pot pravde napotiti zakonitega dediča, so torej neutemeljena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GRADBENIŠTVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00087737
ZPP člen 70, 214, 214/1, 214/2, 244, 244/4, 246, 247, 252, 252/1, 254, 254/2. OZ člen 468, 468/1, 639, 639/3.
izdelava fasade - napake gradbenih del - pravočasno uveljavljanje napak - sanacija napak - odprava napak - obseg del - obstoj napak - pošteno sojenje - izvedba dokaza z izvedencem - zaslišanje izvedenca - vprašanja izvedencu - izločitev izvedenca - fotografije kot dokaz - neobrazložen ugovor - priznana dejstva - ogled - izvedensko mnenje izven pravde kot del trditvenega gradiva stranke - strokovni standardi
Namen vprašanj, ki jih je sodišče ob zaslišanju postavilo izvedencu, je bil odpraviti nejasnosti ter pomanjkljivosti pisno izdelanega mnenja, ne pa, kot zapiše toženka v pritožbi, "zapeljati" izvedenca k določenim odgovorom. Drugače kot s postavitvijo konkretnih vprašanj konkretnega odgovora ni mogoče dobiti, zato sodišču prve stopnje v tem pogledu ni mogoče očitati do toženke nepošteno vodenega postopka. Seveda pa podlage za to ne more pomeniti niti dejstvo, da dodatna pojasnila izvedenca niso bila v korist toženke.
Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da je imelo opravljeno delo toženke napake in katere, primarno oprlo na dejstvo, da toženka navedbam tožnikov, v katerih sta napake konkretno opisala, jih podkrepila s fotografijami, opisala njihovo naravo in vzroke za nastanek, ni obrazloženo ugovarjala. Po drugem odstavku 214. člena ZPP se namreč dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana.
Drži, da ogled (s strani toženke) izdelane fasade ni bil mogoč, saj je bila ta že pred vložitvijo tožbe sanirana. Drži posledično tudi to, da izvedenec napak ni mogel zaznati neposredno. Vendar pa to ne pomeni, da izvedenskega mnenja ni mogel ali smel podati. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je zaslišanje izvedenca pokazalo, da je za izdelavo mnenja oziroma za odgovor na zastavljena vprašanja zadostovalo obsežno slikovno gradivo.
Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov niti o ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila sanacija tako po obsegu kot stroškovno primerna in izvedena skladno s strokovnimi standardi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00087712
OZ člen 190. DZ člen 192. ZPP člen 443, 443/1, 454, 454/1.
neupravičena obogatitev - dvakratno plačilo dolga - preživnina za otroka - plačilo preživnine za otroka - polnoleten otrok - način plačila preživnine - sporazum o preživnini - narok v sporih majhne vrednosti
Oče je svojo obveznost izpolnil z nakazili preživnine neposredno polnoletnemu otroku. S tem je svojo obveznost veljavno izpolnil, zato poznejša izvršba za iste zneske, ki so bili nakazani na toženkin račun, odpira podlago za neupravičeno obogatitev.
preprečevanje nasilja v družini - postopek po ZPND - zavrnitev predloga - stroškovno breme - odločitev o stroških postopka - odločanje o stroških po prostem preudarku - upoštevanje vseh okoliščin primera - namen postopka - krivdno povzročeni stroški postopka - nepotrebni stroški - odmera pritožbenih stroškov
Med krivdno povzročene stroške po stališčih sodne prakse sodijo tudi stroški izjalovljenega postopka, ki za udeležence ni prinesel nikakršne vsebinske pravne kvalitete in so bili torej stroški povzročeni po nepotrebnem.
Pravilo o uporabi prostega preudarka pri odločitvi o stroških postopka (je izjema od splošnega pravila, ki velja v nepravdnih postopkih in) omogoča tako upoštevanje okoliščin na strani žrtve kot tudi varovanje nasprotnih udeležencev pred sodnimi postopki, ki bi jih predlagatelji začeli iz drugih (nesprejemljivih) razlogov in ne zaradi iskanja varnosti in zaščite.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00088762
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4, 4/2. URS člen 33, 160, 160/1, 160/1-6. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 21, 21/1. ZVPot člen 1, 22, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1, 24/1-4. OZ člen 88, 88/1.
Če je ničen glavni pogodbeni pogoj, je v skladu z ustaljeno sodno prakso nična celotna pogodba. S pogodbo je bila dogovorjena obrestna mera iz 12-mesečnega LIBOR-ja in obrestne marže 1,45 % letno, kar pomeni, da je bila dogovorjena spremenljiva obrestna mera, saj se vrednost LIBOR-ja spreminja. Če bi za obrestno mero po ugotovitvi ničnosti valutne klavzule vzeli obrestno mero, kakršna je bila določena ob sklenitvi sporne pogodbe (skupna obrestna mera po pogodbi je 4,40 % letno), bi dogovorjeno spremenljivo obrestno mero spremenili v fiksno, to pa posega v pogodbena določila. Pogodba se tako ne bi izvajala brez ničnih določil, ampak z drugačnim obrestovanjem od dogovorjenega s pogodbo, kar pa seveda pomeni, da pogodba ne more obstati brez ničnega določila.
ZIZ člen 23, 191, 191/2, 197. OZ člen 255, 255/3, 256, 256/3, 257, 378. ZPP člen 184, 184/2, 185.
paulijanska tožba (actio pauliana) - dolg - plačilo neobstoječega dolga - izvršilni postopek - zloraba postopka - izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - objektivni pogoj izpodbijanja - subjektivni pogoj izpodbijanja - neodplačno razpolaganje dolžnika - sprememba tožbe - oblika tožbenega zahtevka - oblikovalni in dajatveni zahtevek - pravni interes - zapadla terjatev - zakonske zamudne obresti - izvršilni naslov
V tej zadevi je odločilno: da toženka v izvršbi izterjuje neobstoječ dolg, oziroma da je do pravnomočnega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine prišlo zaradi zlorabe formaliziranega postopka izvršbe. Ker toženkino ravnanje (in ravnanje tožničinega dolžnika) na podlagi pravil izvršilnega postopka ni bilo sankcionirano, je treba tožničin pravni položaj varovati s paulijansko tožbo.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - naloge skrbnika - dolžnosti skrbnika - upravljanje premoženja - razpolaganje s premoženjem - soglasje Centra za socialno delo (CSD) - zakonska ureditev
Skrbnik nasprotuje zakonski ureditvi, ki določa skrbniku obveznosti, ko gre za zgoraj navedene primere, česar pa seveda ne more uspešno uveljavljati v pritožbi zoper sklep o postavitvi osebe pod skrbništvo in določitvi skrbnika.
odvzem denarja ali premoženja nezakonitega izvora - premoženje nezakonitega izvora - finančna preiskava - kataloško kaznivo dejanje - kaznivo dejanje izsiljevanja - začasno zavarovanje odvzema premoženja nezakonitega izvora - celovita dokazna ocena - navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena - nedovoljena pritožbena novota - neprerekana dejstva - materialno trditveno in dokazno breme - zahteva za oceno ustavnosti določb zakona - enako varstvo pravic - pravica do sodnega varstva
Tožencu je bila zasežena tudi gotovina tretjih oseb. Kljub skupnemu zasegu je ohranila samostojen položaj. Ker jo je mogoče ločiti od premoženja (denarnih sredstev), za katera toženec ni uspel dokazati zakonitega izvora, je odločitev, da se (zaseženo) premoženje tretjih oseb ne odvzame, sprejeta ob pravilni uporabi prvega in drugega odstavka 4. člena ZOPNI.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00087844
ZVPot člen 22, 23, 23/2, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4. ZPotK člen 7, 21, 21/3. OZ člen 5, 6, 6/2, 88, 88/1. ZPP člen 154, 154/2, 158, 158/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah preambula 16.
varstvo potrošnikov - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - neposredna uporaba direktive - lojalna razlaga nacionalnega prava - hipotekarna kreditna pogodba v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - (ne)veljavnost pogodb - ničnost kreditne pogodbe - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - izbrisna tožba - protipravno ravnanje banke - sklenitvena pogodbena faza - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - seznanitev s pogoji - efektivna obrestna mera - dolžna profesionalna skrbnost - profesionalna skrbnost poslovnofinančne stroke - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - devizna (valutna) klavzula - tuja valuta denarne obveznosti - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - sprememba valute - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - spremembe valutnih tečajev - menjalni tečaj - kreditno tveganje - načelo skrbnosti dobrega strokovnjaka - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke - jasnost pogodbenih določil - nedoločen pravni pojem - pravni standard - nepošten pogodbeni pogoj - opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev - alternativnost pogojev - namenska razlaga zakona - jezikovna razlaga zakona - zgodovinska razlaga - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - neugodne posledice - notar - predčasno plačilo vseh obrokov kredita - konverzija - transformacija dolžnega zneska v domačo valuto - sodna praksa SEU
Sama prisotnost notarja v postopku sklenitve kreditne pogodbe še nič ne pomeni, saj je bilo v dokaznem postopku prepričljivo ugotovljeno, da tožnica ni bila poučena o dejanskem obsegu valutnega tveganja in potencialnih znatnih sprememb menjalnih tečajev ter da pogodbeno razmerje prinaša tveganja, ki jih bo v primeru velikega znižanja domače valute morda težko nosila. Trditev, da je slovenski potrošnik bolj poučen od povprečnega potrošnika glede mehanizma konverzije valut in učinek valutnih sprememb, ker se je skozi zgodovino pogosto srečeval z menjavo valut (YUD, DEM, ATS, SIT, USD, ITL, EUR), je presplošna, da bi pritožbeno sodišče odgovarjalo nanjo. Ni nobenega razumnega razloga, zakaj bi bil slovenski potrošnik zaradi srečanja z različnimi valutami bolj usposobljen za sklepanje kreditnih pogodb v tuji valuti. Končno pa tudi taka trditev ne razbremeni banke povsem konkretne pojasnilne dolžnosti.
Razlikovanje med nepravilno, pomanjkljivo ali zavajajočo pojasnilno dolžnostjo za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja po ZVPot ni pomembno.
Sodba VSRS v zadevi II Ips 8/2022 pomeni spremembo dotedanje sodne prakse. Začrtala je izhodišča tudi za nadaljnjo sodno prakso Vrhovnega sodišča, katere bistvo je v: 1) zaostreni vsebini pojasnilne dolžnosti, zlasti glede na konkretna pogodbena bremena v potrošnikovem življenju; 2) stališču, da so razlogi v štirih alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki utemeljujejo sklep o nepoštenosti pogodbenega pogoja, določeni alternativno, 3) razlikovanju med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani, ter 4) vzpostavljeni povezavi med pojasnilno dolžnostjo in nepoštenostjo pogodbenega pogoja, tako da izpolnjena pojasnilna dolžnost ni več njegova predpostavka, temveč njegov bistveni del.
sodna taksa - odmera sodne takse - višina sodne takse - sprememba vrednosti predmeta med postopkom - razširitev tožbenega zahtevka - umik tožbe - umik tožbe pred razpisom naroka za glavno obravnavo
Skladno s tarifno št. 1112 ZST-1 se višina sodne takse zniža na 1/3, če se postopek konča z umikom tožbe pred začetkom pripravljalnega naroka ali prvega naroka za glavno obravnavo, če se pripravljalni narok ne opravi. Pogoji za uporabo tarifne št. 1112 ZST-1 niso podani. Za njeno uporabo je namreč bistveno, da do umika tožbe pride pred izvedbo naroka, kar se v predmetni zadevi ni zgodilo.
ZNP-1 člen 151. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-3. SPZ člen 3. URS člen 15, 15/3.
ureditev razmerja med skupnimi lastniki - bivša zakonca - nepremičnina kot skupna lastnina zakoncev - začasna odredba v nepravdnem postopku - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetno izkazana terjatev - pravica do souporabe nepremičnine - uporaba nepremičnine - izključna raba - dogovor o načinu uporabe stanovanja - prenehanje uporabe - samovoljno ravnanje - znatna premoženjska škoda - onemogočanje souporabe - preprečitev uporabe sile - pravdni standard sile - samopomoč - pravica do doma - restriktiven pristop pri izdaji regulacijske začasne odredbe - potrebnost izdaje začasne odredbe - konkretizacija pogojev za začasno odredbo
Pritožbeno sodišče ob upoštevanju, da ni sporno, da vsaj del nepremičnine predstavlja skupno premoženje obeh udeležencev, pritrjuje, da ravnanja nasprotne udeleženke ni mogoče označiti za samovoljnega. Verjetno je izkazano, da je bilo samovoljno ravnanje predlagatelja, ki je začel zaklepati vrata v drugo etažo, saj je s tem nasprotni udeleženki, še pred odločitvijo o obsegu in deležih na skupnem premoženju in pred njegovo delitvijo, poskusil onemogočiti nadaljnjo souporabo, ki je nikoli ni prostovoljno opustila.
Začasna ureditev spornega razmerja na način, ki se uveljavlja s predlogom, je sprejemljiva le tedaj, ko (kasnejše) sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena. V konkretnem primeru predlagatelj tega, zakaj kasnejša meritorna odločitev o sodišča o uporabi, le zato, ker bo nasprotna udeleženka v času do te odločitve (še naprej) souporablja drugo etažo, svojega namena ne bo dosegla, ne pojasni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00087985
ZCKR člen 6, 7, 7/2, 7/2-4, 7/2-5, 24. ZIZ člen 267, 272, 272/2, 272/2-2, 273.
varstvo potrošnikov po evropskem pravu - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - predlog za izdajo začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode - izrek denarne kazni - namen zavarovanja z začasno odredbo - enotna sodna praksa - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sisbon
Pritožbenim navedbam o hipotetično neugodnih posledicah za tožečo stranko in o tveganju nastanka težko nadomestljive škode zaradi vnašanja podatkov v centralni kreditni register SISBON ni mogoče slediti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00088105
ZVPot člen 23, 23/1, 24, 24/1. OZ člen 88, 88/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1.
SEU v nobeni od odločb, ki so bile v zvezi z Direktivo sprejete po uveljavitvi ZVPot in sklenitvi kreditne pogodbe, ni določilo, da bi njegova razlaga časovno učinkovala drugače kot za nazaj (ex tunc). Sklicevanje na relevantno sodno prakso SEU, ki je bila oblikovana po sklenitvi kreditne pogodbe, zato ne pomeni prepovedane retroaktivne uporabe prava.
Pritožbeno sodišče ne izključuje možnosti, da je bila poslovna politika tožene stranke usmerjena v to, da se potrošnikom predstavi tudi negativne vidike kreditov v tuji valuti in se jih opozori, da bodo ob neugodnih tečajnih spremembah morda težko plačevali obveznosti, če tudi sami ne bodo imeli prilivov v isti tuji valuti. Vendar pa toženka ni izkazala, da bi bila tovrstnih informacij deležna tudi tožnika.
Novejša in nadgrajena praksa je pojasnilno dolžnost banke pri sklepanju kreditov v tuji valuti razširila in zaostrila. Informacije, ki jih banka zagotovi potrošniku, morajo biti količinsko in kakovostno takšne, da iz njih jasno izhajajo vsaj naslednja sporočila: - da je možen znaten padec vrednosti domače valute in da je ta možnost realna; - da in kako bi v trajanju dolgoročnega kreditnega razmerja uresničenje takšne možnosti vplivalo na višino obroka in višino potrošnikove skupne pogodbene obveznosti v valuti, v kateri prejema prihodke, in - da bi lahko imelo uresničenje takšne možnosti zanj znatne in težko obvladljive ekonomske posledice.
Sodišče prve stopnje od toženke ni pričakovalo, da napoveduje gospodarske krize in bodoča gibanja tečajev, temveč da s tožnikoma deli informacije, za katere v pritožbi priznava, da jih je imela: da je CHF na nizki ravni; da so tveganja dviga njegove vrednosti glede na ročnost kredita realna; da je dvig lahko občuten in je toliko bolj verjeten glede na značaj CHF kot valute varnega zavetja, za katero je značilno, da se v času gospodarskih kriz (te so v tržnem gospodarstvu običajen in pričakovan cikličen pojav) njena vrednost poveča.
SEU se je večkrat izreklo, da je pogoj v zvezi z valutnim tveganjem opredeljen kot glavni predmet pogodbe in se v primeru njegove nepoštenosti ohranitev veljavnosti pogodbe ne zdi pravno mogoča oziroma se zdi negotova.
OZ člen 179, 179/1. KZ-1 člen 158, 158/1. ZPP člen 14.
razžalitev dobrega imena in časti - denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi kršitve dobrega imena in časti - nepremoženjska škoda - kaznivo dejanje razžalitve - pravnomočna kazenska obsodilna sodba - vezanost civilnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo - višina denarne odškodnine - negativna vrednostna sodba - individualizacija in objektivna pogojenost odškodnine
Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik zaradi spornega pisanja utrpel dovolj intenzivno pravno priznano nepremoženjsko škodo zaradi razžalitve dobrega imena in časti, ki upravičuje priznanje pravične denarne odškodnine. V dopisu mu namreč toženec očita storitev protipravnega dejanja, kar ima izrazito negativen pomen in izraža negativno vrednostno sodbo o tožniku, ki je po neprerekanih trditvah v lokalnem okolju spoštovana oseba, ki je v preteklosti zasedala družbeno odgovorne funkcije, je podjetnik, aktiven v lokalni politiki in v civilni iniciativi. Tudi v luči sicer nesporno slabih dolgoletnih odnosov med strankama je tak očitek brez dvoma povzročil konkretne negativne posledice v tožnikovi psihični sferi.
Obstoj predhodne obsodilne kazenske sodbe je odločilen le za presojo temelja (v smislu, ali je sodišče nanj vezano po 14. členu ZPP ali pa ga mora posebej ugotavljati v pravdnem postopku), medtem ko na samo višino odškodnine ne vpliva.
zakonito dedovanje - sklep o dedovanju - dodatni sklep o dedovanju - začasni skrbnik zapuščine - odgovornost dedičev za dolgove zapustnika - začasni zastopnik - obseg zapuščine - stroški pogreba in vzdrževanja groba
Morebitna odtujitev dela zapuščine s strani nekaterih od dedičev ne more biti podlaga za spremembo dednih deležev. Z navedbami, da so nekateri dediči po smrti zapustnika iz njegove hiše odtujili premičnine večje vrednosti, pritožnik nasprotuje ugotovljenemu obsegu zapuščine. Ker pa teh premičnin z ničemer ne opredeli, s predlaganimi dokazi pa manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti, dvoma v ugotovitve sodišča prve stopnje ne vzbudi. Če se bodo navedbe pritožnika izkazale za resnične in se bo naknadno ugotovilo, da je bil zapustnik ob smrti lastnik premoženja, ki ni vključeno v sklep o dedovanju, bo to premoženje lahko predmet dodatnega sklepa o dedovanju.
Neutemeljen je tudi očitek o zmotni uporabi določb ZIZ in premajhni zadržanosti pri presoji predpostavk za izdajo (urejevalne) začasne odredbe. Izdana začasna odredba temelji na določbah 272. člena ZIZ, po katerih sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek) in če verjetno izkaže nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prva alineja drugega odstavka) ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka). Sodišče je verjetno izkazanost teh predpostavk ugotovilo, poleg tega pa tudi, da izdana začasna odredba v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka ne bo onemogočala vzpostavitve prvotnega stanja.
vzpostavitev etažne lastnine - etažna lastnina v večstanovanjski stavbi - nedokončana etažna lastnina - posamezen del stavbe - kletni prostori kot posamezni deli stavbe - lastništvo posameznega dela stavbe - vknjižena lastninska pravica - predmet prodajne pogodbe - stanje v naravi - sprememba kvadrature prostorov - podatek o površini nepremičnine - ugotovljena površina - katastrski vpis
V obstoječa pravno urejena stanja - ko je etažna lastnina delno že urejena, ni pa še dokončana - sme sodišče, ki vzpostavlja etažno lastnino, poseči le, če je neskladje med evidentiranim stanjem in stanjem v naravi tako stopnjevano, da posamezni del stavbe sploh ne obstaja več.
ZPP člen 154, 154/2. SPZ člen 217, 217/2. ZTLR člen 54, 54/1.
priposestvovanje stvarne služnosti - ugotovitev obstoja stvarne služnosti hoje in voženj - potrebe gospodujočega zemljišča - namen uporabe služnostne poti - način uporabe stvari - odsotnost trditev - odmera stroškov postopka - uspeh strank v pravdi
Uporaba poti v dobi, potrebni za priposestvovanje (od 1996 do 2017), je dokazana le glede hoje in vožnje z osebnimi vozili in kmetijskimi stroji, namenjenimi sečnji in prevozu lesa.
Ključna je pravilna ugotovitev v sodbi, da je tožnica zatrjevala uporabo poti le za potrebe gozda. Navedb v zvezi z gospodarjenjem s travnikom in tem povezanim načinom uporabe sporne poti niti v tožbi niti do zaključka prvega naroka ni podala.
Glede na to, da je toženka nasprotovala obstoju kakršnekoli služnosti, pritožnica utemeljeno uveljavlja, da je z ugotovitvijo obstoja služnosti za potrebe gospodarjenja z gozdom v pretežnem delu uspela. Ustreznejša je zato razporeditev stroškov v deležu 75 : 25.