Tožnica lastninske pravice na zarubljenem govedu ni pridobila (1) niti sama z zavezovalnim pravnim poslom (ker goveda nikoli ni kupila), (2) niti preko zastopnika (ker pogodbeniki A. A. niso mogli sklepati, da deluje v tožničinem imenu - v času nakupov v potnih listih namreč kot imetnica goveda ni bila navedena tožnica, temveč A. A.), (3) niti, ker je bilo govedo skoteno na njeni kmetiji (ker krave, ki so to govedo povrgle, niso bile v njeni lasti). Ker tožnica ni dokazala, da je lastnica zarubljenega goveda, ne obstoji pravica, ki preprečuje izvršbo na njem.

Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da je o neznatni škodi mogoče govoriti tudi v primeru, ko gre za začasno odredbo, s katero se prepoveduje odtujevanje in obremenjevanje nepremičnine, kadar je ta že obremenjena. Tega sodišče prve stopnje ni presojalo, kot tudi ne upničine izrecne trditve o ne-nastanku kakršne koli škode za toženca. Poleg tega je sodišče prve stopnje prezrlo, da je upnica za primer, da bi sodišče ocenilo, da vseh navedenih pogojev ni ustrezno izkazala, ponudila varščino. Zaradi navedenih pomanjkljivosti je treba pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da se nasprotna udeleženka s svojim ravnanjem izogiba nastopu svoje obveznosti za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis predlagatelja. Zato je pravilna odločitev, da se v sodni depozit sprejme kupnina, ki jo je nasprotni udeleženki dolžan plačati predlagatelj. 

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta druga in šesta toženka v obdobju po začetku davčnih postopkov oziroma v času, ko je že obstajal davčni dolg družbe B. d. n. o., sklenila več pravnih poslov, s katerimi sta premoženje prenesla na svoji hčerki. Takšni prenosi premoženja na ožje družinske člane, ob hkratni neuspešnosti izvršbe zoper družbo in ob dejstvu, da osebno odgovorna družbenika za obveznosti družbe odgovarjata z vsem svojim premoženjem, tudi po presoji pritožbenega sodišča kažejo na realno nevarnost, da bi bila brez izdaje začasne odredbe uveljavitev terjatve tožeče stranke otežena ali celo onemogočena. Pritožbeni očitki, da bi morala biti objektivna nevarnost za uveljavitev nedenarne terjatve izkazana s konkretnimi že začetimi razpolagalnimi ravnanji (npr. z oglaševanjem ali drugimi prodajnimi aktivnostmi), niso utemeljeni, saj je pri nedenarni terjatvi predmet izpolnitve individualno določena stvar, zaradi česar je izvršba lahko onemogočena že z razpolaganjem s tem konkretnim predmetom. Prav zaradi te vezanosti na določen predmet je dokazni standard glede nevarnosti olajšan, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da obstaja realna in ne zgolj hipotetična nevarnost, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena ali precej otežena.

Ker primerjava med predlagano obliko zavarovanja in naravo nedenarne terjatve pokaže, da predlagana začasna odredba ni v medsebojni povezavi z nedenarno terjatvijo, ki po vsebini predstavlja ugotovitev obstoja služnostne pravice, s tako začasno odredbo ni mogoče doseči namena zavarovanja in je zato predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je predlagateljičin predlog zavrnilo, odločitev pa temelji na ugotovitvi, da je potreben celosten pristop k sanaciji kleti, sicer bi se na kletnem delu objekta še naprej povzročala škoda. Dela, ki so potrebna za delno sanacijo predlagateljičine kleti, pa so že vsebovana v sklepu etažnih lastnikov.