ZPP člen 249.. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 40/2.
odmera nagrade izvedenca
Član izvedenskega organa se je opredelil do zapisov v izvornem mnenju, do kronologije obiskov tožnice pri osebni zdravnici ter podal pojasnila v zvezi s priloženim priporočilom in mnenjem zdravstvene komisije, s katerima do tedaj še ni razpolagal. Bistveno je, da je izvedenski organ po pozivu sodišča opravil dodatno nalogo, ki v osnovnem sklepu še ni bila zajeta (drugi odstavek 40. člena Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in tolmačih), zato je do dodatne nagrade tudi upravičen. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da naj se nagrada odmeri v nižjem znesku.
reintegracija - vrnitev delavca na delo - uveljavitev nedenarne terjatve
Ni pravilna interpretacija dolžnika, da je izpolnil obveznost poziva dolžnika nazaj na delo oziroma da je izterjevana terjatev prenehala iz razloga, ker dolžnik ni sprejel ponovne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 5. 2020 z istočasno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto. Dolžnik niti v ugovoru niti v pritožbi ni konkretno pojasnil, zakaj delovno mesto „Hidravličar – pomočnik“ po ponujeni novi pogodbi ustreza delovnemu mestu „Hidravličar – serviser“ po pogodbi o zaposlitvi.
ZZVZZ člen 19.. ZPIZ-2 člen 66, 66/1, 66/1-1.. ZVZD-1 člen 55, 55/2, 59, 78, 78-5.
vzrok začasne nezmožnosti za delo - samozaposlena oseba - kmet - prijava poškodbe pri delu
Tožniku ni uspelo dokazati, da je do poškodbe prišlo v vzročni zvezi z opravljanjem dela oziroma dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan. Že sodišče prve stopnje utemeljeno poudarja, da gre v primeru tožnika za samozaposleno osebo, kar pomeni, da je bil sam dolžan poskrbeti tako za prijavo poškodbe pri delu kot tudi o morebitno nastali poškodbi pri delu obvestiti inšpektorja za delo, pa tudi osebno zdravnico.
ZPP člen 29. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 1, 8, 25, 25/1, 26, 26/1, 35.
spor z mednarodnim elementom - ugovor o nepristojnosti - pravočasnost ugovora - Uredba 1215/2012 (Bruselj I bis) - dogovor o pristojnosti tujega sodišča - privolitev pravdne stranke v pristojnost slovenskega sodišča - izvršba na podlagi verodostojne listine - ugovor zoper sklep o izvršbi - predložitev dokazil - razlaga pogodbe - začasna odredba
Skladno s sodno prakso Sodišča EU mora tožena stranka ugovarjati mednarodni pristojnosti ob prvi priložnosti, ki jo dopuščajo nacionalna pravila države članice EU, pred katero poteka postopek. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da lahko tožena stranka v primeru, ko se postopek začne kot izvršba na podlagi verodostojne listine, ugovor o nepristojnosti slovenskega sodišča uveljavlja najkasneje v ugovoru zoper sklep o izvršbi, v nasprotnem primeru se šteje, da je privolila v pristojnost slovenskega sodišča.
ZST-1 člen 11, 11/1, 11/6. ZBPP člen 13, 13/1, 13/2, 14, 14/1. ZUPJS člen 10, 10/1, 10/1-2. ZSVarPre člen 8, 26.
oprostitev plačila sodne takse - pogoji za oprostitev plačila sodne takse - premoženjsko stanje prosilca - upravičenec do brezplačne pravne pomoči - družinski člani - upoštevanje družinskih članov - dolžnost preživljanja mladoletnega otroka - preživninska obveznost - dohodkovni cenzus - mesečni povprečni dohodek na člana družine - dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka
ZUPJS v prvem odstavku 10. člena določa, da se poleg vlagatelja pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo zakonec in otroci, ki jih je prosilec dolžan preživljati po zakonu. Glede na podatke spisa sta to mladoletna otroka, ki sicer pri tožniku ne živita, kar pa na njegovo zakonsko dolžnost preživljanja mladoletnih otrok ne vpliva. Pri izračunu, ali tožnik prejema dohodke, ki presegajo dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, je treba upoštevati tudi tožnikovo preživninsko obveznost do dveh mladoletnih otrok.
ZPP člen 5, 253, 254, 254/3.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 25, 25-1.. ZZVZZ člen 23, 26, 27.
povračilo stroškov zdravljenja v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja v sloveniji - pravica do in iz obveznega zdravstvenega zavarovanja
Za sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja je značilno, da država z zakonom ureja katalog pravic, vendar v Sloveniji tipične košarice pravic nimamo. Ker ni sistemske ureditve posamezne pravice, ki bi bile določene popolno, ni mogoče govoriti o zaprtem katalogu vsebine dajatev zdravljenja. Le-te obsegajo vse znane ukrepe zdravljenja, ki so v skladu s sprejeto zdravstveno doktrino in kodeksom medicinske deontologije.
Sodišče je pravilno ocenilo, da gre za pravico iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in izčrpanost zdravljenja v Sloveniji. V slovenskem zdravstvenem sistemu tožnici ni bila omogočena enakovredna metoda zdravljenja zanjo. Tudi sodna praksa EU je že opozorila, da je potrebno pri presoji standarda vedno presojati, kaj standard predstavlja v mednarodni medicinski stroki, ne pa samo v točno določeni državi članici.
Za pritožbeno rešitev zadeve sta dejstvi, da pri tožniku zdravstvene storitve niso bile nujne in da so bile opravljene pri zasebnem zavodu v Sloveniji, kjer je moral tožnik sam nositi stroške opravljenih zdravstvenih storitev, odločilnega pomena. V takšnih okoliščinah namreč tožnik do povračila stroškov zdravstvenih storitev ni upravičen. V sodni praksi je bilo namreč že zavzeto stališče, da zavarovanec, ki zdravstvene storitve, ki niso nujne, uveljavlja v Sloveniji pri zasebniku in ne pri izvajalcu, ki bi bil vključen v javno zdravstveno mrežo, sam krije stroške storitev.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00061011
ZBan-1 člen 261e, 350a. URS člen 67. ZPSVIKOB člen 3, 3/1, 3/3, 9, 45. ZPP člen 205, 206, 206/1.
zavrnitev predloga za prekinitev postopka - plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost bank - Banka Slovenije - odločba o izrednih ukrepih - zakonitost odločbe - izbris obveznic - podrejene obveznice - pojasnilna dolžnost banke - neupravičena obogatitev - predhodno vprašanje - prekinitev pravdnega postopka zaradi vložitve pobude za oceno ustavnosti - prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča - tožba proti poslovnim bankam - ni predhodno vprašanje - neenotna sodna praksa
Ker je bil postopek zoper BS na podlagi sklepa Ustavnega sodišča U-I-4/2020 prekinjen, prvostopenjsko sodišče pritožbe tožnika (zoper sklep z dne 12. 2. 2020 o nepristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani za sojenje o zahtevku zoper BS) ni predložilo višjemu sodišču, tako da odločitev, da se postopek vodi le zoper poslovno banko, ni pravnomočna. Posledično so zaključki, ki jih prvostopenjsko sodišče utemeljuje z dejstvom, da postopek teče le še zoper poslovno banko, zmotni. Postopek še vedno teče tudi zoper BS, le prekinjen je. V zvezi s tem je pomembno tudi, da je Ustavno sodišče s sklepom U-I-27/20 sprejelo v obravnavo pobude prizadetih oseb za oceno ustavnosti več določb ZPSVIKOB, med drugim tudi določb, ki urejajo omejitev sodnega varstva na ugotavljanje odškodninske odgovornosti BS na podlagi 350.a člena ZBan-1 ter temu ustrezno ločitev pravd v začetih enotnih postopkih ter izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru.
Tožnik zatrjuje, da je vprašanje (ne)zakonitosti odločbe BS predhodno vprašanje za odločanje o utemeljenosti zahtevkov zoper poslovno banko in v zvezi s tem predlaga sodišču, naj pred Ustavnim sodiščem sproži postopek za razveljavitev ZPSVIKOB in 261.e člena ZBan-1L. Sodišče prve stopnje je navedlo zgolj, da postopek ne teče po ZPSVIKOB in da je o 261.e členu ZBan-1 Ustavno sodišče že odločilo. Ni se opredelilo do dejstva, da je Ustavno sodišče s sklepom U-I-4/20 začasno zadržalo izvajanje vseh določb ZPSVIKOB, torej tudi tretji odstavek 3. člena, ki izključuje uporabo ZPSVIKOB za tožbene zahtevke zoper poslovne banke. O tem, ali je odločitev o zahtevkih zoper drugo toženko odvisna od vprašanja (ne)zakonitosti Odločbe BS (predhodno vprašanje), izpodbijani sklep nima razlogov. Prav tako ne o veljavnosti oziroma uporabi 261.e člena ZBan-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00061177
KZ-1 člen 34, 211, 211/1, 211/3.. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
kaznivo dejanje goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - objektivni in subjektivni kriteriji - združitev - sostorilstvo - poskus kaznivega dejanja - nasprotja med izrekom in razlogi - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih
Pri inkriminaciji po tretjem odstavku 211. člena KZ-1 - združitev - stori temeljno obliko kaznivega dejanja dvoje ali več oseb, ki so se združile zato, da bi goljufale. Gre za dogovor dvoje ali več oseb pred storitvijo kaznivega dejanja, ki se mora nanašati na več storitev kaznivih dejanj, ne le na tisto, ki ga je storilo dvoje ali več oseb. Pri tej inkriminaciji je tako potrebno ugotoviti, ali so storilci pri izvrševanju kaznivega dejanja delovali kot sostorilci (objektivni kriterij združitve) in ali jih je povezoval tudi dogovor, da bodo izvršili več goljufij (subjektivni kriterij združitve). V obravnavani zadevi ta zakonski znak ni obrazložen v izpodbijani sodbi, pa bi glede na predmet očitka moral biti.
določitev stvarne pristojnosti - najemno razmerje - spor iz najemnega razmerja - stroški vzdrževanja - stroški obratovanja - območje, na katerem leži nepremičnina
Ne glede na vrednost spornega predmeta so okrajna sodišča pristojna, da sodijo o sporih iz najemnih in zakupnih razmerij.
ZVEtL-1 člen 17. SPZ člen 105, 105/3. SZ-1 člen 3, 3/3, 3/4.
vzpostavitev etažne lastnine - postopek za vzpostavitev etažne lastnine - zemljišče, na katerem stavba stoji - skupni del zgradbe - kletni prostori kot posamezni deli stavbe - izvedensko mnenje - dejanska uporaba - uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem - sklep presenečenja
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom skušalo situacijo uskladiti tako, da je kot lastnika kleti ugotovilo tisto osebo, ki je klet v času izdelave izvedenskega poročila in še prej tudi dejansko uporabljala. Vendar sodišče s to namero ni seznanilo udeležencev postopka, pa tudi iz izvedenskega poročila ni bilo razvidno, da bo sodišče tako ravnalo. Naneslo je, da so pritožniki v vmesnem času od prejema izvedenskega poročila do izdaje sklepa (ali pa vložitve pritožbe) preselili svoje stvari v kleteh tako, da so uskladili dejansko rabo kleti z zemljiškoknjižnim stanjem, kakršno je bilo, ko so še obstajali enotni posamezni deli.
Ker je bila tožniku invalidska pokojnina na temelju I. kategorije invalidnosti pravnomočno priznana od 1. 2. 2020 dalje, mu je v skladu s 3. odst. 48. člena ZPIZ-2G pravilno odmerjena v višini 37 % od pokojninske osnove.
postopek preizkusa terjatev - dopolnjen seznam preizkušenih terjatev - pravni interes za vložitev ugovora - izrek sklepa o preizkusu terjatev - napotitev na pravdo - prerekanje ločitvene pravice - ločitvena pravica nastala na podlagi izvršilnega naslova
Namen ugovora proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev je saniranje morebitnih napak glede upoštevanja ugovora proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev ali ugovora o prerekanju terjatev.
Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je o napotitvi odločal kar upravitelj namesto sodišča. V skladu s tretjim odstavkom 61. člena ZFPPIPP se mora upravitelj o pravočasno prijavljenih terjatvah izreči tako, da sodišču predloži seznam. Po določilu tretjega odstavka 69. člena ZFPPIPP sodišče v izreku sklepa o preizkusu terjatev svoje odločitve oblikuje tako, da navede končni seznam preizkušenih terjatev, ki je sestavni del tega sklepa. Sodišče mora v rokih iz 1. in 2. točke četrtega odstavka 69. člena ZFPPIPP sprejeti sklep o preizkusu terjatev in o tem obvestiti upravitelja, upravitelj pa nato v treh delovnih dneh predloži končni seznam preizkušenih terjatev, ki ga sodišče objavi skupaj s sklepom o preizkusu terjatev tako, da končni seznam postane sestavni del izreka tega sklepa.
Če je terjatev oziroma ločitvena pravica prerekana v stečajnem postopku, o obstoju oziroma neobstoju slednjih odloča pravdno sodišče. Predmet preizkusa terjatev je zgolj odločitev o tem, kdo mora v drugem postopku uveljaviti zahtevek za ugotovitev obstoja ali neobstoja prerekane terjatve in ločitvene pravice.
Če pa je prerekana ločitvena pravica nastala z vpisom v zemljiško knjigo ali na podlagi izvršilnega naslova (kot v konkretnem primeru), pa prvi odstavek 305. člena napotuje na uporabo 308. člena ZFPPIPP, po katerem mora ustrezno tožbo vložiti tisti, ki je prerekal ločitveno pravico. V tej situaciji zato ni pomembno, ali je prerekana tudi upnikova zavarovana terjatev, temelječa na izvršilnem naslovu.
predlog za prekinitev postopka - predlog za oceno ustavnosti - zahteva za izločitev sodnika
V postopku zavarovanja se praviloma načelo kontradiktornosti vzpostavi šele v ugovornem postopku. Tedaj že ima dolžnik možnost zahtevati izločitev sodnika. Če bo z zahtevo uspešen, situacijo rešuje drugi odstavek 74. člena ZPP:
sodna pristojnost - dogovor o pristojnosti - pristojnost slovenskega sodišča - pristojnost slovenskega sodišča za izdajo začasne odredbe v izvršilnem postopku - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Odstopljeni dolžnik (toženka) proti cesionarju (tožnici) uveljavlja ugovore, ki bi jih lahko uveljavljala (do takrat, ko je izvedela za odstop,) proti cedentu (prodajalcu). Takšen ugovor je tudi ugovor glede dogovorjene pristojnosti sodišča v Poreču. Presoja sodišča prve stopnje, da gre zaradi cesije za nekakšno novo, drugačno terjatev in da je zato ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča neutemeljen, je zmotna. Upoštevaje dogovor sodišče v Republiki Sloveniji ni pristojno odločati o tej zadevi.
KORPORACIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSM00060078
ZGD-1 člen 263, 263/5, 263/6. ZFPPIPP člen 14, 14/4, 14/4-2, 28, 30, 32, 34, 38, 44, 44/1, 44/2, 44/4. OZ člen 352, 352/1.
izvršilni naslov - sklep o preizkusu terjatev - odškodninska odgovornost člana poslovodstva - prezadolženost družbe - omejitev ali izključitev odgovornosti - navadna malomarnost - stečajni postopek - preuranjenost zahtevka
Enako velja za zaključke v točki 25 obrazložitve, ki so pravilni in zadostni, tako da je odločbo tudi v tem delu objektivno mogoče preizkusiti. Toženca neutemeljeno zatrjujeta, da sklep o preizkusu terjatev, upoštevajoč načelo subjektivnih meja pravnomočnosti, zanju ni izvršilni naslov, ker ni vzpostavil obveznosti tožencev do upnikov v stečaju tožnice. Dejstvo je, da se obstoj terjatve nanaša na razmerje med upnikom in dolžnikom (v dani situaciji med posameznim upnikom in tožnico) in ne na razmerje med tožnico in njenimi poslovodnimi organi. To pa pomeni, da v primeru pravnomočno ugotovljene terjatve (to velja tako za terjatev, ugotovljeno s pravnomočno sodbo ali pravnomočnim sklepom o preizkusu terjatev), ni dopusten ugovor tretjega (tudi odškodninsko odgovornega poslovodje), da terjatev po temelju ne obstoji. V tem kontekstu ni odveč pripomniti, da sodba zaradi ugotovitve obstoja prerekanih terjatev sodi v krog primerov, ko sodna odločba ne učinkuje zgolj med pravdnima strankama, ampak učinkuje na širši krog oseb. Gre za primer širjenja subjektivnih meja pravnomočnosti, ki je utemeljeno zato, ker gre za eno terjatev, o kateri je mogoče odločiti samo na en način. Če je bilo o obstoju določene terjatve do stečajnega dolžnika že odločeno, ni dopustno o tem ponovno voditi postopka (tako sklep VSL I Cpg 3/2011 z dne 7. 4. 2011). Pritožbeni očitek ni utemeljen. Soglašati je sicer treba s pritožbo, da za drugega toženca ne velja določba šestega odstavka 263. člena ZGD-1, ampak je treba zanj uporabiti določbo prvega odstavka 352. člena OZ. Prvi toženec, ki je bil zakoniti zastopnik tožnice, se poskuša s trditvijo, da je zgolj formalno zasedal funkcijo poslovodje, da ni o ničemer odločal, da je vse prepustil sinu, kar je pokazal dokazni postopek, neuspešno razbremeniti odgovornosti tako po ZGD-1, kot tudi po ZFPPIPP. Po stališču VSRS (sklep II Ips 60/2018 z dne 19. 7. 2018) za razbremenitev odgovornosti posameznega člana vodenja ni dovolj, da ta zatrjuje, da je bil pasiven in se z vodenjem družbe ni aktivno ukvarjal. Prav nasprotno. Dokazati mora, da je svoje naloge izpolnjeval in da je to počel vestno in pošteno oziroma, da kršitev ni mogel preprečiti. Po stališču VSRS za vzpostavitev odgovornosti poslovodje zadošča, da je imel slednji možnost vplivati na poslovanje družbe, pa tega (po lastni volji) ni izkoristil. Da prvi toženec te možnosti ni imel, v postopku ni bilo zatrjevano. Slednji je enostavno vse prepustil sinu, kar pa za razbremenitev njegove odgovornosti ne zadošča. Zaradi tega dodatni odgovori na očitke pritožbe v zvezi s protipravnostjo njegovega ravnanja (da se v postopku ni ugotavljala njegova dejanska vloga v družbi) niso potrebni. V tem kontekstu tako sodišče druge stopnje v celoti soglaša z razlogi izpodbijane sodbe v točki 77 obrazložitve. V skladu s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 morajo člani organov vodenja ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Kot merilo je predpisana skrbnost strokovnjaka, ki mora poznati pravila poslovodenja oziroma upravljanja gospodarskih subjektov. Opustitev zahtevane skrbnosti, ki vključuje tudi opustitev zahtevanih ukrepov (34. - 38. člen ZFPPIPP) in kršitev temeljnih obveznosti poslovodstva iz 28., 30. in 32. člena ZFPPIPP, pomeni kršitev, za katero se ob upoštevanju prvega in drugega odstavka 44. člena ZFPPIPP domneva, da je storjena z navadno malomarnostjo, če se ne dokaže hujša stopnja krivde (odločbi VSRS III Ips 9/2019 z dne 10. 5. 2019 in II Ips 60/2018 z dne 19. 7. 2018). Da bi smelo sodišče ugotavljati višjo stopnjo krivde, bi morala tožnica v tej smeri ponuditi ustrezno trditveno podlago. Kot se je v odločbi III Ips 29/2012 z dne 25. 3. 2014 izreklo že VSRS, lahko sodišče odloči o odškodninski odgovornosti članov poslovodstva po 42. členu ZFPPIPP in članom poslovodstva naloži v plačilo povrnitev škode še preden je v stečajnem postopku znana višina poplačila terjatev stečajnih upnikov iz stečajne mase.
MEDIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00059328
URS člen 15, 22, 35, 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10. OZ člen 147, 178, 183, 187. ZPP člen 2. Kodeks slovenskih novinarjev (2002) točka 3. Odvetniška tarifa (2015) člen 11, 11/3.
uresničevanje in omejevanje pravic - kolizija ustavno varovanih pravic - enako varstvo pravic - varstvo zasebnosti in osebnostnih pravic - pravica do osebnega dostojanstva - pravica do svobode izražanja - svoboda novinarskega izražanja - varstvo osebnostnih pravic - tehtanje pravic v koliziji - javni interes - presoja žaljivosti - povprečen bralec - negativna vrednostna sodba - okrnitev ugleda in dobrega imena pravne osebe - novinarska etika - dolžna skrbnost novinarja - preklic izjave - dobra vera - preverjanje informacije - svoboda tiska - objava sodbe ali popravka - demokratična družba - denarna odškodnina pravni osebi - kršitev osebnostne pravice - hude obtožbe - utemeljen razlog - nepremoženjska škoda - povrnitev nepremoženjske škode - pravična denarna odškodnina - pravica do obveščenosti - izjava o dejstvih - vrednostna sodba - komentar novinarja - odziv na predhodno ravnanje
Pri vrednotenju spornih izjav je v primerih kot je obravnavani (ki se nanašajo na svobodo novinarskega izražanja) pomembno izhodišče, razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami. Obstoj dejstev je namreč mogoče dokazovati, resničnosti vrednostnih sodb pa ne. Zahteva po dokazovanju slednjih bi pomenila kršitev svobode izražanja mnenj, ki je del pravice do svobode izražanja. Pri vrednostnih sodbah oziroma mnenjih zato za sorazmernost posega zadošča izkaz zadostne podlage v dejstvih (sufficient factual basis). Negativna vrednostna sodba je nedopustna le, če nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala, oziroma če gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje. Tudi, če sporna izjava vsebuje neresnična dejstva, še ne pomeni, da je posameznik izključen iz pravice do svobode izražanja, če je imel utemeljene razloge, da je verjel v resničnost tistega, kar je zapisal. Pri tem je treba presoditi, ali je novinar ravnal v dobri veri in skladu z novinarsko etiko ter profesionalno skrbnostjo.
Skladno s sodno prakso ESČP je treba pri presoji "utemeljenih razlogov verjeti v resničnost podatkov" upoštevati več okoliščin oziroma kriterijev za presojo skrbnosti. Tako je preverjanje informacij pri nasprotni strani odvisno od okoliščin posameznega primera, po mnenju pritožbenega sodišča predvsem od tega, ali so bile obtožbe predstavljene na razumno uravnotežen način in ali so bili na voljo drugi, zanesljivi viri ter kako hudi so bili očitki v izjavi (ali ta predstavlja razžalitev). Navedene kriterije je treba presojati predvsem v luči novinarjevega vedenja v času pisanja sporne izjave.
ZPP člen 108, 108/4. ZIZ člen 16a, 16a/1, 41, 41/2.
predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - identifikacijski podatek - nepopolne vloge
Ker upnik v roku, ki mu ga je določilo sodišče v sklepu, s katerim ga je pozvalo naj skladno z določbami prvega odstavka 16.a člena ZIZ ter prvega in drugega odstavka 41. člena ZIZ dopolni oziroma popravi predlog za dovolitev izvršbe, le-tega ni ustrezno dopolnil, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je upnikov predlog za izvršbo nepopoln, ker sodišče dolžnice ni moglo nedvoumno identificirati.
ponovna odmera starostne pokojnine - sorazmerni del starostne pokojnine - nadurno delo kot poseben delovni pogoj
Za izračun pokojninske osnove se dodatno upošteva le plača za opravljenih 25 nadur v letu 1990, plač za opravljeno nadurno delo iz ostalih let za obdobja od leta 1973 do 1991, ki jih je tožnik uveljavljal, da se mu upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove, pa ni mogoče upoštevati pri izračunu pokojninske osnove, ker nadurno delo ni bilo opredeljeno kot poseben delovni pogoj v skladu z 49. členom tedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 14/90 in 5/91).
obseg obrazložitve - fizična delitev nepremičnin - pripombe na izvedensko mnenje - fizična in civilna delitev - civilna delitev skupnega premoženja - materialno procesno vodstvo - pravica do poštenega sojenja
Nezadostno obrazložitev oziroma celo neobrazložitev pritožba očita glede zaključka sodišča, da ni mogoča fizična delitev. Kot navaja pritožba sama, je obseg obrazložitve oziroma obveznost sodišča, da navede natančne razloge za svojo odločitev, tudi skladno z judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice, odvisen od narave odločitve in okoliščin posameznega primera.