enako varstvo pravic - pravica do izjave - ugovor tretjega v izvršilnem postopku - pogoji in rok za ugovor - vročitev ugovora upniku v odgovor - izostanek odgovora na ugovor - sklep o ugovoru
Pri ravnanju strank v postopku se pričakuje in zahteva neka povprečna in osnovna skrbnost. To pa vključuje tudi, da stranke sodne pošiljke pregledajo in se na morebitne pozive tudi odzovejo. Ravno temu so namenjena tudi opozorila na sodnih pozivih. Upnik sam priznava, da je bil v sodni pošiljki tudi poziv sodišča z dne 14. 7. 2022 za odgovor na ugovor tretjega z ustreznim opozorilom na posledice, hkrati pa navaja, da je bila pošiljka obsežna in da je zato ob prejemu ni v celoti pregledal. Povprečno skrbno ravnanje stranke v takem primeru vključuje pričakovanje, da bo stranka sodno pošiljko odprla, pregledala in prebrala ter potem tudi ustrezno reagirala. Nikakor ni mogoče slediti pritožbi, da je bila zaradi obsežnosti listinske dokumentacije, ki mu je bila poslana, upniku odvzeta pravica do izjave. To ne drži – upnika je namreč sodišče pozvalo, da odgovori na ugovor in ga tudi opozorilo, kako bo postopalo, če na ugovor ne bo odgovoril. Da upnik ni pregledal dokumentacije, pa ni v sferi sodišča, ampak je bila takšna njegova odločitev, ki ne more predstavljati opravičljivega razloga za to, da upnik v zakonskem roku ni odgovoril na ugovor tretjega in da je to storil šele hkrati z obravnavano pritožbo.
Iz sklepa Ustavnega sodišča RS, Up-522/09, na katerega se sklicuje pritožnik, res izhaja, da se pogoj (ne)krivde za zamudo roka ali naroka presoja po subjektivnih okoliščinah zamudnika in da je zato treba ugotoviti, kakšne so osebne lastnosti in okoliščine na njegovi strani, in šele nato presoditi, ali mu je glede na to mogoče očitati, da je zakrivil zamudo.
Glede na konkretno ugotovljene okoliščine tega primera (glede na okoliščine zamudnika, kot tudi upoštevaje okoliščine vročanja sodne pošiljke) je vzrok za zamudo (nevložitev) ugovora v sferi pritožnika. Iz ravnanja upnika izhaja, da ne gre za prava neuko stranko, ki v sodnih postopkih nastopa sam, brez pooblaščenca in v njih vlaga obrazložena pisanja. Od takšne stranke se pričakuje skrbno ravnanje pri pregledu sodne pošiljke, na ta način pa bi upnik že ob vročitvi sodne pošiljke gotovo opazil poziv na odgovor na ugovor tretjega in ne šele takrat, ko mu je bil vročen sklep, s katerim je bilo ugodeno ugovoru tretjega. Vzrok bo upravičen, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma se lahko pripiše naključju, ki se ji je pripetilo. Po nobenem kriteriju ravnanja upnika ni mogoče šteti za naključje, ki se mu je pripetilo, prav tako pa (iz že pojasnjenega razloga) ni mogoče šteti, da vzroka ni upnik zakrivil sam. Opravičljivo zamudo mora povzročiti dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla predvidevati niti preprečiti, tak dogodek pa mora biti tudi nepričakovan, kar pomeni nenaden in nepredvidljiv.
ugovor tretjega - vročanje ugovora tretjega v odgovor upniku - upnikovo nasprotovanje ugovoru tretjega - obrazloženost ugovora tretjega - skupno premoženje zakoncev - skupna lastnina - razpolaganje s skupnim premoženjem - delitev skupnega premoženja zakoncev - solastnina zakonca - odlog izvršbe na predlog tretjega - načelo dispozitivnosti - izločitvena tožba - izločitvena pravda - stroški ugovora tretjega - soglasje upnika - soglasje dolžnika - pravni interes za odlog izvršbe
Po veljavni izvršilnopravni ureditvi so pooblastila izvršilnega sodišča v zvezi z ugovorom tretjega omejena, saj lahko sodišče v izvršilnem postopku ugovoru tretjega ugodi le, če mu upnik v zakonskem roku ne nasprotuje. V nasprotnem primeru pa mora sodišče ugovor tretjega nujno zavrniti, saj ZIZ nadaljnje odločanje o njegovi (ne)utemeljenosti pridržuje za pravdni postopek. Povedano še drugače, kakor hitro upnik ugovoru tretjega nasprotuje, mora le-tega izvršilno sodišče zavrniti in nima pravne podlage, da bi v takem položaju z dokaznim standardom prepričanja ugotavljalo njegovo materialnopravno utemeljenost.
Tretja je v obravnavani zadevi v svojem ugovoru in njegovi dopolnitvi dokazno podprto uveljavljala, da so konkretne nepremičnine (oziroma solastna deleža na dveh nepremičninah) skupno premoženje nje in njenega nekdanjega moža. Zato je predlagala, da se izvršba na navedene nepremičnine (v celoti) izreče za nedopustno. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tretja v ugovoru uveljavljala obstoj svoje pravice na konkretnih nepremičninah, ki preprečuje izvršbo. Z izvršbo je namreč dopustno poseči le na premoženje dolžnika in ne tudi na premoženje koga tretjega.
Odločitev zgolj o delni ugoditvi ugovoru tretje z materialnopravnega vidika sicer res ne upošteva značilnosti instituta skupnega premoženja zakoncev. Do delitve je namreč za skupno premoženje bistvenega pomena nerazdelen način pripadnosti premoženjskih (stvarnih in obligacijskih) pravic obema zakoncema. Če je predmet skupnega premoženja lastninska pravica na stvari, ta nastopa kot skupna lastnina zakoncev. Z določitvijo deležev na skupnem premoženju pa šele pride do „delitve“ skupne lastnine na način, da se na predmetu, ki sodi v skupno premoženje, ustanovi solastnina za prejšnja skupna lastnika. Medtem, ko vsak solastnik lahko samostojno razpolaga s svojim solastnim deležem, zakonec brez soglasja drugega zakonca ne more veljavno razpolagati s svojim nedoločenim deležem niti na posamezni stvari niti na premoženju. Vendar sodišče prve stopnje, procesno pravno gledano, druge možnosti kot zavrniti ugovor tretje glede drugega solastnega deleža do ½ na konkretnih nepremičninah, sploh ni imelo. Ob dejstvu, da je upnik ugovoru glede solastnega deleža do ½ na konkretnih nepremičninah ugovoru tretje nasprotoval, sodišče za ugoditev le-temu oziroma za ustavitev izvršbe tudi v tem delu ni imelo procesnopravne podlage.
Pri ugovoru tretjega je odločilno le razmerje med tretjim in upnikom, saj gre za položaj, ko tretji trdi, da je upnik predlagal izvršbo na določeno stvar, na kateri ima sam pravico, ki preprečuje izvršbo. Navedeno je razvidno tudi iz zakonske ureditve postopka z ugovorom tretjega, po kateri mora sodišče ugovor tretjega vročiti v odgovor le upniku in ne tudi dolžniku. Za odločitev o predlogu tretje za odlog izvršbe zato ni bistvena volja dolžnika oziroma (ne)obstoj njegovega soglasja s predlogom za odlog. Odločilno je, da je upnik z odlogom izvršbe v celoti soglašal, zato bi moralo sodišče skladno z načelom dispozitivnosti predlogu tretje glede ½ solastnega deleža konkretnih nepremičnin, glede katerih je bil ugovor zavrnjen, ugoditi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00060070
KZ-1 člen 310, 310/1. Zakon o kazenskem postopku (1948) člen 15, 18, 289, 329, 329/2.
kaznivo dejanje samovoljnosti - kršitev lastninske pravice - ureditev meje - ogled kraja - načelo proste presoje dokazov
Za presojo obstoja kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku člena 310 KZ-1 je ključna ugotovitev, ali si je storilec kaznivega dejanja vzel pravico, za katero misli, da mu pripada, torej, ali je podano njegovo objektivno prepričanje, da si jemlje pravico, ki mu pripada in da ima za tako ravnanje pravni naslov, s svojim ravnanjem pa obide z zakonom predpisano pot. Kazensko sodišče pa glede na takšno dikcijo navedene zakonske določbe v nasprotju s pritožbenim naziranjem ni zavezano k ugotavljanju sporne meje, temveč je dolžno ugotavljati na podlagi izvedenih dokazov le, ali je podano storilčevo prepričanje, da mu v določenem trenutku neka pravica, ki si jo lasti, tudi gre, kar je pravilno upoštevalo tudi prvo sodišče, ki se je pri ugotavljanju ključnih relevantnih dejstev, pomembnih za razsojo omejilo na ugotavljanje za to kaznivo dejanje pravno pomembnih dejstev, ki so bila nato tudi pomembna pri ureditvi meje, ko je bila v letu 2021 dosežena s sodno poravnavo s strani vseh udeleženih.
Bistveno za presojo obstoja očitanega kaznivega dejanja je čas poseka odkazanih dreves na sporni površini, to je v času od 16. 1. 2018 do 18. 1. 2018, zato samo dogajanje v zvezi s sporno površino, ki je bila kasneje definirana v nepravdnem postopku, ni relevantno dejstvo za presojo o tem, ali sta si obdolženca v konkretnem primeru vzela pravico, za katero sta mislila, da jima (v času od 16. 1. 2018 do 18. 1. 2018) pripada, brez, da sta glede na dogovor podan že 28. 2. 2017 počakala, da se zadeva po pravni poti uredi.
sklep o stranski intervenciji - pritožba - nedovoljenost posebne pritožbe - zavrženje pritožbe - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
ZPP v tretjem odstavku 200. člena določa, da zoper odločbo, s katero sodišče dopusti intervencijo, ni posebne pritožbe. To pomeni, da se sme sklep sodišča prve stopnje izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo.
obseg obrazložitve - fizična delitev nepremičnin - pripombe na izvedensko mnenje - fizična in civilna delitev - civilna delitev skupnega premoženja - materialno procesno vodstvo - pravica do poštenega sojenja
Nezadostno obrazložitev oziroma celo neobrazložitev pritožba očita glede zaključka sodišča, da ni mogoča fizična delitev. Kot navaja pritožba sama, je obseg obrazložitve oziroma obveznost sodišča, da navede natančne razloge za svojo odločitev, tudi skladno z judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice, odvisen od narave odločitve in okoliščin posameznega primera.
ZDR-1 člen 155.. ZObr člen 98c, 98c/2, 97f.. ZSSloV člen 3, 3/1, 3/1-9, 53, 53/2.. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 3, 3/1, 6, 6/2.
vojak - misija - dnevni počitek - premoženjska škoda - sklepčnost tožbe - zmotna uporaba materialnega prava - razveljavitev sodbe
Podobno kot velja za kršitev pravice do tedenskega počitka zgolj ugotovitev, da je v času pripravljenosti ali razporeditve v QRF (lahko) prihajalo do aktivacije, ne zadošča za ugotovitev, da je tožnik opravljal delo (in v kakšnem obsegu).
V istovrstnih sporih, v katerih so tožniki uveljavljali odškodnino za premoženjsko škodo za kršitev pogodbe zaradi več opravljenih ur dela na račun nezagotovljenega dnevnega počitka, je Vrhovno sodišče RS utemeljilo, da ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za (dejansko) opravljeno delo. V tem okviru pa je bistveno, koliko ur dela (več) je delavec - pripadnik Slovenske vojske opravil, česar sodišče prve stopnje doslej zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo.
izločitev iz zapuščine - izločitev v korist potomcev - prispevek potomca k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja - ocena povečanja vrednosti - vrednost vlaganj - prikrajšanje - pomoč zapustniku - zadostna trditvena podlaga - vrednotenje - življenjska skupnost - znatnejša pomoč
Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno izhaja, da je treba pri izračunu ohranitve oziroma povečanja vrednosti zapustnikovega premoženja oceniti, ali je premoženje zaradi potomčeve uporabe morda prikrajšano oziroma ali bi bilo to premoženje večje, če ga potomec ne bi (so)uporabljal. Ni pa pomembno, ali je potomec zaradi uporabe stvari obogaten. Za izločitveni zahtevek iz 32. člena ZD torej ni relevantna potomčeva korist, temveč morebitna manjvrednost zapustnikovega premoženja.
Glede na ugovorno trditveno podlago toženca je imelo prvostopenjsko sodišče pri tej postavki trojno nalogo: najprej je moralo ugotoviti, katera dela je tožnik sploh opravljal (1), sledila je materialnopravna presoja, katera izmed ugotovljenih del predstavljajo znatnejšo pomoč zapustnikovega potomca (2), nato pa bi še moralo ovrednotiti, ali ugotovljena količina dela ustreza predpostavljeni količini dela izvedenke (3), na podlagi katere se končno oceni še vrednost dela. Pritožba utemeljeno opozarja, da je izvedenka izhajala iz predpostavke, da so vsa zatrjevana dela tudi dokazana, kot tudi, da vsa zatrjevana dela predstavljajo znatnejšo pomoč potomca zapustniku. Naloga izvedenke ekonomske stroke je namreč bila, da (finančno) ovrednoti predpostavljeno količino dela. Ugotavljanje, katera dela in kolikšnem obsegu je tožnik opravljal, pa je bila naloga sodišča, ki mora ugotoviti, katera izmed zatrjevanih del so pravno upoštevna po 32. členu ZD, saj slednje predstavlja pravno vprašanje.
Sodišče je ugotovilo, da je tožnik prideloval krompir in plužil sneg. Iz obrazložitve ni razvidno, da bi tožnik opravljal še kakšna “druga kmetijska dela,” “vsakdanja opravila” na zapustnikovih nepremičninah in domači gostilni, ki jih je tožnik zatrjeval in izvedenka predpostavljala. Iz sodbe torej smiselno (implicitno) izhaja, da jih ni - ni pa v zvezi s tem jasne (eksplicitne) negacije. Vprašanje, ali je tožnik poleg ugotovljenih del, opravljal še kakšna druga domača opravila, je sicer dejansko vprašanje. Nadaljnja presoja, ali so (morebitna) ugotovljena dela upoštevna po 32. členu ZD, pa je pravno vprašanje. Kljub temu da jasne negacije glede preostalih kmetijskih del in domačih opravil ni (tj. je dejansko stanje v tem pogledu nepolno ugotovljeno), to ne predstavlja bistvene kršitve pravdnega postopka. Že iz trditev tožnika namreč izhaja, da z izjemo pridelave krompirja in odstranjevanje snega, preostala zatrjevana dela (vsakdanja kmetijska dela in opravila na zapustnikovih nepremičninah) predstavljajo običajno pomoč med starši in otroki. Torej četudi bi bila preostala zatrjevana dela ugotovljena, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne bi predstavljala znatne pomoči po 32. členu ZD. Ker ocena, ali potomčeva pomoč ustreza pomoči po 32. členu ZD, pomeni uporabo materialnega prava, pritožbeno sodišče dopolnjuje presojo prvostopenjskega sodišča na način, da iz dejstvenih ugotovitev prvostopenjskega sodišča in trditvene podlage tožnika izhaja, da je tožnik povečal oziroma ohranjal zapustnikovo premoženje v okviru kmetijskih del zgolj s pridelavo krompirja in čiščenjem snega, ne pa tudi s preostalimi zatrjevanimi kmetijskimi deli in vsakdanjimi opravili na očetovih nepremičninah.
Posamično vlaganje v prednikovo nepremičnino, ne da bi obstajala življenjska pridobitna skupnost med prednikom in potomcem, ne utemeljuje upravičenj po 32. členu ZD. Ker je pa je v obravnavani zadevi tožnik z izgradnjo mansarde kot rezultatu (oziroma v okviru) dejanske pridobitne skupnosti prispeval k povečanju očetovega premoženja, je tudi v tem delu upravičen do izločitvenega zahtevka.
S tem, ko je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo neto znesek, je posredno odločilo o obveznosti obračuna in plačila davkov ter prispevkov, ki v času odločanja o utemeljenosti zahtevka še ni nastala (VIII Ips 23/2019). Nastala bo, ko bo dolžnik (delodajalec, toženka) v korist upnika (delavca, tožnika) dejansko izvršil plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska (dohodka) z davki in prispevki v času izplačila (tretji odstavek 57. člena ZDavP-2, prvi odstavek 283. člena ZDavP-2). Tožbeni zahtevek glede davkov in prispevkov oziroma glede "neto" zneska je tako preuranjen in kot tak neutemeljen (311. člen ZPP).
DZ člen 7, 7/4, 8, 189, 190, 197, 197/1. ZPP člen 260, 262, 262/1, 262/2. ZNP-1 člen 6, 6/2.
zahtevek za znižanje preživnine - višina preživnine za otroka - sprememba potreb upravičenca ali zmožnosti zavezanca - sprememba višine preživnine - dokazna ocena razlogi o odločilnih dejstvih - neobrazložena odločba - zaslišanje zakonitega zastopnika - uporaba prisilnih ukrepov zoper stranko
V obrazložitvi izpodbijanega sklepa manjkajo konkretne ugotovitve ter zaključki sodišča prve stopnje o potrebah otroka in zmožnostih staršev - ne le z vidika, ali je (sploh) prišlo do spremembe potreb upravičenke in/ali zmožnosti staršev, na podlagi katerih je bila določena preživnina (v smislu prvega odstavka 197. člena DZ) – ampak tudi do kakšne spremembe relevantnih dejavnikov (iz 189. in 190. člena DZ) je prišlo.
Izročilna pogodba je pravni posel, na podlagi katerega izročitelj v breme svojega premoženja in v soglasju s svojimi nujnimi dediči prvega dednega reda enega ali več sopogodbenikov (izročiteljeve potomce ne glede na oddaljenost sorodstva z izročiteljem, lahko pa tudi izročiteljevega zakonca) neodplačno obogati. Interes pogodbenih strank, ki ga zasledujejo s sklenitvijo izročilne pogodbe, je v vnaprejšnji ureditvi dedno pravnih razmerij izročitelja in njegovih dedičev prvega reda. Pri izročitvi in razdelitvi vsega izročiteljevega premoženja je v njegovem interesu tudi zagotovitev dosmrtnega preživljanja zanj in za tiste, ki se pred izročitvijo preživljajo iz izročiteljevega premoženja. Izročitelj lahko zato zase ali za druge osebe pridrži posamezne pravice po 551. členu OZ. V tem primeru nastane med strankami dvostransko obligacijsko razmerje.
Prvotni namen izročilne pogodbe zagotovo ni bil v tem, da tožnik kmetijo izroči tretji osebi - skrbnici, ki bi na daljavo urejala dokumentacijo, kmetijo pa bi obdelovale in za tožnika skrbele tretje osebe, ki jih niti ne pozna (najeti pomočniki), če bi drugi toženec in njegova partnerka dejansko sledila pozivu na izselitev. Zaradi spremenjenih razmer, ki so sledile nesrečnemu dogodku prvega toženca, se je tožnikov pogodbeni namen popolnoma izjalovil, ker si od prvega toženca ni mogel več obetati pričakovane pomoči, oskrbe, nenazadnje tudi družbe, pogodba torej njegovemu pričakovanju ne ustreza več in bi bilo slednjo, takšno kot je, nepravično obdržati v veljavi. Izpolnjevanje samih obveznosti po izročilni pogodbi, če ni izrecno dogovorjeno drugače, ni strogo osebne narave. Za odločitev o razvezi predmetne pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin na podlagi 112. člena OZ je bistven predvsem sam namen sklenitve izročilne pogodbe, ali je tega po spremenjenih okoliščinah še vedno mogoče doseči ter ali dosega pričakovanja tožnika in standard pravičnosti. Glede na pravilno ugotovljen namen sklenitve pogodbe s strani sodišča prve stopnje, kateremu sledi tudi pritožbeno sodišče, pa je slednji, v konkretnem primeru dejansko popolnoma izjalovljen.
regulacijska začasna odredba - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - težko nadomestljiva škoda - restriktiven pristop - materialno procesno vodstvo - izročitev dokumentacije
Izdaja regulacijske začasne odredbe je omejena le na nujne in ustavno upravičene primere. Pojma grozeče nasilje in težko nadomestljiva škoda je treba razlagati omejevalno, kar ima za posledico strožjo zahtevo glede konkretizacije trditev o okoliščinah, s katerimi se utemeljuje obstoj pogoja.
Sodišče ni odpravljalo napake pri oblikovanju volje, ni dopolnjevalo razlogov ali nasprotij med izrekom in obrazložitvijo, temveč je zgolj saniralo pomoten izpad navedbe sodišča pri sicer povsem določno identificirani sodni odločbi.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi - dopustni pritožbeni razlog
V kolikor pritožnica s predmetnimi očitki želi preko le navidezno zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev poseči v ugotovljeno dejansko stanje, je treba k navedenemu še dodati, da gre v tem delu za nedopustne in neupoštevne očitke v smeri izpodbijanja dejanskega stanja. Očitek, da nezavrnitev računov ne pomeni, da so bili izdelki po spornih računih naročeni in dobavljeni, ni očitek zmotne uporabe materialnega prava, ampak gre za nedopusten in zato neupošteven očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (zmotne dokazne ocene).
ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba za zavarovanje koristi otrok - namestitev otroka v krizni center - ugovor zoper sklep o začasni odredbi - zavrnitev ugovora - izdaja začasne odredbe po uradni dolžnosti - namestitev otroka v rejniško družino - dovoljenost ugovora - možnost izjave - ugovor kot pritožba - pravni pouk - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - izjemen ukrep - nujni primeri
V skladu z določbo 273.b člena ZIZ, ki je pričel veljati 27. 3. 2021, ni dovoljen ugovor zoper sklep o začasni odredbi za varstvo koristi otrok, če je bila dolžniku dana možnost, da se glede predloga za izdajo začasne odredbe izjavi pred njeno izdajo. Udeleženci so pred izdajo izpodbijanega sklepa imeli možnost, da se izrečejo o razmerju, ki ga sklep ureja, zato je pritožbeno sodišče vlogo, naslovljeno kot pritožbo in ugovor, obravnavalo enotno kot pritožbo. Pravilen pa je tudi pravni pouk, ki napotuje na vložitev pritožbe v roku osmih dni od prejema pisnega odpravka sklepa.
Sodišče je pravilno uporabilo določbo 161. člena DZ. Ta zapoveduje izdajo začasne odredbe (že) v primerih verjetne izkazanosti otrokove ogroženosti. Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oz. verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju (drugi odstavek 157. člena DZ). Začasna odredba je izjemno sredstvo in sodišče jo izda (le) v nujnih primerih.
začetek postopka s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine - utemeljen ugovor - razveljavitev sklepa o izvršbi - postopek v sporu majhne vrednosti - dopolnitev tožbe po izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine - prekluzivni rok za vložitev vloge
Rok 8 dni za odgovor na vlogo tožeče stranke je zakonsko določen rok iz 452. člena ZPP, zato gre za nepodaljšljivi rok in ga ni mogoče primerjati z rokom, ki ga določi sodišče za popravo tožbe in zanj ne veljajo določbe 110. člena ZPP.
Naroka sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti, saj prvi odstavek 29. člena ZVEtL-1 določa, da sodišče opravi narok, kadar je po njegovem mnenju to smotrno.
Pritožnica z golim zanikanjem, da ni prejela obvestila o sodnem pisanju in predloga predlagateljev, ne vzbuja dvoma o pravilnosti ugotovitve, da je bilo obvestilo puščeno v hišnem predalčniku.
Sodobna sodna praksa oži doseg objektivne odgovornosti predvsem na stvari ali dejavnosti, ki same po sebi, manj pa glede na določene okoliščine, pomenijo povečano nevarnost.
Mokra in spolzka keramična tla ne predstavljajo nevarne stvari. Kadar stvar, ki sicer ni nevarna (suha tla), postane nevarna zaradi določenih okoliščin (mokra in spolzka tla), je treba ugotoviti, ali je podana krivdna odgovornost za nastop teh okoliščin.
Madež ni bil opazen, zato toženkinim zaposlenim ni mogoče očitati, da ga niso predhodno zaznali in pobrisali. Prav tako pritožnica z izseki izpovedi prič ne more izpodbiti dokazne ocene o ustrezni organizaciji čistilne službe.
podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - utemeljen sum - ponovitvena nevarnost - domneva nedolžnosti
Če je sodišče prve stopnje pri podaljšanju pripora upoštevalo tudi okoliščino, ki v obravnavani zadevi niti ni ključna, da je obdolženka še v drugem kazenskem postopku za istovrstno kaznivo dejanje, to ni v nasprotju z domnevo nedolžnosti, kot trdi pritožnik, saj s standardom verjetnosti, ki velja za utemeljen sum, sodišče presoja tudi ostala v zvezi z odreditvijo ali podaljšanjem pripora pravno pomembna dejstva.
Pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki je odplačna pogodba, ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatve. Zato ni pomembno, v kolikšnem času po sklenitvi pogodbe preživljanec umre, kakor tudi ne, da je v tem času potreboval skrb v manjšem obsegu, kot je bila dogovorjena, ali, da je lahko sam skrbel zase. Če preživljanec določene vrste skrbi, za katero se je preživljalec sicer zavezal nuditi, ni potreboval, to samo po sebi še ne pomeni, da je prišlo s sklenitvijo pogodbe do izigravanja drugih dedičev preživljanca. Ni pomembno trajanje izvrševanja pogodbe, kot tudi ne uresničitev potrebe po izpolnitvi obveznosti. Pogodbeni stranki ne moreta vedeti, kakšne bodo medsebojne obveznosti, saj je to odvisno od tega, kako hudo je preživljanec bolan ali obnemogel in koliko časa bo treba skrbeti zanj oziroma nuditi dogovorjene obveznosti. Okoliščina (četudi morebiti resnična), da je bila pokojna mati ves čas sposobna skrbeti zase in da tudi oče ni potreboval toženkine pomoči, še ne utemeljuje sklepa, da je bil nagib staršev in prve toženke ob sklepanju pogodb nedopusten.
Za sklepanje pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki je po naravi odplačna tvegana pogodba, ni bistveno, ali preživljanec v času sklepanja pogodbe nujno pomoč sploh potrebuje, pač pa je dovolj predpostavka preživljanca, da jo bo morebiti potreboval in njegova želja, da si to pomoč na način, kot si jo je zamislil, pridobi prav od osebe, ki ji zaupa, da bo obljubljeno pomoč tudi dejansko izpolnila.
Sodišče prve stopnje je v okviru vprašanja obstoja kavze (podlage) sklenjenih pogodb med drugim ugotavljalo, ali je toženka svoje obveznosti iz pogodbe izpolnjevala. Kavza pogodbe o dosmrtnem preživljanju je v vzajemnih izpolnitvah.
Samo bistvo pogodbe o dosmrtnem preživljanju je v njeni odplačnosti, kar pomeni, da je pogodbenima strankama jasno, da zaradi odplačne narave pogodbe premoženje, ki je predmet pogodbe, ne bo predmet dedovanja po pokojnima preživljancema. Želja po pomoči in preživljanju je v soglasju z namenom pogodbe, da bo preživljalec s smrtjo preživljancev pridobil njuno premoženje in to ne bo sodilo v njuno zapuščino (prim. 557. člen OZ), ostali dediči pa posledično ne bodo mogli uveljavljati nujnega deleža na tem premoženju.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00060829
URS člen 22, 155. ZPŠOIRSP člen 12, 12/1, 13. OZ člen 179. ZPP člen 7, 212, 216.
odškodninska odgovornost države - izbris iz evidence stalnega prebivalstva - odškodnina za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - pravična denarna odškodnina - duševne bolečine - izguba zaposlitve - izgubljeni dobiček - vzročna zveza - izguba pravice do denarne socialne pomoči - gladovna stavka - šolanje - odkup stanovanja po SZ - socialni transferji - aktivno iskanje zaposlitve - soprispevek oškodovanca k nastanku škode - obročno plačilo - omejitev teka zamudnih obresti - zahteva za oceno ustavnosti - odločba Ustavnega sodišča - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
Izguba zaposlitve druge tožnice, do katere je prišlo že pred izbrisom, in kasnejša brezposelnost nista v vzročni zvezi z izbrisom.
Odškodnino zaradi nemožnosti odkupa stanovanja, ki sta jo solidarno vtoževala prvi tožnik in druga tožnica, je sodišče pravilno zavrnilo, ker tožnika za odkup stanovanja nista izpolnjevala pogojev.
Prvega tožnika so policisti leta 2002 odpeljali v azilni dom, kasneje se je moral mesečno javljati na policijski postaji, izbris je doživljal kot hudo krivico, ob tem je doživljal nemoč, stisko in trpljenje, kasneje je tudi gladovno stavkal.