Vrhovno sodišče RS je v zvezi z revizijsko navedbo o upoštevanju dnevnega počitka kot "enovite pravice" obrazložilo, da odškodnina za škodo zaradi posega v pravico do dnevnega počitka ni avtomatična protivrednost plačila za 11 ur (dnevno), temveč je odvisna od vrste in obsega ugotovljene škode, ki jo je delavec utrpel zaradi posega v to pravico. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predmet obravnavanega spora premoženjska škoda, pri čemer pritožba zmotno vztraja, da je tožnik upravičen do odškodnine za premoženjsko škodo za vseh 11 ur dnevno, ne pa le za toliko ur, za kolikor je bil vsakokratni dnevni počitek zaradi opravljanja dela krajši od 11 ur.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 43, 43/1, 44, 45, 45/1, 45/1-3, 197, 197/1.. ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-5, 23c, 26.
zdraviliško zdravljenje - izpolnjevanje pogojev - izvedensko mnenje
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da v tej zadevi ni podano stanje po 45. členu POZZ. Iz prepričljivo podanega izvedenskega mnenja izhaja, da je pri tožnici šlo za težjo funkcionalno prizadetost prsno ledvene hrbtenice po spontanem osteoporotičnem kompresivnem zlomu 8. in 9. prsnega vretenca. Podan je torej zlom hrbtenice, prav tako tudi težja funkcionalna prizadetost, ki pa je popravljiva. Sodni izvedenec namreč ugotavlja, da bi bilo mogoče z individualno večtirno vodeno in usmerjeno fizikalno terapijo, ki jo izvajajo v zdraviliščih, brez dvoma bistveno izboljšati funkcijo prsno ledvene hrbtenice. S tem bi se izboljšala gibljivost, okrepile pa bi se tudi prsno ledvene in trebušne mišice ter zmanjšale bolečine. V tem primeru je podano stanje po 3. alineji 3. točke 45. člena POZZ, prav tako pa tudi stanje po določbi 44. člena POZZ, ki govori o pričakovani povrnitvi funkcionalnih sposobnosti.
OZ člen 299, 346, 364. ZPP člen 8, 154, 154/2, 155, 347, 347/5, 358, 358/1, 358/1-5.
pogodbena volja - avtonomija pogodbenih strank - novo sojenje - pritožbena obravnava - prosta presoja dokazov - sprememba prvostopne sodbe na drugi stopnji - zakonske zamudne obresti - pripoznava dolga - pooblastilno razmerje - dogovor o plačilu - pooblastilo odvetnika - sodba presenečenja - dokazna ocena - obličnost - zastaranje - pretrganje zastaranja
Ugotovljena ravnanja toženca so utemeljeno prepričala tožnika, da kljub neizpolnitvi obveznosti s strani toženca ni vložil tožbe, ker je utemeljeno menil, da sodno varstvo glede na sklenjen dogovor ni potrebno, ker je toženec izkazal, da je pripravljen izpolniti obveznost. S sklenitvijo dogovora je torej toženec terjatev pripoznal, zastaranje se je pretrgalo in je začelo teči znova.
vojak - misija - dnevni počitek - premoženjska škoda - denarna odškodnina - zmotna uporaba materialnega prava - odsotnost odločilnih razlogov - razveljavitev sodbe
Sodišče prve stopnje je odločitev o odškodnini v višini vsakokratnih 11 ur dnevnega počitka utemeljijo z obrazložitvijo, da pravica do dnevnega počitka predstavlja vsebinsko enovito pravico, ki je kršena že z vsakršnim posegom vanjo. Takšna presoja ni materialnopravno pravilna. V podobnih sporih (VIII Ips 8/2021, VIII Ips 45/2021), v katerih sta pripadnika, ki sta bila napotena na misijo v tujino, prav tako uveljavljala odškodnino za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbe zaradi več opravljenih ur dela (na račun nezagotovljenega dnevnega počitka), je Vrhovno sodišče RS obrazložilo, da za odločitev ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za dejansko opravljeno delo. V tem okviru je bistveno, koliko ur dela (več) je tožnik opravil, česar pa sodišče prve stopnje v obravnavanem sporu zaradi zmotnega materialnopravnega stališča o enoviti pravici ni ugotavljalo.
razlika v plači - efektivni delovni čas - pripravljenost za delo - Direktiva 2003/88/ES - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - razveljavitev sodbe
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik dogovorjen odzivni čas 15 minut po alarmu oziroma klicu. Iz obrazložitve Sodišča EU izhaja, da je treba čas pripravljenosti v celoti šteti za delovni čas po Direktivi 2003/88, če je rok, ki je delavcu naložen za vrnitev na delo, omejen na nekaj minut (Radiotelevizija C-344/19, točka 48). Po presoji pritožbenega sodišča je 15-minutni odzivni čas za tožnika gotovo predstavljal bistveno omejitev, saj je prejeti klic zahteval takojšen odhod na intervencijo, ne glede na to, kaj je pred tem počel. Tako kratek rok za vrnitev k opravljanju delovnih nalog pomeni objektivno in bistveno omejitev za tožnika, da v času pripravljenosti prosto razpolaga s svojim časom in načrtuje kakršnekoli, tudi kratkotrajne sprostitvene dejavnosti, česar ne ublaži relativno bližnja razdalja tožnikovega doma do objektov, na katerih je bila potrebna intervencija.
Skupaj z odzivnim časom je treba upoštevati tudi povprečno pogostost dejanskega dela, ki ga delavec običajno opravi v času pripravljenosti.
ZDR-1 člen 155.. ZObr člen 98c, 98c/2, 97f.. ZSSloV člen 3, 3/1, 3/1-9, 53, 53/2.. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 3, 3/1, 6, 6/2.
vojak - misija - dnevni počitek - premoženjska škoda - denarna odškodnina - nepopolno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava - razveljavitev sodbe
Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je bil tožniku dnevni počitek zagotovo vsaj delno (v določenem obsegu ur) omogočen. Sodišče prve stopnje je odločitev o odškodnini za vseh 11 ur dnevnega počitka v posameznem dnevu zmotno utemeljilo z obrazložitvijo, da pravica do dnevnega počitka predstavlja vsebinsko enovito pravico, ki je kršena že z vsakršnim posegom vanjo. V istovrstnih sporih, v katerih so tožniki uveljavljali odškodnino za premoženjsko škodo za kršitev pogodbe zaradi več opravljenih ur dela zaradi nezagotovljenega dnevnega počitka, je Vrhovno sodišče RS utemeljilo, da ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za (dejansko) opravljeno delo. V tem okviru pa je bistveno, koliko ur dela (več) je opravil, česar sodišče prve stopnje doslej zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo.
ZODPol člen 71, 71/1, 71/2, 71/6.. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 17.. ZSPJS člen 32.. KPJS člen 46.. Uredba o uporabi službenih mobilnih telefonov in storitvah mobilne telefonije v organih državne uprave (2006) člen 9.
razlika v plači - dodatek za stalno pripravljenost - policija - ustna odredba - pritožbena novota
Pritožba poudarja, da ZODPol v šestem odstavku 71. člena določa, da lahko pripravljenost za delo odredita generalni direktor policije in direktor policijske uprave ali osebe, ki jih pooblastita. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da tudi če tožniku v času, za katerega zahteva dodatek za pripravljenost za delo, niso bile izdane pisne odredbe o pripravljenosti s strani navedenih oseb, to ne preprečuje ugotavljanja dejanskih okoliščin o tem, ali je bil institut stalne pripravljenosti v praksi izvrševan. Tožnik je do dodatka za stalno pripravljenost upravičen, čeprav mu nadrejeni pisnih odredb niso izdali, saj mu je bila stalna pripravljenost s strani nadrejenih odrejena ustno; šlo je za večletno utečeno prakso dela.
Ker je sodišče (točka 6 izpodbijanega sklepa) vezano na opis dejanja in se oprava posameznih preiskovalnih dejanj lahko nanaša le na kazniva dejanja, ki jih predlaga pristojni tožilec in so v predlogu konkretno opisana, pri čemer opis kaznivega dejanja lahko predlaga le pristojni tožilec in sodišče v opis dejanja ne more posegati, in ker torej pritožnica svoje vloge ni dopolnila, kot ji je bilo naloženo in torej opis tudi po dopolnitvi ne vsebuje jasnega in konkretiziranega opisa kaznivega dejanja, je prvostopno sodišče ravnalo prav, ko je vlogo pritožnice A. A. kot nepopolno zavrglo. Ob tem pa so pravilni tudi zaključki prvostopnega sodišča v smeri, da v obravnavani zadevi pritožnica A. A. niti ni oškodovanka, saj je oškodovanka in torej oseba, ki ima edina pravico prevzeti pregon njena mama B. B., zato so pravilni tudi zaključki prvostopnega sodišča, da A. A. tudi ni upravičena tožilka. Glede na povedano in ker je predlagateljica A. A. v predlogu kot subsidiarno tožilko navedla sebe (točka 6 izpodbijanega sklepa), je bilo njeno vlogo tudi iz navedenega razloga potrebno zavreči.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 103, 103/1, 103/2, 129.. ZZVZZ člen 25, 25/2.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - nujno zdravljenje v tujini
Ob upoštevanju podanega izvedenskega mnenja je tudi po oceni pritožbenega sodišča zdravstveno stanje tožnika pogojevalo neodložljivo zdravstveno storitev, zaradi preprečitve nenadnega hudega poslabšanja zdravstvenega stanja v smislu drugega odstavka 25. člena ZZVZZ oziroma prvega in drugega odstavka 103. člena Pravil. Pritožbeno sodišče zato soglaša z odločitvijo sodišča, da je tožnik do povračila stroškov zdravljenja v tujini upravičen.
ZPSPP člen 28, 28-2. ZSPDSLS člen 62. ZDLGPE člen 34, 34/2. Pravilnik o izvajanju oprostitve ali delne oprostitve plačila najemnin zaradi omilitve posledic epidemije COVID-19 (2020) člen 9. SZ-1E člen 52. ZIUPOPDVE člen 117.
najemna pogodba - prenehanje najemnega razmerja za poslovni prostor - odstop od pogodbe - odstop od najemne pogodbe - oprostitev plačila najemnine - izpraznitev in izročitev poslovnega prostora - tožba na izpraznitev in izročitev nepremičnine - utemeljenost odstopa od pogodbe - interventna zakonodaja - COVID-19
Zmotno je prepričanje tožene stranke, da zaradi uveljavitve ZDLGPE že po samem zakonu ni nastala njena obveznost za plačilo najemnine za obdobje januar - junij 2020. Prvič zato, ker je bila možnost nezaračunavanja najemnine opredeljena le za čas trajanja epidemije, to je od 13. 3. 2020 do 31. 5. 2020 in ne za celotno obdobje. Drugič pa zato, ker nazaračunavanje najemnine ni bilo "avtomatsko" po zakonu, temveč je o tem odločal predstojnik upravljavca nepremičnine. Predstojnik je namreč skladno z določili 34. člena ZDLGPE moral v vsakem konkretnem primeru presojati, ali obstajajo predpisani razlogi, ki opravičujejo oprostitev plačila najemnine.
Na obveznost plačila najemnine za obdobje januar - junij 2020 uveljavitev ZIUPOPDVE ni vplivala. ZIUPOPDVE je namreč določal le ukrepe za omilitev posledic drugega vala epidemije, torej od 19. oktobra 2020 dalje in se ni nanašal na obdobje prvega vala epidemije.
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da v tem primeru za odločitev ali je utemeljen predlog za izpraznitev in izročitev poslovnega prostora, ni pravno odločilno, da je bila najemnina za obdobje januar - junij 2020 ob vložitvi predloga za izpraznitev in izročitev poslovnih prostorov poravnana. Pravno odločilno je stanje ob odstopu od pogodbe.
nepopolna tožba - poziv na dopolnitev tožbe - zavrženje tožbe kot nepopolne - pričetek teka roka
V tem kontekstu je treba najprej poudariti, da je bila tožnica na odpravo (takrat po oceni sodišča) nesklepčne tožbe že pozvana s sklepom z dne 5. 7. 2018. V vlogi z dne 4. 10. 2018 (prva vloga, ki jo je vložila po izdani citiranega sklepa) je glede zatrjevane škode le ponovila navedbe iz tožbe, k že podanim navedbam ničesar ni dodala. Tožbenih navedb v nakazani smeri tudi kasneje, vse do izdaje sklepa z dne 11. 3. 2022, ko je bila (po novem sodniku) pozvana na dopolnitev tožbe, s posledico njenega zavrženja, če pozivu sodišča ne bo sledila (četrti odstavek 108. člena ZPP), ni dopolnila. Prosila je za podaljšanje roka, sodišče prve stopnje je njeni prošnji ugodilo in ji rok za dopolnitev tožbe s sklepom z dne 19. 4. 2022 podaljšalo za 20 dni. Za tožnico je pritožbeno sporno dejstvo, da sodišče prve stopnje ni navedlo, kdaj začne tako podaljšan rok teči. Po oceni sodišča druge stopnje neutemeljeno. Tudi, če sodišče prve stopnje tega ni navedlo, je pooblaščenki tožnice znan oziroma bi ji moral biti znan drugi odstavek 111. člena ZPP, iz katerega izhaja, da začne rok, ki je določen po dnevih, teči prvi naslednji dan od dneva, ko je bilo naslovniku sodno pisanje (v obravnavani zadevi sklep z dne 19. 4. 2022, s katerim je bilo prošnji tožnice, da se ji roka za dopolnitev tožbe podaljša, ugodeno) vročeno. Glede na to ni dvoma, da je jasno, kdaj je tožnici začel teči (podaljšan) rok za dopolnitev tožbe. To je sodišče prve stopnje v razlogih odločbe tudi pojasnilo, pri čemer so razlogi "pod črto" (takšna je pritožbena oznaka tožnice) del obrazložitve izpodbijanega sklepa.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00059591
KZ-1 člen 86, 86/8. Pravilnik o izvrševanju probacijskih nalog (2018) člen 13, 13/2, 13/3,13/6. ZPro člen 23, 23/5, 24.
odločba o kazenski sankciji - nadomestna izvršitev kazni zapora - delo v splošno korist - zdravstveno stanje obsojenca - nesorazmernost - primerno delo
Pritožbene navedbe, v katerih obdolženec opozarja, da bi zaradi opravljanja dela v splošno korist prišlo do nepravilnega zdravljenja njegove sladkorne bolezni, niso utemeljene, saj se v skladu z drugim odstavkom 13. člena Pravilnika o izvrševanju probacijskih nalog (v nadaljevanju Pravilnik) pri izbiri izvajalca dela v splošno korist upošteva, kakšno delo bi bilo primerno za osebo glede na njene osebne lastnosti in okoliščine, zdravstveno stanje in druge navedene okoliščine. Pred nastopom dela pa izvajalec sankcije osebo tudi napoti na zdravstveni pregled (tretji odstavek Pravilnika).
Prav tako niso utemeljeni pritožbeni pomisleki, da bi zaradi izvrševanja dela v splošno korist obdolžencu nastajali dodatni stroški zaradi prevoza in prehrane, saj je v šestem odstavku Pravilnika določeno, da v primeru, če je oseba na dan sklenitve dogovora o opravljanju dela v splošno korist upravičena do socialno varstvenih prejemkov in opravlja delo najmanj v obsegu 5 ur dnevno, regres za prehrano med delom krije Uprava Republike Slovenije za probacijo. Prav tako slednja krije stroške prevoza, če je oseba na dan sklenitve dogovora o opravljanju dela v splošno korist upravičena do socialno varstvenih prejemkov. Enako izhaja iz petega odstavka Zakona o probaciji (v nadaljevanju ZPro). Če bi se obdolžencu zdravstveno stanje poslabšalo, pa ima tudi možnost v skladu s 24. členom ZPro predlagati odložitev izvrševanja dela v splošno korist.
ZPP člen 11, 11/1, 105, 106, 108, 108/6, 214, 236, 286, 286/1, 286a, 286a/4, 286a/5, 337, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. OZ člen 417, 417/1. URS člen 22.
odkup terjatev - odstop terjatev - katere terjatve se lahko prenesejo s pogodbo - odstop terjatve s pogodbo (cesija) - pogodba o odstopu terjatev - pogodbeni odstop terjatve - sodno varstvo - aktivna legitimacija - dokazi in izvajanje dokazov - substanciranje dokaznega predloga - nesubstanciran dokazni predlog - zaslišanje priče - zaslišanje zakonitega zastopnika stranke - zaslišanje zakonitega zastopnika - sodba presenečenja za stranke - nedovoljena pritožbena novota - materialno procesno vodstvo
Tožeča stranka oziroma njen zakoniti zastopnik si je z neodzivom na sklep in sodno vabilo sam onemogočil izvedbo dokaza s svojim zaslišanjem kot stranke. Opustitev dokaza s tožničinim zaslišanjem je bila torej posledica njene avtonomne odločitve, da se ne odzove vabilu, ne pa posledica neutemeljene zavrnitve dokaznega predloga s strani prvostopenjskega sodišča.
Upoštevaje 236. člen ZPP mora stranka, ki predlaga dokaz z zaslišanjem priče, najprej navesti, o čem naj priča izpove, ter povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev. Kot je sodišče prve stopnje izrecno pojasnilo, v konkretni zadevi navedeni zahtevi ni bilo zadoščeno, saj iz tožbe ni razvidno, kdo naj bi to sploh bil niti o čem konkretno naj bi bil zaslišan. Prvostopenjsko sodišče je lahko šele na podlagi navedb tožene stranke iz odgovora na tožbo razbralo, da gre za nekdanjega zakonitega zastopnika toženkine pravne prednice. Procesne kršitve sodišču prve stopnje zato ni mogoče očitati, saj omenjenega dokaza v takem primeru ni bilo dolžno izvesti.
Tudi če sprejmemo predpostavko, da obstoj dveh pogodbenih razmerij med toženo stranko oziroma njeno pravno prednico z A. A. s. p. (oziroma z E. d. o. o., družbo, v katero naj bi se ta podjetnik preoblikoval) na podlagi njune pogodbe z dne 10. 2. 2016 oziroma z B. B. s. p. po pogodbi z dne 1. 7. 2016, ne bi bil sporen oziroma bi bil dokazan, ob neizkazanem odstopu terjatev tožeči stranki, sodišče prve stopnje do drugačnega zaključka, kot ga je sprejelo, ne bi moglo priti. Ker tožeča stranka ni dokazala, da je imetnica vtoževanih terjatev, je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo že iz tega razloga.
ZFPPIPP člen 221c, 221d, 221d/1, 221f, 221f/6, 221f/7.
poenostavljena prisilna poravnava - zavrženje predloga - procesna ovira - nepopolna zahteva za potrditev poenostavljene prisilne poravnave - rok za vložitev novega predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave
Predlog za PPP je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Celju St 000/2021 z dne 23. 12. 2021 v zvezi s sklepom VSL Cst 85/2022 z dne 22. 3. 2022 nad dolžnikom pravnomočno zavrnjen. Razloga za sprejeto odločitev Okrožnega sodišča v Celju je v 2. točki šestega odstavka 221.f člena ZFPPIPP, ker dolžnik ni ustrezno dopolnil zahteve za potrditev PPP.
Ker Ustavno sodišče o zahtevi BS in o pobudah prizadetih oseb za oceno ustavnosti ZPSVIKOB še ni odločilo, je ocena sodišča, da sporne določbe ZPSVIKOB niso protiustavne, preuranjena.
Tudi odločitev glede vprašanja, ali je ne/zakonitost odločbe BS o izrednih ukrepih predhodno vprašanje za odločanje o tožbenem zahtevku zoper poslovno banko, je najmanj prenagljena.
Sodišče prve stopnje je s sklepoma zavrnilo zahtevo tožene stranke za povračilo nadomestila plače pričama z obrazložitvijo, da povračila tožena stranka glede na njeno elektronsko sporočilo z dne 18. 9. 2020 ne uveljavlja. Zato ne drži pritožbena navedba, da je z izpodbijanima sklepoma sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo v plačilo stroške nadomestila plače. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da je treba izpodbijana sklepa razveljaviti, ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo sodbo, s katero je bilo odločeno o glavni stvari v tem sporu (o odškodnini zaradi neomogočenega dnevnega počitka), in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev v izpodbijanih sklepih ni odvisna od odločitve o glavni stvari.
DELOVNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00061051
ZDR-1 člen 142.
voznik avtobusa - poklicno zavarovanje - plačilo prispevkov - zavarovalna doba s povečanjem - efektivni delovni čas
Pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa, prebitega na delovnem mestu, za katerega se je štela zavarovalna doba s povečanjem. V zadevi VIII Ips 30/2019 je Vrhovno sodišče obrazložilo, da tega pogoja ni mogoče tolmačiti tako, da bi dejanska vožnja (premikanje vozila) morala obsegati 80 % celotnega letnega fonda delovnega časa za takšnega delavca. Ta pogoj je treba razlagati v smislu definicije delovnega časa iz 142. člena ZDR-1, pri čemer je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Za dejanski delovni čas, prebit na delih voznika avtobusa, se tako v smislu Sklepa šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, ta pa vključuje tudi npr. čas, ko stoji pred semaforjem, čaka na parkirišču zaradi uskladitve vožnje z voznim redom, čas priprave in pospravljanja vozila.
Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2013) člen 6, 6/3.. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 40, 40-4.
kolektivni delovni spor - kršitev kolektivne pogodbe - solidarnostna pomoč - individualni delovni spor
Kljub temu, da je predlagatelj v postopku pred sodiščem prve stopnje izpostavil in navajal individualne težave svojih članov, za katere je podal zahtevo za izplačilo solidarnostne pomoči, ter priložil njihove predloge z opisom težav, se obravnavani kolektivni delovni spor ne razlikuje od sporov v že pravnomočnih zadevah X Pdp 429/2021, X Pdp 432/2021, X Pdp 519/2021 in X Pdp 519/2021, v katerih je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da se upravičenost posameznega delavca do solidarnostne pomoči in v zvezi s tem obstoj težav, ki bi jih s to pomočjo lažje premostil, lahko ugotavlja v okviru individualnega delovnega spora za vsakega delavca posebej in ne v kolektivnem delovnem sporu.
ZSSloV člen 53.. ZDR-1 člen 158, 179.. ZJU člen 140.. ZObr člen 46, 98c.. ZDavP-2 člen 57, 57/3, 283, 283/1.. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 9, 9/1, 9/1-3, 9/2, 9/3.
vojak - misija - dnevni počitek - premoženjska škoda - denarna odškodnina - ustrezna trditvena podlaga - dokazna ocena - višina odškodnine - neto - urna postavka - dodatek za nevarne naloge - odredba ministra - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba sodbe
Če je pripadnik slovenske vojske upravičen do plačila za opravljeno delo v pavšalnem znesku, kadar mu je dnevni počitek zagotovljen, je v nasprotnem primeru (ko je dejansko opravil več dela, kot je bilo predvideno, prav v času, ko bi moral med dvema zaporednima dnevoma počivati) prikrajšan in ima pravico do odškodnine za premoženjsko škodo za več opravljene ure dela na račun nezagotovljenega počitka.
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožnici prisodilo neto znesek iz naslova odškodnine (VIII Ips 23/2019). S takšno odločitvijo je posredno odločilo o obveznosti obračuna in plačila davkov ter prispevkov, ki v času odločanja o utemeljenosti zahtevka še ni nastala. Nastala bo, ko bo toženka v korist tožnice izvršila plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska z davki in prispevki v času izplačila (tretji odstavek 57. člena in prvi odstavek 283. člena ZdavP-2).
Pravna podlaga za določitev dodatka za nevarne naloge posameznemu pripadniku na MOM ni zgolj ZObr in Uredba, temveč predvsem splošni akt ministra, s katerim določi dodatek za izvajanje nevarnih nalog na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM v skladu z mandatom in načrtom MOM. Pripadnik je tako lahko upravičen le do takšnega dodatka, kot je za konkretno misijo določen v odredbi ministra. Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 34/2020, VIII Ips 5/2021, VIII Ips 28/2021, VIII Ips 37/2021, s katero je bila spremenjena odločitev Pdp 618/2020, na katero se sklicuje pritožba).