ZDR-1 člen 51.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 73.. Kolektivna pogodba za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije (30.11.2021) člen 60.. Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti (2015) člen 70.. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti (2015) člen 92.. Kolektivna pogodba za papirno in papirno-predelovalno dejavnost (2013) člen 80.
odmera letnega dopusta - dodatek za delovno dobo - jasna pogodbena določila - višina dodatka - veljavnost kolektivne pogodbe
Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da za odločitev ni bistveno, da KPPN za toženo stranko od dne 6. 9. 2009 ne velja (več). Navedeno je bistveno, saj je bila s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med strankama, dogovorjena uporaba veljavne kolektivne pogodbe. Določbe KPPN, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, niso bile prenesene v pogodbo o zaposlitvi. Zato za odločitev ni relevantna določba 51. člena ZDR-1, na katero se sklicuje pritožba, ki ureja vpliv spremenjenega zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ter za ta primer določa, da delavec ohrani vse tiste pravice, ki so ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi.
Po prenehanju veljavnosti PKP ni pravne podlage za dodatek za delovno dobo v višini 0,7 odstotka, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Navedeno je bistveno za odločitev in ne, kot poudarja tožnica v pritožbi, na podlagi katere določbe ji je tožena stranka v spornem obdobju dodatek izplačevala v višini 0,5 odstotka, pri čemer je tožena stranka navedla, da je upoštevala določbe ZDR-1. ZDR-1 ne določa višine dodatka za delovno dobo; določba je pomensko odprta; ne določa niti najnižjega dodatka niti načina upoštevanja delovne dobe (sodba VSRS VIII Ips 168/2018 z dne 19. 12. 2018).
DELOVNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00061051
ZDR-1 člen 142.
voznik avtobusa - poklicno zavarovanje - plačilo prispevkov - zavarovalna doba s povečanjem - efektivni delovni čas
Pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa, prebitega na delovnem mestu, za katerega se je štela zavarovalna doba s povečanjem. V zadevi VIII Ips 30/2019 je Vrhovno sodišče obrazložilo, da tega pogoja ni mogoče tolmačiti tako, da bi dejanska vožnja (premikanje vozila) morala obsegati 80 % celotnega letnega fonda delovnega časa za takšnega delavca. Ta pogoj je treba razlagati v smislu definicije delovnega časa iz 142. člena ZDR-1, pri čemer je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Za dejanski delovni čas, prebit na delih voznika avtobusa, se tako v smislu Sklepa šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, ta pa vključuje tudi npr. čas, ko stoji pred semaforjem, čaka na parkirišču zaradi uskladitve vožnje z voznim redom, čas priprave in pospravljanja vozila.
DELOVNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00060480
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
delovni čas - zavarovalna doba s povečanjem - poklicno zavarovanje - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca
Sklep o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja določa, da se za delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in zdravju škodljivo v smislu določb 220. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS, štejejo tudi delovna mesta voznikov avtobusov v medkrajevnem, mestnem in primestnem prometu. Na teh delovnih mestih se zavarovalna doba šteje s povečanjem v organizacijah, ki so registrirane za javni cestni promet, pod pogojem, da imajo za prevoz potnikov vnaprej določene stalne vozne rede in da vozniki prebijejo na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu. Ta pogoj se nanaša na delovno mesto in ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. Tako se kot delovni čas šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, kar pa vključuje tudi čas, ko stoji pred semaforjem ali na parkirišču čaka zaradi uskladitve vožnje z voznim redom, pa tudi čas priprave in pospravljanja vozila, torej tudi z vožnjo povezana oziroma spremljajoča dela (sodba in sklep VSRS opr. št. VIII Ips 30/2019 z dne 8. 10. 2019).
ZFPPIPP člen 221c, 221d, 221d/1, 221f, 221f/6, 221f/7.
poenostavljena prisilna poravnava - zavrženje predloga - procesna ovira - nepopolna zahteva za potrditev poenostavljene prisilne poravnave - rok za vložitev novega predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave
Predlog za PPP je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Celju St 000/2021 z dne 23. 12. 2021 v zvezi s sklepom VSL Cst 85/2022 z dne 22. 3. 2022 nad dolžnikom pravnomočno zavrnjen. Razloga za sprejeto odločitev Okrožnega sodišča v Celju je v 2. točki šestega odstavka 221.f člena ZFPPIPP, ker dolžnik ni ustrezno dopolnil zahteve za potrditev PPP.
nepopolna tožba - poziv na dopolnitev tožbe - zavrženje tožbe kot nepopolne - pričetek teka roka
V tem kontekstu je treba najprej poudariti, da je bila tožnica na odpravo (takrat po oceni sodišča) nesklepčne tožbe že pozvana s sklepom z dne 5. 7. 2018. V vlogi z dne 4. 10. 2018 (prva vloga, ki jo je vložila po izdani citiranega sklepa) je glede zatrjevane škode le ponovila navedbe iz tožbe, k že podanim navedbam ničesar ni dodala. Tožbenih navedb v nakazani smeri tudi kasneje, vse do izdaje sklepa z dne 11. 3. 2022, ko je bila (po novem sodniku) pozvana na dopolnitev tožbe, s posledico njenega zavrženja, če pozivu sodišča ne bo sledila (četrti odstavek 108. člena ZPP), ni dopolnila. Prosila je za podaljšanje roka, sodišče prve stopnje je njeni prošnji ugodilo in ji rok za dopolnitev tožbe s sklepom z dne 19. 4. 2022 podaljšalo za 20 dni. Za tožnico je pritožbeno sporno dejstvo, da sodišče prve stopnje ni navedlo, kdaj začne tako podaljšan rok teči. Po oceni sodišča druge stopnje neutemeljeno. Tudi, če sodišče prve stopnje tega ni navedlo, je pooblaščenki tožnice znan oziroma bi ji moral biti znan drugi odstavek 111. člena ZPP, iz katerega izhaja, da začne rok, ki je določen po dnevih, teči prvi naslednji dan od dneva, ko je bilo naslovniku sodno pisanje (v obravnavani zadevi sklep z dne 19. 4. 2022, s katerim je bilo prošnji tožnice, da se ji roka za dopolnitev tožbe podaljša, ugodeno) vročeno. Glede na to ni dvoma, da je jasno, kdaj je tožnici začel teči (podaljšan) rok za dopolnitev tožbe. To je sodišče prve stopnje v razlogih odločbe tudi pojasnilo, pri čemer so razlogi "pod črto" (takšna je pritožbena oznaka tožnice) del obrazložitve izpodbijanega sklepa.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00059591
KZ-1 člen 86, 86/8. Pravilnik o izvrševanju probacijskih nalog (2018) člen 13, 13/2, 13/3,13/6. ZPro člen 23, 23/5, 24.
odločba o kazenski sankciji - nadomestna izvršitev kazni zapora - delo v splošno korist - zdravstveno stanje obsojenca - nesorazmernost - primerno delo
Pritožbene navedbe, v katerih obdolženec opozarja, da bi zaradi opravljanja dela v splošno korist prišlo do nepravilnega zdravljenja njegove sladkorne bolezni, niso utemeljene, saj se v skladu z drugim odstavkom 13. člena Pravilnika o izvrševanju probacijskih nalog (v nadaljevanju Pravilnik) pri izbiri izvajalca dela v splošno korist upošteva, kakšno delo bi bilo primerno za osebo glede na njene osebne lastnosti in okoliščine, zdravstveno stanje in druge navedene okoliščine. Pred nastopom dela pa izvajalec sankcije osebo tudi napoti na zdravstveni pregled (tretji odstavek Pravilnika).
Prav tako niso utemeljeni pritožbeni pomisleki, da bi zaradi izvrševanja dela v splošno korist obdolžencu nastajali dodatni stroški zaradi prevoza in prehrane, saj je v šestem odstavku Pravilnika določeno, da v primeru, če je oseba na dan sklenitve dogovora o opravljanju dela v splošno korist upravičena do socialno varstvenih prejemkov in opravlja delo najmanj v obsegu 5 ur dnevno, regres za prehrano med delom krije Uprava Republike Slovenije za probacijo. Prav tako slednja krije stroške prevoza, če je oseba na dan sklenitve dogovora o opravljanju dela v splošno korist upravičena do socialno varstvenih prejemkov. Enako izhaja iz petega odstavka Zakona o probaciji (v nadaljevanju ZPro). Če bi se obdolžencu zdravstveno stanje poslabšalo, pa ima tudi možnost v skladu s 24. členom ZPro predlagati odložitev izvrševanja dela v splošno korist.
Sodišče prve stopnje je s sklepoma zavrnilo zahtevo tožene stranke za povračilo nadomestila plače pričama z obrazložitvijo, da povračila tožena stranka glede na njeno elektronsko sporočilo z dne 18. 9. 2020 ne uveljavlja. Zato ne drži pritožbena navedba, da je z izpodbijanima sklepoma sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo v plačilo stroške nadomestila plače. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da je treba izpodbijana sklepa razveljaviti, ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo sodbo, s katero je bilo odločeno o glavni stvari v tem sporu (o odškodnini zaradi neomogočenega dnevnega počitka), in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev v izpodbijanih sklepih ni odvisna od odločitve o glavni stvari.
tožba za ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register - rok za vložitev tožbe
ZSReg v 41. členu določa razloge, na podlagi katerih se lahko vloži tožba za ugotovitev ničnosti vpisa. Po prvem odstavku 41. člena ZSReg se tožba za ugotovitev ničnosti vpisa lahko vloži iz razloga, če je bil vpis opravljen na podlagi lažne ali neveljavne listine, če so v listini, na podlagi katere je bil opravljen vpis, navedeni neresnični podatki, če je bila listina izdana v nezakonito izvedenem postopku, če je bilo nezakonito izvedeno dejanje, o katerem se vpisujejo podatki v sodni register, ali če obstajajo drugi v zakonu določeni razlogi. Po drugem odstavku lahko tožbo vloži oseba, ki ima pravni interes, da se ugotovi ničnost vpisa. Po tretjem odstavku je tožbo treba vložiti v 30. dneh od dneva, ko je tožnik zvedel za razloge ničnosti, ni pa več dopustna, ko pretečejo tri leta od vpisa. Tako objektivni kot subjektivni rok sta materialnopravna roka in nista podaljšljiva. Sodišče prve stopnje je najprej presojalo, ali je pritožnik tožbo vložil pravočasno v objektivnem roku treh let od vpisa. Ugotovilo, da je bila tožba vložena pravočasno v objektivnem roku treh let od vpisa v sodnem registru. V nadaljevanju je presojalo, ali je bila tožba vložena v subjektivnem roku 30. dni od dneva, ko je (pri)tožnik zvedel za razloge ničnosti.
ZDR-1 člen 155, 179, 200, 200/4.. ZObr člen 98c, 98c/2, 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.. ZJU člen 140.. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 3, 3/1, 6, 6/2.. ZPP člen 155, 155/1.
Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo v celoti, pri čemer je upoštevalo vsebino predloženega dnevnika in izpovedi tožnika ter prič, ki so potrdile velik obseg dela, ki ga je opravil. Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da takšna pavšalna ugotovitev o kršitvi pravice do dnevnega počitka ne zadošča za odločitev, predvsem ker je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da pripada tožniku odškodnina za predpisanih 11 ur dnevnega počitka za vsak dan (57), ko mu toženka počitka (vsaj) delno ni zagotovila, ki jo je utemeljilo z obrazložitvijo, da pravica do dnevnega počitka predstavlja vsebinsko enovito pravico, ki je kršena že z vsakršnim posegom vanjo.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 43, 43/1, 44, 45, 45/1, 45/1-3, 197, 197/1.. ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-5, 23c, 26.
zdraviliško zdravljenje - izpolnjevanje pogojev - izvedensko mnenje
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da v tej zadevi ni podano stanje po 45. členu POZZ. Iz prepričljivo podanega izvedenskega mnenja izhaja, da je pri tožnici šlo za težjo funkcionalno prizadetost prsno ledvene hrbtenice po spontanem osteoporotičnem kompresivnem zlomu 8. in 9. prsnega vretenca. Podan je torej zlom hrbtenice, prav tako tudi težja funkcionalna prizadetost, ki pa je popravljiva. Sodni izvedenec namreč ugotavlja, da bi bilo mogoče z individualno večtirno vodeno in usmerjeno fizikalno terapijo, ki jo izvajajo v zdraviliščih, brez dvoma bistveno izboljšati funkcijo prsno ledvene hrbtenice. S tem bi se izboljšala gibljivost, okrepile pa bi se tudi prsno ledvene in trebušne mišice ter zmanjšale bolečine. V tem primeru je podano stanje po 3. alineji 3. točke 45. člena POZZ, prav tako pa tudi stanje po določbi 44. člena POZZ, ki govori o pričakovani povrnitvi funkcionalnih sposobnosti.
ZPP člen 11, 11/1, 105, 106, 108, 108/6, 214, 236, 286, 286/1, 286a, 286a/4, 286a/5, 337, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. OZ člen 417, 417/1. URS člen 22.
odkup terjatev - odstop terjatev - katere terjatve se lahko prenesejo s pogodbo - odstop terjatve s pogodbo (cesija) - pogodba o odstopu terjatev - pogodbeni odstop terjatve - sodno varstvo - aktivna legitimacija - dokazi in izvajanje dokazov - substanciranje dokaznega predloga - nesubstanciran dokazni predlog - zaslišanje priče - zaslišanje zakonitega zastopnika stranke - zaslišanje zakonitega zastopnika - sodba presenečenja za stranke - nedovoljena pritožbena novota - materialno procesno vodstvo
Tožeča stranka oziroma njen zakoniti zastopnik si je z neodzivom na sklep in sodno vabilo sam onemogočil izvedbo dokaza s svojim zaslišanjem kot stranke. Opustitev dokaza s tožničinim zaslišanjem je bila torej posledica njene avtonomne odločitve, da se ne odzove vabilu, ne pa posledica neutemeljene zavrnitve dokaznega predloga s strani prvostopenjskega sodišča.
Upoštevaje 236. člen ZPP mora stranka, ki predlaga dokaz z zaslišanjem priče, najprej navesti, o čem naj priča izpove, ter povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev. Kot je sodišče prve stopnje izrecno pojasnilo, v konkretni zadevi navedeni zahtevi ni bilo zadoščeno, saj iz tožbe ni razvidno, kdo naj bi to sploh bil niti o čem konkretno naj bi bil zaslišan. Prvostopenjsko sodišče je lahko šele na podlagi navedb tožene stranke iz odgovora na tožbo razbralo, da gre za nekdanjega zakonitega zastopnika toženkine pravne prednice. Procesne kršitve sodišču prve stopnje zato ni mogoče očitati, saj omenjenega dokaza v takem primeru ni bilo dolžno izvesti.
Tudi če sprejmemo predpostavko, da obstoj dveh pogodbenih razmerij med toženo stranko oziroma njeno pravno prednico z A. A. s. p. (oziroma z E. d. o. o., družbo, v katero naj bi se ta podjetnik preoblikoval) na podlagi njune pogodbe z dne 10. 2. 2016 oziroma z B. B. s. p. po pogodbi z dne 1. 7. 2016, ne bi bil sporen oziroma bi bil dokazan, ob neizkazanem odstopu terjatev tožeči stranki, sodišče prve stopnje do drugačnega zaključka, kot ga je sprejelo, ne bi moglo priti. Ker tožeča stranka ni dokazala, da je imetnica vtoževanih terjatev, je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo že iz tega razloga.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 103, 103/1, 103/2, 129.. ZZVZZ člen 25, 25/2.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - nujno zdravljenje v tujini
Ob upoštevanju podanega izvedenskega mnenja je tudi po oceni pritožbenega sodišča zdravstveno stanje tožnika pogojevalo neodložljivo zdravstveno storitev, zaradi preprečitve nenadnega hudega poslabšanja zdravstvenega stanja v smislu drugega odstavka 25. člena ZZVZZ oziroma prvega in drugega odstavka 103. člena Pravil. Pritožbeno sodišče zato soglaša z odločitvijo sodišča, da je tožnik do povračila stroškov zdravljenja v tujini upravičen.
ZDR-1 člen 6, 6/1, 6/3, 6/6, 179, 179/1, 179/2.. URS člen 14, 14/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - javni uslužbenec - COVID-19 - diskriminacija - pogoj PCT - cepljenje - osebna okoliščina - načelo enakosti pred zakonom
Bistvo načela enakosti pred zakonom ni v splošni enakosti vseh, temveč v enaki obravnavi enakih oziroma v drugačni obravnavi različnih primerov, pri čemer drugačna obravnava ne sme biti posledica osebnih okoliščin posameznika, ki si jih posameznik ne izbere sam in ki nimajo nobene povezave z obravnavanim razmerjem. Cepljenje ni ena izmed takih okoliščin, saj je stvar osebne izbire posameznika. Odklonilen odnos do cepljenja (ali testiranja) ne predstavljajo niti osebnega prepričanja po 6. členu ZDR-1, saj zakonodajalec v okviru prepovedi diskriminacije ne varuje vsakega osebnega pogleda na katerokoli okoliščino (I Up 27/2008).
umik tožbe - spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Tožnik je s tožbo zahteval ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odločbe toženke z dne 19. 10. 2021, s katero mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja (kot tudi ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odločbe toženke z dne 8. 12. 2021, s katero je bil zavrnjen tožnikov ugovor zoper odločbo z dne 19. 10. 2021). V tožbenih navedbah podaja več razlogov, zakaj naj bi bili izpodbijani odločbi toženke o prenehanju njegovega delovnega razmerja nezakoniti. Zgolj to, da je eden od teh razlogov tudi, da je tožniku delovno razmerje pri toženki prenehalo na podlagi tožnikove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (in ne na podlagi izpodbijanih odločb), pa še ne pomeni, da predmetni spor ni spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja.
Izvedenec grafolog je pojasnil, da niti v Sloveniji niti v svetu ne obstaja tehnika, s katero bi bilo mogoče ugotoviti čas nastanka spornega teksta oziroma kdo in kdaj je pogodbo spremenil. Zavrnitev dokaza z izvedencem grafologom, ker ta ni primeren za ugotovitev zatrjevanega dejstva, da naj bi tožnik zamenjal prvo stran prodajne pogodbe, je tako utemeljena.
Tožnikovo zatrjevanje, da mu ni bilo zagotovljeno plačilo več opravljenega dela, bi moralo sodišče preizkusiti tako, da bi ugotovilo, kaj je v teh primerih dejansko in konkretno delal. Šele na podlagi ugotovitve, kaj je tožnik dejansko in konkretno delal v času od 18.00 do 23.00 ure, bi sodišče prve stopnje lahko presodilo, ali so mu bila res naložena opravila, ki so pomenila kršitev pravice do plačila za več opravljeno delo (na račun nezagotovljenega dnevnega počitka). Za tak zaključek ne zadošča splošna ugotovitev, da so „določena opravila“ (našteta samo primeroma) bila, ampak je pomembno, za katera opravila in v kakšnem obsegu je šlo v vsakem konkretnem primeru posebej.
ZPSPP člen 28, 28-2. ZSPDSLS člen 62. ZDLGPE člen 34, 34/2. Pravilnik o izvajanju oprostitve ali delne oprostitve plačila najemnin zaradi omilitve posledic epidemije COVID-19 (2020) člen 9. SZ-1E člen 52. ZIUPOPDVE člen 117.
najemna pogodba - prenehanje najemnega razmerja za poslovni prostor - odstop od pogodbe - odstop od najemne pogodbe - oprostitev plačila najemnine - izpraznitev in izročitev poslovnega prostora - tožba na izpraznitev in izročitev nepremičnine - utemeljenost odstopa od pogodbe - interventna zakonodaja - COVID-19
Zmotno je prepričanje tožene stranke, da zaradi uveljavitve ZDLGPE že po samem zakonu ni nastala njena obveznost za plačilo najemnine za obdobje januar - junij 2020. Prvič zato, ker je bila možnost nezaračunavanja najemnine opredeljena le za čas trajanja epidemije, to je od 13. 3. 2020 do 31. 5. 2020 in ne za celotno obdobje. Drugič pa zato, ker nazaračunavanje najemnine ni bilo "avtomatsko" po zakonu, temveč je o tem odločal predstojnik upravljavca nepremičnine. Predstojnik je namreč skladno z določili 34. člena ZDLGPE moral v vsakem konkretnem primeru presojati, ali obstajajo predpisani razlogi, ki opravičujejo oprostitev plačila najemnine.
Na obveznost plačila najemnine za obdobje januar - junij 2020 uveljavitev ZIUPOPDVE ni vplivala. ZIUPOPDVE je namreč določal le ukrepe za omilitev posledic drugega vala epidemije, torej od 19. oktobra 2020 dalje in se ni nanašal na obdobje prvega vala epidemije.
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da v tem primeru za odločitev ali je utemeljen predlog za izpraznitev in izročitev poslovnega prostora, ni pravno odločilno, da je bila najemnina za obdobje januar - junij 2020 ob vložitvi predloga za izpraznitev in izročitev poslovnih prostorov poravnana. Pravno odločilno je stanje ob odstopu od pogodbe.
hitri postopek o prekršku - odločba o prekršku - zahteva za sodno varstvo - odločanje o zahtevi za sodno varstvo - opis dejanja - sprememba izpodbijane odločbe - sprememba pravne kvalifikacije - prepoved reformatio in peius - kršitev načela prepovedi reformatio in peus - kršitev materialnega predpisa
Ker je sodišče vezano na opis dejanja v izreku odločbe o prekršku, mora presoditi, ali opis dejanja, takšen kakršen je, ustreza zakonskim znakom kršitve, za katero je storilka z odločbo o prekršku spoznana za odgovorno.
Če sodišče ugotovi, da opis dejanja ustreza drugačni pravni kvalifikaciji za drugo kršitev ali prekršek, potem lahko pravno kvalifikacijo spremeni, saj na njo ni vezano, vendar je, ko odloča o pravnem sredstvu, ki je vloženo v korist storilke, ne sme spremeniti v njeno škodo.
začasna odredba - ugovor zoper začasno odredbo - predlog za položitev varščine - vrstni red obravnavanja zadeve - odločanje o ugovoru - pogoji za izdajo začasne odredbe - odločanje o predlogu - varščina namesto začasne odredbe - pravica do izjave v postopku - obrazložitev sodne odločbe - obrazloženost odločitve - pravica do pravnega sredstva
V ugovoru zoper začasno odredbo, katerega sestavni del je tudi predlog za določitev varščine, je toženka navedla več relevantnih dejstev, ki terjajo vsebinski odgovor nanje, vendar se sodišče prve stopnje do njih doslej ni obrazloženo opredelilo.