ZPP člen 11, 11/1, 105, 106, 108, 108/6, 214, 236, 286, 286/1, 286a, 286a/4, 286a/5, 337, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. OZ člen 417, 417/1. URS člen 22.
odkup terjatev - odstop terjatev - katere terjatve se lahko prenesejo s pogodbo - odstop terjatve s pogodbo (cesija) - pogodba o odstopu terjatev - pogodbeni odstop terjatve - sodno varstvo - aktivna legitimacija - dokazi in izvajanje dokazov - substanciranje dokaznega predloga - nesubstanciran dokazni predlog - zaslišanje priče - zaslišanje zakonitega zastopnika stranke - zaslišanje zakonitega zastopnika - sodba presenečenja za stranke - nedovoljena pritožbena novota - materialno procesno vodstvo
Tožeča stranka oziroma njen zakoniti zastopnik si je z neodzivom na sklep in sodno vabilo sam onemogočil izvedbo dokaza s svojim zaslišanjem kot stranke. Opustitev dokaza s tožničinim zaslišanjem je bila torej posledica njene avtonomne odločitve, da se ne odzove vabilu, ne pa posledica neutemeljene zavrnitve dokaznega predloga s strani prvostopenjskega sodišča.
Upoštevaje 236. člen ZPP mora stranka, ki predlaga dokaz z zaslišanjem priče, najprej navesti, o čem naj priča izpove, ter povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev. Kot je sodišče prve stopnje izrecno pojasnilo, v konkretni zadevi navedeni zahtevi ni bilo zadoščeno, saj iz tožbe ni razvidno, kdo naj bi to sploh bil niti o čem konkretno naj bi bil zaslišan. Prvostopenjsko sodišče je lahko šele na podlagi navedb tožene stranke iz odgovora na tožbo razbralo, da gre za nekdanjega zakonitega zastopnika toženkine pravne prednice. Procesne kršitve sodišču prve stopnje zato ni mogoče očitati, saj omenjenega dokaza v takem primeru ni bilo dolžno izvesti.
Tudi če sprejmemo predpostavko, da obstoj dveh pogodbenih razmerij med toženo stranko oziroma njeno pravno prednico z A. A. s. p. (oziroma z E. d. o. o., družbo, v katero naj bi se ta podjetnik preoblikoval) na podlagi njune pogodbe z dne 10. 2. 2016 oziroma z B. B. s. p. po pogodbi z dne 1. 7. 2016, ne bi bil sporen oziroma bi bil dokazan, ob neizkazanem odstopu terjatev tožeči stranki, sodišče prve stopnje do drugačnega zaključka, kot ga je sprejelo, ne bi moglo priti. Ker tožeča stranka ni dokazala, da je imetnica vtoževanih terjatev, je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo že iz tega razloga.
S takšnim, z ničemer podkrepljenim opozorilom, pa pritožnica ni zadostila zahtevi po razumljivosti obtožnega predloga do te mere, da bi bil ta skladen z določbo prvega odstavka 434. člena ZKP. Posledično je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom, dosledno sledeč določbi tretjega odstavka 76. člena ZKP, izpostavljeni obtožni predlog zavrglo ter sprejeto odločitev ustrezno obrazložilo.
Pritožba ima sicer prav, ko opozarja na sodno prakso, ki dopušča ustno ali konkludentno sklenjeno najemno pogodbo, a vendar je za takšno sklenitev pomembno, da je bil dosežen sporazum o bistvenih sestavinah najemne pogodbe. Ena teh je tudi najemnina. Vsekakor je možen dogovor, da se bo najemnina pobotala z vlaganji, ki jih bo opravil najemnik v stanovanju oz. stanovanjski hiši, seveda pa morajo biti ta vlaganja konkretizirana oz. vsaj določljiva ob sklenitvi najemne pogodbe. Dejstvo, da je nekdo vlagal v nepremičnino in se kasneje skliceval, da ta vlaganja predstavljajo plačilo najemnine, ne predstavljajo dogovora o najemnini.
rok za plačilo predujma - podaljšanje roka za plačilo predujma - prepozen predlog za podaljšanje roka za plačilo predujma
Rok, ki ga določi sodišče, se na predlog prizadete osebe (v obravnavani zadevi torej na predlog upnika, ki mu je bilo naloženo plačilo predujma) lahko podaljša, če za to obstajajo opravičeni razlogi, vendar pa se mora podaljšanje roka predlagati, preden se rok izteče (drugi in tretji odstavek 110. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Ker je v obravnavani zadevi upnik podaljšanje roka predlagal po izteku roka, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in skladno s citirano določbo, ko je upnikov prepozni predlog za podaljšanje roka zavrglo.
sodni izvedenec - dokazovanje z izvedencem - dokazna ocena
Sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga toženke za imenovanje novega izvedenca arhitekturne stroke, kar je obširno in pravilno obrazložilo, ni kršilo določbe četrtega odstavka 254. člena ZPP. Neutemeljeno je zavzemanje toženke, da je bila ekspertiza angažiranega izvedenca tudi po zaslišanju nejasna in v nasprotju s pisnim mnenjem. Izvedba dokaza z izvedencem, kamor spada tudi izbira konkretne osebe izvedenca, je v domeni sodišča in ne strank. Nobene spornosti ni v tudi sicer ekonomičnem ravnanju sodišča prve stopnje, da je angažiralo enega od dveh sodnih izvedencev, ki sta svoje delo opravila v že pravnomočno zaključeni zadevi istih pravdnih strank glede istega pogodbenega razmerja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00060415
ZPP člen 277, 318, 338, 338/2. OZ člen 9, 619.
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - prepozen odgovor na tožbo - izdaja posebnega sklepa - nepotrebnost - sklepčnost tožbe - podjemna pogodba (pogodba o delu) - neizpolnitev dela obveznosti - plačilo za pogodbeno opravljeno delo - pritožbeni razlogi zoper zamudno sodbo - bruto ali neto znesek - plačilo davkov in prispevkov
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka odgovora na tožbo ni vložila roku po prvem odstavku 277. člena ZPP. Glede na 318. člen ZPP sklep o zavrženju prepoznega odgovora resda ni potreben, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe.
Ker tožena stranka ni pravočasno odgovorila na tožbo, se s tem šteje, da priznava dejanske navedbe nasprotne stranke (sistem afirmativne litiskontestacije). Iz tega razloga zamudne sodbe ni možno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP).
Tožeči stranki sta izpolnili svojo obveznost po podjemni pogodbi, tožena stranka pa svoje obveznosti, tj. plačila vtoževanega zneska, ni izvršila v celoti. Tožeči stranki sta posledično upravičeni od tožene zahtevati manjkajoči znesek plačila za opravljeni posel, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča o sklepčnosti tožbenega zahtevka pravilna.
Tožbeni zahtevek se namreč nanaša na plačilo vtoževanega zneska bruto, kar zgolj pomeni, da ta zajema tako neto znesek dohodka, ki ga prejmeta tožeči stranki, ter znesek za davke in prispevke po predpisih s področja davkov in socialnih zavarovanj. Obveznost plačila javnih dajatev ni predmet civilnega postopka in se izvrši, kot pravilno ugotavljata tožeči stranki, po izplačilu dohodka. Plačilo omenjenih dajatev tako ne more biti ogroženo zaradi izdaje zamudne sodbe. Davke in prispevke bo plačal davčni zavezanec oziroma zavezanec za plačilo prispevkov.
Nenazadnje se izpodbija sklep o nagradi in stroških izvedenca, pri čemer toženka ne uveljavlja očitkov, da karkoli od odmerjenega ni bilo opravljeno. Izraža le lastno in neutemeljeno dokazno kritiko izvedenskega dela oziroma mnenje o neznanju in nestrokovnosti angažiranega izvedenca. Nestrinjanju oziroma nezadovoljstvu z opravljenim delom izvedenca ni mogoče slediti na način, za katerega se zavzema pritožnica, to je, da naj se mu ne prizna nagrade in stroškov za opravljeno delo.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil sklep višjega sodišča, ki je podaljšal rok za plačilo sodne takse po plačilnem nalogu, vročen dolžniku. Dolžnik priznava, da sodne takse ni plačal.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00063618
KZ-1 člen 57, 57/3, 211, 211/1. ZKP člen 17, 18, 18/1, 105, 105/2, 344. OZ člen 131, 131/1, 165, 299, 299/1.
kaznivo dejanje goljufije - modifikacija obtožnega akta - pogojna obsodba s posebnim pogojem - premoženjsko pravni zahtevek v kazenskem postopku - vezanost na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo - načelo materialne resnice - načelo proste presoje dokazov
Državni tožilec lahko prosto razpolaga z obtožbo, pri čemer v skladu z ustaljeno sodno prakso ni potrebno, da bi se na glavni obravnavi pokazala nova dejstva, na podlagi katerih bo državni tožilec spremenil obtožbo, ampak zadostuje že njegova ocena, da se je spremenilo dejansko stanje. Pomeni, da sme obtožbo spremeniti glede na svojo presojo dejanskega stanja, neodvisno od tega, ali se v zadevi pojavijo novi dokazi ali ne. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven, kar pa spada v obrazložitev sodbe. Kaj pomeni očitek "dejansko poslovodeča oseba", tudi Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo in zavzelo stališče, da gre za osebo oziroma storilca kaznivega dejanja, ki v družbi dejansko vodi posle, ne glede na njegov status v njej in s tem de facto izvršuje vlogo poslovodnega organa družbe. Sodbe ni mogoče brati selektivno, temveč je treba njeno pravilnost ocenjevati medsebojno povezano glede na vse izvedene dokaze in sprejeto dokazno oceno, torej kot povezano celoto. Ob sklicevanju na pravno podlago prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je sicer že z izrekom obsodilne sodbe obdolžencema potrjen obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, kot podlage za ugoditev premoženjskopravnemu zahtevku. Ratio in ekonomičnost te odločitve v kazenskem postopku je nenazadnje utemeljena tudi upoštevaje določbo 14. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Odškodninska obveznost za povrnitev premoženjske škode se namreč šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ).
ZVKSES člen 18, 19, 19/2, 19/3, 19/3-6, 20, 20/5, 25, 25/4. OZ člen 478, 638, 639.
prodaja stanovanja - jamčevanje za stvarne napake - pravice potrošnika
Zmotna je razlaga sodišča prve stopnje glede pravice tožnice do odstopa od pogodbe. Pojasniti je, da peti odstavek 20. člena ZVKSES kupcu nudi takojšnje odstopno upravičenje (brez predhodnega grajanja napak) v primeru, ko ima nepremičnina takšno napako, ki znatno ovira njeno normalno uporabo.
denarna kazen za zagovornika - denarna kazen zaradi kršitve reda oziroma zagrešitve večje nedostojnosti - glavna obravnava v nenavzočnosti zagovornika - glavna obravnava v nenavzočnosti obdolženca - pravica do učinkovite obrambe
Sam odhod zagovornika iz sodne dvorane, ker obtožencu ni moč soditi v njegovi nenavzočnosti, kar je sodišču pojasnil že v pisni vlogi, ne da bi počakal na sodničino oceno, ali so podani pogoji za opravo naroka za glavno obravnavo, ob dejstvu, da je pojasnil tudi, da je ob isti uri vabljen še v drugi kazenski zadevi, nikakor ne predstavlja takšnega posega v delo sodišča, ki bi pomenilo motenje reda na glavni obravnavi v skladu z določbo 302. člena ZKP.
Fikcija vročitve nastopi že zadnji dan petnajstdnevnega roka ne glede na to, kdaj je vročevalec po preteku tega roka pustil sodno pošiljko v naslovnikovem predalčniku, rok za vložitev pravnega sredstva pa začne teči šestnajsti dan po puščenem obvestilu.
ZKP člen 375, 375/2, 402, 402/3, 445.č, 445.č/2 445.č/4.
sodba o kaznovalnem nalogu - ugovor zoper sodbo o kaznovalnem nalogu - razveljavitev sodbe o kaznovalnem nalogu
Po razumljivem izreku sklepa je bila navedena sodba o kaznovalnem nalogu razveljavljena. To je sodišče prve stopnje po vloženem ugovoru iz drugega odstavka 445.č člena ZKP, ki ni prepozen ali dovoljen (drugi odstavek 375. člena ZKP), dolžno storiti vedno, ne glede na vsebino ugovora, ki sta ga v obravnavanem primeru podala zagovornik obdolženega B. B. in pritožnik sam ter s postopkom po četrtem odstavku 445. č člena ZKP nadaljevati, kot da sodba o kaznovalnem nalogu ni bila izdana.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00060269
KZ-1 člen 20, 48.a, 48.a/1, 49, 49/2, 45.a, 50, 50-2, 51, 308, 308/3, 308/6. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 8/2.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - priznanje krivde - kazenska sankcija - odmera kazni - namen kaznovanja - nevarnost in teža kaznivega dejanja - omilitev kazni - izgon tujca - pravica do spoštovanja družinskega življenja
S trditvijo, da je okoliščina nevarnosti, ko so bili tujci, ki jih je tempore criminis prevažal obdolženi v prtljažnem prostoru oziroma na tleh potniške kabine, izkazana zgolj kot gola domneva in ni potrjena z realnimi in konkretnimi okoliščinami nevarnosti ter izpostavljanju, da do posledice za življenje in zdravje ilegalnih prebežnikov še ni prišlo, pritožnik pod videzom kršitve kazenskega zakona ponuja lastno dokazno oceno, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.
delitev skupnega premoženja - postopek za ureditev razmerij med solastniki - civilna delitev - civilna delitev skupnega premoženja
Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je sodna praksa zavzela stališče, da mora solastnik oziroma skupni lastnik, ki predlaga, da se mu dodeli celotna stvar proti izplačilu drugega solastnika v denarju, izkazati tudi, da razpolaga s sredstvi za takšno poplačilo. Ker tega nasprotna udeleženka ni dokazala, je sprejeta odločitev o civilni delitvi pravno pravilna. V takšnem primeru, ko fizična delitev ni mogoča, za prevzem te stvari pa je zainteresirana le nasprotna udeleženka, ki pa finančnih sredstev za izplačilo po petem in šestem odstavku 70. člena SPZ nima, pride v poštev le civilna delitev stvari.
Nasprotna udeleženka se ne more uspešno upirati civilni delitvi niti s sklicevanjem na njen in sinov stanovanjski problem in pravico do primernega stanovanja, njen večji delež in s tem upravičen interes za pridobitev izključne lastninske pravice na obravnavanem stanovanju. Predmet delitve nasprotni udeleženki ni bil odvzet, odločeno je le, da bo namesto deleža v naravi prejela njegovo denarno vrednost (doseženo na dražbi). S pridobljenim zneskom od prodaje si bo lahko kupila drugo nepremičnino oziroma sredstva uporabila za zagotovitev ustreznega bivališča zase in mladoletnega otroka. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je v obravnavanem primeru glede na vse okoliščine primera najprimernejša rešitev civilna delitev.
OZ člen 335, 335/3, 347, 347/1, 356, 356/1, 356/2, 365, 369, 369/1, 369/5. ZPP člen 180, 180/3. ZIZ člen 101, 101-3, 133a, 137, 141.
ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - ugovor zastaranja - zastaralni roki - vprašanje pravilne uporabe materialnega prava - občasne terjatve - nedovoljena pritožba - terjatev, ugotovljena s pravnomočno odločbo (judikatna terjatev) - pretrganje zastaranja - ni pravnega interesa za pritožbo - zakonske omejitve izvršbe
Dolžnica je v ugovoru zoper sklep o izvršbi v zvezi z zastaranjem navedla: "Sklepu o izvršbi je priložena sodba z opravilno številko Opr. št. P 519/2003, ki je postala pravnomočna 8. 7. 2009 in izvršljiva 14. 9. 2009. Predlog za izvršbo je vložen 20. 12. 2021 in dopolnjen dne 13. 1. 2022. Iz navedenih listin izhaja, da je upnik A. A. predlagal izvršbo po poteku desetih let od pravnomočnosti sodne odločbe, rok za predlaganje izterjave je zastaral zato predlagam pristojnemu sodišču, da Sklep o izvršbi razveljavi." Iz takšne vsebine ugovora po presoji sodišča druge stopnje izhaja, da dolžnica ugovor zastaranja uveljavlja glede celotne terjatve, ki ji je bila v plačilo naložena s sodbo P 519/2003, torej tako glede zastaranja glavnice kot tudi glede zastaranja zakonskih zamudnih obresti. Dejstva, da se je dolžnica izrecno sklicevala na potek desetletnega zastaralnega roka, ki ustreza roku iz prvega odstavka 356. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ni mogoče interpretirati tako, da dolžnica uveljavlja zgolj zastaranje terjatve iz naslova glavnice, katere zastaranje se presoja po tej določbi, ne pa tudi zastaranja terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti od glavnice, katerih zastaranje se presoja po določbi drugega odstavka 356. člena OZ. Vprašanje, kakšna je dolžina relevantnega zastaralnega roka in katere določbe je treba uporabiti za presojo zastaranja, je vprašanje uporabe materialnega prava, ki ga mora sodišče uporabiti ustrezno upoštevaje relevantna dejstva, ki jih zatrjujejo stranke, pri čemer pa sodišče na pravno podlago, ki jo navedejo stranke, ni vezano (tretji odstavek 180. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
S sklepom o izvršbi In 1483/2009 je bila dovoljena zgolj izvršba (med drugim tudi) za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.504,20 EUR, ki so bile dolžnici s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru P 519/2003 z dne 15. 5. 2008 v plačilo naložene za čas od prvega dne po preteku 15 dnevnega paricijskega roka do plačila. Odločbe, s katero je bilo odločeno o dolžničini obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov v višini 7.504,20 EUR in ki v obravnavani zadevi predstavlja izvršilni naslov za izterjavo teh obresti, tako ne predstavlja sklep o izvršbi In 1483/2009, ampak sodba P 519/2003. Ker so zakonske zamudne obresti od zneska 7.504,20 EUR v plačilo zapadle šele v obdobju po izdaji navedene sodbe, celotne prisojene obresti predstavljajo občasne terjatve, ki izvirajo iz pravnomočne sodne odločbe in ki zapadejo v bodoče, zanje pa v celoti velja triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 347. člena OZ v zvezi z drugim odstavkom 356. člena OZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00059843
URS člen 15, 15/3, 22, 34, 35, 39, 39/1. OZ člen 178. ZDU-1 člen 17, 17/5.
preklic izjave - preklic neresnične izjave - žaljivost izjave - članek v medijih - objava na spletni strani - poseg v osebnostno pravico do zasebnosti in osebnega dostojanstva - protipravnost posega - svoboda izražanja - kolizija med svobodo izražanja ter pravico do dobrega imena in časti - absolutno javna oseba - kritika javne osebe - sekretar - funkcionar v državnem organu - (ne)resničnost izjave - zavrnitev dokaznega predloga - nerelevantna dejstva - vnaprejšnja dokazna ocena
Sporne izjave so po vsebini vrednostne sodbe, v okviru katerih je toženec kritiziral delo tožnika kot državnega sekretarja za nacionalno varnost. Tožnik je moral računati s tem, da je zaradi svojega položaja na očeh javnosti. Kritiki je bil izpostavljen kot funkcionar. Pri tehtanju pravic v koliziji je namreč odločilen tožnikov položaj v času, iz katerega izvira očitek o zlorabi represivnih organov (ko je opravljal funkcijo državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade), ne položaj (javnega uslužbenca) v času podaje spornih izjav. Okoliščina, da se ni izpostavljal v javnosti, nima vpliva na njegov status javne osebnosti. Kot oseba javnega življenja (pri čemer ni odločilno, ali je tožnika šteti za absolutno ali relativno javno osebo) oziroma oseba s pomembno družbeno močjo je moral tožnik v primerjavi z običajnimi posamezniki (zasebniki) trpeti širše meje dopustne kritike v zvezi s svojim delom (metodami dela). Meje svobode izražanja so v tem primeru širše. Sporne izjave so bile usmerjene v kritiko ravnanja oškodovanca v funkciji državnega sekretarja za nacionalno varnost (ad rem), njihov namen ni bil v osebnem ponižanju in osramotitvi oškodovanca (ad personam).
Sporne izjave, kot jih razume povprečen bralec, sicer vsebujejo žaljivo sporočilo (očitek o zlorabi, torej o moralno spornem ravnanju, je objektivno žaljiv), kar pa še ne zadošča za zaključek, da je toženec presegel meje sprejemljive kritike. Za oceno o protipravnosti oziroma nedopustnosti posega v tožnikovo osebnostno sfero je odločilna presoja, ali je za sporne izjave, ki so prepoznane kot žaljive vrednostne sodbe, obstajala zadostna dejanska podlaga. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ni pomembno, ali je tožnik dejansko vplival na direktorje SOVE, OVS in NPU (objektivna resničnost), temveč zgolj, ali je bil toženec o tem prepričan (subjektivna resničnost) in ali je njegovo prepričanje temeljilo na zadostni dejanski podlagi.
ZSICT člen 23, 23/5, 45, 45/1. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 49, 49/5. ZPP člen 249.
stroški izvedenca - stroški hrambe - hramba izvedeniških mnenj sodnega izvedenca - dolžnost sporočanja podatkov - pravica izvedenca do nagrade in povračila stroškov - plačilo nagrade in stroškov izvedenca - plačilo nagrade za opravljeno delo
Ker gre pri stroških hrambe izvedenskih mnenj za splošne stroške v zvezi z opravljanjem dejavnosti izvedenca, ki so nujni pogoj za opravljanje dejavnosti, teh stroškov ni mogoče prevaliti na breme naročnika oziroma strank.
Zgolj kratek zaključek, da je sodišče sprejelo trditve, dokazne predloge in natančno argumentacijo tožene stranke v njenih vlogah, s katero je argumentirala zakaj tožbeni zahtevek ni utemeljen, zaradi česar ni podan temelj tožbenega zahtevka, ne dosega minimalne zahteve po obrazloženosti sodbe. Sodišče prve stopnje namreč trditev tožnika v sodbi sploh ni povzelo, posledično pa do njih tudi ni zavzelo nobenega stališča, zato ostaja odprto vprašanje ali se je z njimi sploh seznanilo. Končno sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo razlogov, zakaj je sprejelo trditve tožene stranke.
Vročilnica je javna listina in v skladu s prvim odstavkom 224. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa.