stroški izvršilnega postopka – pravočasna zahteva za povrnitev stroškov – stroški izvršitelja
Upnik je zahteval povrnitev stroškov izvršitelja v enem primeru 1 leto in 2 meseca od takrat, ko so mu bili znani, v drugem primeru pa po preteku 5 mesecev. Takšen čas pa ne ustreza pravnemu standardu, določenem v sedmem odstavku 38. člena ZIZ.
odmera nagrade izvedencu – stroški izvedenca – neuspešen ogled
Ker stranki na ogled nista prišli, izvedenec ogleda ni mogel opraviti ter posledično ni mogel izdelati izvedeniškega mnenja. Pač pa so izvedencu z dvakratnim ogledom nastali stroški, ki jih je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu obračunalo in jih je izvedenec tudi pravočasno med tekom pravde priglasil.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog
Tožnik je s svojim neupravičenim izostankom kršil pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR.
ZDR člen 111, 111/1, 111/1-1. ZKP člen 83. URS člen 22. ZPP člen 8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – nezakonito pridobljeni dokazi – uporaba nezakonito pridobljenih dokazov v individualnem delovnem sporu – izločitev dokazov – pravica do enakega varstva pravic – načelo proste presoje dokazov – obrazložitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi
ZDSS-1 in ZPP, ki se subsidiarno uporablja v delovnih sporih, ne poznata instituta izločitve dokazov iz spisa, kot ga ureja ZKP v 83. členu. Zaradi različne narave kazenskega in pravdnega postopka v ZDSS-1 in ZPP ni pravil o prepovedi uporabe dokazov, kot jih vsebuje ZKP. Ta prepoved je namenjena zagotavljanju pravnih jamstev, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku, kjer mu nasproti stoji država. Z izločitvijo dokazov v kazenskem postopku se torej varujejo pravice obdolženca, hkrati pa ni poseženo v pravice nobenega drugega posameznika. V pravdnem postopku (delovnem sporu) pa si nasproti stojita dve s procesnega vidika enakovredni stranki in v primeru, da uporabe določenega dokaza ne dopustimo, s tem pride do posega v pravice nasprotne stranke - v njeno ustavno pravico do dokaza kot dela pravice do izjave v postopku.
V sodni praksi VS RS je bilo zavzeto stališče, da uporaba dokazov, pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic (pravice do zasebnosti), v pravdnem postopku (ali individualnem delovnem sporu) ni nujno nezakonita. Izvedba dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, v pravdnem postopku je lahko dopustna, če za to obstajajo utemeljene okoliščine.
Dejstvo, da tožena stranka v obrazložitvi odpovedi ni navedla, znaki katerega kaznivega dejanja so podani pri ravnanju, ki se očita tožeči stranki, ne vpliva na zakonitost presojane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po določilu 111/1-1 ZDR. Delodajalec je namreč v odpovedi dolžan opredeliti očitano kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, tako da iz te opredelitve izhaja konkretna kršitev in vsi znaki kaznivega dejanja, ki jih ima ta kršitev, ni pa dolžan kršitve pravno kvalificirati oz. navesti, znaki katerega kaznivega dejanja so podani. Četudi kršitev pravno okvalificira, sodišče na njegovo kazenskopravno kvalifikacijo ni vezano. Vezano je le na dejanske navedbe, s katerimi delodajalec v odpovedi utemeljuje znake kaznivega dejanja.
Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja ter da je storila hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem, da tožene stranke ni obvestila o spremembi kraja bivanja, s čimer je delodajalcu povzročila materialno škodo. Toženi stranki, ki skladno z določbo 2. odstavka 82. člena ZDR nosi dokazno breme in je dolžna dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, ni uspelo dokazati, da je tožnica storila v izredni odpovedi očitane kršitve z znaki kaznivega dejanja goljufije, navedene v izredni odpovedi, oz. hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (storjene naklepno ali iz hude malomarnosti) oziroma, da se dnevno ni vozila na delo iz A., ampak iz B. (kjer ima stalno prebivališče), ter da so ji bile zato neupravičeno izplačani previsoki potni stroški. Zato je izpodbijana izredna odpoved podana iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR nezakonita.
Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku (policistu) iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR (očitala mu je, da je bil na delovnem mestu pod vplivom alkohola), je bila v sodnem postopku razveljavljena, ker nadrejeni delavec po tem, ko je tožnik odklonil preizkus alkoholiziranosti, tožniku ni odredil še strokovnega pregleda, na podlagi katerega bi se dalo ugotoviti, da je bil tožnik v spornem obdobju pod vplivom alkohola. Dejstvo, da je tožena stranka sprejela nezakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je storila napake pri presoji dokazov o tožnikovi alkoholiziranosti na delovnem mestu, namreč samo po sebi še ne predstavlja nedopustnega ravnanja. Nedopustno ravnanje tožene stranke bi bilo namreč podano šele v primeru, če bi pri svojem odločanju zavestno ravnala zoper predpise, vendar tožnik v postopku na prvi stopnji nikoli ni podal trditev v tej smeri (prvi odstavek 7. člena ZPP). Zato ni podlage za presojo, da je podano nedopustno ravnanje tožene stranke zaradi nezakonito izrečene izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka torej ni ravnala arbitrarno in samovoljno, ampak nezakonito, ker ni storila vsega, da bi se ustrezno prepričala o tožnikovi alkoholiziranosti. Takšna napačna presoja pa ne pomeni protipravnega ravnanja, ki bi imelo za posledico odškodninsko odgovornost tožene stranke.
regres za letni dopust – evidenca o stroških dela – vodenje evidence o stroških dela – dokazno breme
Tožena stranka ni dokazala, da je tožnici izplačala regres za letni dopust za vtoževano obdobje, saj dokazov za svoje trditve, da je zaposlenim na roko izplačala regres, ni predložila, čeprav je na podlagi določb ZEPDSV dolžna voditi evidenco o stroških dela, ki bremenijo delodajalca, to je o regresu za letni dopust in povračilu stroškov v zvezi z delom (16. in 17. člen ZEPDSV). Te listine se na podlagi 2. odstavka 17. člena ZEPDSV hranijo kot listine trajne vrednosti. Tožena stranka se svojih zakonskih obveznosti plačila regresa za letni dopust ne more izogniti s splošnimi navedbami o tem, da je tožeči stranki plačala regres na roko, ne da bi za to predložila zakonsko predpisane listine oziroma, da bi navedeno dokazovala s pričami (torej dokazi, ki so neprimerni za ugotovitev navedenega dejstva).
regresni zahtevek zavoda – nezgoda pri delu – delo z viličarjem - odškodninska odgovornost delodajalca – objektivna odgovornost
Za odgovornost delodajalca za škodo, ki jo povzroči njegov delavec zadostuje, da je škoda nastopila v posledici naklepa ali velike malomarnosti pri njej zaposlenega delavca, za odgovornost delavca pa je potrebno, da je škoda nastala zaradi storjenega kaznivega dejanja.
Določba 272. člena ZPIZ-1 ureja situacijo, kadar delodajalec napram zavodu odgovarja zaradi poškodbe delavca pri delu, določba 271. člena pa ureja objektivno odgovornost delodajalca za delavca, ki je pri delu ali v zvezi z njim poškodoval zavarovanca tožeče stranke.
nova odmera pokojnine – nadurno delo – obnova postopka
Tožnica, ki ji je bila starostna pokojnina priznana in odmerjena s pravnomočno odločbo z dne 3. 8. 2009, je dne 27. 12. 2010 vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem plač za delo preko polnega delovnega časa od leta 1971 do 1983. Takšno zahtevo je toženec nezakonito zavrgel, saj bi jo moral obravnavati tudi kot predlog za obnovo postopka.
ZDR člen 111, 111/1, 111/1-8. ZDSS-1 člen 43. ZIZ člen 272, 272/1.
začasna odredba – izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – odsotnost z dela – kršitev navodil zdravnika – zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi – zavarovanje nedenarne terjatve – verjetno izkazana terjatev
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, da bi se učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zadržalo do pravnomočne odločitve, saj terjatev ni verjetno izkazana. Na podlagi doslej zbranih podatkov v spisu ni mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti zaključiti, da bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zlasti ker ni izkazano, da bi bila na primer podana iz očitno neutemeljenega razloga ali bi bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi očitno nezakonita.
Tožnica, ki ni zmožna za delo na delovnem mestu čistilka, na katerega je razporejena, zmožna pa je za drugo delo z omejitvami v polnem delovnem času, se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti je neutemeljen, ker tožnica ni popolnoma nezmožna za pridobitno delo.
odpravnina – izplačilo odpravnine – pogodba o zaposlitvi za določen čas – potek časa
Tožniku je pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, prenehala veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena (prvi odstavek 77. člena ZDR) in za takšne načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi ZDR ne predvideva pravice do odpravnine. Delodajalec je dolžan delavcu izplačati odpravnino le, če mu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti in v primeru izredne odpovedi delavca ter redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, v primeru poslabšanja njegovih pravic ter izvedeni spremembi delodajalca v skladu s 3. odstavkom 73. člena ZDR. Ker dolžnosti izplačila odpravnine za primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne določa niti ZDR niti Panožna kolektivna pogodba, ki je veljala v času prenehanja delovnega razmerja tožnika, ni upravičen do odpravnine.
Pri tožniku je telesna okvara (na podlagi mnenja invalidske komisije z dne 10. 3. 1986) nastala dne 31. 10. 1985, zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za to telesno okvaro pa je podal šele 28. 4. 2010. Zato ima pravico do invalidnine od 1. 11. 2009 dalje, to je od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve dalje in šest mesecev za nazaj, in neutemeljeno zahteva njeno priznanje vse od 31. 10. 1985 dalje.
Zneske invalidnine od 31. 10. 1985 dalje tožnik uveljavlja tudi na podlagi odškodninske odgovornosti toženca. Zastaralni rok (3 oz. 5 let) iz 352. člena OZ, je začel teči šele z vročitvijo dokončne odločbe toženca, s katero je bila potrjena odločba o priznanju invalidnine od 1. 11. 2009 dalje, in ne že s trenutkom, ko se je tožnik seznanil z mnenjem invalidske komisije o datumu nastanka telesne okvare (28. 5. 2007).
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog – bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Očitek tožene stranke, da je tožnik (voznik avtobusa) izpustil – ni odpeljal - dve liniji avtobusa lahko predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
pritožbeni razlogi v sporu majhne vrednosti – izpodbijanje dejanskega stanja
Ker je zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja nedovoljeni pritožbeni razlog, so pritožbene navedbe v tem pritožbenem postopku neupoštevne in se pritožbeno sodišče o njih ne opredeljuje.
Čeprav tožničin mož kot lastnik podjetja posluje z izgubo, ne gre za razloge, na katere ne more vplivati, zato je tožnica upravičena do denarne socialne pomoči le zase in za otroke, ne pa tudi za moža.
odškodninska odgovornost delodajalca – poklicna bolezen – elementi odškodninske odgovornosti – protipravnost ravnanja
Odškodninska odgovornost tožene stranke za tožničino bolezen (obojestranski sindrom karpalnega kanala) ni podana, ker toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v zvezi z nastankom škode. Zaradi navedenega niti ni pomembno, ali je sindrom karpalnega kanala pri tožnici res posledica njenega dela za toženo stranko.
O protipravnosti ravnanja tožene stranke bi lahko govorili le v primeru, če bi ta tožnici odrejala več takšnega dela, ki lahko vpliva na nastanek sindroma karpalnega kanala, kot pa je bilo to predvideno z ustreznimi organizacijskimi akti tožene stranke, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno.