odškodninska odgovornost delodajalca – poklicna bolezen – elementi odškodninske odgovornosti – protipravnost ravnanja
Odškodninska odgovornost tožene stranke za tožničino bolezen (obojestranski sindrom karpalnega kanala) ni podana, ker toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v zvezi z nastankom škode. Zaradi navedenega niti ni pomembno, ali je sindrom karpalnega kanala pri tožnici res posledica njenega dela za toženo stranko.
O protipravnosti ravnanja tožene stranke bi lahko govorili le v primeru, če bi ta tožnici odrejala več takšnega dela, ki lahko vpliva na nastanek sindroma karpalnega kanala, kot pa je bilo to predvideno z ustreznimi organizacijskimi akti tožene stranke, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno.
Če je treba rešiti človeško življenje, lahko udeleženec prometne nesreče začasno zapusti kraj prometne nesreče, vendar se mora takoj, ko je to mogoče, vrniti. Namen te določbe je, da udeleženec prometne nesreče ostane na kraju prometne nesreče, dokler policisti ne končajo ogleda zato, da jim da potrebna pojasnila. To hkrati pomeni, da mora udeleženec prometne nesreče počakati na kraju tudi v času do prihoda policistov na kraj prometne nesreče in ga torej lahko zapusti pred končanim ogledom le z dovoljenjem tistega, ki vodi ogled.
dokončna odločba – procesne predpostavke – rok – pravočasnost tožbe
Ker sta izpodbijani dokončni odločbi toženca že postali pravnomočni, saj tožnik v roku 30 dni ni uveljavljal sodnega varstva, je tožba vložena prepozno in se zavrže.
ZZVZZ člen 23, 23/4, 23/5. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 43, 44, 45, 45, 45/1, 45/1-1.
zdraviliško zdravljenje – bolezni gibalnega sistema
Ker pri tožnici ne gre za težke bolezni in stanja hrbtenice po poškodbah ter operativnih posegih na hrbtenici, temveč za zelo lahek primer poškodbe hrbtenice, ni upravičena do zdraviliškega zdravljenja.
nova odmera pokojnine – nadurno delo – obnova postopka
Tožnica, ki ji je bila starostna pokojnina priznana in odmerjena s pravnomočno odločbo z dne 3. 8. 2009, je dne 27. 12. 2010 vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem plač za delo preko polnega delovnega časa od leta 1971 do 1983. Takšno zahtevo je toženec nezakonito zavrgel, saj bi jo moral obravnavati tudi kot predlog za obnovo postopka.
ZZVZZ člen 23, 23//4, 23/5. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 44, 44/2, 45, 45/1, 45/1-2.
zdraviliško zdravljenje – pogoji za odobritev
Če ni dokazan vsaj eden izmed pogojev iz 44. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (bistveno izboljšanje zdravstvenega stanja za daljši čas, povrnitev funkcionalnih in delovnih sposobnosti, preprečitev napredovanja bolezni ali slabšanja zdravstvenega stanja za daljši čas, zmanjšanje pogostosti zadržanosti od dela zaradi bolezni ali zdravljenja v bolnišnici), zavarovanec ni upravičen do zdraviliškega zdravljenja.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog – bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Očitek tožene stranke, da je tožnik (voznik avtobusa) izpustil – ni odpeljal - dve liniji avtobusa lahko predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
umik tožbe – ustavitev postopka – pravdni stroški - pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, kar je spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, v skladu z 41. členom ZDSS-1. Peti odstavek 41. člena ZDSS-1, ki se uporablja v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal svoje pravice. Glede na to, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, je potrebno ta individualni delovni spor uvrstiti med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja.
Pravne podlage za to, da bi moralo sodišče prve stopnje toženi stranki omogočiti vsebinski odgovor na zmanjšanje zahtevka, ni. Edini pogoj za veljavnost (delnega) umika po odgovoru na tožbo, ki se nanaša na toženo stranko, je njeno soglasje oziroma domneva o privolitvi v umik
Ker tožeča stranka ni spremenila istovetnosti zahtevka, prav tako ni povečala obstoječega zahtevka oziroma uveljavljala drugega zahtevka poleg obstoječega, gre pri ravnanju tožeče stranke na naroku za (delni) umik in ne za spremembo tožbe.
Sodišče prve stopnje pri stroškovni odločitvi ni upoštevalo, da je tožeča stranka delno umaknila tožbo. To narekuje odločanje o stroških umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa po pravilu uspeha.
OZ člen 40, 40/1, 40/2. ZPPSL člen 125, 131, 131/2.
izpodbijanje pravnega dejanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sklenitve sodne poravnave - fiktivni pravni posel – odkup poslovnega deleža – izpodbojnost pogodbe o zaposlitvi – pridobitev zastavne pravice na premoženju stečajnega dolžnika – sodna poravnava – izpodbojnost sodne poravnave
Po 125. členu ZPPPSL bi bilo dejanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi objektivno izpodbojno, če bi prvotoženec s tem dejanjem pridobil ugodnejši položaj v primerjavi z ostalimi upniki. Ob oblikovanem stališču, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila fiktivna, se izkaže kot neutemeljena trditev, da je objektivni pogoj izpodbojnosti podan zato, ker je prvotoženec zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi pridobil terjatev, ki je sicer ne bi imel, s to terjatvijo pa je začel konkurirati ostalim upnikom, ki naj bi bili zaradi tega poplačani v manjšem obsegu, kot bi bili sicer, če prvotoženčeve terjatve ne bi bilo. Res je že z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi nastala prvotoženčeva terjatev zahtevati od A.-a izplačilo poslovnega deleža. Vendar pa je materialnopravno pravilno stališče , da je bil prvotoženec v trenutku odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izenačen z ostalimi zaposlenimi (in družbeniki) družbe in torej tudi s tožečo stranko. A. ni bil pripravljen nobenemu izmed njih prostovoljno izplačati poslovnih deležev.
sodnik - plačilo razlike plače – osnova za obračun plače
V 45. členu ZSS ni bilo določeno in ne predvideno posebno odločanje državnega zbora o določanju osnove sodniške plače. Določeno je bilo le, da velja osnova, kot je določena za obračun plače poslanca tudi za obračun sodniške plače. Vsebinsko to pomeni, da velja vsakokratna osnova za obračun poslanske plače, določena po pravilih, ki veljajo za določitev osnove poslanske plače, tudi za sodniško plačo. Izhodišče take ureditve je bila predpostavka, da se ohranja razmerje med sodniško in poslansko plačo, kakor je bilo to razmerje vzpostavljeno ob uveljavitvi ZSS
Glede na dejstvo, da je bila osnova za obračun sodniške plače v času, na katerega se nanaša tožnikov tožbeni zahtevek, določena z ZZDODP, torej z zakonom, niso utemeljene navedbe, da naj bi šlo za kršitev ustavne določbe o pravici do sodnega varstva pred neodvisnim sodiščem, ker naj bi bila sodniška plača oziroma osnova za njen obračun določena s podzakonskim aktom.
regresni zahtevek zavoda – nezgoda pri delu – delo z viličarjem - odškodninska odgovornost delodajalca – objektivna odgovornost
Za odgovornost delodajalca za škodo, ki jo povzroči njegov delavec zadostuje, da je škoda nastopila v posledici naklepa ali velike malomarnosti pri njej zaposlenega delavca, za odgovornost delavca pa je potrebno, da je škoda nastala zaradi storjenega kaznivega dejanja.
Določba 272. člena ZPIZ-1 ureja situacijo, kadar delodajalec napram zavodu odgovarja zaradi poškodbe delavca pri delu, določba 271. člena pa ureja objektivno odgovornost delodajalca za delavca, ki je pri delu ali v zvezi z njim poškodoval zavarovanca tožeče stranke.
Pri tožniku je telesna okvara (na podlagi mnenja invalidske komisije z dne 10. 3. 1986) nastala dne 31. 10. 1985, zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za to telesno okvaro pa je podal šele 28. 4. 2010. Zato ima pravico do invalidnine od 1. 11. 2009 dalje, to je od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve dalje in šest mesecev za nazaj, in neutemeljeno zahteva njeno priznanje vse od 31. 10. 1985 dalje.
Zneske invalidnine od 31. 10. 1985 dalje tožnik uveljavlja tudi na podlagi odškodninske odgovornosti toženca. Zastaralni rok (3 oz. 5 let) iz 352. člena OZ, je začel teči šele z vročitvijo dokončne odločbe toženca, s katero je bila potrjena odločba o priznanju invalidnine od 1. 11. 2009 dalje, in ne že s trenutkom, ko se je tožnik seznanil z mnenjem invalidske komisije o datumu nastanka telesne okvare (28. 5. 2007).
Po 39. členu ZPIZ-1 se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18-ih letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Zato osebnega dohodka, ki ga je tožnik prejel za delo preko polnega delovnega časa v letu 1969, ni mogoče všteti v pokojninsko osnovo.
Tožnica, ki ni zmožna za delo na delovnem mestu čistilka, na katerega je razporejena, zmožna pa je za drugo delo z omejitvami v polnem delovnem času, se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti je neutemeljen, ker tožnica ni popolnoma nezmožna za pridobitno delo.
Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku (policistu) iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR (očitala mu je, da je bil na delovnem mestu pod vplivom alkohola), je bila v sodnem postopku razveljavljena, ker nadrejeni delavec po tem, ko je tožnik odklonil preizkus alkoholiziranosti, tožniku ni odredil še strokovnega pregleda, na podlagi katerega bi se dalo ugotoviti, da je bil tožnik v spornem obdobju pod vplivom alkohola. Dejstvo, da je tožena stranka sprejela nezakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je storila napake pri presoji dokazov o tožnikovi alkoholiziranosti na delovnem mestu, namreč samo po sebi še ne predstavlja nedopustnega ravnanja. Nedopustno ravnanje tožene stranke bi bilo namreč podano šele v primeru, če bi pri svojem odločanju zavestno ravnala zoper predpise, vendar tožnik v postopku na prvi stopnji nikoli ni podal trditev v tej smeri (prvi odstavek 7. člena ZPP). Zato ni podlage za presojo, da je podano nedopustno ravnanje tožene stranke zaradi nezakonito izrečene izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka torej ni ravnala arbitrarno in samovoljno, ampak nezakonito, ker ni storila vsega, da bi se ustrezno prepričala o tožnikovi alkoholiziranosti. Takšna napačna presoja pa ne pomeni protipravnega ravnanja, ki bi imelo za posledico odškodninsko odgovornost tožene stranke.
invalidnost – spremembe v stanju invalidnosti – zaključeno zdravljenje
Ker pri tožniku, invalidu III. kategorije, zdravljenje še ni zaključeno, še ni mogoče ugotoviti spremembe v stanju invalidnosti. Zato je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti neutemeljen.