predlog za oprostitev plačila sodne takse – obročno plačilo sodne takse – zaslišanje stranke – izjava o premoženjskem stanju
Ker tožnik v predlogu ni pojasnil, katero zatrjevano dejstvo bi s svojo izpovedbo dokazoval, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, da je tožnikovo premoženjsko stanje ugotavljalo na podlagi tožnikove pisne izjave o premoženjskem stanju.
Za nalog za izpraznitev poslovne stavbe oziroma poslovnega prostora se smiselno uporabljajo določbe ZPP, ki se nanašajo na plačilni nalog (tretji odstavek 29. člena ZPSPP), tudi določbe o stroških postopka.
ZPP člen 158, 158/1. Odvetniška tarifa tarifna številka 21, 21/2.
povrnitev pravdnih stroškov – umik tožbe – razlog umika tožbe – izpolnitev zahtevka – nagrada za redno pravno sredstvo v postopku zoper procesni sklep
Tožnik, ki umakne tožbo, po 1. odstavku 158. člena ZPP sicer ni upravičen do povrnitve svojih stroškov, povrniti pa mora nasprotnikove pravdne stroške, vendar to pravilo ne velja takrat, ko je umik tožbe posledica izpolnitve zahtevka. Čeprav toženka vztraja, da je tožnikova terjatev zanjo še vedno sporna in da jo je plačala le zaradi grozeče izvršbe, ta okoliščina nima nobenega vpliva na odločitev o stroških postopka. Bistveno je, da je tožnik z izpolnitvijo tožbenega zahtevka dosegel cilj, ki ga je zasledoval s tožbo. Če toženka meni, da do plačila v resnici ni bil upravičen, ima na voljo ustrezen povračilni zahtevek, upoštevaje pogoje, predpisane v tretjem oddelku drugega poglavja splošnega dela OZ, ne more pa se upirati povrnitvi tožnikovih stroškov v tej pravdi.
pravdna sposobnost – dvom v pravdno sposobnost – skrbnik za posebni primer – priglasitev stroškov – predlog za odmero stroškov – rok za priglasitev stroškov – zamuda roka – zavrženje
Roki, določeni v ZPP v zvezi s povrnitvijo stroškov, so zakonski in prekluzivni, posledica poteka (materialnega) prekluzivnega roka pa je izguba pravice zahtevati povračilo stroškov pravdnega postopka.
ZOFVI člen 54, 109. Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole člen 7. ZDR člen 52, 52/1, 52/1-12.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas
Tožnik je imel s toženo stranko sklenjene štiri pogodbe o zaposlitvi za določen čas, in sicer dve pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto učitelja, eno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje funkcije v. d. ravnatelja in eno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje funkcije ravnatelja. Prvo pogodbo o zaposlitvi za določen čas je imel tožnik sklenjeno za polovični delovni čas za obdobje od 1. 9. 2007 do 31. 8. 2008 za delovno mesto učitelja predmetnega pouka in učitelja podaljšanega bivanja, drugo, ki je bila sklenjena za čas od 1. 9. 2008 do 31. 8. 2009, za poučevanje predmetnega pouka in drugega učitelja v I. triadi (za ta del je bila sklenjena le do 11. 11. 2008). Druga pogodba o zaposlitvi za določen čas je prenehala veljati s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za funkcijo v. d. ravnatelja z 11. 11. 2008, ki je bila sklenjena za čas od 11. 8. 2008 do imenovanja novega ravnatelja, vendar največ eno leto. Ko pa je bil tožnik imenovan za opravljanje funkcije ravnatelja, je sklenil četrto pogodbo o zaposlitvi in sicer od 1. 7. 2009 za mandatno dobo petih let. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ni šlo za veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas, saj tožnik ni ves čas opravljal istega dela.
OZ člen 132,168, 168/1. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8.
navadna škoda - pravno priznana škoda - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica stranke do enakih možnosti do obravnavanja pred sodiščem - kršitev načela kontradiktornosti - vnaprejšnja dokazna ocena - opustitev izvedbe predlaganih dokazov - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - dokazna moč
Oškodovanec ima v skladu s prvim odstavkom 168. člena OZ pravico do povrnitve tako navadne škode kot tudi izgubljenega dobička. Navadna škoda je zmanjšanje nekega (oškodovančevega) premoženja, izgubljeni dobiček pa je preprečitev povečanja oškodovančevega premoženja (primerjaj 132. člen OZ).
Sodišče druge stopnje v tem kontekstu soglaša s trditvami tožnice, da je morala v spornem obdobju zaradi posledic škodnega dogodka in nemožnosti opravljanja prevozov v strani J.Z., če je želela pridobiti iste dohodke oziroma doseči, da se ji dohodki niso znižali, ostali stroški (stroški goriva, davki, stroški vozila; amortizacija, redni servisi in zavarovanja ter osebni dohodek J.Z.) so ostali enaki, najeti zunanjega izvajalca (G.Z. s.p.), s plačilom teh storitev pa se ji je zmanjšalo premoženje. Ni torej šlo za preprečitev povečanja oškodovančevega premoženja (premoženja tožnice), ampak se je njeno premoženje v višini stroškov za plačilo zunanjega izvajalca zmanjšalo. Tako ni dvoma, da ji je nastala škoda, ki ima pravno naravo navadne škode.
Do subvencioniranja najemnine je upravičen najemnik stanovanja pod pogojem, da njegov dohodek in dohodek oseb, ki so navedene v najemni pogodbi ter oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja vlagatelja v skladu z 10. členom ZUPJS, ne presega meje dohodkov za ugotavljanje upravičenosti do subvencioniranja najemnine. Osnovni pogoj, ki mora biti izpolnjen, je, da je sklenjena najemna pogodba med najemodajalcem in najemnikom. Najemna pogodba, ki jo je sklenil tožnik, vsebuje bistvene sestavine, kot jih določa Stanovanjski zakon v 91. členu. Gre torej za veljavno sklenjeno najemno pogodbo. Glede na to, da tožnik izpolnjuje tudi pogoj višine dogodka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do subvencije tržne najemnine.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neopravičena odsotnost z dela - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja - zmotna uporaba materialnega prava - delo preko polnega delovnega časa - nadurno delo
Tožnik je v spornem obdobju po svoji volji izostal z dela in toženca ni obvestil o razlogih za svojo odsotnost. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog kot prvi vsebinski pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Toženec pa v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedel oziroma obrazložil obstoja drugega materialnopravnega pogoja za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 110. člena ZDR, to je pogoja, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Toženec teh okoliščin ni zatrjeval niti v sodnem postopku. Ker drugi pogoj za zakonitost odpovedi iz 1. odstavka 110. člena ZDR ni podan, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo ter izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi. V preostalem je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj zaradi zmotne materialnopravne presoje glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko stanje v zvezi z nadaljnjimi zahtevki tožnika (reparacijski zahtevek, zahtevek za sodno razvezo) še ni ugotovljeno.
Ker je čas prevoza od prebivališča tožnika do gradbišč presegal njegovo redno delovno obveznost, gre za nadurno delo v smislu določbe 143. člena ZDR, ne glede to, da ga toženec ni pisno odredil.
plačilo oproščene sodne takse - del pravdnih stroškov - razmerje stranka država
Sodne takse, ki bi jih stranka, ki je v pravdi zmagala, morala plačati, pa jih zaradi oprostitve ni, logično ne morejo biti predmet njene zahteve za povrnitev pravdnih stroškov. 15. člen ZST-1 vzpostavlja neposredno razmerje med stranko in državo (in ne med pravdnima strankama), sodišče mora o plačilu sodne takse odločati po uradni dolžnosti. Povedano pomeni, da odločitev o teh stroških ni nujno sestavni del odločbe, s katero je bil končan postopek.
kreditna pogodba – neposredno izvršljiv notarski zapis – ustni dogovor – dokazi – zaslišanje prič – neprimeren dokaz
Načeloma so res dokazi med seboj enakovredni, vendar v konkretnem primeru, kjer banka izterjuje terjatev na podlagi kreditne pogodbe, sestavljene v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, in kjer upnik kategorično zanika ustni dogovor glede novega kredita, pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je dokazovanje dogovora, s katerim naj bi se kratkoročni kredit nadomestil (reprogramiral) z dolgoročnim kreditom, z zaslišanjem prič neprimeren dokaz.
ZDR člen 66, 66/2, 109, 132, 132/4. ZZRZI člen 40. ZPIZ-1 člen 58, 93.
plačilo odpravnine - invalid II. kategorije invalidnosti - delo s krajšim delovnim časom
Tožnica je primarno uveljavljala odpravnino po 109. členu ZDR, ki ureja odpravnino, ki jo je delodajalec dolžan plačati delavcu, če mu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnica do odpravnine na tej podlagi ni upravičena, ker v njenem primeru ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica, kot invalid II. kategorije invalidnosti s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom, je sporazumno pristala na spremembo dotedanje pogodbe o zaposlitvi (sklenjene za polni delovni čas) oziroma na sklenitev nove pogodbe za delo s skrajšanim delovnim časom v skladu z odločbo ZPIZ, zato odpoved prejšnje pogodbe ni bila potrebna.
Tožnica tudi ni upravičena do odpravnine zaradi delne invalidske upokojitve po določbi 132. člena ZDR. Ta določba namreč velja za primere, ko se delodajalec in delavec sporazumeta o tem, da se delavec delno upokoji (ker je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine in pravico do delne pokojnine po določbah 58. člena ZPIZ-1) in nadaljuje z delom pri delodajalcu s krajšim delovnim časom. Ne velja pa za primere, ko delavec dela krajši delovni čas v posebnih primerih v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ker za delo s polnim delovnim časom ni več zmožen (93. člen ZPIZ-1).
Obveznost kvalificiranega pooblaščenca je, da pravilno določi in zapiše naziv sodišča v vlogi (pri zapisu na ovojnici pa nato ni izključeno, da pride do očitne pomote).
premestitev - javni uslužbenec - organizacijski razlog - sprememba akta o notranji organizaciji - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je spremenila akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest in reorganizaciji priložila obrazložitev, ki je vsebovala cilje, reorganizacijo, razloge za izvedbo reorganizacije, analizo delovnih opravil in delovnih postopkov ter število in strukturo delovnih mest in število javnih uslužbencev. V analizi delovnih mest je zajela vsa področja in vse delovne procese, ki se izvajajo po posameznih direktoratih, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka pri sprejemu akta ravnala v skladu s 156. členom ZJU. Tožena stranka je postopek reorganizacije tudi dejansko izvedla. Zaradi reorganizacije in optimizacije dela, delo na delovnem mestu, ki ga je zasedal tožnik, ni bilo več potrebno, zato je bil tožnik premeščen na drugo delovno mesto. Tožena stranka je dokazala, da je bila premestitev tožnika potrebna iz poslovnih razlogov, zato tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o premestitvi ni utemeljen.
predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - označba dolžnika - identifikacija dolžnika - očitna pomota v zapisu
Zgolj napaka v eni izmed črk imena ob siceršnjih ostalih pravilnih podatkih, tako o stalnem prebivališču kot tudi EMŠO in pravilnem priimku, ne sme predstavljati težave z nedvoumno identifikacijo dolžnika.
invalid I. kategorije invalidnosti - II. kategorija invalidnosti - nespremenjeno stanje invalidnosti
Pri tožnici je od 16. 8. 1996 in še nadalje zaradi posledic poškodbe pri delu podana II. kategorija invalidnosti, saj je tožnica ob skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno zmožna za delo na drugem, psihofizičnem nezahtevnem delu s stvarnimi omejitvami. Pri tožnici ni izkazana popolna izguba delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo in s tem pogojev za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih aktov tožene stranke s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
ZDR-1 člen 84, 84/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118, 118/2. KZ-1 člen 205, 205/1, 205/1-1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - velika tatvina - denarno povračilo
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je določenega dne vlomil v osebno garderobno omarico drugega delavca z namenom, da bi si protipravno prilastil stvari v tej omarici,
kar pa mu ni uspelo, saj ga je delavec zalotil pri vlomu. S takšnim ravnanjem naj bi tožnik storil hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki ima tudi znake poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. Ker tožena stranka ni dokazala, da je prav tožnik vlomil v osebno garderobno omarico drugega delavca, ni obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - alkoholiziranost na delovnem mestu - nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja
Tožena stranka je dokazala, da je bil tožnik spornega dne na delovnem mestu pod vplivom alkohola, ker je imel v času preizkusa 0,31 mg/l alkohola v izdihanem zraku. S takšnim ravnanjem je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja - ravnal je v nasprotju z določbami pogodbe o zaposlitvi in kršil navodila tožene stranke, pa tudi obveznost iz 34., 35. in 1. odstavka 51. člena ZDR-1, iz katerih je razvidno, da je uživanje alkohola na delovnem mestu oziroma opravljanje dela pod vplivom alkohola prepovedano in nedopustno. Zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je podan utemeljen krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reitegracijo in reparacijo.
Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije člen 62, 62/1, 62/1-1, 62/1-2. ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1.
pogodbena kazen - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - uporaba kolektivne pogodbe
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da prenehanje potreb po delavcu zaradi operativnih razlogov po ZDR/90 ne predstavlja poslovnega razloga za odpoved po ZDR. Gre za podobne institute in razloge za prenehanje pogodbe o zaposlitvi (delovnega razmerja), na podoben način, ki ustreza sedanji odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, pa so se reševali problemi presežnih delavcev tudi s prerazporeditvami delavcev na druga delovna mesta (v okviru organizacije ali pri drugih delodajalcih). Zato so navedeni instituti primerljivi. V sodni praksi je že zavzeto stališče, da je ZDR/90 v 29. členu opredelil operativne razloge za prenehanje delovnega razmerja skoraj enako kot ZDR v 1. alineji prvega odstavka 88. člena in da je razlog za prenehanje oz. odpoved pogodbe podoben in primerljiv. Upoštevajoč navedeno stališče je potrebno tudi določbe Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije o pogojih, pod katerimi je delodajalec delavcu dolžan plačati pogodbeno kazen, razlagati ob upoštevanju primerljivih starih in novih institutov. To pa pomeni, da se 1. alineja prvega odstavka 62. člena KP (po kateri delavcu pripada pogodbena kazen, kadar je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je bil delavec nezakonito uvrščen med presežke, ali da so bile pri določanju presežnih delavcev strojene bistvene kršitve določb postopka in bistveno kršene pravice delavca) nanaša na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
Iz 62. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije izhaja, da je delavec v vsakem primeru upravičen do pogodbene kazni, če mu je nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi, iz poslovnega ali kakšnega drugega razloga (2. alineja), če pa so izpolnjeni pogoji iz 1. alineje in gre za nezakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (bodisi zaradi tega, ker utemeljen poslovni razlog ni dokazan, ali pa zato, ker je bil kršen postopek v zvezi z odpovedjo), pa je do pogodbene kazni upravičen tudi, če mu je pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi nezakonite odpovedi, vendar pa je sprejel ponujeno drugo zaposlitev. To pa pomeni, da je do pogodbene kazni po 1. alineji 62. člena KP upravičena tudi tožnica, ki ji je pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala zaradi nezakonite redne odpovedi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo.
Tožnik na delo k toženi stranki ni prihajal vsakodnevno, pač pa le občasno in samo za nekaj ur, zaradi izdelave računalniškega programa. Tožnik ni dokazal, da je pri toženi stranki opravljal delo „dispečarja oz. telefonista“, po navodilih, pod nadzorom in za plačilo ter da je bil vključen v organizirani delovni proces. Poleg elementov, ki izhajajo iz narave delovnega razmerja, je zlasti pomemben element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (tako imenovano direktno oblastjo delodajalca), saj se delovno razmerje od ostalih pravnih razmerij razlikuje predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Pravica dajanja navodil s strani delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v konkretni zadevi niso podani elementi delovnega razmerja, kot so opredeljeni v 1. odstavku 4. člena ZDR. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki, ni utemeljen.