starostna pokojnina - ponovna odmera pokojnine - vštetje plač za delo preko polnega delovnega časa
Toženec je tožnikovo vlogo, vloženo dne 19. 4. 2013 v predsodnem upravnem postopku, nepravilno obravnaval kot pritožbo zoper dokončno in pravnomočno odločbo o odmeri starostne pokojnine in jo zavrgel kot prepozno vloženo. Ne glede na to, da je tožnik vlogo poimenoval pritožba zoper odločbo o odmeri starostne pokojnine, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je toženec o takšni vlogi dolžan odločiti vsebinsko. Tožnik je v sodnem postopku v pripravljalnih vlogah uveljavljal, da se mu v pokojninsko osnovo vštejejo plače, prejete za delo opravljeno preko polnega delovnega časa. Hkrati je navajal, da je vlogo potrebno obravnavati ne le po naslovu, ampak po vsebini. Ravno tako tožnik v predsodnem postopku niti v sodnem postopku ni zatrjeval, da je vložil pritožbo zoper odločbo, niti ni vztrajal, da je ta vložena pravočasno. Pravilno je zato sodišče prve stopnje kot nepravilna in nezakonita odpravilo dokončno odločbo in sklep toženca in mu vrnilo zadevo v ponovno upravno odločanje.
SOCIALNO VARSTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015234
OZ člen 131.
plačilo odškodnine - negmotna škoda - protipravnost - elementi odškodninske odgovornosti
Tožnica v konkretni zadevi od tožene stranke uveljavlja plačilo odškodnine iz naslova negmotne škode v zvezi s prvostopenjskim posamičnim upravnim aktom o zavrnitvi pravice do izredne denarne socialne pomoči. Glede pravnega standarda protipravnosti je bilo v sodni praksi že večkrat zavzeto stališče, da morebitna zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka sama po sebi ni zadostna za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta. Ravnanje zaposlenih bi moralo biti takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje šteti za samovoljno, bi moralo biti dovolj hudo in hkrati brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je organ pri izvajanju svoje funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi bilo njegovo ravnanje protipravno v smislu temelja odškodninske odgovornosti. Ker takšno dejansko stanje v predmetni zadevi ni dokazano, tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZPP člen 115, 316, 338, 338/2. ZPIZ-2 člen 144. ZDoh člen 2, 15, 37, 41. ZPSV člen 3, 6.
obveznost plačila - plačilo za delo - bruto znesek - davki - prispevki
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal tudi plačo za meseca marec 2013 in april 2013, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen tudi v marcu 2013 in aprilu 2013, tožena stranka pa je tožniku v marcu 2013 izplačala le del pripadajoče plače, v aprilu 2013 pa mu plače ni izplačala, razen tega pa mu od pripadajočih bruto zneskov plače v višini minimalne plače ni obračunala in odvedla davka in prispevkov. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Plača se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je potrebno plačati davke in prispevke, delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov. Prispevki in dohodnina se obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oz. izplačila, torej ko nastane davčna obveznost, to je po stopnjah, ki veljajo na dan obračuna (izplačila), osnova pa je bruto prejemek (plača, odškodnina, odpravnina ipd.). Po 15. členu ZDoh-2, v katerem je opredeljen predmet obdavčitve, se šteje, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oz. dohodnina (oz. davki in prispevki), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov - plače, odpravnine...), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku.
preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja – pravni pouk sklepa o odložitvi – uporaba določb o izbrisu kazenskih točk
Zmotno je stališče, da bi moralo storilca sodišče ob izdaji sklepa, s katerim mu je bila odložena izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, opozoriti na možnost preklica po izteku preizkusne dobe. Sodišče ni dolžno voznika poučevati o pravnih posledicah morebitnih njegovih nadaljnjih kršitev cestnoprometnih predpisov, ki bi jih moral storilec kot voznik tudi sicer poznati, in sicer, da je vožnja pod vplivom alkohola prepovedana ter da se pri doseženem določenem številu kazenskih točk izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.
ZDR-1 člen 33, 33/1, 33/2, 33/3, 89, 89/1, 89/1-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - individualni odpust - kriteriji za izbiro presežnih delavcev
Tožena stranka je zaradi upadanja pometa racionalizirala poslovanje, zato se je zmanjšala potreba po delu delavcev, ki so delali v organizacijski enoti (v kateri so delale tožnice) in je bila namenjena nadomeščanju na posameznih enotah, na katerih je bil primanjkljaj delavcev.
Tožena stranka je tako dokazala poslovni razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnic pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tudi pravilno oblikovala primerljivo kategorijo delavcev, med katerimi je izbrala presežne delavce, saj je v skupino primerljivih delavcev, izmed katerih bo nekaterim odpovedana pogodba o zaposlitvi, uvrstila delavce, ki so opravljali tisto delo, glede katerega je prenehala potreba po opravljanju pod pogoji iz pogodb o zaposlitvi. Tako je pravilno primerjala (točkovala) le 48 delavcev, ki so v času odpovedi delali v organizacijski enoti, v kateri so delale tudi tožnice. Pravilno pa je uporabila tudi kriterije za izbiro. Zato so izpodbijane redne odpovedi pogodb o zaposlitvi zakonite.
ZPIZ-2 člen 392, 392/1. ZPIZ-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/3, 110/6, 110/7, 421. Sporazum socialne varnosti med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 22.
vdovska pokojnina - izpolnjevanje pogojev
Skladno z 22. členom Sporazuma socialne varnosti med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino nosilec vsake pogodbenice po zakonodaji, ki velja zanj, ugotavlja, ali posameznik oziroma zavarovana oseba izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do določene dajatve. Za ugotavljanje pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine po ZPIZ-1 oziroma po slovenski zakonodaji, na podlagi dobe, ki jo je tožničin mož dopolnil v Republiki Sloveniji, je pristojen toženec ZPIZ Slovenije. Tožnica ne izpolnjuje pogojev po določbah ZPIZ-1 za priznanje pravice do vdovske pokojnine, zato njen tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
POGODBENO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - PRAVO EVROPSKE UNIJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL0064948
Uredba Sveta ES št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruselj I) člen 15, 16. ZIZ člen 135, 135/4. ZPotK- 1 člen 27, 27/3. ZPP člen 214.
Sporno kreditno pogodbo je tožnica sklenila kot potrošnica. V tej zadevi je sodišče pristojno za odločanje na podlagi 15. in 16. člena Bruseljske uredbe.
ZPP člen 112, 112/1, 112/2. ZDSS-1 člen 72, 72/1, 75, 75/1.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - zamuda roka
Tožnica je vložila tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30-dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
ZJU člen 24, 24/1, 57, 149, 149/1, 149/1-3. 150, 150/2. Kolektivna pogodba za policiste člen 22d.
premestitev - policija - učinkovitejše in smotrnejše delovanje dela državnega organa - delovne potrebe
Sodna presoja zakonitosti premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU (premestitev zaradi delovnih potreb) obsega preizkus zakonitega razloga za takšno premestitev, pri čemer sodišče glede na obstoječo sodno prakso ne more ocenjevati, kako je oziroma bo določena premestitev vplivala na
učinkovitost organa. V zvezi s tem je sodišče pristojno ugotavljati (le), ali je delodajalec v zakonitem postopku izdal sklep o premestitvi, ki je ustrezno obrazložen, ter ali je razlog za premestitev javnega uslužbenca resničen in ne navidezen.
Sodišče prve stopnje je ugotovitev o navideznosti (objektivnega) razloga za premestitev tožnika neutemeljeno oprlo na ugotovitve o nesmotrnosti odločitve o premestitvi. Odločitev o tem, da bo delo zaradi premestitve javnega uslužbenca bolj učinkovito oziroma bolj smotrno, lahko sprejme le delodajalec, sodišče pa za presojo racionalnosti oziroma primernosti te odločitve ni pristojno. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da kadrovska zamenjava v konkretnem primeru predstavlja obstoj subjektivnega razloga za premestitev tožnika. Odločitev tožene stranke o tem, na kakšen način bo z namenom kar najbolj učinkovitega dela organa po posameznih enotah (policijskih postajah) razporedila razpoložljive kadrovske kapacitete, predstavlja organizacijsko odločitev, ta pa je v izključni pristojnosti delodajalca. Tožena stranka ima pravico, da v primeru ugotovljenega kadrovskega primanjkljaja na eni od postaj na to postajo premesti policista, ki je delo do tedaj opravljal na drugi postaji. Ker je tožena stranka dokazala, da je obstajal zakoniti razlog za tožnikovo premestitev po 3. točki 1. odstavka 149. člena ZJU, tj. zagotovitev učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o premestitvi zavrnilo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Dejstvo, da delavec pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove in po tem, ko sprejme ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, opravlja enako delo, ne pomeni avtomatično neutemeljenosti odpovednega razloga. Ob ukinitvi določenega delovnega mesta je podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, tudi če delavec dejansko ves čas opravlja enako ali v bistvenem podobno delo.
vdovska pokojnina - zunajzakonska skupnost - trajanje
Zunajzakonska skupnost med pokojnim in tožnico je trajala 11 mesecev in 22 dni, kar pa ne zadošča za priznanje pravice do vdovske pokojnine po 114. členu ZPIZ-, po katerem mora zunajzakonska skupnost med zavarovancem in osebo, ki uveljavlja pravico do vdovske pokojnine, obstajati vsaj tri leta pred smrtjo zavarovanca. Zato tožnica ni upravičena do vdovske pokojnine po pokojnem.
Tretji odstavek 3. člena Pravilnika tožene stranke o letnem dopustu z dne 13. 12. 2013 določa, da lahko zaradi nujnih potreb delovnega procesa ali zaradi boljše organizacije dela vodja organizacijske enote delavcu odredi ali prekliče izrabo letnega dopusta v določenem časovnem obdobju. Četrti odstavek 13. člena Pravilnika pa določa, da lahko vodja organizacijske enote skladno s prejšnjim odstavkom tega člena prekliče delavcu izrabo letnega dopusta pod pogojem, da bi odsotnost konkretnega delavca resno motila delovni proces in pod pogojem, da s tem delavcu ne bi bila povzročena nesorazmerno visoka materialna škoda.
Navedena člena nista v neskladju z ZDR, saj je delavec, ki poklicno opravlja delo na obrambnem področju, po odločitvi nadrejenega dolžan zaradi potreb službe opravljati delo v posebnih delovnih pogojih skladno s 96. členom ZObr, mednje pa po 13. točki drugega odstavka tega člena spada izraba ali prekinitev dopusta v skladu s službenimi potrebami. Med službene potrebe sodijo nujne potrebe delovnega procesa in boljša organizacija dela iz tretjega odstavka 13. člena Pravilnika. Posebnosti v zvezi z izrabo letnega dopusta na področju obrambe so utemeljene tudi glede na naravo dela in naloge Slovenske vojske (37. člen ZObr). Zato je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo in zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neskladnosti posameznih določb pravilnika z ZDR.
ZDR člen 130. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa člen 49, 104, 104/4. ZS člen 3. ZDR člen 169. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja člen 5.
povračilo potnih stroškov – službena pot – kilometrina
V predmetni zadevi tožnik vtožuje razliko v povračilu potnih stroškov za določeno obdobje, pri čemer je bilo tožniku v tem času odrejeno delo v drugem kraju kot je kraj opravljanja po pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je službena pot tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi. Ker je tožnik za prevoz uporabljal osebno vozilo, je upravičen do povračila potnih stroškov v skladu z določbo 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, to je v višini 0,37 EUR za prevožen kilometer. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo razlike v povračilu potnih stroškov za sporno obdobje utemeljen.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - zamuda roka
Tožnik je tožbo zober dokončni upravni akt vložil po izteku 30 - dnevnega zakonsko določenega roka za vložitev tožbe, zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
OZ člen 12. Splošne uzance za blagovni promet (1954) uzanca 203, 203/1.
dobava blaga - zavrnitev računa - splošne uzance za blagovni promet
Posledice pasivnosti kupca (toženca) je treba presojati v povezavi s pogodbo, katere vsebina pa je bila v postopku med strankama sporna. Iz trditvenega gradiva v spisu izhaja, da je toženec za tožnika opravljal različna dela in storitve in da je med strankama sporno, ali so dela obračunana po višji postavki od dogovorjene. Sporna je torej vsebina pogodbe (ne pa npr. pravilnost izpolnitve in s tem povezano pravočasno grajanje napak), zato je uporaba drugega odstavka 203. člena Uzanc najmanj preuranjena.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - INVALIDI - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0014719
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-3.
invalid III. kategorije - nova invalidnost - izvedenec - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Ker sodišče prve stopnje ni angažiralo sodnega izvedenca ortopedske stroke v zvezi s tožničinimi ortopedskimi zdravstvenimi spremembami, je ostal ortopedski funkcijski status, ki je odločilen za oceno tožničine preostale delovne zmožnosti ter morebitno indiciranost vtoževane časovne razbremenitve (delo v krajšem delovnem času), nerazčiščen. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
denarna odškodnina zaradi okrnitve osebnostne pravice
Mejne vrednosti elektromagnetnega sevanja se nanašajo na širše okolje kot so meje 3. člena Uredbe in zato ni izključeno ugotavljanje škodljivih vplivov daljnovoda v pravdi.
Ustava RS člen 53, 53/3, 54, 54/1. ZZZDR člen 5a, 106, 113, 113/3, 120, 120/1, 120/2, 121, 157, 157/1, 158, 158/1. Konvencija združenih narodov o otrokovih pravicah člen 3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic.
korist otroka - razmerja med starši in otroki - oddaja otroka v zavod - ukinitev stikov
Odvzem otroka je ukrep, pri izbiri katerega je ocenjeno, da je verjetno, da se bodo razmere na strani staršev tako izboljšale, da se bodo otroci lahko vrnili k staršem in bodo ti lahko nadaljevali z njihovo vzgojo in varstvom. V primeru, ko so otroci v javni oskrbi, je osnovni cilj vseh ukrepov ponovna združitev družine in prenehanje javne oskrbe, kakor hitro je to izvedljivo. Država mora ta cilj izpolnjevati, hkrati pa ga mora vedno uskladiti s svojo dolžnostjo, da upošteva otrokove koristi. Otrokom, odvzetim iz družinskega okolja, mora biti omogočeno, da se razvijajo v okolju, ki je najbolj podobno družinskemu. Državni organi in nosilci javnih pooblastil morajo v primeru odvzema otroka zato izvajati primerne ukrepe, ki bodo omogočili ohranjanje družinskih vezi. V obdobju javne oskrbe pa mora biti zagotovljen takšen način uravnavanja stikov med starši in otroci, ki spodbuja pozitivne odnose med njimi. Starš se ne more sklicevati na pravico do družinskega življenja v primeru, ko bi ukrep sicer ohranjal družinske vezi, škodoval pa bi otrokovemu zdravju in razvoju. Kljub temu pa koristi staršev, zlasti njihov redni stik z otrokom, predstavljajo pomemben dejavnik pri tehtanju različnih interesov. V primeru, ko so pravice staršev do stikov že omejene zaradi odločb pristojnega organa, je v zvezi z dodatnimi omejitvami potrebna strožja presoja.
ZSPJS člen 16, 16/4, 19, 19/2. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi člen 5.
napredovanje - razlika v plači - premestitev - dejansko delo - plačilo po dejanskem delu
V skladu s četrtim odstavkom 16. člena ZSPJS lahko javni uslužbenec napreduje vsaka tri leta za en ali dva plačna razreda, v napredovalno obdobje pa se všteva čas, ko je javni uslužbenec razporejen na delovna mesta, za katera je predpisana enaka stopnja strokovne izobrazbe. Tožnica je bila 1. 2. 2008 premeščena na delovno mesto, na katerem je zahtevana višja stopnja strokovne izobrazbe (tj. višješolska, višja strokovna ali podobna izobrazba, na prejšnjem delovnem mestu pa je bila zahtevana srednja strokovna ali splošna izobrazba). Zato je bilo tožničino napredovalno obdobje s to premestitvijo dne 1. 2. 2008 prekinjeno in tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica vtoževala obračun in izplačilo razlik med prejeto plačo za 21. plačni razred in plačo, ki ustreza 23. plačnemu razredu, ni utemeljen.
Zmotno je stališče tožnice, da bi jo morala tožena stranka ob premestitvi na drugo delovno mesto na podlagi drugega odstavka 19. člena ZSPJS uvrstiti v plačni razred, ki je za pet plačnih razredov višji od izhodiščnega plačnega razreda navedenega delovnega mesta. Uvrstitev javnega uslužbenca v višji plačni razred po drugem odstavku 19. člena ZSPJS ni pravica iz delovnega razmerja, ki bi javnemu uslužbencu pripadala po zakonu in bi jo ta lahko iztožil, temveč je to njegov privilegij, ki je odvisen od odločitve predstojnika organa državne uprave. Zato tožbeni zahtevek na obračun in izplačilo razlik za obdobje od 1. 11. 2010 do 14. 6. 2011 med prejeto plačo za 28. plačni razred in plačo, ki ustreza 33. plačnemu razredu, ni utemeljen.
Tožnica je za obdobje od 15. 6. 2011 dalje vtoževala obračun in izplačilo razlik med prejeto plačo za 28. plačni razred in plačo za delo, ki naj bi ga pri toženi stranki v resnici opravljala, tj. delo višjega svetovalca (delovno mesto višji svetovalec je uvrščeno v 37. plačni razred). Tožnica od 15. 6. 2011 dalje, ko je bila premeščena v Sektor, opravlja delo delovnega mesta, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (tj. strokovno-tehnično delovno mesto koordinator VII/1) in ne dela višjega svetovalca. Zato tožbeni zahtevek ni utemeljen.