Delavec je upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Iz tožbenih navedb ne izhaja, iz katerih objektivnih razlogov tožnik ni mogel izrabiti letnega dopusta za leto 2012. Kadar iz dejstev, ki so v tožbi navedena, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, je tožba nesklepčna (3. odstavek 318. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je zamudno sodbo izdalo v nasprotju z določbami ZPP, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče delno zamudno sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
starostna pokojnina - poseg v pravnomočno pravno razmerje - ustavitev izplačevanja pokojnine za nazaj
Zavarovanec pridobi pravico do pokojnine in do njenega izplačevanja ob izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev. Ker je uživanje pravice vezano na daljše časovno obdobje, se lahko dejansko stanje v tem obdobju spremeni tako, da se spremeni ali celo odpade pravna podlaga za nadaljnje uživanje pravice. Če zavarovanec zamolči relevantno spremembo dejstev, ki so mu znana in ki bi pomenila spremembo njegove pravice oziroma upravičenosti do izplačil, ima zavod možnost izterjati preveč plačane zneske na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti, sicer pa tudi na podlagi 275. člena ZPIZ-1. Za izdajo odločbe v rednem postopku o tem, da zavarovanec nima pravice do izplačila za nazaj (ko je to pravico imel na podlagi pravnomočne odločbe), v ZPIZ-1 ni podlage. To sicer ne pomeni, da takšne odločbe zavod ne sme izdati, vendar pa jo lahko izda le z veljavnostjo za naprej (npr. hkrati z izdajo odločbe o ugotovitvi lastnosti zavarovanca). Tožena stranka za odločitev, da se tožnici ustavi izplačevanje starostne pokojnine za nazaj, ni imela pravne podlage in je s tem posegla v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke.
Izpolnjeni so pogoji za izdajo zamudne sobe, določeni v 318. členu ZPP. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor. Šteje se, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila, čeprav je sicer je v 15-dnevnem roku iz 3. odstavka 41. člena ZDSS-1 na tožbo sicer odgovorila, vendar je odgovor na tožbo podal odvetnik, ki odgovoru ni predložil pooblastila za zastopanje, podpisanega s strani zakonitega zastopnika tožene stranke, ampak le pooblastilo, ki ga je podpisal prokurist družbe, ki pa po tedaj veljavnih predpisih - ZGD - ni zakoniti zastopnik družbe niti pooblaščena oseba za zastopanje družbe na sodišču, ki bi lahko pooblastila odvetnika za zastopanje pred sodiščem. S strani zakonitega zastopnika tožene stranke podpisanega pooblastila pa odvetnik tožene stranke tudi naknadno, na poziv sodišča, v postavljenem roku ni predložil. To pomeni, da je temeljni pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 1. odstavka oziroma iz 1. točke 1. odstavka 318. člena ZPP izpolnjen.
Ker tožnik kot starejši delavec ni podal pisnega soglasja k odpovedi, tožena stranka pa bi lahko tožniku podala zakonito odpoved iz poslovnega razloga le z njegovim pisnim soglasjem, ter glede na dejstvo, da ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine in mu še ni zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve pogojev za starostno pokojnino, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
Tožnik je v pripravljalni vlogi spremenil tožbo, tako da je v primarnem tožbenem zahtevku zahteval ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas in vrnitev na delo k toženi stranki, v prvem primarnem zahtevku pa je poleg zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi uveljavljal še ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki do datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi in plačilo denarnega povračila
po 118. členu ZDR
. Ob ugotovitvi, da ne gre za "kontinuiteto" tožbenega zahtevka v tožbi z dne 26. 2. 2013 in da tožena stranka takšni spremembi tožbe nasprotuje, je sodišče prve stopnje zmotno sklenilo, da ne dovoli predlagane spremembe tožbe, ne da bi o tem izdalo pisni sklep. V obravnavanem individualnem delovnem sporu o prenehanju delovnega razmerja je potrebno upoštevati specialno določbo četrtega odstavka 41. člena ZDSS-1, po kateri delavec lahko spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke. Sodišče prve stopnje predloga za spremembo tožbe na naroku ne bi smelo zavrniti z argumentom, da je tožena stranka nasprotovala spremembi tožbe, niti s tem, da ni "kontinuitete" s tožbenim zahtevkom v tožbi, saj to ni pogoj za dopustnost spremembe tožbe. S tem je sodišče stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep o nedovolitvi spremembe tožbe, sprejet na naroku, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
Delodajalec je v odpovedi dolžan dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navesti in obrazložiti okoliščine (ravnanje delavca), iz katerih je razvidno, kaj je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kršitve pogodbenih obveznosti v zvezi s kršitvijo konkurenčne prepovedi, s katerimi je tožena stranka utemeljevala obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, niso časovno opredeljene niti niso ustrezno opredeljene po vsebini. V izredni odpovedi ni navedeno, kdaj in katere konkretne posle in naloge, ki sodijo v dejavnost tožene stranke, naj bi tožnik sklepal oziroma opravil. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani del sodbe ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - organizacijski razlog
Tožena stranka je zaradi spremembe lastništva v začetku leta 2014 izvedla obširno reorganizacijo poslovanja, katere namen je bil prilagoditi obstoječo organizacijsko strukturo organizacijski strukturi novega lastnika. S sprejemom dopolnitve akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest se je področje prodaje, ki je bilo do leta 2014 samostojna veja v organizacijski strukturi tožene stranke, razdelilo na dva novo ustanovljena sektorja, posledično pa so bila vsa delovna mesta (tudi tožnikovo) na področju prodaje ukinjena. Ukinitev delovnega mesta, na katerem je bil zaposlen tožnik, pa predstavlja utemeljen organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
ZPIZ-2 člen 390. ZPIZ-1 člen 60, 60/3, 62, 65, 65/1.
III. kategorija invalidnosti - I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - nezmožnost za delo - vzrok invalidnosti
Tožnica trajno ni zmožna za delo konfekcionar, je pa zmožna opravljati druga dela s stvarnimi in časovnimi razbremenitvami. Pri tem ni nepomembno, da je tožnica po poklicu tekstilno konfekcijski tehnik in ne konfekcionar in se stvarne in časovne razbremenitve na drugem delu upoštevajo tudi znotraj tega poklica. Pri tožnici pa ni prišlo do takšnega stanja, da bi bila pridobitno nezmožna za vsakršno delo, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti.
ZPP člen 318, 318/1. ZDR-1 člen 79, 79/3, 79/4, 79/5.
zamudna sodba - odpravnina - pogodba o zaposlitvi za določen čas - prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Delavec nima pravice do odpravnine v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, če gre za nadomeščanje začasno odsotnega delavca, v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas za opravljanje sezonskega dela, ki traja manj kot 3 mesece v koledarskem letu, ter v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas za opravljanje javnih del oziroma prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je bila sklenjena zaradi vključitve v ukrepe aktivne politike zaposlovanja v skladu z zakonom (tretji odstavek 79. člena ZDR-1). Iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med pravdnima strankama, izhaja, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, in sicer je bilo njegovo delo vezano na terminski posel dokončanja prevzetega projekta pri tujem partnerju za izvrševanje del skladno s pogodbo o poslovnem sodelovanju med podjetji. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen polne tri mesece. To pomeni, da ni podan razlog, ki bi izključeval plačilo odpravnine iz 79. člena ZDR-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja za določen čas.
Ker je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek, je bil po samem zakonu sodni postopek prekinjen. Zato skladno z drugim odstavkom 207. člena ZPP sodišče ni smelo opravljati nobenih pravdnih dejanj. Ker je izdalo zamudno sodbo, je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.
Ker revizija zoper pravnomočno sodno odločbo pritožbenega sodišča ni bila vložena po odvetniku, niti ni izkazano, da bi imel vložnik opravljen pravniški državni izpit, je sodišče prve stopnje revizijo pravilno zavrglo (91. člen ZPP).
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-2, 109, 109/1, 109/2, 19/2-3, 109/4. URS člen 50, 66.
ničnost sporazuma - odpoved pravici do dela odpravnine - odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - odpravnina
Delavec se pravici do odpravnine, ki mu pripada v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne more pravnoveljavno odpovedati. Zato je sporazum o višini izplačila odpravnine, ki sta ga sklenila tožnik in tožena stranka, in katerega namen je bil v tem, da se tožnik odpove pravici do dela odpravnine, do katere je bil upravičen na podlagi 109. člena ZDR, ničen.
ZDR člen 109, 112, 112/1, 112/1-3, 112/1-4, 112/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - obveznost plačila - odpravnina
Tožnica je toženi stranki podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker ji tožena stranka trikrat zaporedoma ni izplačala plače ob določenem roku in ker ji dva meseca plače ni izplačala oziroma ji je izplačala bistveno nižjo plačo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana skladno z določbo 112. člena ZDR, s tem pa je bil podan tudi pravni temelj za odločanje o vtoževani odpravnini, ki je opredeljena v drugem odstavku 112. člena ZDR.
ZPIZ-2 člen 41, 42, 52, 52/1, 52/1-1, 52/1-2. Sporazum o socialnem zavarovanju med Bosno in Hercegovino in Republiko Slovenijo člen 20.
vdovska pokojnina - izpolnjevanje pogojev - pogoji na strani umrlega zavarovanca
Tožnica je uveljavljala priznanje vdovske pokojnine po pokojnem možu. Umrli zavarovanec ni bil uživalec predčasne, starostne ali invalidske pokojnine iz obveznega zavarovanja ali uživalec pravic na podlagi invalidnosti iz obveznega zavarovanja, zato ni izpolnjen pogoj, določen v 2. alineji 1. odstavka 52. člena ZPIZ-2, za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Prav tako umrli zavarovanec na dan smrti ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, zato tudi ni izpolnjen pogoj za priznanje pravice do vdovske pokojnine, kot je določen v 1. alinei 1. odstavka 52. člena ZPIZ-2. Ker pogoji na strani umrlega zavarovanca niso izpolnjeni, tožnica ni upravičena do vdovske pokojnine.
ZIZ člen 104, 104/1, 107, 107/4, 115, 115/1, 120. ZPP člen 343, 343/4.
izvršba na denarno terjatev dolžnika – sklep o prenosu terjatve – pravice upnika – dolžnikov dolžnik – pravica do pritožbe – pravni interes za pritožbo dolžnikovega dolžnika zoper sklep o prenosu terjatve
Sklep o prenosu terjatve ne posega v položaj dolžnikovega dolžnika in se zaradi spremembe upnika le-ta ne poslabša. To pa ima za posledico, da mu pravni red ne priznava pravice do pritožbe zoper sklep o prenosu terjatve, saj nima pravnega interesa zanjo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
odklon preizkusa z alkotestom – zapisnik o preizkusu z alkotestom
Kot je razvidno iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, je obdolženi odklonil preizkus z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, nakar mu je bil odrejen strokovni pregled, ki pa ga je prav tako odklonil brez navedbe razloga. Obdolženec sicer zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga je policist sestavil v skladu z določbo petega odstavka 107. člena ZPrCP, ni podpisal, kot je razvidno iz opomb, tudi razloga za odklonitev podpisa ni navedel, vendar tak zapisnik ni brez dokazne vrednosti o poteku dejanja postopka preizkusa alkoholiziranosti. Sodišče ga pač mora presojati v povezavi z drugimi dokazi, kar je tudi storilo in pravilno ugotovilo, da je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil tudi znake prekrška, ki se mu očita v 4. točki izreka izpodbijane sodbe, torej po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP.
V tem individualnem delovnem sporu je tožeča stranka (delodajalec) od toženca (delavca) uveljavljala povračilo škode, ki ji je nastala zaradi odtujenih predmetov v višini DDV. V konkretnem primeru je primanjkljaj oziroma izguba nastala zaradi protipravne prilastitve toženca, bil je sestavljen zapisnik policijske uprave in je bil toženec pravnomočno spoznan za krivega v kazenskem postopku. Zato se v skladu s 4. alinejo 17. člena Pravilnika o izvajanju davka na dodano vrednost in 7. členom ZDDV-1 DDV od odtujenega blaga ne obračuna. Če je tožeča stranka plačala vstopni DDV in ji je v posledici tatvine nastala škoda, bi morala v skladu s citirano določbo Pravilnika zahtevati povrnitev že plačanega vstopnega DDV. Te svoje obveznosti ne more (izbirno) prenesti na delavca in ga v okviru odškodninskega zahtevka obremeniti s plačilom DDV. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je podana odškodninska odgovornost toženca za plačani vstopni DDV tožeče stranke, saj se od odtujenega blaga, če je sestavljen zapisnik policijske uprave, DDV ne obračuna.
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je tožeči stranki nastala škoda v višini plačanih računov, ki jih je toženec dolžan povrniti, ker si je morala zaradi odtujevanja stvari toženca kupiti in dograditi dodatno tehnično opremo. Organizacija delovnega procesa in kontrola dela v skladišču, tako da se vzpostavi nadzor s pomočjo tehničnih sredstev, da se varuje premoženje in odkrivajo morebitni storilci tatvin, je stvar delodajalca, to je tožeče stranke. V kolikor se delodajalec odloči, da bo svoje premoženje varoval tudi z dodatno tehnično opremo, stroškov te investicije (v višini plačila računov za dodatno tehnično opremo) ne more naprtiti delavcu, ki je bil zaloten pri tatvini. Zato odškodninski zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki za obdobje po prenehanju delovnega razmerja, ker je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 4. 7. 2014, tožnik pa v postopku ni uveljavljal tudi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja s tem datumom.
Tožnik je v spornem obdobju delo opravljal po navodilih zakonitega zastopnika določene družbe in navodil za delo od tožene stranke ni prejemal. Poleg tega je tožniku tudi delo odrejal zakoniti zastopnik določene družbe, ki mu je za opravljeno delo izplačal določeno plačilo, tožnik pa je delo opravljal pretežno v korist te družbe. To pa pomeni, da med tožnikom in toženo stranko ni bilo vzpostavljenega razmerja, ki je kot delovno razmerje opredeljeno v prvem odstavku 4. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da med tožnikom in toženo stranko tudi v obdobju od 1. 10. 2013 do 4. 7. 2014 ni obstajalo razmerje, ki bi imelo elemente delovnega razmerja.
zdraviliško zdravljenje - zavrženje tožbe - dokončnost upravnega akta
Tožnik je vložil tožbo zoper prvostopenjsko odločbo imenovanega zdravnika, čeprav je bil v pravnem pouku pravilno poučen, da lahko zoper to odločbo v petih dneh od vročitve vloži pritožbo na zdravstveno komisijo tožene stranke. V skladu s 1. odstavkom 72. člena ZDSS-1 je tožbo dopustno vložiti v 30 dneh od vročitve drugostopenjskega, v upravnem postopku dokončnega posamičnega upravnega akta. Sodno varstvo pravic iz sistema socialne varnosti, kar velja tudi za pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, je namreč dopustno uveljavljati šele po predhodno izčrpanem rednem pravnem sredstvu v predsodnem upravnem postopku. Ker je tožnik tožbo vložil preuranjeno, je sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno zavrglo, saj ni procesne predpostavke za vsebinsko sojenje o zadevi (75. člen ZDSS-1).
Tožena stranka je tožnikom v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da so skupaj z ostalimi delavci tožene stranke v spornem obdobju sodelovali pri odtujevanju palet, ki so bile v lasti tožene stranke, iz centralnega skladišča distribucijskega centra z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, zaradi česar je toženi stranki nastala škoda. S takšnim ravnanjem naj bi tožniki huje kršili pogodbene obveznosti, kršitve pa naj bi imele tudi znake kaznivega dejanja velike tatvine po 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. Ker tožena stranka očitanih kršitev ni dokazala, ni obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Zato so izpodbijane izredne odpovedi pogodb o zaposlitvi nezakonite.
ZPIZ-2 člen 144. ZDoh-2 člen 2, 15, 37, 41. ZPSV člen 3, 6.
obračun plače - davki in prispevki
Odločitev sodišča je materialno pravno nepravilna, ker je v izreku sodbe toženo stranko zavezalo k izplačilu skupnega neto zneska plač, ter ji naložilo, da na navedeni neto znesek obračuna in plača pripadajoče davke in prispevke. Delavcu ni mogoče prisoditi plač (ali nadomestil plače) v neto zneskih, ampak le v bruto zneskih.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015058
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 153, 153/2, 179, 179/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - delo na strehi - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost
Tožnik je bil kot delavec prvotožene stranke skupaj s sodelavcem napoten na delo k drugotoženi stranki, delavec drugotožene stranke pa jima je odredil, da morata posekati in odstraniti veje s strehe objekta drugotožene stranke. Pri tem je prišlo do udora strehe, tožnik je padel v notranjost objekta in se poškodoval. Za nastanek škode sta odgovorni obe toženi stranki. Prvotožena stranka je za nastalo škodo tožniku odgovorna kot njegov delodajalec (na podlagi 184. člena ZDR), ker ga ni ustrezno usposobila za delo na višini (s tem je kršila predpise o varnosti in zdravju pri delu) in ni poskrbela, da tožnik dela na višini ne bi opravljal. Tožnik je sicer utrpel poškodbe pri opravljanju nalog, ki so mu bile naložene kot njegove delovne naloge v zvezi z delovnim razmerjem pri prvotoženi stranki, čeprav mu je konkretna dela odredila drugotožena stranka, h kateri je bil tožnik napoten na delo. Pri tem je pomembno tudi dejstvo, da prvotožena stranka ni imela statusa delodajalca, ki bi v skladu s predpisi o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti opravljal dejavnost zagotavljanja dela delavcem drugemu delodajalcu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se prvotožena stranka ne more razbremeniti svoje odgovornosti za nastalo škodo z obrazložitvijo, da ob škodnem dogodku ni bila prisotna oziroma da ni bila tista, ki bi tožniku naložila opravljeno delo, v posledici katerega je prišlo do poškodbe tožnika. Drugotožena stranka je objektivno kot tudi krivdno odgovorna za škodo, ki jo je utrpel tožnik. Tožnik je bil pri opravljanju dela pri drugotoženi stranki s strani njenega delavca napoten na delu na višini (višina pri kapu je bila 3,5 metra, v slemenu pa 8 metrov). Delo na takšni višini pa predstavlja nevarno delo. Zato je podana objektivna odškodninska odgovornost drugotožene stranke za nastalo škodo. Poleg tega drugotožena stranka ni poskrbela za varno delo tožnika, pri delu ga ni nadzorovala, niti mu ni priskrbela ustreznih sredstev za varno delo na višin, zato za nastalo škodo odgovarja tudi krivdno.