policist - premestitev javnega uslužbenca - razlogi za premestitev - smotrnejša organizacija delovnega procesa - delovne potrebe
V izpodbijanih sklepih o premestitvi razlogi za tožnikovo premestitev na drugo delovno mesto niso bili posebej obrazloženi, vendar zgolj iz tega razloga sklepa še nista nezakonita, saj je pomembno, da delodajalec ob izdaji sklepa ve, kakšne cilje s premestitvijo zasleduje in razloge, ki so privedli do njegove ocene, da je s premestitvijo javnega uslužbenca mogoče doseči učinkovitejše in smotrnejše delo organa. To pa mora delodajalec dokazati v sodnem postopku. Kar tožena stranka ni dokazala, da je šlo pri tožnikovi premestitvi za zasledovanje smotrnejše organizacije delovnega procesa in torej za premestitev zaradi delovnih potreb na podlagi 3. odstavka 149. člena ZJU, sta izpodbijana sklepa o premestitvi nezakonita.
ZPP člen 199, 199/1. ZFPPIPP člen 63, 300, 300/3, 303, 310.
stranska intervencija – pravni interes – pravni interes za prerekanje izločitvene pravice – uveljavitev prerekane izločitvene pravice v pravdi
Tožba za ugotovitev obstoja izločitvene pravice na nepremičnini, na kateri ima druga toženka zavarovano plačilo svoje terjatve do prve toženke, ki je vpisana kot lastnica spornih nepremičnin, ne vpliva na položaj ločitvenega upnika oziroma na položaj upravičenca do poplačila iz določenega premoženja, saj tudi takrat, ko oseba, ki trdi, da je izločitveni upnik, uspe s tožbenim zahtevkom za ugotovitev obstoja izločitvene pravice, upnik, ki ima poplačilo svoje terjatve zavarovano z zastavno pravico, vpisano v zemljiško knjigo, te poplačilne pravice še ne izgubi.
Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije člen 62, 62/1, 62/1-1, 62/1-2. ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1.
pogodbena kazen - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - uporaba kolektivne pogodbe
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da prenehanje potreb po delavcu zaradi operativnih razlogov po ZDR/90 ne predstavlja poslovnega razloga za odpoved po ZDR. Gre za podobne institute in razloge za prenehanje pogodbe o zaposlitvi (delovnega razmerja), na podoben način, ki ustreza sedanji odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, pa so se reševali problemi presežnih delavcev tudi s prerazporeditvami delavcev na druga delovna mesta (v okviru organizacije ali pri drugih delodajalcih). Zato so navedeni instituti primerljivi. V sodni praksi je že zavzeto stališče, da je ZDR/90 v 29. členu opredelil operativne razloge za prenehanje delovnega razmerja skoraj enako kot ZDR v 1. alineji prvega odstavka 88. člena in da je razlog za prenehanje oz. odpoved pogodbe podoben in primerljiv. Upoštevajoč navedeno stališče je potrebno tudi določbe Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije o pogojih, pod katerimi je delodajalec delavcu dolžan plačati pogodbeno kazen, razlagati ob upoštevanju primerljivih starih in novih institutov. To pa pomeni, da se 1. alineja prvega odstavka 62. člena KP (po kateri delavcu pripada pogodbena kazen, kadar je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je bil delavec nezakonito uvrščen med presežke, ali da so bile pri določanju presežnih delavcev strojene bistvene kršitve določb postopka in bistveno kršene pravice delavca) nanaša na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
Iz 62. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije izhaja, da je delavec v vsakem primeru upravičen do pogodbene kazni, če mu je nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi, iz poslovnega ali kakšnega drugega razloga (2. alineja), če pa so izpolnjeni pogoji iz 1. alineje in gre za nezakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (bodisi zaradi tega, ker utemeljen poslovni razlog ni dokazan, ali pa zato, ker je bil kršen postopek v zvezi z odpovedjo), pa je do pogodbene kazni upravičen tudi, če mu je pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi nezakonite odpovedi, vendar pa je sprejel ponujeno drugo zaposlitev. To pa pomeni, da je do pogodbene kazni po 1. alineji 62. člena KP upravičena tudi tožnica, ki ji je pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala zaradi nezakonite redne odpovedi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo.
Tožnik na delo k toženi stranki ni prihajal vsakodnevno, pač pa le občasno in samo za nekaj ur, zaradi izdelave računalniškega programa. Tožnik ni dokazal, da je pri toženi stranki opravljal delo „dispečarja oz. telefonista“, po navodilih, pod nadzorom in za plačilo ter da je bil vključen v organizirani delovni proces. Poleg elementov, ki izhajajo iz narave delovnega razmerja, je zlasti pomemben element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (tako imenovano direktno oblastjo delodajalca), saj se delovno razmerje od ostalih pravnih razmerij razlikuje predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Pravica dajanja navodil s strani delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v konkretni zadevi niso podani elementi delovnega razmerja, kot so opredeljeni v 1. odstavku 4. člena ZDR. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki, ni utemeljen.
ZDR člen 66, 66/2, 109, 132, 132/4. ZZRZI člen 40. ZPIZ-1 člen 58, 93.
plačilo odpravnine - invalid II. kategorije invalidnosti - delo s krajšim delovnim časom
Tožnica je primarno uveljavljala odpravnino po 109. členu ZDR, ki ureja odpravnino, ki jo je delodajalec dolžan plačati delavcu, če mu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnica do odpravnine na tej podlagi ni upravičena, ker v njenem primeru ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica, kot invalid II. kategorije invalidnosti s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom, je sporazumno pristala na spremembo dotedanje pogodbe o zaposlitvi (sklenjene za polni delovni čas) oziroma na sklenitev nove pogodbe za delo s skrajšanim delovnim časom v skladu z odločbo ZPIZ, zato odpoved prejšnje pogodbe ni bila potrebna.
Tožnica tudi ni upravičena do odpravnine zaradi delne invalidske upokojitve po določbi 132. člena ZDR. Ta določba namreč velja za primere, ko se delodajalec in delavec sporazumeta o tem, da se delavec delno upokoji (ker je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine in pravico do delne pokojnine po določbah 58. člena ZPIZ-1) in nadaljuje z delom pri delodajalcu s krajšim delovnim časom. Ne velja pa za primere, ko delavec dela krajši delovni čas v posebnih primerih v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ker za delo s polnim delovnim časom ni več zmožen (93. člen ZPIZ-1).
pravna oseba – oprostitev plačila sodnih taks – premoženjsko stanje pravne osebe
Pri presoji zmožnosti pravne osebe se ne upošteva le finančno in likvidnostno stanje pravne osebe, temveč tudi njeno celotno premoženjsko stanje in tudi vse druge okoliščine. Pravilno je stališče sklepa, da zgolj dejstvo, da pravna oseba izkazuje izgubo, še ne pomeni, da ne more takoj zagotoviti sredstev za plačilo sodne takse.
plačilo storitve - izstavitev računa - primeren rok - pasivnost upnika - tek zastaralnega roka.
Pravilo, da v primerih neaktivnosti upnika začne teči zastaranje kljub nedospelosti terjatve po poteku primernega roka, v katerem bi upnik moral opraviti dejanje, je sprejeto v ustaljeni sodni praksi in se nanaša na vse primere, kjer je zaradi pravne varnosti udeležencev obligacijskega razmerja potrebno odpraviti negotovost, ali sta stranki še vedno v dolžniško upniškem razmerju. Pri tem je odločilno, ali je upnik, to je tožeča stranka, v primernem roku opravila takšna dejanja, ki so v razmerju do dolžnika, to je tožene stranke, predstavljala zahtevo po izpolnitvi njene terjatve, ali drugače povedano, ali je tožeča stranka toženi stranki v konkretnem primeru izstavila račun in s tem zahtevala plačilo svoje terjatve. To pomeni,da za izpodbijanje pasivnosti tožeče stranke ne zadošča, da je račun zgolj izdala, ampak da je svojega dolžnika s poslanim računom pozvala na izpolnitev obveznosti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - alkoholiziranost na delovnem mestu - nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja
Tožena stranka je dokazala, da je bil tožnik spornega dne na delovnem mestu pod vplivom alkohola, ker je imel v času preizkusa 0,31 mg/l alkohola v izdihanem zraku. S takšnim ravnanjem je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja - ravnal je v nasprotju z določbami pogodbe o zaposlitvi in kršil navodila tožene stranke, pa tudi obveznost iz 34., 35. in 1. odstavka 51. člena ZDR-1, iz katerih je razvidno, da je uživanje alkohola na delovnem mestu oziroma opravljanje dela pod vplivom alkohola prepovedano in nedopustno. Zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je podan utemeljen krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reitegracijo in reparacijo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neopravičena odsotnost z dela - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja - zmotna uporaba materialnega prava - delo preko polnega delovnega časa - nadurno delo
Tožnik je v spornem obdobju po svoji volji izostal z dela in toženca ni obvestil o razlogih za svojo odsotnost. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog kot prvi vsebinski pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Toženec pa v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedel oziroma obrazložil obstoja drugega materialnopravnega pogoja za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 110. člena ZDR, to je pogoja, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Toženec teh okoliščin ni zatrjeval niti v sodnem postopku. Ker drugi pogoj za zakonitost odpovedi iz 1. odstavka 110. člena ZDR ni podan, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo ter izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi. V preostalem je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj zaradi zmotne materialnopravne presoje glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko stanje v zvezi z nadaljnjimi zahtevki tožnika (reparacijski zahtevek, zahtevek za sodno razvezo) še ni ugotovljeno.
Ker je čas prevoza od prebivališča tožnika do gradbišč presegal njegovo redno delovno obveznost, gre za nadurno delo v smislu določbe 143. člena ZDR, ne glede to, da ga toženec ni pisno odredil.
invalid I. kategorije invalidnosti - II. kategorija invalidnosti - nespremenjeno stanje invalidnosti
Pri tožnici je od 16. 8. 1996 in še nadalje zaradi posledic poškodbe pri delu podana II. kategorija invalidnosti, saj je tožnica ob skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno zmožna za delo na drugem, psihofizičnem nezahtevnem delu s stvarnimi omejitvami. Pri tožnici ni izkazana popolna izguba delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo in s tem pogojev za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih aktov tožene stranke s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
plačilo oproščene sodne takse - del pravdnih stroškov - razmerje stranka država
Sodne takse, ki bi jih stranka, ki je v pravdi zmagala, morala plačati, pa jih zaradi oprostitve ni, logično ne morejo biti predmet njene zahteve za povrnitev pravdnih stroškov. 15. člen ZST-1 vzpostavlja neposredno razmerje med stranko in državo (in ne med pravdnima strankama), sodišče mora o plačilu sodne takse odločati po uradni dolžnosti. Povedano pomeni, da odločitev o teh stroških ni nujno sestavni del odločbe, s katero je bil končan postopek.
ZDR člen 109, 109/1. OZ člen 89, 89/1. ZDR člen 88, 88/1, 88/1-2.
ničnost sporazuma - odpoved pravici do dela odpravnine - odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - odpravnina
Delavec se pravici do odpravnine, ki mu pripada v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne more pravnoveljavno odpovedati. Zato je sporazum o višini izplačila odpravnine, ki sta ga sklenila tožnik in tožena stranka, in katerega namen je bil v tem, da se tožnik odpove pravici do dela odpravnine, do katere je bil upravičen na podlagi 109. člena ZDR, ničen.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006419
KZ-1 člen 284, 284/3. ZKP člen 241, 241/1.
kriva izpovedba – naklep – zmota – zaslišanje priče – dolžnosti priče – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Okoliščine s katerimi pritožnica utemeljuje trditev, da je obtoženec vedel, da navedeni datum ni bil 5.10.2011, to je, da bi v nasprotnem primeru podal drugačno izpoved oziroma izpostavil tudi okoliščine v zvezi z nakupom rezervnih delov v T., da je bil dejansko v trgovini, da mu je bila izstavljena faktura in da je posledično moč preveriti izpoved tudi z drugimi dokazi, pa da tega ni storil ter da bi že tedaj moral pravilnost datuma preveriti na fakturi ali v trgovini, presega dolžnosti priče, katero se v kazenskem postopku vabi kot osebo, za katero je verjetno, da bi mogla kaj povedati o kaznivem dejanju in storilcu in o drugih pomembnih okoliščinah, torej povedati vse kar ji je o zadevi znanega. Kot že rečeno se izpovedbe priče preizkusijo, dopolnijo in razjasnijo z vprašanji, ki jih priči zastavljajo stranke postopka in sodišče ter priči ni potrebno dokazovati, da je to kar je povedala resnično. Sodišče prve stopnje je v 8. točki izpodbijane sodbe pravilno izpostavilo, da je logično, da se je obtoženec sedaj, ko se je znašel v kazenskem postopku začel bolj natančno ukvarjati s tem, kaj vse je počel tistega dne in se je šele kasneje spomnil računa podjetja F. Z.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - INVALIDI - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0014793
ZPIZ-1 člen 93, 93/1, 93/1-2, 93/2, 156, 156/5, 159.
delna invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti - priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja - pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine - začetek izplačevanja delne invalidske pokojnine
Odločilnega pomena pri odločanju o pravici do delne invalidske pokojnine je odločitev o pravici zavarovanca do dela s krajšim delovnim časom od polnega, ki mu gre z dnem nastanka invalidnosti. Delna invalidska pokojnina pa se izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.
Obveznost kvalificiranega pooblaščenca je, da pravilno določi in zapiše naziv sodišča v vlogi (pri zapisu na ovojnici pa nato ni izključeno, da pride do očitne pomote).
premestitev - javni uslužbenec - organizacijski razlog - sprememba akta o notranji organizaciji - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je spremenila akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest in reorganizaciji priložila obrazložitev, ki je vsebovala cilje, reorganizacijo, razloge za izvedbo reorganizacije, analizo delovnih opravil in delovnih postopkov ter število in strukturo delovnih mest in število javnih uslužbencev. V analizi delovnih mest je zajela vsa področja in vse delovne procese, ki se izvajajo po posameznih direktoratih, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka pri sprejemu akta ravnala v skladu s 156. členom ZJU. Tožena stranka je postopek reorganizacije tudi dejansko izvedla. Zaradi reorganizacije in optimizacije dela, delo na delovnem mestu, ki ga je zasedal tožnik, ni bilo več potrebno, zato je bil tožnik premeščen na drugo delovno mesto. Tožena stranka je dokazala, da je bila premestitev tožnika potrebna iz poslovnih razlogov, zato tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o premestitvi ni utemeljen.
spor majhne vrednosti – pravnomočno razsojena stvar – ugovor res iudicata – istovetnost strank – istovetnost zahtevkov – litispendenca – izostanek obrazložitve obrestnega dela zahtevka – izostanek pravnega temelja vtoževane obveznosti
Za pravnomočno razsojeno stvar (v smislu ugovora res iudicata) gre v primeru, kadar v pravdah nastopajo iste stranke in je v obeh pravdah podana tudi istovetnost zahtevka, pri čemer morata biti oba kriterija izpolnjena kumulativno.
Kriterija istovetnosti strank in istovetnosti zahtevka upoštevaje citirano zakonsko določilo veljata tudi za presojo obstoja litispendence (oziroma t. i. visečnosti pravde).
ZOFVI člen 54, 109. Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole člen 7. ZDR člen 52, 52/1, 52/1-12.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas
Tožnik je imel s toženo stranko sklenjene štiri pogodbe o zaposlitvi za določen čas, in sicer dve pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto učitelja, eno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje funkcije v. d. ravnatelja in eno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje funkcije ravnatelja. Prvo pogodbo o zaposlitvi za določen čas je imel tožnik sklenjeno za polovični delovni čas za obdobje od 1. 9. 2007 do 31. 8. 2008 za delovno mesto učitelja predmetnega pouka in učitelja podaljšanega bivanja, drugo, ki je bila sklenjena za čas od 1. 9. 2008 do 31. 8. 2009, za poučevanje predmetnega pouka in drugega učitelja v I. triadi (za ta del je bila sklenjena le do 11. 11. 2008). Druga pogodba o zaposlitvi za določen čas je prenehala veljati s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za funkcijo v. d. ravnatelja z 11. 11. 2008, ki je bila sklenjena za čas od 11. 8. 2008 do imenovanja novega ravnatelja, vendar največ eno leto. Ko pa je bil tožnik imenovan za opravljanje funkcije ravnatelja, je sklenil četrto pogodbo o zaposlitvi in sicer od 1. 7. 2009 za mandatno dobo petih let. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ni šlo za veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas, saj tožnik ni ves čas opravljal istega dela.
invalidnina - telesna okvara - seznam telesnih okvar - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - izvedenec - izvedensko mnenje
V konkretnem primeru je ostalo dejansko stanje v zvezi z vprašanjem, ali je pri tožnici podana telesna okvara glede težav s hrbtenico, nepopolno ugotovljeno. Sodni izvedenec je podal izvedensko mnenje, da pri tožnici ni podane telesne okvare zaradi funkcionalne prizadetosti hrbtenice, vendar pa je tako mnenje v nasprotju z obrazložitvijo, v kateri izvedenec pojasnjuje, da ne more podati ocene telesne okvare funkcionalne prizadetosti hrbtenice iz razloga, ker bi bilo potrebno narediti funkcionalne RTG posnetke. Sodni izvedenec torej ni odgovoril na vprašanje, ali je pri tožnici podana telesna okvara po poglavju VIII Seznama telesnih okvar. V tem poglavju je določen način ugotavljanja popolne izgube funkcije enega dinamičnega segmenta, ki se dokazuje s kliničnim pregledom in funkcionalnimi radiografijami. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotovitev, da pri tožnici ni podana telesna okvara v zvezi s funkcijo hrbtenice. Če po mnenju sodnega izvedenca v spisu ni potrebne dokumentacije, potem se odpira vprašanje, ali je invalidska komisija že v predsodnem postopku ustrezno razčistila dejansko stanje. Sodišče prve stopnje se do tega vprašanja ni opredelilo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
vročanje sodnih pisanj - zavrženje tožbe - bivanje v tujini
Sodišče prve stopnje je sklep, v katerem je tožnika pozvalo, da v roku 8 dni od vročitve sklepa imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji in tožbo popravi tako, da bo vsebovala podatke iz 105. člena in 180. člena ZPP, vključno s postavljenim zahtevkom, ter jo popravljeno z morebitnimi prilogami v dveh izvodih dostavi sodišču, vročalo na naslovu v tujini (v BIH), čeprav je tožnik že v tožbi navedel naslov v Republiki Sloveniji, kjer ima tudi dovoljenje za stalno bivanje z veljavnostjo do 29. 7. 2023. Sodišče prve stopnje je v sklepu sicer navedlo, da vročanje sodnih pošiljk na naslov v Republiki Sloveniji ne bo mogoče, ker je po vložitvi tožbe tožnik odšel v tujino, vendar v tožbi ni navedeno, da bo tožnik po vložitvi tožbe odšel v tujino in tam dejansko živel. Sodišče bi sklep lahko vročalo na naslov v tujini le ob predpostavki, da je tožnik tam dejansko prebival. Ker to ni bilo nedvomno ugotovljeno in ker niti ni poskušalo vročiti pisanja na naslovu v Republiki Sloveniji, ni sprejemljivo ravnanje sodišča, ki je sklep vročalo le v BIH. Poleg tega iz povratnice izhaja, da je bil sklep vročen tožnikovi ženi, ne pa osebno tožniku. Zato je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je citirani sklep isti dan prejel tudi tožnik in da je od tedaj tekel 8-dnevni rok za popravo tožbe in je posledično zmotno zavrglo tožbo, ker naj bi tožnik popravljen izvod na sodišče vložil po poteku roka za popravo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.