postopek v sporih majhne vrednosti – materialno dokazno breme – nedovoljeni pritožbeni razlogi – domneva umika dokaznih predlogov – vabilo na narok – popravni sklep
Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena izraža princip, da nosi dokazno breme tisti, ki zatrjuje in ne tisti, ki zanika, oziroma tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist.
Pritožba izpodbija sklep, s katerim ni bilo odločeno o predlogu tožene stranke za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, pač pa o zavrženju nepopolne pritožbe, zaradi česar je sodišče prve stopnje od pritožnice pravilno terjalo sodno takso za pritožbo.
spor majhne vrednosti – omejeni pritožbeni razlogi – narok – sporno dejansko stanje – listinski dokazi
Stranka le navaja, da uveljavlja procesno kršitev po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, dejansko pa izpodbija dejansko stanje, kar v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.
spor majhne vrednosti - trditveno in dokazno breme - prekluzija - poziv sodišča - pouk - povprečno skrbna laična oseba - poziv nasprotne stranke
Tožena stranka je od sodišča prve stopnje prejela poziv, iz katerega izhaja, da mora v odgovoru na vlogo tožeče stranke navesti vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek, in predlagati vse dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, ter da se dejstva, ki v tej (in morebitni naslednji) pripravljalni vlogi ne bodo navedena, ne bodo upoštevala. Tudi povprečno skrbna laična oseba bi na podlagi takšnega pouka (sploh v povezavi s trditvami tožeče stranke) mogla in morala sklepati, da mora, v kolikor nasprotuje navedbam nasprotne stranke, podati pisno vlogo z obrazložitvijo svojih ugovorov. Hkrati ni naloga sodišča, da pravdne stranke poziva, naj dopolnijo svojo trditveno podlago (pisno ali na naroku), če takšen poziv izhaja že iz navedb nasprotne stranke.
vročanje pisanj - obvestilo o prispelem pismu - fikcija vročitve - tek rokov - iztek roka na nedeljo - zavrženje pritožbe
Fikcija vročitve nastopi s pretekom zadnjega, to je 15. dne, odkar je bilo stranki puščeno obvestilo. Fikcija vročitve nastopi tudi na soboto, nedeljo, praznik, ki je dela prost dan, ali drug dela prost dan v RS. Pri izteku roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP se namreč določba četrtega odstavka 111. člena ZPP ne upošteva.
ZPP člen 212, 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-8, 354, 354/1.
trditveno breme - pomanjkanje trditev - dokazovanje - zaslišanje zakonite zastopnice - razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov - obrazložitev odločitve o zavrnitvi dokaza - kršitev pravice do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - odprava kršitve s strani pritožbenega sodišča
Z dokazi manjkajočih trditev ni mogoče nadomestiti. Zaslišanje tožene stranke (oziroma njene zakonite zastopnice) tako na odločitev sodišča prve stopnje ne bi moglo vplivati. Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je navedeni dokaz zavrnilo, tako sicer res pomeni kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa jo je višje sodišče, z navedbo razlogov za zavrnitev dokaza, lahko odpravilo samo.
Dejstvo, da je tožena stranka zoper pravnomočno odločitev vložila revizijo, ni razlog za prekinitev postopka po 1. točki prvega odstavka 206. člena ZPP.
objektivna sprememba tožbe – odstop terjatve med pravdo – cesija – okoliščine, nastale po vložitvi tožbe – privolitev tožene stranke – odmera pravdnih stroškov – sprememba odločitve o pravdnih stroških
Tožeča stranka je prilagodila tožbeni zahtevek med pravdo spremenjenemu materialnopravnemu razmerju. Izpolnitev vtoževane toženčeve obveznosti je zahtevala v korist novega pridobitelja namesto v svojo korist, kot je vtoževala prvotno. Gre za objektivno spremembo tožbe. Stranke se niso spremenile. Toženčevo soglasje ni potrebno, ker se opira na okoliščine (cesija terjatve med pravdo), ki so nastale po vložitvi tožbe.
poroštvo - odtujitev pravice med pravdo - prilagoditev tožbenega zahtevka
Pravno podlago odločitvi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi torej ne predstavlja samo Zakon o menici in po tožencu izdana lastna menica, ki je bila kot verodostojna listina podlaga izvršilnemu predlogu in sklepu o izvršbi, ampak tudi poroštveno razmerje med tožencem in tožečo stranko, ki temelji na po tožencu podpisani poroštveni izjavi in tudi določbah Obligacijskega zakonika (OZ) o poroštvu.Prevladujoče stališče pravne teorije in sodne prakse za primer odtujitve pravice med pravdo je takšno, da mora tožnik, ki med pravdo odsvoji terjatev, prilagoditi tožbeni zahtevek tako, da zahteva izpolnitev v korist pridobitelja.
invalid - nadomestilo za invalidnost - izpolnjevanje pogojev - izbris iz evidence brezposelnih
Tožnik, prejemnik denarnega nadomestila za invalidnost, je bil z dnem 29. 1. 2013 izbrisan iz evidence brezposelnih oseb oziroma v evidenci ni bil več prijavljen. V 162. členu ZPIZ-1 je določeno, da se nadomestilo za invalidnost izplačuje za čas, ko je zavarovanec prijavljen pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Toženec je ravnal v skladu s 162. členom ZPIZ-1, ko je tožniku z dnem 29. 1. 2013 ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost, saj tožnik ni več izpolnjeval pogojev za prejemanje nadomestila za invalidnost.
Sodišče dokazov ne izvaja, zato da bi stranka pridobila trditve, o katerih le ugiba. Tudi ni naloga izvedenca, da namesto strank (in sodišča) išče in pridobiva dokaze.
zavrženje tožbe - relativna kršitev določb postopka - pravna korist za vložitev tožbe
Sodišče prve stopnje je napačno zavrglo tožbo, ker naj ne bi bila več podana pravna korist tožnika za vložitev tožbe. Po stališču pritožbenega sodišča tožnik še vedno izkazuje pravno korist za vložitev tožbe. Ker se je izpodbijana upravna odločba tožene stranke nanašala na obdobje od 31. 12. 2012 dalje (tožena stranka je namreč odločila, da na ta dan niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine), nova pravnomočna upravna odločba pa se nanaša na obdobje od 12. 5. 2014 dalje (od tega dne je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine), je v zadevi sporno, ali tožnik izpolnjuje z zakonom določene pogoje tudi za priznanje pravice do starostne pokojnine za obdobje, o katerem z novo odločbo ni bilo odločeno. Ali so za to obdobje izpolnjeni pogoji, pa je odvisno od presoje, ali sta bili izpodbijani odločbi tožene stranke pravilni in zakoniti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - prispevek oškodovanca
Ker tožnik ni bil v fizičnem kontaktu s tožencem, predhodni verbalni konflikt pa ne opravičuje fizični napad na tožnika, le-temU ni mogoče pripisati prispevka k nastali škodi.
Dokler menica ni prvič indosirana, ni abstraktna, zato mora tožeča stranka v primeru ugovora tožene stranke dokazati obstoj z menico uveljavljene terjatve.
Če tožnik med pravdo odtuji terjatev, mora zahtevek prilagoditi tako, da zahteva izpolnitev v korist pridobitelja (relevančna teorija).
Tožena stranka lahko uveljavlja v pravdnem postopku, ki sledi ugovoru zoper sklep o izvršbi, tudi nove ugovore, sodišče pa o utemeljenosti tožbenega zahtevka sodi po stanju na dan glavne obravnave, na kateri izreče sodbo, ne pa po stanju na dan izdaje sklepa o izvršbi.
ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – URBANIZEM – UPRAVNI POSTOPEK
VSL0073627
URS člen 125. OZ člen 131. ZPP člen 243. ZGO-1 člen 66, 66/1, 66/1-1. Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urejanja CO1/1 Trg Ajdovščina člen 8.
zahteva za izdajo spremenjenega gradbenega dovoljenja – manjkajoče soglasje – protipravnost – vzročna zveza – Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih – obvezna razlaga – vezanost sodišča na Ustavo in zakon – odklon uporabe podzakonskega predpisa – izvedenec – izvedba dokaza z izvedencem – nedovoljena vprašanja izvedencu
Obvezna razlaga je, upoštevajoč pri tem večinsko stališče teorije in stališče Ustavnega sodišča, ne glede na njen kasnejši sprejem, del norme od njene uveljavitve. Vendar pa to lahko velja le, če normodajalec z obvezno razlago normi ne da vsebine, ki je ta ob njeni uveljavitvi ni imela. V tem primeru namreč ne gre več za njeno razlago, ampak spremembo oziroma dopolnitev predpisa. Takšna sprememba oziroma dopolnitev pa je lahko veljavna (in s tem zavezujoča) le: 1. če jo sprejme organ, ki je za to pristojen in 2. če jo sprejme po postopku, ki je za to predpisan.
Pri vprašanju, ali bi tožnica, ob soglasju toženke, pridobila spremenjeno gradbeno dovoljenje gre nedvomno za vprašanje, na katerega mora odgovoriti sodišče in ne izvedenec. In ne le to. Da je izvedenec na zastavljeno vprašanje lahko odgovoril, je moral predhodno zavzeti stališče tudi do veljavnosti obvezne razlage PUP-a, kar prav tako ni njegova naloga, ampak naloga sodišča.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - ustrezna zaposlitev
Za obe delovni mesti, za delovno mesto komercialist I, ki ga je zasedala tožnica, in za delovno mesto projektant I, se sicer zahteva enaka stopnja izobrazbe, vendar pa je vrsta zahtevane strokovne izobrazbe različna. Pojem "ali druga ustrezna smer" v opisu delovnega mesta projektant I se nanaša na strokovno izobrazbo tehnične smeri. Da tožena stranka na delovnem mestu projektant I zahteva izobrazbo tehnične smeri, potrjuje tudi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima na teh delovnih mestih zaposlene le delavce s tehnično vrsto izobrazbe, tožnica pa takšne izobrazbe nima. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da delovno mesto projektant I za tožnico ne predstavlja ustrezne zaposlitve v smislu tretjega odstavka 90. člena ZDR.
Drži pritožbena trditev, da ima trditveno in dokazno breme za obstoj vtoževane obveznosti v tej pravdi tožeča stranka, vendar je tožeča stranka temu bremenu zadostila. Tožeča stranka je v tožbi navajala, da je s toženo stranko sklenila posojilno pogodbo in da tožena stranka dolgovanega zneska ob zapadlosti ni vrnila. Te navedbe zadoščajo za obravnavo tožbe. Nadaljevanje pa je odvisno od ugovorov tožene stranke. Ta ni ugovarjala, da naj tožeča stranka svoje obveznosti po pogodbi ne bi izpolnila in da ne bi nakazala sredstev, ki so bila predmet posojilne pogodbe, zato to dejstvo niti ni bilo sporno in ga tožeči stranki ni bilo treba dokazovati.
Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine člen 71. OZ člen 299, 378, 378/1.
obveznost plačila - plačilo plače - dogovor v pogodbi o zaposlitvi
Tožnica je imela v 17. členu pogodbe o zaposlitvi določeno osnovno bruto plačo v višini 1.561,30 EUR, s tem da je upravičena tudi do dela plače za delovno uspešnost in do dodatkov v skladu z ZDR in akti delodajalca, za izračun katerih je osnova osnovna plača tožnice za polni delovni čas. Na podlagi teh določil tožena stranka ni imela osnove za znižanje dogovorjene plače tožnici. Tožena stranka tudi ni dokazala, da bi za znižanje plač obstajal utemeljen razlog (npr. nedoseganje vnaprej določenih individualnih ali skupinskih delovnih rezultatov). Ker iz tožničinih plačilnih list za obdobje od februarja 2009 do januarja 2011 izhaja, da ji je tožena stranka vsak mesec obračunala negativni znesek, pa za to ni imela pravne podlage, saj je tožnica skladno z določbami ZDR upravičena do plačila za delo, dogovorjenega v pogodbi o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica upravičena do vtoževanih zneskov, zato je tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.
Po določbi četrtega odstavka 91. člena ZIS se napitnina med zaposlene razdeli sorazmerno z višino napitnine, ki jo ustvarijo na posameznih delovnih mestih v igralnici, določenih v prvem odstavku tega člena. Podrobnejši način delitve napitnin se določi s panožno kolektivno pogodbo. V prehodni določbi 49. člena ZIS-C je določeno, da delodajalci in delojemalci uskladijo panožno kolektivno pogodbo z določbami četrtega odstavka 29. člena tega zakona najkasneje v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona, ki bo upošteval novo izhodišče zbiranja napitnine v prvem odstavku 91. člena ZIS in sledil napotku iz četrtega odstavka 91. člena ZIS, torej, da se napitnina med zaposlene razdeli sorazmerno z višino napitnine, ki jo ustvarijo na posameznih delovnih mestih v igralnici, določenih v prvem odstavku tega člena. Kljub dejstvu, da v prehodnem obdobju šestih mesecev niso bile sklenjene kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti oz. podjetja, na podlagi katerih bi bili ti kriteriji določeni, in da je to bilo storjeno šele v novembru 2011, ni mogoče za obdobje od uveljavitve novele ZIS-C do sprejema podjetniške kolektivne pogodbe upoštevati drugačnega načina delitve napitnin od tistega, ki je bil predmet kolektivnega dogovora v novembru 2011. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka še naprej, do sklenitve novega dogovora, v celoti upoštevala (stari) Začasni dogovor. Pritožbeno sodišče se strinja s takšnim stališčem, saj so bili kriteriji za razdelitev napitnine prepuščeni kolektivnemu dogovarjanju in sodišče ne sme samo določiti kriterijev, ki so v pristojnosti strank kolektivnih pogodb. Šlo bi za arbitrarni poseg v pravice strank kolektivne pogodbe pri toženi stranki, za katerega ni podlage v določbah ZIS-C. Zato je zmotno stališče tožnikov v pritožbi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo namena ZIS-C ter da je potrebno uporabiti osnovo, kot jo določa ZIS-C, vendar z uporabo meril za delitev, kot jih določa Začasni dogovor (ki je določal napitnino le za krupjeje in pit bosse), ki pa je bil sprejet pred novelo ZIS-C.