V sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je na področju regresnih zahtevkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije po določbah 86. in 87. člena ZZVZZ že bilo zavzeto stališče, da mora sodišče v primeru, če delodajalec ugovarja, da je za nastalo škodo soodgovoren tudi oškodovanec, ugotavljati, ali so podani pogoji za deljeno odškodninsko odgovornost. Kljub temu, da na področju zahtevkov na podlagi 271. oz. 272. člena ZPIZ takšno vprašanje še ni bilo predmet obravnave pred Vrhovnim sodiščem RS, pritožbeno sodišče meni, da je mogoče navedeno stališče o upoštevnosti deljene odgovornosti brez zadržkov uporabiti tudi na primerih, kot je obravnavani.
ZPP člen 199, 199/1. ZFPPIPP člen 63, 300, 300/3, 303, 310.
stranska intervencija – pravni interes – pravni interes za prerekanje izločitvene pravice – uveljavitev prerekane izločitvene pravice v pravdi
Tožba za ugotovitev obstoja izločitvene pravice na nepremičnini, na kateri ima druga toženka zavarovano plačilo svoje terjatve do prve toženke, ki je vpisana kot lastnica spornih nepremičnin, ne vpliva na položaj ločitvenega upnika oziroma na položaj upravičenca do poplačila iz določenega premoženja, saj tudi takrat, ko oseba, ki trdi, da je izločitveni upnik, uspe s tožbenim zahtevkom za ugotovitev obstoja izločitvene pravice, upnik, ki ima poplačilo svoje terjatve zavarovano z zastavno pravico, vpisano v zemljiško knjigo, te poplačilne pravice še ne izgubi.
ZDR člen 109, 109/1. OZ člen 89, 89/1. ZDR člen 88, 88/1, 88/1-2.
ničnost sporazuma - odpoved pravici do dela odpravnine - odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - odpravnina
Delavec se pravici do odpravnine, ki mu pripada v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne more pravnoveljavno odpovedati. Zato je sporazum o višini izplačila odpravnine, ki sta ga sklenila tožnik in tožena stranka, in katerega namen je bil v tem, da se tožnik odpove pravici do dela odpravnine, do katere je bil upravičen na podlagi 109. člena ZDR, ničen.
premestitev - javni uslužbenec - organizacijski razlog - sprememba akta o notranji organizaciji - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je spremenila akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest in reorganizaciji priložila obrazložitev, ki je vsebovala cilje, reorganizacijo, razloge za izvedbo reorganizacije, analizo delovnih opravil in delovnih postopkov ter število in strukturo delovnih mest in število javnih uslužbencev. V analizi delovnih mest je zajela vsa področja in vse delovne procese, ki se izvajajo po posameznih direktoratih, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka pri sprejemu akta ravnala v skladu s 156. členom ZJU. Tožena stranka je postopek reorganizacije tudi dejansko izvedla. Zaradi reorganizacije in optimizacije dela, delo na delovnem mestu, ki ga je zasedal tožnik, ni bilo več potrebno, zato je bil tožnik premeščen na drugo delovno mesto. Tožena stranka je dokazala, da je bila premestitev tožnika potrebna iz poslovnih razlogov, zato tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o premestitvi ni utemeljen.
Tožeča stranka (delodajalec) je od toženca (delavca) vtoževala plačilo odškodnine, ker naj bi določenega dne, ko je dostavil gorivo stranki, kljub natančnim navodilom tožeče stranke, da mora stranka plačati naročeno gorivo preden gorivo natoči v cisterno, stranki iztočil gorivo, ne da bi upošteval navodila in ker v rafineriji na Madžarskem ni mogel prevzeti blaga, saj mu je potekla veljavnost izpita za prevoz nevarnega blaga. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožencu ni mogoče očitati naklepnega ravnanja oz. hude malomarnosti in ne protipravnega ravnanja. Toženec je namreč pri dostavi goriva stranki upošteval navodila tožeče stranke in ni mogel predvideti, da plačila s kartico preko POS terminala ne bo mogoče realizirati oz. da je izjava stranke, da je žena odšla po gotovino za plačilo goriva, laž. Prav tako ne drži, da tožnik v času prevzema blaga na Madžarskem ne bi imel veljavnega izpita za prevzem blaga. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ni utemeljen.
res iudicata – dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks – vročanje
Ker osebna vročitev drugotožeči stranki ni bila možna, je poštar pošiljko sodišča s sklepom pustil v hišnem predalčniku 1. 6. 2015. Iz spisa ni razvidno, da bi sodišče po tem datumu prejelo kakršnokoli vlogo drugotožeče stranke. Ta v pritožbi sicer navaja, da je v določenem roku sodišču predložila izjavo o premoženjskem stanju ZST-1 z razlago. V dokaz priloži potrdilo o oddaji pošiljke. V nadaljevanju pa še navaja, da je 28. 7. 2015 z navadno pošto poslala pravilno izpolnjen obrazec ZST-1 z razlago. Potrdilo o oddani pošti je v fotokopiji. To dejstvo v povezavi z nadaljnjo pritožbeno navedbo, da je 28. 7. 2015 z navadno pošto poslala pravilno izpolnjeni obrazec ZST-1 (obrazca ZST-1 z datumom po 1. 6. 2015 v spisu ni) pritožbenega sodišča ne prepriča, da je bila priporočena pošiljka poslana prav v obravnavano zadevo.
odškodninska odgovornost članov uprave - konkretizacija ravnanj članov uprave - predpostavke za odškodninsko odgovornost - vestno izpolnjevanje dolžnosti - škodljive odločitve uprave - nakup nepremičnine - pravila podjetniške presoje - škoda
Družba, ki zatrjuje oškodovanje, mora torej vedno v okviru svojih trditev konkretizirati tista ravnanja članov uprave, ki jih po objektivnem kriteriju umešča med ravnanja, pri katerih ni bila izkazana skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika. Podati mora torej vse navedbe o škodnem dogodku (poleg tega pa še izkazati vzročno zvezo in nastanek škode), ne zadošča le trditev, da je do oškodovanja prišlo, in da je za to odgovorna uprava.
Od tega, kako je bila odločitev sprejeta, je odvisno, kako se bo lahko posamezni član uprave razbremenil svoje odgovornosti. Za odločitev, ki jo je sprejemala uprava kot kolektivni organ upravljanja, bodo morali člani dokazati, da je bila sprejeta v okviru podjetniške presoje, v primeru, ko je odločitev sprejel le eden izmed članov uprave, ker je odločitev bila v okviru njegovega delokroga, pa se bodo drugi člani lahko razbremenili odgovornosti, če bodo dokazali, da so v zvezi s to odločitvijo pridobili toliko in takšnih informacij, da ni bilo razlogov, da bi ob svoji dolžnosti spremljanja in nadziranja ravnanja drugega člana uprave, morali v skladu s predpisano skrbnostjo ukrepati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006422
KZ-1 člen 196, 196/1. ZKP člen 105, 105/2, 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – nerazumljiv izrek – izrek nasprotuje sam sebi – opis kaznivega dejanja – kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – kršitev temeljnih pravic delavcev – neplačilo prispevkov za socialno varnost – premoženjskopravni zahtevki – odločitev o premoženjskopravnem zahtevku
S tem, ko v izreku sodbe ni navedenih zneskov neplačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ni podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 namreč ni kaznivo dejanje zoper premoženje, temveč so s tem kaznivim dejanjem varovane temeljne pravice delavcev, med katere spada tudi plačilo z zakonom predpisanih prispevkov za socialno varnost.
Ker je pridobitev pravic s področja socialne varnosti odvisna samo od plačila prispevkov, prepovedana posledica nastopi že z neplačilom prispevkov. Ker obdolženec ob izplačilu plač delavcem ni izpolnil svoje zakonske obveznosti in predpisanih prispevkov zanje ni plačal, je s tem ob uveljavljenih načelih solidarnosti in vzajemnosti, na katerih temelji sistem socialne varnosti, socialno varnost delavcev že ogrozil in je vanjo že posegel.
Sodišče prve stopnje bi moralo oškodovanko s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom, ki se je nanašal na plačilo terjatve iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost, napotiti na pravdo, ker se o terjatvah iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost ne odloča po pravilih obligacijskega prava in ker je bilo o terjatvi iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost pravnomočno odločeno v drugem, to je davčnem postopku. Sodišče namreč v procesnih določbah nima možnosti, da bi premoženjskopravni zahtevek oškodovanca, ki ga ni dopustno uveljaviti v kazenskem postopku, zavrnilo oziroma zavrglo kot nedovoljenega.
ZOFVI člen 54, 109. Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole člen 7. ZDR člen 52, 52/1, 52/1-12.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas
Tožnik je imel s toženo stranko sklenjene štiri pogodbe o zaposlitvi za določen čas, in sicer dve pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto učitelja, eno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje funkcije v. d. ravnatelja in eno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje funkcije ravnatelja. Prvo pogodbo o zaposlitvi za določen čas je imel tožnik sklenjeno za polovični delovni čas za obdobje od 1. 9. 2007 do 31. 8. 2008 za delovno mesto učitelja predmetnega pouka in učitelja podaljšanega bivanja, drugo, ki je bila sklenjena za čas od 1. 9. 2008 do 31. 8. 2009, za poučevanje predmetnega pouka in drugega učitelja v I. triadi (za ta del je bila sklenjena le do 11. 11. 2008). Druga pogodba o zaposlitvi za določen čas je prenehala veljati s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za funkcijo v. d. ravnatelja z 11. 11. 2008, ki je bila sklenjena za čas od 11. 8. 2008 do imenovanja novega ravnatelja, vendar največ eno leto. Ko pa je bil tožnik imenovan za opravljanje funkcije ravnatelja, je sklenil četrto pogodbo o zaposlitvi in sicer od 1. 7. 2009 za mandatno dobo petih let. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ni šlo za veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas, saj tožnik ni ves čas opravljal istega dela.
Tožnik (prodajalec) je v določenih dneh strankam izdal šest neustreznih računov za nakup cigaret in v maloprodajni aplikaciji evidentiral manj blaga, kot so ga stranke plačale, s čimer je ustvaril blagovni manko cigaret in gotovinske viške. S takšnimi ravnanji je naklepno huje kršil svoje pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, njegova ravnanja pa imajo tudi znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. členu KZ-1. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Ob
osnovnem pogoju za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obstoj razloga, določenega z zakonom) je podan tudi nadaljnji pogoj, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Od delavcev na delovnem mestu prodajalca, na katerem ti prihajajo neposredno v stik z denarjem, se namreč upravičeno pričakuje večja stopnja zaupanja. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila v obravnavani zadevi tožba s pozivom, da tožena stranka odgovori na tožbo, z opozorilom na pravne posledice, če na tožbo ne odgovori, pravilno vročena toženi stranki. Dejstva in dokazi, na katere se tožena stranka sklicuje v pritožbi, pa vzbujajo dvom o pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s pravilnostjo vročitve tožbe s pozivom toženi stranki za odgovor, ki je prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe po citirani določbi 318. člena ZPP. Tožena stranka namreč v pritožbi zatrjuje, da obvestila o pošiljki ni prejela in da se doslej ni nikoli zgodilo, da bi ji vročevalec obvestilo o prispeli pošiljki pustil na vratih lokala. Na sedežu opravlja gostinsko dejavnost, lokal pa je odprt vse dni v tednu od 7. ure zjutraj dalje. Pri tem poudarja, da ima na sedežu tudi poštni nabiralnik in prilaga fotografijo. Zato je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, kar velja zlasti za prvi pogoj iz 318. člena ZPP, saj ni izkazano, da je bila vročitev tožbe s pozivom za odgovor opravljena v skladu z določbami ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano zamudno sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Povračilni zahtevek je treba (pravočasno) prijaviti kot terjatev v stečajnem postopku proti upniku (tretjemu tožencu). Povračilni zahtevek je namreč pravica stečajnega dolžnika zahtevati vrnitev tistega, kar je toženec prejel na podlagi izpodbitega pravnega dejanja. Tudi tak dajatveni zahtevek je treba prijaviti v stečajnem postopku, ne glede na to, da ga je treba uveljavljati z izpodbojno tožbo. Prijavi pa jo lahko samo stečajni dolžnik (prvi toženec) kot upnik iz naslova povračilnega zahtevka.
ZFPPIPP glede povračilnih zahtevkov napotuje na uporabo splošnih pravil o neupravičeni pridobitvi. V primeru povračilnega zahtevka po drugem odstavku 278. člena ZFPPIPP gre zato za obligacijsko pravico, ne pa za izločitveno pravico.
Ne glede na aktivno procesno legitimacijo za vložitev izpodbojne tožbe, ki mu jo zakon daje v drugem odstavku 276. člena ZFPPIPP, pa upnik nima terjatve napram osebi, v korist katere je bilo izpodbojno pravno dejanje izvedeno, saj mora, če vloži izpodbojno tožbo, povračilni zahtevek uveljavljati za račun stečajnega dolžnika.
Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o izobraževanju pri delu, s katero se je tožena stranka zavezala, da bo podiplomski magistrski študij politologije zaključila v treh letih, tožeča stranka pa se je zavezala, da ji bo plačala šolnino za prvi in drugi letnik, zagotavljala 5 delovnih dni za vsak izpit ter 15 delovnih dni za prijavo in izdelavo magistrskega študija ter 100 % nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela zaradi izobraževanja. Tožena stranka izobraževanja ni zaključila do dogovorjenega roka, pri čemer nedokončanje študija ni bilo posledica njenih zdravstvenih težav, zato ni bil podan razlog, da tožena stranka ni uspela zaključiti izobraževanje brez lastne volje ali krivde. Zato je tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka od tožene stranke uveljavlja vračilo stroškov izobraževanja, utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
ZNP člen 35, 168. OZ člen 307, 309. EZ-1 člen 473, 473/5, 473/7.
sodni depozit – pogoji za prevzem položenega – izročitev stvari upniku – stroški postopka – stroški položitve
Določba 307. člena OZ o stroških položitve, po kateri stroške veljavne in nepreklicne položitve (tj. normalne stroške) plača upnik, le povečane stroške pa dolžnik, pride v poštev le v civilnopravnih razmerjih, kjer se šteje, da je treba položitev opraviti iz razlogov, ki bremenijo upnika.
Pogoj likvidnosti v pobot ponujene terjatve je v izvršilnem postopku pravilno presojati strogo in pobot dopustiti le v med strankama uravnoteženem položaju. Namen izvršilnega postopka je prisilna izpolnitev upnikove terjatve, ki je jasna in čista oziroma nesporna, torej taka, ki je upniku ni treba posebej dokazovati, saj je zanjo pridobil izvršilni naslov. Če dolžnik v ugovoru ne uveljavlja v pobot nasprotne terjatve, ki je ni treba posebej dokazovati, pobot ni dopusten. Mimo pogoja likvidnosti se lahko pobotanje izvede le v pravdi, katere namen je sodna razrešitev spornih razmerij.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – STEČAJNO PRAVO
VSL0083824
ZPP člen 156, 156/1, 286. ZFPPIPP člen 261, 261/4, 261/5. OZ člen 287, 312, 417, 419, 419/2.
povrnitev pravdnih stroškov – uspeh stranke – separatni stroški – krivdno ravnanje stranke – pobot – factoring – kompenzacija – prenehanje terjatve – navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov na poznejših narokih za glavno obravnavo – pogoj nekrivde – prekluzija
Tožeča stranka si je že pred vložitvijo tožbe prizadevala razčistiti dejansko stanje glede medsebojnih obveznosti pravdnih strank na podlagi pogodbe o faktoringu, nanašajoče se na odkup in odstop terjatev do njenega kupca X. Tako se izkaže, da je bila vložitev tožbe zaradi neustrezne odzivnosti tožene stranke pred pravdnim postopkom potrebna, saj je šele v tem postopku tožena stranka ponudila ustrezne trditve in dokaze v utemeljitev zavrnitve tožbenega zahtevka. Tožena stranka tudi ob sklicevanju na pobot medsebojnih terjatev ni predložila pobotne izjave kot pogoja nastanka pobota, na zakonski pobot po ZFPPIPP kot materialnopravno posledico začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko pa se je sklicevala v drugi pripravljalni vlogi. Tožena stranka ni trdila, da je o pobotu obvestila upravitelja v treh mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka.
Zgoraj opisane okoliščine na strani tožene stranke pritožbeno sodišče ocenjuje kot njeno krivdno ravnanje, da je do vložitve tožbe sploh prišlo. Zato je po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru primerna uporaba prvega odstavka 156. člena ZPP, po katerem mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi. Neposredno podlago vsaj v delu, ki se nanaša na pobot, pa za odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov daje peti odstavek 261. člena ZFPPIPP.
Podizvajalec bi bil benificiar iz bančne garancije v primeru, če bi se banka nasproti njemu obvezala, da bo v primeru neizpolnitve glavnega izvajalca, plačala njemu, torej v primeru, če bi mu glavni izvajalec izročil garancijo, s katero bi podizvajalec poleg njega kot dolžnika dobil še banko. Vendar takšna pogodba ni bila sklenjena.
Za pogodbo v korist tretjega bi šlo, če bi naročnik in izvajalec s pogodbenim dogovorom ustanovila poplačilno pravico iz garancije v korist podizvajalca tako, da bi ta pridobil neposredno pravico nasproti banki od nje terjati poplačilo oziroma unovčitev bančne garancije v primeru neizpolnitve glavnega dolžnika – izvajalca. Bistveno upravičenje tretjega, v korist katerega je bila sklenjena pogodba, je v njegovem pravovarstvenem zahtevku oziroma v pravici zahtevati izpolnitev. Vendar pa tožeča stranka te pravice nima, saj ni nikjer navedena kot koristnik garancije.
Iz določil o garanciji izvajalca tudi ne izhaja, da bi tožena stranka prevzela kakršnekoli obveznosti do podizvajalcev glavnega izvajalca glede zavarovanja plačil, ki jih glavni izvajalec dolguje podizvajalcem. To bi bilo v primeru, če bi tožena stranka kot naročnik prevzela obveznost plačila podizvajalcem namesto glavnega izvajalca, če jim ta ne bi izpolnil svoje obveznosti, če bi se torej tožena stranka kot „dodaten dolžnik“ jamčevalno zavezala za izpolnitev tuje obveznosti, torej za tuj dolg – to je dolg glavnega izvajalca (npr. s poroštvom) in bi prevzem takšne tuje obveznosti zavarovala z bančno garancijo v njeno korist.
predlog za oprostitev plačila sodnih taks – pravočasnost predloga
Ker je tožnik taksni nalog za plačilo sodne takse za redni postopek prejel 18. 8. 2015, je 15-dnevni rok za plačilo le-te iztekel dne 2. 9. 2015. V kolikor je tožnik želel doseči oprostitev ali odlog plačila sodne takse, bi moral prošnjo vložiti pred potekom roka za plačilo sodne takse.
Da mora tožnik sodno takso plačati v roku iz plačilnega naloga in na posledice, če sodna taksa v tem roku ne bo plačana, ali v tem roku tožnik tudi ne bo zaprosil za oprostitev, odlog ali obročno plačilo, pa je bil pritožnik opozorjen v samem plačilnem nalogu.
Združene pravde obdržijo samostojnost in ne pride do združitve zahtevkov. V primeru združitve več postopkov sodišče zato ne odmeri enotne sodne takse, temveč je vsak tožnik posebej dolžan plačati takso v višini, kot če postopki ne bi bili združeni.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
Glede na naravo kršitev, predvsem neizdajanje vozovnic in nepobiranje voznine, kar neposredno vpliva na dohodek tožene stranke in istočasno ogroža varnost potnikov, je utemeljen krivdni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ker je bil tožnik na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi predhodno pisno opozorjen, a je s svojimi kršitvami delovnih obveznosti nadaljeval, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.