ZFPPIPP člen 384, 384/1, 384/2, 384/4, 384/5, 403, 403/1, 403/1-2.
osebni stečaj – odpust obveznosti – ugovor zoper odpust obveznosti – poročilo o premoženjskem stanju – obličnost poročila – podatki o transakcijskih računih – zaprtje računa – zaprtje računa v tujini
Pomanjkljivost poročila v pomanjkanju obličnosti v smislu notarsko overjenega podpisa dolžnika na izjavi bi bila odpravljena, v kolikor bi dolžnik na naroku priznal svoj podpis na pisnem poročilu.
Zaprtje bančnih računov dolžnika in preusmeritev denarnega toka v korist in v breme dolžnika zgolj preko računa, nad katerim ima nadzor upravitelj, je osnovni instrument varovanja premoženja dolžnika v korist upnikov. Zato je tudi v zakonu predpisana obveznost dolžnika, da razkrije vse podatke o odprtih transakcijskih računih.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nedoseganje rezultatov - razlog nesposobnosti
Tožnik ni dosegal pričakovanih delovnih rezultatov, saj dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno, zato je podan utemeljen odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR (razlog nesposobnosti).
ZST-1 člen 11. ZBPP člen 13, 13/2. ZSVarPre člen 8.
sodna taksa za pritožbo – oprostitev plačila – ustavna odločba – pravni standard – zmotna uporaba materialnega prava
Na podlagi prvega odstavka 11. člena ZST-1 v povezavi s 3. odstavkom odločbe Ustavnega sodišča št. U‑I‑191/14 z dne 12. 2. 2015 sodišče stranko oprosti plačila sodnih taks v celoti, kadar je plačilo sodne takse procesna predpostavka za izvedbo postopka oziroma opravo dejanja, tudi če stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa in ne izpolnjuje zakonskih pogojev, da bi jo prejela, če bi bila s plačilom delne sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati. Pri tem je Ustavno sodišče kot začasno ureditev pogoja za polno oprostitev plačila sodne takse določilo pravni standard, ki je veljal pred uveljavitvijo ZST-1B in ki ga je sodna praksa s smiselnim upoštevanjem kriterijev, ki veljajo za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč na podlagi ZBPP, ter v zvezi s tem tudi ZSVarPre, napolnila tako, da je kot merilo upoštevala znesek dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka (drugi odstavek 13. člena ZBPP), ta pa od 1. 8. 2014 znaša 269,20 EUR. Glede na to, da mesečni dohodek na družinskega člana tožnika ne dosega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka (538,40 EUR), je tožnik upravičen do oprostitve plačila sodne takse za pritožbo v celoti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je tožnik v celoti oproščen plačila sodne takse za pritožbo.
motenje posesti – posest – posestno varstvo – pravni interes – ekonomski interes – kriterij zunanje vidnosti
Zgolj v primeru, da bi imela motilna ravnanja tožencev za posledico le neznatno spremembo dejanskega stanja, ki ne bi imela nobenega praktičnega pomena in bi predstavljala le neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti, tožnik ne bi imel nobene koristi od posestnega varstva in s tem zanj tudi nobenega interesa.
Sodišče prve stopnje je tožnika pozvalo, naj poda morebitne pripombe na priloženo izvedensko mnenje ter sporoči, ali je potrebno dodatno zaslišanje izvedenca, vendar pa ga ni opozorilo, da kasnejših navedb ne bo upoštevalo. Tako tožnik v nasprotju s šestim odstavkom 286.a člena ZPP ni bil opozorjen na posledice zamude 8 dnevnega roka, v katerem lahko poda morebitne pripombe na izvedensko mnenje oziroma navede, ali je potrebno dodatno zaslišanje izvedenca. Zato njegove navedbe na naroku za glavno obravnavo, ki se nanašajo na izvedensko mnenje, niso prepozne in bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Sklep sodišča prve stopnje, ki ga je sprejelo na tem naroku za glavno obravnavo, da je tožnik glede teh navedb prekludiran, posledično pomeni kršitev določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - PRAVO EVROPSKE UNIJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0076810
ZIL-1 člen 120, 120/1, 120/6, 120/6-a. ZPP člen 41, 41/2, 44, 44/3, 45. Prva direktiva Sveta št. 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami.
zahtevek na razveljavitev znamke - speča znamka - ugotovitev ničnosti znamke - zainteresirana oseba - pravni interes za tožbo - srečanje znamk na trgu - podobna znamka / enako blago - domneva uporabe znamke - merilo resne in dejanske uporabe znamke - vrednost spornega predmeta - ugotovitev vrednosti spornega predmeta - ekonomska vrednost znamke
Pri tožbi za razveljavitev znamke zaradi neuporabe ne gre za popularno tožbo, pri kateri se pravni interes za vložitev tožbe predpostavlja že s tem, da je tožba vložena.
Presojo (ne)spremenjenih elementov znamke, ki vplivajo na razlikovalni značaj znamke, sodišče naredi z vidika povprečnega potrošnika, upoštevaje dojemanje posameznih elementov znamke, načina spremembe znamke in celostnega vtisa znamke. Pri tem pa gre za uporabo materialnega prava in ne za ugotavljanje dejstev.
Ugotavljanje okoliščin dejanske uporabe pride v poštev šele v primeru, če sodišče ugotovi, da spremembe znamke ne spreminjajo njenega razlikovalnega značaja. Ker je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil razlikovalni značaj znamke že na prvi vtis spremenjen, je ugotavljanje dejstev v zvezi z uporabo znamke nepotrebno.
Ker je tožeča stranka postavila dva tožbena zahtevka, ki ne temeljita na isti dejanski in pravni podlagi, je bila dolžna vrednost spornega predmeta določiti za vsak posamezni zahtevek.
Kljub temu, da ZPP te pravice izrecno ne določa, vidik uravnoteženja procesnih pravic pravdnih strank kot element enakega varstva pravic terja tako razlago navedenega člena, da ima pravico zahtevati ugotovitev vrednosti spornega predmeta tudi nasprotna stranka v postopku.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014940
ZDR člen 43, 184. OZ člen 131, 131/2, 149, 150, 153. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme člen 23. Zakon o varnosti in zdravju pri delu člen 5, 6.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - objektivna odgovornost delodajalca - krivdna odgovornost delodajalca - soprispevek oškodovanca
Tožnik, pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „delavec v proizvodnji na vzmetnem oddelku“, se je poškodoval na delu, ko ga je električar, ki je odpravljal napako na postroju, pozval, naj z zagonom postroja preveri, ali je napaka odpravljena. Pri tem pa je robotska roka, ki je po zagonu postroja naredila dve delovni operaciji in obmirovala, ob vstopu tožnika v območje gibanja zaznala tožnikovo gibanje, naredila gib in tožnika udarila v predel glave.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da postroj ne predstavlja nevarne stvari, oziroma da delo na njem ne predstavlja nevarne dejavnosti, ker je bil postroj zaščiten s kovinsko ograjo in varovan z dvema varnostnima mehanizmoma, ki sta ob upoštevanju splošnih pravil za varno delo delavcem preprečevala neposreden dostop v območje delovanja postroja ter stik z robotsko roko kot nevarnim delom stroja. Ravno dejstvo, da je proizvajalec predvidel varnostni ukrep ločevanja nevarnega delovnega območja postroja z ograjeno celico, ki preprečuje vstop nepooblaščenim osebam med njegovim obratovanjem, potrjuje stališče, da je postroj nevarna stvar, delo na njem pa dejavnost s povečano škodno nevarnostjo za okolico. Zato je podana objektivna odgovornost tožene stranke. Poleg tega je bila tožena stranka seznanjena s tem, da njeni delavci v varovano območje postroja vstopajo tudi v času njegovega delovanja, pa je takšno (nepravilno) ravnanje kljub temu dopuščala. Zato je podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke na nastalo nezgodo. Tožnik je sicer res ravnal krivdno, ko je v nasprotju z izrecnimi navodili delodajalca vstopil v območje delujočega postroja, vendar pa tej kršitvi znatno težo odvzameta okoliščini, da je bilo varnostni mehanizem postroja mogoče kadarkoli obiti ter da je tožena stranka takšno nepravilno ravnanje svojih delavcev dopuščala. Poleg tega ni nepomembno, da je v obravnavani zadevi podana tudi objektivna, ne le krivdna odgovornost tožene stranke. Če je ugotovljeno, da je povzročitelj škode, ki za škodo odgovarja že objektivno, ravnal tudi krivdno, je treba delež oškodovančevega soprispevka ustrezno zmanjšati glede na stopnjo krivdne odgovornosti (tudi objektivno odgovornega) povzročitelja škode.
Ob upoštevanju navedenega je tožnik k nastali škodi soprispeval do višine 25 % in ne 50%, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje.
predlog za oprostitev plačila sodnih taks – dopolnitev predloga – zaslišanje priče
Pritožnica navaja, da je v danem roku predlog za oprostitev plačila sodnih taks dopolnila tako, kot ji je bilo naloženo, in sicer je zahtevane listine predložila osebno na vložišču, vendar o tem nima potrdila. Predlaga pa dokaz z zaslišanjem priče A. A., ki je bil z njo skupaj na vložišču Okrožnega sodišča v Ljubljani. Dokaz bo sodišče prve stopnje moralo izvesti.
pristojnost za spore v stečajnem postopku – spori v zvezi s stečajnim postopkom – pritegnitev pristojnosti – pristojnost okrožnega sodišča
Ne glede na vrednost spornega predmeta je za spore med stečajnim postopkom pristojno okrožno sodišče, ki vodi stečajni postopek. Če stečajni upravitelj zahteva od toženke vnovčenje premoženja stečajnega dolžnika, gre za spor v zvezi s stečajem, saj bo izid vplival na stečajno maso.
zakonske zamudne obresti - ugovor zastaranja - kdaj začne zastaranje teči - kdaj pride dolžnik v zamudo - trditveno in dokazno breme - sklepčnost ugovora
Ugovor zastaranja je materialnopravne narave. Presoja utemeljenosti tega ugovora je povezana z dejanskimi trditvami, pri čemer je tožena stranka dolžna navesti dejstva, ki se nanašajo na začetek in konec zastaralnega roka, ter ponuditi dokaze, saj gre za njeno trditveno in dokazno breme (katerega določa materialno pravo). Tožena stranka je podala neobrazložen ugovor zastaranja, saj ni navedla nobenih konkretnih trditev o tem, kdaj je začel teči zastaralni rok in kdaj se je iztekel. Ugovor zastaranja je tako potrebno zavrniti tudi zaradi nesklepčnosti.
krajevna pristojnost sodišča - prenos pristojnosti - perpetuatio fori - ustalitev pristojnosti - sprememba stalnega prebivališča - postopek osebnega stečaja - načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka
Če se med postopkom spremenijo okoliščine, na katere se opira pristojnost sodišča, ostane sodišče, ki je bilo pristojno ob vložitvi predloga, pristojno še naprej, čeprav bi bilo zaradi teh sprememb sicer pristojno drugo sodišče iste vrste. Za preizkus pristojnosti je torej odločilno dejansko stanje ob vložitvi predloga za začetek postopka osebnega stečaja. Nadaljnje spremembe, ki bi bile sicer za odločanje o pristojnosti pomembne, se ne upoštevajo. Sodišče, ki je pristojno v času vložitve predloga, ostane pristojno tudi za nadaljevanje postopka, čeprav so se med postopkom spremenile okoliščine, saj je prišlo do ustalitve pristojnosti (perpetuatio fori). Gre za institut, ki služi načelu ekonomičnosti in pospešitvi postopka, ki je tudi eno od temeljnih pravil postopka insolventnosti.
Tožnik je kritičnega dne v pisarni direktorice s povišanim glasom dejal, da nima časa za dodatno delo, da bo šel gor in zaradi nje dal odpoved, ter da je to na njenem zelniku zraslo. Tožnikovo ravnanje je bilo neprimerno in pomeni kršitev njegovih obveznosti iz delovnega razmerja, vendar očitana kršitev ne ustreza definiciji iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in ravnanj oziroma neprimerne komunikacije tožnika ni mogoče opredeliti kot hujše kršitve, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti. Še posebej ob ugotovitvi, da je bil na splošno njegov odnos do direktorice in sodelavcev primeren in da je bil dober delavec. Poleg tega ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče je pravilno upoštevalo, da je šlo za prvi, enkraten in le par minutni dogodek v petih letih tožnikove zaposlitve pri toženi stranki, da je bil tožnik miren, korekten in dober delavec, da se je po dogodku direktorici in njenemu namestniku opravičil, tako pri predsedniku uprave, kot na zagovoru pri delodajalcu in ponovno pred sodiščem prve stopnje, da napovedi o neopravljanju dodatno naloženih nalog ni uresničil in da je po spornem dogodku korektno opravljal vse svoje naloge. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ugotovitev neobstoja pogodb – izbris iz zemljiške knjige – sposobnost razsojanje – izvedenec psihiatrične stroke – dokazovanje negativnega dejstva
Sodišče je napačno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, saj tožnici ni treba dokazovati negativnega dejstva (da od toženca ni prejela denarja).
Glede izdaje zamudne sodbe je sodišče vezano na roke, ko so bili pozivi na odgovor na tožbo poslani toženi stranki.
Čeprav je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je potem, ko je tožnik popravil nepopolno tožbo tako, da je bila le-ta sklepčna, njegovo popravljeno vlogo štelo za novo tožbo, ki jo je vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, kasneje pa obe tožbi združilo v eno zadevo ter tako združeno tožbo ponovno vročila toženi stranki, ki pa na tožbo je odgovorila, so bili izdani pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP, saj je odločilno, kdaj je bila prva tožba, pred združitvijo obeh spisov, vročena toženi stranki.
Vsa dejanja, opravljena v izvršilnem postopku, so se upoštevala v pravdnem postopku in dokazna listina, na podlagi katere je začet izvršilni postopek, je s tem dobila značaj dokazne listine v pravdnem postopku, enako tudi dokazne listine, ki jih je tožena stranka priložila k ugovoru zoper sklep o izvršbi, stroški, nastali v izvršilnem postopku, pa so postali del stroškov pravdnega postopka pritožba nima prav, da bi se izvršilni stroški morali obravnavati kot posebni stroški in še manj ima prav, da bi jih moralo sodišče prve stopnje obravnavati po načelu krivdno povzročenih stroškov po 156. členu ZPP, saj je odločitev glede stroškov pravdnega postopka postala odvisna od končnega uspeha v pravdi, ne glede na morebiten vmesni uspeh strank s pravnimi sredstvi. Stroški, ki so nastali v izvršilnem postopku, se v primeru nadaljevanja postopka v pravdnem postopku zaradi razveljavitve sklepa o izvršbi iz razloga, ker je ta izdan na podlagi neverodostojne listine, obravnavajo kot stroški pravdnega postopka in uspešen ugovor zoper sklep o izvršbi iz tega razloga, še ne pomeni končnega uspeha v pravdi in ne pomeni, da je izvršilne stroške mogoče presojati po krivdnem načelu in ne po načelu uspeha v pravdi.
dolžnost upravitelja, da se izreče o vsaki pravočasno prijavljeni terjatvi - osnovni seznam preizkušenih terjatev - ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev - popravek osnovnega seznama - dopolnjen seznam preizkušenih terjatev - sklep o preizkusu terjatev - pravilnost podatkov o njegovi terjatvi v končnem seznamu preizkušenih terjatev - nedovoljenost pritožbe - fikcija prijave
Upnik, ki ni pravočasno vložil ugovora zoper osnovni seznam preizkušenih terjatev, ne more več s pritožbo zoper sklep o preizkusu terjatev izpodbijati pravilnosti podatkov o njegovi terjatvi v končnem seznamu preizkušenih terjatev, ki bi jih moral izpodbijati z ugovorom zoper osnovni seznam preizkušenih terjatev.
Določba prvega odstavka 289. člena ZFPPIPP ne izključuje uporabe določbe prvega odstavka 62. člena ZFPPIPP, ki ureja situacijo, ko upravitelj v osnovni seznam ne vnese upnikove terjatve, ki se sicer v skladu z določbo prvega odstavka 289. člena ZFPPIPP šteje za prijavljeno. Takšno pomanjkljivost mora upnik pravočasno grajati z ugovorom zoper osnovni seznam preizkušenih terjatev.