odmera davka v posebnih primerih - sredstva za privatno potrošnjo - izvor premoženja - posojila sorodnikov - dokazovanje - dokazno breme - zaslišanje prič
Pogoj za uvedbo postopka davčnega inšpekcijskega nadzora na podlagi petega odstavka 68. člena ZDavP-2 je bilo ugotovljeno nesorazmerje med razpolaganjem s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s pridobitvijo premoženja, in višino s strani tožnika napovedanih dohodkov. Tožnik ni dokazal, da vir njegovega premoženja predstavljajo posojila oziroma da slednja predstavljajo vir sredstev za njegovo pridobitev premoženja. Z ugovorom, da ni vedel, katere od listin bi moral predložiti, ker od davčnega organa ni prejel jasne zahteve, s katerimi listinami naj dokaže svoje trditve, ne more uspeti. Davčni organ mora stranki postopka omogočiti dokazovanje dejstev, ki ji gredo v prid, ni je pa dolžan posebej pozivati k predložitvi konkretnih dokazov.
Če ni listinskih dokazov, se lahko dejstva oziroma trditve dokazujejo tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, lahko tudi s pričami, če je glede na okoliščine primera ta dokazni predlog ustrezen, primeren in ustrezno substanciran. Dokazovanje z listinami ni izključno, ima pa prednost že zaradi načela ekonomičnosti postopka, saj listinska dokumentacija omogoča hitro in zanesljivo ugotovitev relevantnih dejstev.
kolektivno upravljanje avtorskim sorodnih pravic - kolektivna organizacija - nadzor nad zakonitostjo delovanja kolektivne organizacije - tarifa za prizemeljsko radiodifuzno oddajanje komercialnih fonogramov - določitev začasne tarife
Določba 5. točke četrtega odstavka 157. člena ZASP, ki začasno tarifo omenja izrecno v zvezi s prvič določeno tarifo po rednem postopku, tj. s skupnim sporazumom, daje podlago za razlago, da kolektivna organizacija more enostransko določiti začasno tarifo le pred prvo določitvijo tarife za neko vrsto uporabe avtorskih del oziroma če za neko vrsto uporabe avtorskih del tarifa še ni bila določena.
Urad RS za intelektualno lastnino je pristojen za nadzor skladnosti opravljanja nalog z zakonom ter ne zgolj za nadzor, ali kolektivne organizacije sploh opravljajo naloge, ki jih določa 146. člen ZASP.
ZBPP člen 20, 34. ZUS-1 člen 2, 4. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-2.
brezplačna pravna pomoč - prepoved vložitve prošnje za brezplačno pravno pomoč - zavrženje vloge - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Glede na izrečeno prepoved vlaganja prošenj za BPP za nadaljnjih šest mesecev od 12. 6. 2014 dalje v odločbi, št. Bpp 1289/2014, je organ za BPP pravilno odločil, da pogoji za vsebinsko obravnavo tožničine prošnje niso podani, ker tožnica ne more biti stranka v postopku dodelitve BPP (in sicer do 12. 12. 2014). Glede na povedano na drugačno odločitev v zadevi tudi ne morejo vplivati tožničine navedbe o neupravičenem zavrženju njene prošnje in posledično o kršenju človekovih pravic in povzročitvi škode.
Tožnica izpodbija sklep Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 478/2014 z dne 14. 4. 2014, torej akt, izdan v sodnem postopku, in ne upravni akt, prav tako ne gre v zadevi za javnopravno odločanje pri izvrševanju upravne funkcije, ki bi se zaključilo z izdajo ustreznega akta. Ne iz ZUS-1, kot tudi ne iz ZPP, pa ne izhaja, da bi bilo zoper tak sklep možno varstvo v upravnem sporu. V zadevi tudi ne gre za primer iz 4. člena ZUS-1, saj je zoper tak sklep možno drugo sodno varstvo in sicer vložitev izrednih pravnih sredstev po ZPP. Tožnica tudi izpodbija posamezna dejanja oziroma opravila ter akte, izdane v izvršilnem postopku, pravdnem postopku, zemljiškoknjižnem postopku ter stečajnem postopku in predlaga njihovo zadržanje. Tožnica bi torej morala tudi v teh konkretnih sodnih postopkih vložiti tovrstne predloge in ne v upravnem sporu.
ZUS-1 člen 2, 5. ZPOmK-1 člen 64, 66. Pravilnik o razvrščanju zdravil na listo člen 38.
upravni akt - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - splošni akt - zavrženje tožbe - omejevalna ravnanja - določanje terapevtskih skupin zdravil
Če tožnik izpodbija akt, ki je po vsebini splošni abstraktni akt, za njegovo presojo ni pristojno upravno sodišče v upravnem sporu, temveč ustavno sodišče. Sklep o določitvi terapevtske skupine zaviralcev angiotenzinske konvertaze št. 9001-15/2013-DI/7 z dne 14. 11. 2013 je splošni akt. Sklep je bil objavljen na spletni strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje in je začel veljati 20. 11. 2013. Toženka s tem ne določa poimensko zdravil posameznih proizvajalcev zdravil, ki bi sodila v to terapevtsko skupino, temveč, upoštevajoč pri tem določbe Pravilnika o razvrščanju zdravil na listo, sprejetega na podlagi ZZVZZ, ki določa vsebinska merila in postopanje pristojnega organa, določa (le) zdravila, ki vsebujejo učinkovine, ki vplivajo na obravnavano terapevtsko indikacijo. Z na tak način določenimi zdravili v obravnavani terapevtski skupini zdravil pa se ne posega v pravni položaj posameznega/ih proizvajalca/ev zdravil in zatorej tak sklep ne ureja posamičnih razmerij, temveč na splošni ravni določa, katera zdravila (glede na predpisana merila) sodijo v obravnavano terapevtsko skupino zdravil.
Toženka s tem, ko v obravnavano terapevtsko skupino zdravil ni vključila vseh zdravil za zdravljenje arterijske hipertenzije, ki so registrirana za isto terapevtsko indikacijo, poleg tistih, ki so našteta v 2. členu sklepa o terapevtski skupini zdravil, ni kršila zakon oziroma Pravilnik o razvrščanju zdravil na listo. Tožnik namreč nima prav, ko trdi, da se terapevtska skupina zdravil oblikuje zgolj na podlagi terapevtske indikacije, saj iz 38. člena Pravilnika o razvrščanju zdravil na listo izhaja, da se poleg terapevtske indikacije upoštevajo tudi merila iz 5. člena Pravilnika o razvrščanju zdravil na listo.
Sodišče ne sprejema tožnikovega ugovora, da toženka s sklepom o najvišjih priznanih vrednosti, izdanem na podlagi sklepa o terapevtskih skupin zdravil, podjetjem – proizvajalcem zdravil, katerih zdravila niso vključena v sklep o najvišjih priznanih vrednostih, neutemeljeno zagotavlja privilegiran položaj na trgu. Ali bo tožnik kljub temu postavil višjo ceno od najvišje priznane vrednosti, pa je stvar njegove poslovne politike oziroma strategije, ne glede na to, da s tem verjetno tvega manjše predpisovanje in posledično manjšo prodajo kot v nasprotnem primeru. To pa nedvomno ne predstavlja nedopustnega omejevanja prostega nastopanja na trgu in s tem kršitve 66. člena ZPOmK-1.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh
Da je pravilna presoja organa v izpodbijani odločbi, da tožnik za upravni spor zoper odločbo št. Bpp 27/2014 z dne 4. 4. 2014 nima verjetnih izgledov za uspeh in da gre v smislu prve alinee prvega odstavka 24. člena ZBPP za očitno nerazumno zadevo, kar po tej zakonski določbi izključuje dodelitev BPP, izhaja tudi iz razlogov sodbe I U 839/2014 z dne 21. 8. 2014, s katero je to sodišče kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo organa za BPP št. Bpp 27/2014 z dne 4. 4. 2014.
ZUS-1 člen 2, 5, 5/4, 36, 36/1, 36/1-4. ZPOmK-1 člen 64, 66, 66/2. ZZVZZ člen 23c, 23c/1. Pravilnik o razvrščanju zdravil na listo člen 2, 32, 38, 44.
splošni abstraktni akt - zavrženje tožbe - omejevanje prostega nastopanja podjetij na trgu - sklep o določitvi terapevtske skupine zdravil - strokovna odločitev
Tožnik nima prav, ko trdi, da se terapevtska skupina zdravil oblikuje zgolj na podlagi terapevtske indikacije, saj iz 38. člena Pravilnika o razvrščanju zdravil na listo izhaja, da se poleg terapevtske indikacije upoštevajo tudi merila iz 5. člena navedenega pravilnika. Način oblikovanja terapevtske skupine zdravil je strokovna odločitev, kar potrjuje tudi dejstvo, da je sprejeta s strani komisije. Ker gre torej za strokovno odločitev o vključitvi navedenih zdravil v terapevtsko skupino zdravil, ki temelji na strokovnih merilih (tudi na terapevtski indikaciji), tožnikovi ugovori o napačni vključitvi oziroma izključitvi določenih zdravil zgolj na podlagi terapevtske indikacije in zato nepravilnem oblikovanju terapevtskih skupin zdravil ter nato določitvi najvišje priznane vrednosti tej skupini zdravil ne vzdržijo pravne presoje.
Z določitvijo najvišje priznane vrednosti zdravilom ki jih proizvaja tožnik, tožniku ni treba nižati cen teh zdravil, ki jih bodo predpisovali bolnikom verjetno v večjem obsegu kot do sedaj. Ali bo tožnik kljub temu postavil višjo ceno od najvišje priznane vrednosti, pa je stvar njegove poslovne politike oziroma strategije, ne glede na to, da s tem verjetno tvega manjše predpisovanje in posledično manjšo prodajo kot v nasprotnem primeru. To pa nedvomno ne predstavlja nedopustnega omejevanja prostega nastopanja na trgu in s tem kršitve 66. člena ZPOmK-1.
ZGos člen 12. Pravilnik o merilih za določitev podaljšanega obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost, na območju Občine Medvode člen 4, 7.
gostinstvo - obratovalni čas gostinskega lokala - soglasje za obratovanje gostinskega lokala v podaljšanem delovnem času
V obravnavanem primeru je sporna 2. točka izreka izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila soglasje za obratovanje gostinskega obrata v podaljšanem obratovalnem času. Pri tem ne gre za diskrecijsko odločanje in tudi ne za odločanje, ki bi bilo arbitrarno, kot se zatrjuje v tožbi, temveč gre za odločanje na podlagi meril, ki jih vsebujejo predpisi in na katere se pravilno sklicuje že organ prve stopnje. Prav tako ne drži tožbena trditev, da bi toženka morala izdati soglasje oziroma dovoliti prijavljeni podaljšani delovni čas. Za izdajo soglasja namreč ni dovolj, da je vloga popolna, in tudi ne, da je izdano pravnomočno gradbeno in uporabno dovoljenje. Izpolnjeni morajo biti tudi nadaljnji, vsebinski pogoji, ki pa v konkretnem primeru niso podani. Dejanskim ugotovitvam ter razlagi oziroma uporabi predpisov v tej zvezi tožnica v tožbi ne ugovarja, tako kot jim tudi ni ugovarjala v pritožbi.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh
Pričakovanje tožnika, da bi uspel s tožbo zoper odločbo organa za BPP, št. Bpp 14/2014 z dne 2. 4. 2014, je v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, zaradi česar je odločitev organa za BPP v izpodbijani odločbi pravilna, saj tožnik nedvomno ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP po 24. členu ZBPP.
Tožnik v tožbi le pavšalno in na splošni ravni izraža nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo, pri čemer pa ne konkretizira, katera dejstva oziroma okoliščine naj ne bi bile pravilno ugotovljene in posledično odločitev nepravilna.
Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih predpisuje slovenska zakonodaja in pravo EU.
Tožnik ne razpolaga v svoji dokumentaciji s prejetimi računi družb, niti z drugimi listinami, čeprav ga je prvostopenjski organ pozival, da naj predloži dokaze o dejansko opravljenih dobavah in storitvah s strani navedenih družb. Sodišče sledi tudi oceni pritožbenega organa, da je v takšnem primeru podan utemeljen dvom, da so bile zaračunane storitve dejansko opravljene. V takem primeru pa je dokazno breme na strani tožnika.
Tožnik na zahtevo davčnega organa ni predložil poslovnih knjig in evidenc, ki jih je bil dolžan voditi. Zato Zato je davčni organ imel podlago za pristop k oceni davčne osnove v smislu prvega odstavka 68. člena ZDavP-2. Tožnik pa v postopku ni dokazal, da je verjetna davčna osnova nižja.
sklep o popravi pomote - pravnomočnost odločbe - upravni spor - tožba zoper odločbo - rok za vložitev tožbe - zavrženje tožbe - tožba zoper sklep o popravi pomote
Po prvem odstavku 223. člena ZUP se sme pomota popraviti „vsak čas“, torej tudi takrat, ko je odločba že postala pravnomočna. Hkrati to pomeni, da sklep o popravi na pravnomočnost odločbe ne vpliva. V obravnavani zadevi ni spora o tem, da tožeča stranka tožbe zoper izpodbijano odločbo ni vložila v predpisanem roku. Odločba je pravnomočna, taka odločba pa se lahko odpravi ali spremeni le na podlagi izrednih pravnih sredstev po določbah ZUP in ZDavP-2 ter je v upravnem sporu tudi v primeru poznejše poprave pomot ni dopustno izpodbijati. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zoper odločbo kot prepozno zavrglo.
brezplačna pravna pomoč - vračilo prejete brezplačne pravne pomoči - izvensodna poravnava - pridobitev premoženja ali dohodkov
V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka z izvensodno poravnavo prejela 3.000,00 EUR in da so bili iz naslova odobrene BPP njenemu odvetniku poravnani stroški v višini 1.330,77 EUR, zato je na podlagi določb ZBPP dolžna vrniti prejeto BPP, četudi je v slabih finančnih in socialnih razmerah.
davčna izvršba - klavzula o izvršljivosti - izpodbijanje izvršilnega naslova
Predmetna izvršba je bila uvedena na podlagi izvršljivega plačilnega naloga Okrajnega sodišča v Piranu št. I K 63903/2010 z dne 19. 12. 2011, na katerem se nahajata klavzula o izvršljivosti in o pravnomočnosti. Čim je pa tako, je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je na podlagi prvega odstavka 146. člena ZDavP-2 izdal izpodbijani sklep. Glede na tožbene navedbe pa sodišče še dodaja, da po petem odstavku 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh - obnova postopka - obnovitveni razlog
Listina, s katero tožnik želi utemeljiti, da gre za nov dokaz, ne bi mogla pripeljati do ugodnejše sodne odločbe, če bi bila ta listina uporabljena v prejšnjem postopku. Iz dokumentacije izhaja, da t.i. "nov" dokaz, ki naj bi ga pridobil prosilec, dejansko ne predstavlja novega dokaza v zaključenem pravdnem postopku, saj je bil upoštevan že v prvostopenjski sodbi Okrajnega sodišča z dne 13. 4. 2012. Navedeno dejstvo je bilo znano tudi v postopku pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo pred Višjim sodiščem v Ljubljani.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - kazenski postopek - vložitev izrednih pravnih sredstev
Kot izhaja iz tožnikove prošnje, je prosil za BPP za pritožbo oz. revizijo zoper drugostopenjski sklep. S tem v zvezi je upravni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel razloge, zaradi katerih meni, da vložitev izrednih pravnih sredstev v obravnavanem primeru ne bi bila smiselna. Navedeno utemeljuje z določbami ZKP, ki določajo formalne pogoje za vložitev izrednih pravnih sredstev v kazenskem postopku. Odločba je torej obrazložena, kljub temu pa tožnik le pavšalno nasprotuje odločitvi, zato nadaljnji preizkus ni mogoč.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - skladnost projekta s prostorskim aktom - odmiki - soglasje sosedov - vmesno zemljišče
Zgolj zaradi dejstva, da je med zemljiščem prizadetih strank in zemljiščem gradnje (ozek) pas zemljišča v lasti druge osebe, oddaljenost tožničinega objekta od nepremičnine prizadetih strank ni prav nič večja, s tem pa tudi ne zagotovljeno stanje, ki ga PUP zasleduje s predpisanim najmanj 4-metrskim odmikom in v katerega se lahko poseže le s soglasjem tistega, v čigar korist je ta odmik določen.
Šele, ko je jasno, kakšen objekt je načrtovan, sosed razpolaga z vsemi potrebnimi informacijami, ki mu omogočajo sprejem odločitve, ali pristaja na gradnjo, bližjo njegovemu zemljišču.
Obveznost investitorja, da z gradnjo začne šele na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, ne izvira šele iz ureditve po zdaj veljavnem ZGO-1 (3. člen), temveč so bila upravna dovoljenja z enakim učinkom predpisana tudi z zakonodajo, ki je veljala pred tem.
ZGO-1 člen 66, 66/1, 66/1-1. SZ-1 člen 5, 5/2, 5/4, 15, 15/1, 25, 29.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - stranski udeleženec - ugovori stranskega udeleženca - prometna ureditev - parkirna mesta - skupni deli - okno - soglasje solastnikov
Iz izpodbijanega gradbenega dovoljenja ne izhaja, da je parkiranje dovoljeno na funkcionalnem zemljišču stavbe, da bi imel tožnik kakršnekoli pravice na zemljišču, kjer so predvidena parkirna mesta, pa ne zatrjuje. Zato tožbene navedbe (tudi če bi bile resnične), da bodo gostje nameravanega gostinskega lokala parkirali na funkcionalnem zemljišču stavbe, za presojo zakonitosti gradbenega dovoljenja niso pravno odločilne.
Po drugem odstavku 5. člena SZ-1 spada fasada med skupne gradbene elemente, ni pa mogoče šteti za skupni del okna, ki služi zgolj posameznemu delu.
dohodek iz osnovne kmetijske dejavnosti - obnova postopka - obnovitveni razlog - nova dejstva in dokazi
Predlog tožnika za obnovo postopka odmere obveznosti iz kmetijske dejavnosti za obdobje od leta 2007 do leta 2011 je bil utemeljeno zavržen, saj obnovitveni pogoji niso podani.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - inšpekcijski zavezanec - pravica do izjave
Neutemeljen je tožbeni očitek o kršitvi tožničine pravice do izjave v inšpekcijskem postopku. Da bi imela pripombe na zapisnik, tožnica v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, saj je, kot je ugotovil že drugostopenjski organ, zapisnik o njenem zaslišanju podpisala brez pripomb. Tožbene trditve, da je imela pripombe na zapisnik, ki naj jih inšpekcijski organ ne bi upošteval, pa tožnica z ničimer ne utemeljuje, saj niti ne navaja, katere pripombe naj bi to bile.
Odločba o priznanju statusa stranskih udeležencev ima za posledico najmanj to, da lahko v njej navedene osebe v nadaljevanju uveljavljajo pravice, ki gredo strankam postopka (npr. do vložitve izrednih pravnih sredstev zoper izvršilni naslov).
V zvezi z izvršitvijo naloženih obveznosti je bil 14. 1. 2014 sestavljen zapisnik in ugotovljeno na kraju samem, da je investitor zaprl preboj z zidaki in da je s tem izvršena inšpekcijska odločba. Po presoji sodišča navedeni zapis glede na naložene inšpekcijske ukrepe ne more pomeniti izvršitev vseh naloženih obveznosti in s tem končanja postopka v celoti, ampak kvečjemu v delu, ki se nanaša na naloženo sanacijo (ne pa torej na pridobitev izjave o zanesljivosti in njeno predložitvijo naštetim subjektom).