ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 118. KPVIZ člen 38, 39, 41.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – dejavnost vzgoje in izobraževanja – večje število delavcev – uporaba kriterijev – diskriminacija – sodna razveza – denarno nadomestilo
Tožena stranka je pri določitvi presežnih delavcev uporabila 39. člen KPVIZ. Po 38. členu KPVIZ se pri določanju delavcev, katerih delo postane nepotrebno, upošteva seštevek točk po vseh kriterijih (določenih v 39. členu KPVIZ); kot presežek pa se najprej opredelijo delavci z manjšim številom točk. Upoštevani kriteriji so bili: delovna uspešnost, strokovna izobrazba, naziv, delovne izkušnje, dosežena delovna doba ter zdravstveno in socialno stanje. V okviru kriterija zdravstvenega stanja je delavec, ki ima kronično ali ponavljajoče obolenje, dobil 10 točk, delavec, čigar zdravstveno stanje je slabše zaradi poškodbe pri delu, pa 20 točk. Tožnica je toženi stranki pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi predložila zdravniško potrdilo, iz katerega je razvidno, da ima ponavljajoče obolenje. Tožena stranka tega zdravniškega potrdila ni upoštevala in tožnici po kriteriju zdravstvenega stanja ni priznala 10 točk za kronično ali ponavljajoče obolenje. Ker je tožena stranka kršila pravila postopka pred podajo odpovedi (ker je preverjala verodostojnost tožničinega zdravniškega potrdila, predvsem pa zato, ker tega zdravniškega potrdila ni upoštevala), je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – ukinitev delovnega mesta
V sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je podana iz organizacijskega razloga, sodišče presoja le, ali je delodajalec res ukinil določeno delovno mesto in ali je preostale naloge prenesel na druge zaposlene oz. pogodbene partnerje (zunanje izvajalce). Ne sme pa se sodišče spuščati v poslovne odločitve delodajalca, ne sme torej presojati npr. smiselnosti reorganizacije delovnega procesa.
Sodišče prve stopnje bi moralo preveriti, ali je tožena stranka naloge, ki jih je opravljal tožnik na delovnem mestu senior cenilec škod, res prenesla na pogodbenega partnerja in na druge zaposlene. Dopustno je v tovrstnih primerih preveriti, ali ni bila izvedena reorganizacija le navidezna, kar trdi tožnik, ko navaja, da je tožena stranka po podani odpovedi zaposlila nova dva delavca, ki naj bi dejansko prevzela tožnikovo delo. Pri tem ne zadostuje, da je sodišče prve stopnje preverilo le, ali se delovno mesto, za katerega sta imela novo zaposlena delavca sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, formalno razlikuje od ukinjenega delovnega mesta, ki ga je zasedal tožnik. Preveriti bi moralo tudi, ali sta novo zaposlena delavca dejansko opravljala delo, ki ga je prej opravljal tožnik in v ta namen izvesti tudi predlagane dokaze.
V primeru, če delavec krši konkurenčno klavzulo, ima (bivši) delodajalec možnost odškodninskega zahtevka po določbah ZDR in ne v celoti le po določbah OZ, ki so za delavca strožje. V teh primerih je treba dokazati vse elemente odškodninske odgovornosti. Dopolnjevanje ali celo dejansko nadomeščanje odškodninske odgovornosti delavca zaradi kršitve konkurenčne klavzule s pogodbeno kaznijo, pri kateri delodajalcu ni potrebno dokazovati nastanka in višine škode, temveč le kršitev konkurenčne klavzule, je poenostavitev v korist delodajalca, kot močnejše pogodbene stranke in brez izrecne določbe v ZDR, ki je tudi po stališču pritožbenega sodišča nedopustna, ker je v nasprotju s temeljnim načelom delovnega prava varstva delavca kot šibkejše pogodbene stranke v delovnopravnem razmerju. Zato je taka določba v pogodbi o zaposlitvi nična.
Instituta pogodbene kazni kot civilne sankcije za primer neizpolnitve dogovorjene obveznosti ni mogoče pravnoveljavno uporabiti v primeru kršitve določb pogodbe o zaposlitvi o konkurenčni klavzuli.
Trditvena podlaga tožeče stranke o nastanku in obstoju ter višini škode zaradi kršitve konkurenčne klavzule je pomanjkljiva in presplošna. Samo zatrjevanje, da je škoda nastala zato, ker se je toženec zaposlil pri drugi zavarovalnici, ki trži enaka zavarovanja kot tožeča stranka in ker naj bi bilo splošno znano, da z zavarovalnimi agenti odidejo tudi stranke ter da je imela tožeča stranka po odhodu toženca manj pobranih premij, ne zadostuje za zaključek, da je tožeči stranki nastala konkretna škoda prav zaradi ravnanj toženca. Zato je že iz razloga nedokazanosti nastanka in višine škode sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine, v kolikor se tožbeni zahtevek presoja po tem temelju.
ZST-1 člen 11, 11/2, 11/3, 11/4. ZST-1C člen 25. ZPP člen 105a, 105a/1, 105a/3.
sodna taksa za redni postopek – oprostitev – delna oprostitev – odlog plačila – sodne takse – nelikvidnost tožnika – premoženjsko stanje – procesna predpostavka za meritorno obravnavanje
Nelikvidnost stranke ne more biti edini kriterij za (delno) oprostitev plačila sodne takse, zato pa je v takem primeru na mestu odlog plačila.
S tem, ko je prvostopenjsko sodišče na podlagi po tožeči stranki predloženih podatkov o njenem premoženjskem, finančnem in likvidnostnem stanju presodilo, da njeno premoženjsko stanje ne utemeljuje (delne) oprostitve plačila sodne takse, zato tožeči stranki ni odvzelo pravice do sodnega varstva.
ZPP člen 258, 339, 339/2, 339/2-8, 458, 458/1, 480.
spor majhne vrednosti - kršitev načela obojestranskega zaslišanja - nedopustnost pritožbenega razloga relativne bistvene kršitve določb postopka
Kršitev načela obojestranskega zaslišanja, če do nje pride (če niso podane izjeme iz 258. člena ZPP), lahko predstavlja absolutno ali relativno kršitev določb postopka, odvisno od tega, katera stranka je dokaz z zaslišanjem strank(e) predlagala. Če sodišče brez upravičenega razloga ne zasliši stranke, ki je predlagala svoje zaslišanje, gre za kršitev pravice te stranke do izvedbe predlaganega dokaza, ki je sestavni del pravice do izjavljanja v postopku, torej za procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V obravnavani zadevi toženka zaslišanja svojega zakonitega zastopnika niti ni predlagala, v zvezi z „umikom računa“ je podala (le) trditve, da je bilo tako dogovorjeno, tako da zatrjevana procesna kršitev v nobenem primeru, tudi, če bi sodišče prve stopnje narok opravilo in zaslišalo (le) zakonitega zastopnika tožnice, ne bi bila podana. V tem primeru bo kvečjemu lahko bila podana relativna bistvena kršitev določb postopka - kršitev določbe 258. člena ZPP (da ni podana z zakonom predpisana izjema, da se zasliši le ena stranka), vendar pa očitek takšne procesne kršitve v postopkih sporov majhne vrednosti ni dopusten (prvi odstavek 458. v zvezi s 480. členom ZPP). Enako velja za pritožbeni očitek kršitve 8. člena ZPP.
Tožnica v obdobju od decembra 2013 do vključno marca 2014 plače ni prejela 15. dne v mesecu za pretekli mesec, temveč šele v dnevih ob koncu meseca. Plačo za april 2014 je prejela šele 30. 6. 2014. Tožnica je toženo stranko dne 5. 6. 2014 pisno opomnila na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestila inšpektorat za delo. Tožena stranka je pisni opomin prejela 6. 6. 2014, tožnica pa je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala 18. 6. 2014. Zato je bila sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v roku iz drugega odstavka 111. člena ZDR-1. Za zakonitost te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil izpolnjen tudi razlog iz četrte alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1.
Če delodajalec v obdobju, ki je navedeno v četrti alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1, delavcu ne izplača plače v zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, delavec zakonito izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (ob upoštevanju drugega odstavka 111. člena ZDR-1), ne glede na razlog na strani delodajalca, ki je privedel do prepoznega izplačila plač.
Ni utemeljenega in ustavno dopustnega razloga, da bi se delavca, ki izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, glede osnove za določitev višine odpravnine, obravnavalo drugače od delavcev invalidov, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnica je pri toženi stranki zaradi invalidnosti delala s polovičnim delovnim časom (za kar je prejemala plačo), poleg tega pa ji je bilo priznano tudi nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Zato je treba tudi v konkretni zadevi pri določitvi osnove za izračun odpravnine upoštevati plačo tožnice, preračunano na polni delovni čas.
ZSPJS člen 22e. ZJU člen 24, 25. ZDR-1 člen 200, 200/4.
dodatek za povečan obseg dela – plačilo razlike plače – sodno varstvo – javni uslužbenec – čisti denarni zahtevek - dogovora med predstojnikom in javnim uslužbencem - obličnost
Tožbeni zahtevek javnih uslužbencev za plačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela po 22.e členu ZSPJS je treba uvrstiti med čiste denarne zahtevke, ki jih lahko javni uslužbenci na podlagi 4. odstavka 200. člena ZDR-1 uveljavljajo neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem.
Obličnost (sklenitev ustreznega dogovora med predstojnikom in javnim uslužbencem in pisna odločitev predstojnika o povečanem obsegu dela in plačilu delovne uspešnosti) ni predpogoj za obračun ter izplačilo tega dela plače za delovno uspešnost, če je javni uslužbenec dejansko opravil povečan obseg dela.
ZPP člen 286b, 286b/1, 286b/2, 339, 339/2, 339/2-8, 350, 350/2.
spor majhne vrednosti - narok za glavno obravnavo - zavrnitev dokaznih predlogov - pravočasno grajanje procesnih napak - kršitev določb pravdnega postopka
Ker kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni kršitev na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, bi moral pooblaščenec tožene stranke, ki je bil na glavni obravnavi prisoten, takoj, ko je sodišče zavrnilo predlagane dokaze, uveljavljati navedeno kršitev določb pravdnega postopka, česar pa ni storil.
Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah v državah članicah („vročanje pisanj“) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 člen 1, 5, 7, 7/1, 8, 19, 19/4. Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. ZPP člen 102.
ugovor zoper plačilni nalog – prepozen ugovor – bolgarski državljan – Uredba (ES) št. 1393/2007 – področje uporabe – prevod pisanj – prevod tožbe v bolgarski jezik – vročanje pisanj – vročanje po pravilih države, v kateri se vročitev opravlja – zavrnitev sprejema pisanja – vrnitev v prejšnje stanje – primeri, ko se toženec ne spusti v postopek – napačen zapis priimka – pristojnost za izdajo plačilnega naloga
Od tuje države ni mogoče terjati vročanja po slovenskih predpisih. Vročanje na ozemlju domače države brez njenega soglasja oziroma brez podlage v ustreznih mednarodnopravnih pogodbah, bi bila kršitev suverenosti. Pritožbene trditve o tem, da bi moralo sodišče pri vročanju uporabiti določbe ZPP, so torej neutemeljene.
Iz 12.3. točke potrdila o vročitvi pisanja izhaja, da je bil naslovnik pisanja pisno poučen, da lahko zavrne sprejem pisanja, če ni sestavljeno v jeziku, ki ga razume, ali v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov kraja vročitve, oziroma če ni priložen prevod v enega od teh jezikov. Pritožbeni predlog po zaslišanju vročevalca (o tem, kakšen pouk je dal ob vročanju) je glede na to brezpredmeten. Tak način pouka je skladen z 8. členom Uredbe, ki določa, da organ za sprejem z uporabo standardnega obrazca iz priloge II pouči naslovnika, da lahko zavrne sprejem pisanja za vročitev v trenutku vročitve ali tako, da pisanje vrne organu za sprejem v enem tednu. Pritožbeno sodišče ne more (ne sme) podvomiti v pravilnost potrdila zaprošene države o vročitvi, ki sicer vsebuje vse zahtevane podatke.
Ker je tožeča stranka, kot dolžnik, prejela obvestilo o odstopu terjatve šele po sklenitvi sodne poravnave, ni bilo nobene zmote pri tožeči stranki o tem, s kom sklepa sodno poravnavo. Sklepala jo je s svojim takratnim upnikom. Čeprav je terjatev s sklenitvjio cesijske pogodbe prešla iz premoženja starega upnika (cedenta) v premoženje novega upnika (cesionarja), pa je v skladu z drugim odstavkom 419. člena OZ tak učinek bil samo v razmerju med tema strankama cesijske pogodbe, za dokončno izpeljavo cesije terjatve, pa je bilo potrebno še posebno pravno dejanje, katerega stranki cesije dosežeta z obvestilom dolžnika o cesiji.
PREKRŠKI - VARSTVO KONKURENCE - PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE
VSL0066282
ZP-1 člen 56, 56/4, 136, 136/1, 136/1-1, 156, 156/1, 156/1-1. ZPOmk-1 člen 9, 73, 73/1, 73/1-2, 73/2. Pogodba o delovanju Evropske unije člen 102, 267.
odločba o prekršku - kršitev materialnih določb zakona - obstoj prekrška - opis prekrška - zahteva za sodno varstvo - zakonski znaki prekrška - prepoved zlorabe prevladujočega položaja
Sodišče je pri svojem odločanju samostojno in neodvisno, zato povsem samostojno presoja posamezno zadevo in ni vezano na odločitev v drugem - upravnem postopku.
Pri presoji pritožbenih navedb je nosilno vprašanje, ali dejanje, kot je opisano v odločbi prekrškovnega organa in s tem povezani sodbi, vsebuje vse znake prekrška, kajti če dejanje, zaradi katerega je zoper obdolženca začet postopek ni prekršek, je podana kršitev iz 1. točke prvega odstavka 156. člena ZP-1.
Upravni in drugi državni organi in nosilci javnih pooblastil, ki izvajajo nadzorstvo nad izvrševanjem zakonov, s katerimi so določeni prekrški, morajo, ko nastopajo kot prekrškovni organi, upoštevati ZP-1 kot sistemski zakon, ki v četrtem odstavku 56. člena ZP-1 določa, kaj mora obsegati izrek odločbe o prekršku.
Glede na določbo četrtega odstavka 56. člena ZP-1 in glede na ustaljeno sodno prakso na tem področju (v kazenskih in prekrškovnih zadevah) ni nobenega dvoma, da mora izrek odločbe o prekršku poleg abstraktnega dejanskega stanja vsebovati tudi ustrezno konkretizacijo, saj le-ta omogoča pravico do obrambe in tudi pravico do vlaganja pravnih sredstev.
Za takšno dejanje, kot ga je stečajni upravitelj v konkretni situaciji opravil, to je za umik predloga za imenovanje revizorja, ni predpisana obveznost pridobitve soglasja stečajnega sodišča. Zato je lahko pravnoveljavno podal umik predloga zgolj s svojo izjavo.
ZFPPod člen 27. ZGD člen 394. ZFPPIPP člen 50. ZPUOOD člen 18.
izbris gospodarske družbe iz sodnega registra brez likvidacije – odgovornost družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb – aktivni družbenik – zakoniti zastopnik družbe – rok za uveljavljanje terjatve – enoletni prekluzivni rok
Ker toženec ni bil pasivni družbenik, je v skladu s 27. člen ZFPPod prevzel obveznost plačila preostalih obveznosti družbe, kar je tožnica pravočasno uveljavljala.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – uporaba kriterijev – dokazno breme
V dokaznem postopku se je izkazalo, da je tožena stranka odpustila nekaj delavcev po kriterijih, pri tem pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni mogoče preveriti, kateri kriteriji so bili uporabljeni, katere delavce je tožena stranka primerjala s tožnico, na kakšen način in zakaj je bilo ravno tožnici potrebno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Ker je bilo dokazno breme po prvem odstavku 82. člena ZDR na toženi stranki kot delodajalcu, je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da tožena stranka ni dokazala pravilne uporabe kriterijev pri izbiri tožnice za presežno delavko in razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
Tožnik je bil neprekinjeno v bolniškem staležu od 14. 10. 2014 ter mu je za leto 2014 ostalo 8 dni neizrabljenega letnega dopusta. To pomeni, da je tožnik v letu 2014 že ravnal v skladu s tretjim odstavkom 162. člena ZDR-1 ter izrabil dva tedna letnega dopusta, zato bi lahko preostanek letnega dopusta v dogovoru s toženo stranko izrabil do 30. junija naslednjega leta in tega dopusta ni bil dolžan izrabiti v letu 2014. To posledično pomeni, da prenehanje pogodbe o zaposlitvi (redna odpoved je bila podana dne 19. 11. 2014) ni bilo predvidljivo oziroma, da tožnik ni mogel predvideti, da dopusta ne bo mogel izkoristiti do konca koledarskega leta oziroma do 30. junija naslednjega leta. Zato je sodišče prve stopnje v tem delu tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.
Oba obdolženca sta dejanje zanikala, njuna zagovora pa prvostopno sodišče z izvedenimi dokazi ni moglo ovreči s potrebno gotovostjo. Pri tem se je prvostopno sodišče oprlo na izpovedbo prič D.K., M.Z., Š.Š., E.M. in B.B., v katere izpovedbe utemeljeno ni dvomilo. Navedene priče so ponarejene bankovce videli, prav tako si jih je na glavni obravnavni pogledal tudi senat. Tako sta priči D.K. in Š.Š. izpovedala, da je v obravnavanem primeru šlo za bankovce, ki so bili za laika kvalitetno ponarejeni. Da ponarejeni bankovci po velikosti ne odstopajo od pravega 50,00 EUR bankovca, se je na glavni obravnavi prepričalo tudi prvostopno sodišče samo. Da gre dejansko s stališča laika za dobre ponaredke, je prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo tudi na podlagi poročila PU Murska Sobota SKP z dne 22. 1. 2016, iz katerega je razvidno, da so bili 50,00 EUR bankovci z identičnimi serijskimi številkami kot v obravnavanem primeru v drugih primerih v različnih krajih vnovčeni celo na banki in na pošti in to ne samo enkrat, kar izkazuje, da tisti, ki jih je vnovčil, dejansko ni vedel, da gre za ponaredke, sicer jih gotovo ne bi vnovčeval na banki oziroma na pošti. Spregledati tudi ni okoliščine, da sta obdolženca razpolagala tudi s pravimi bankovci, kar dodatno vzbuja dvom v očitek obtožbe.
ZVis člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/2, 63, 63/1, 63/1-2, 63/2, 63/3, 63/3-2, 63/5. ZSPJS člen 5, 5/1, 22e, 22e/2, 22e/4, 40. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju člen 20, 20/28, 20/29.
obveznost plačila - razlike v plači - prikrajšanje pri plači - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delovna in pedagoška obveznost - študijsko leto - obseg predavanj - pobotni ugotor
Študijski proces lahko traja različno dolgo in sicer od 30-42 tednov (37. čl. ZVis). Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa določila, da študijski program traja 40 tednov.
Stališče sodišča, da mora delavec za to, da mu delodajalec sploh lahko izplača osnovno plačo v višini, kot jo določajo predpisi, opraviti 9 ur predavanj tedensko, je materialnopravno zmotno. Zakon niti Merila ne govorita o predavanjih pač pa o NPO, med oblike le-te pa je tožena stranka uvrstila tako vaje kot predavanja.
Faktoriziranje tožnikovih ur vaj na način, ki je povzročil povečanje njene NPO in DPO nad 9 oziroma 3 ure, je nezakonito. Če je opravil več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je te ure opravil, je upravičen tudi do plačila v skladu z ZSPJS in Uredbo, ne glede na zakonske omejitve glede določitve izplačevanja DPO. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotovilo, koliko ur NPO in DPO je tožnik opravil v spornem obdobju, za katerega vtožuje razliko v plači in ali je zahtevek po višini utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL0060408
ZZZDR člen 106, 106/1, 106/2, 106/5, 106/6. ZPP člen 14, 270, 270/1, 270/1-8, 413. ZNP člen 37. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 12, 12/1. Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic člen 3.
razdružitev postopka - sklep procesnega vodstva - dovoljenost pritožbe zoper sklep procesnega vodstva - stiki med starši in otroki - sprememba odločitve o stikih - mnenje otroka - nepristno mnenje otroka - mnenje otroka, ki je posledica manipulacije enega od staršev - največja korist otroka - izvajanje stikov pod nadzorom Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše - izvrševanje stikov pod nadzorom CSD - neizvršljiva odločba - identično dejansko stanje - vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo - stroški postopka - krivdno povzročeni stroški
V obravnavani zadevi je sodišče s pomočjo izvedencev ugotovilo, da izražena volja obeh otrok do odklanjanja stikov z nasprotnim udeležencem ni pristna. Izvedenka K. je glede starejšega otroka A. ugotovila, da se glede na svojo starost in čustveno zrelost še ni sposoben sam opredeljevati o vprašanjih, ki so bistvena za njegovo odraščanje. Mlajša B. pa sledi občutkom ter verbalni in neverbalni komunikaciji svojega brata, saj sta medsebojno navezana. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje o neupoštevanju mnenja otrok, saj njuna volja ni pristna, ampak je zmanipulirana s strani matere.
Omenjena izvedenka je ugotovila, da gre v obravnavanem primeru pri stikih za psihično obremenitev otrok, ki pa je neprimerljiva s težko popravljivo škodo, ki nastaja in bi lahko nastala otrokoma, kar pomeni, da gre za položaj, ko je treba izpostaviti in slediti dolgoročno korist obeh otrok.
Po presoji pritožbenega sodišča pa so pri odločitvi o kazenski sankciji premalo prišle do izraza okoliščine primera, ki jih je sicer sodišče prve stopnje ugotovilo in prav tako izhajajo iz obrazložitve sodbe, niso pa izrecno omenjene kot okoliščine, ki so bile upoštevane pri odmeri sankcije. Ni namreč moč spregledati, da je storilec starejša oseba, ob storitvi kaznivega dejanja je namreč dosegel skoraj 77 let, ter da je bil povod za obravnavano kaznivo dejanje poseg oškodovanca in drugih oseb v njegovo lastnino - oljčnik, da se osebe, ki so prišle oljke pobirat na njegov poziv niso odstranile oziroma odšle ter je zato do kritične situacije prišlo tudi zaradi okoliščin, h katerim so prispevali oškodovanec in ostali s svojim prihodom v oljčnik obdolženca z namenom obiranja oljk, s čimer se sam ni strinjal. Glede na vse okoliščine primera so zato po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za izrek sodnega opomina obdolžencu.