redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – ukinitev delovnega mesta
V sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je podana iz organizacijskega razloga, sodišče presoja le, ali je delodajalec res ukinil določeno delovno mesto in ali je preostale naloge prenesel na druge zaposlene oz. pogodbene partnerje (zunanje izvajalce). Ne sme pa se sodišče spuščati v poslovne odločitve delodajalca, ne sme torej presojati npr. smiselnosti reorganizacije delovnega procesa.
Sodišče prve stopnje bi moralo preveriti, ali je tožena stranka naloge, ki jih je opravljal tožnik na delovnem mestu senior cenilec škod, res prenesla na pogodbenega partnerja in na druge zaposlene. Dopustno je v tovrstnih primerih preveriti, ali ni bila izvedena reorganizacija le navidezna, kar trdi tožnik, ko navaja, da je tožena stranka po podani odpovedi zaposlila nova dva delavca, ki naj bi dejansko prevzela tožnikovo delo. Pri tem ne zadostuje, da je sodišče prve stopnje preverilo le, ali se delovno mesto, za katerega sta imela novo zaposlena delavca sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, formalno razlikuje od ukinjenega delovnega mesta, ki ga je zasedal tožnik. Preveriti bi moralo tudi, ali sta novo zaposlena delavca dejansko opravljala delo, ki ga je prej opravljal tožnik in v ta namen izvesti tudi predlagane dokaze.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 118. KPVIZ člen 38, 39, 41.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – dejavnost vzgoje in izobraževanja – večje število delavcev – uporaba kriterijev – diskriminacija – sodna razveza – denarno nadomestilo
Tožena stranka je pri določitvi presežnih delavcev uporabila 39. člen KPVIZ. Po 38. členu KPVIZ se pri določanju delavcev, katerih delo postane nepotrebno, upošteva seštevek točk po vseh kriterijih (določenih v 39. členu KPVIZ); kot presežek pa se najprej opredelijo delavci z manjšim številom točk. Upoštevani kriteriji so bili: delovna uspešnost, strokovna izobrazba, naziv, delovne izkušnje, dosežena delovna doba ter zdravstveno in socialno stanje. V okviru kriterija zdravstvenega stanja je delavec, ki ima kronično ali ponavljajoče obolenje, dobil 10 točk, delavec, čigar zdravstveno stanje je slabše zaradi poškodbe pri delu, pa 20 točk. Tožnica je toženi stranki pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi predložila zdravniško potrdilo, iz katerega je razvidno, da ima ponavljajoče obolenje. Tožena stranka tega zdravniškega potrdila ni upoštevala in tožnici po kriteriju zdravstvenega stanja ni priznala 10 točk za kronično ali ponavljajoče obolenje. Ker je tožena stranka kršila pravila postopka pred podajo odpovedi (ker je preverjala verodostojnost tožničinega zdravniškega potrdila, predvsem pa zato, ker tega zdravniškega potrdila ni upoštevala), je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZVis člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/2, 63, 63/1, 63/1-2, 63/2, 63/3, 63/3-2, 63/5. ZSPJS člen 5, 5/1, 22e, 22e/2, 22e/4, 40. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju člen 20, 20/28, 20/29.
obveznost plačila - razlike v plači - prikrajšanje pri plači - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delovna in pedagoška obveznost - študijsko leto - obseg predavanj
Študijski proces lahko traja različno dolgo in sicer od 30-42 tednov (37. čl. ZVis). Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa določila, da študijski program traja 40 tednov.
Stališče sodišča, da mora delavec za to, da mu delodajalec sploh lahko izplača osnovno plačo v višini, kot jo določajo predpisi, opraviti 9 ur predavanj tedensko, je materialnopravno zmotno. Zakon niti Merila ne govorita o predavanjih pač pa o NPO, med oblike le-te pa je tožena stranka uvrstila tako vaje kot predavanja.
Faktoriziranje tožničinih ur vaj na način, ki je povzročil povečanje njene NPO in DPO nad 9 oziroma 3 ure, je nezakonito. Če je opravila več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je te ure opravila, je upravičena tudi do plačila v skladu z ZSPJS in Uredbo, ne glede na zakonske omejitve glede določitve izplačevanja DPO. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotovilo, koliko ur NPO in DPO je tožnica opravila v spornem obdobju, za katerega vtožuje razliko v plači in ali je zahtevek po višini utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
plačilo za delo – obveznost plačila – obstoj delovnega razmerja
Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da mu delovno razmerje pri toženi stranki 1. 10. 2015 (tj. po izteku podjemne pogodbe, sklenjene za čas od 2. 9. 2015 do 1. 10. 2015) ni moglo prenehati, saj v zvezi s tem ni vodil spora, tako da obstoj oziroma prenehanje delovnega razmerja pri toženi stranki niti ni predmet izpodbijane sodbe. Tožnik s tožbo ni zahteval ugotovitve obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki za čas po prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas (ki je bila sklenjena za čas od 13. 7. 2015 do 12. 8. 2015), ampak je uveljavljal le denarni zahtevek iz naslova plače za avgust in september 2015. Zato tožnikove pritožbene navedbe, s katerimi se zavzema za priznanje pravic iz delovnega razmerja v času, ko pri toženi stranki ni bil v delovnem razmerju, niso upoštevne.
Tožnica v obdobju od decembra 2013 do vključno marca 2014 plače ni prejela 15. dne v mesecu za pretekli mesec, temveč šele v dnevih ob koncu meseca. Plačo za april 2014 je prejela šele 30. 6. 2014. Tožnica je toženo stranko dne 5. 6. 2014 pisno opomnila na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestila inšpektorat za delo. Tožena stranka je pisni opomin prejela 6. 6. 2014, tožnica pa je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala 18. 6. 2014. Zato je bila sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v roku iz drugega odstavka 111. člena ZDR-1. Za zakonitost te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil izpolnjen tudi razlog iz četrte alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1.
Če delodajalec v obdobju, ki je navedeno v četrti alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1, delavcu ne izplača plače v zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, delavec zakonito izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (ob upoštevanju drugega odstavka 111. člena ZDR-1), ne glede na razlog na strani delodajalca, ki je privedel do prepoznega izplačila plač.
Ni utemeljenega in ustavno dopustnega razloga, da bi se delavca, ki izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, glede osnove za določitev višine odpravnine, obravnavalo drugače od delavcev invalidov, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnica je pri toženi stranki zaradi invalidnosti delala s polovičnim delovnim časom (za kar je prejemala plačo), poleg tega pa ji je bilo priznano tudi nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Zato je treba tudi v konkretni zadevi pri določitvi osnove za izračun odpravnine upoštevati plačo tožnice, preračunano na polni delovni čas.
ZPP člen 258, 339, 339/2, 339/2-8, 458, 458/1, 480.
spor majhne vrednosti - kršitev načela obojestranskega zaslišanja - nedopustnost pritožbenega razloga relativne bistvene kršitve določb postopka
Kršitev načela obojestranskega zaslišanja, če do nje pride (če niso podane izjeme iz 258. člena ZPP), lahko predstavlja absolutno ali relativno kršitev določb postopka, odvisno od tega, katera stranka je dokaz z zaslišanjem strank(e) predlagala. Če sodišče brez upravičenega razloga ne zasliši stranke, ki je predlagala svoje zaslišanje, gre za kršitev pravice te stranke do izvedbe predlaganega dokaza, ki je sestavni del pravice do izjavljanja v postopku, torej za procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V obravnavani zadevi toženka zaslišanja svojega zakonitega zastopnika niti ni predlagala, v zvezi z „umikom računa“ je podala (le) trditve, da je bilo tako dogovorjeno, tako da zatrjevana procesna kršitev v nobenem primeru, tudi, če bi sodišče prve stopnje narok opravilo in zaslišalo (le) zakonitega zastopnika tožnice, ne bi bila podana. V tem primeru bo kvečjemu lahko bila podana relativna bistvena kršitev določb postopka - kršitev določbe 258. člena ZPP (da ni podana z zakonom predpisana izjema, da se zasliši le ena stranka), vendar pa očitek takšne procesne kršitve v postopkih sporov majhne vrednosti ni dopusten (prvi odstavek 458. v zvezi s 480. členom ZPP). Enako velja za pritožbeni očitek kršitve 8. člena ZPP.
ZSPJS člen 22e. ZJU člen 24, 25. ZDR-1 člen 200, 200/4.
dodatek za povečan obseg dela – plačilo razlike plače – sodno varstvo – javni uslužbenec – čisti denarni zahtevek - dogovora med predstojnikom in javnim uslužbencem - obličnost
Tožbeni zahtevek javnih uslužbencev za plačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela po 22.e členu ZSPJS je treba uvrstiti med čiste denarne zahtevke, ki jih lahko javni uslužbenci na podlagi 4. odstavka 200. člena ZDR-1 uveljavljajo neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem.
Obličnost (sklenitev ustreznega dogovora med predstojnikom in javnim uslužbencem in pisna odločitev predstojnika o povečanem obsegu dela in plačilu delovne uspešnosti) ni predpogoj za obračun ter izplačilo tega dela plače za delovno uspešnost, če je javni uslužbenec dejansko opravil povečan obseg dela.
Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah v državah članicah („vročanje pisanj“) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 člen 1, 5, 7, 7/1, 8, 19, 19/4. Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. ZPP člen 102.
ugovor zoper plačilni nalog – prepozen ugovor – bolgarski državljan – Uredba (ES) št. 1393/2007 – področje uporabe – prevod pisanj – prevod tožbe v bolgarski jezik – vročanje pisanj – vročanje po pravilih države, v kateri se vročitev opravlja – zavrnitev sprejema pisanja – vrnitev v prejšnje stanje – primeri, ko se toženec ne spusti v postopek – napačen zapis priimka – pristojnost za izdajo plačilnega naloga
Od tuje države ni mogoče terjati vročanja po slovenskih predpisih. Vročanje na ozemlju domače države brez njenega soglasja oziroma brez podlage v ustreznih mednarodnopravnih pogodbah, bi bila kršitev suverenosti. Pritožbene trditve o tem, da bi moralo sodišče pri vročanju uporabiti določbe ZPP, so torej neutemeljene.
Iz 12.3. točke potrdila o vročitvi pisanja izhaja, da je bil naslovnik pisanja pisno poučen, da lahko zavrne sprejem pisanja, če ni sestavljeno v jeziku, ki ga razume, ali v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov kraja vročitve, oziroma če ni priložen prevod v enega od teh jezikov. Pritožbeni predlog po zaslišanju vročevalca (o tem, kakšen pouk je dal ob vročanju) je glede na to brezpredmeten. Tak način pouka je skladen z 8. členom Uredbe, ki določa, da organ za sprejem z uporabo standardnega obrazca iz priloge II pouči naslovnika, da lahko zavrne sprejem pisanja za vročitev v trenutku vročitve ali tako, da pisanje vrne organu za sprejem v enem tednu. Pritožbeno sodišče ne more (ne sme) podvomiti v pravilnost potrdila zaprošene države o vročitvi, ki sicer vsebuje vse zahtevane podatke.
ZFPPod člen 27. ZGD člen 394. ZFPPIPP člen 50. ZPUOOD člen 18.
izbris gospodarske družbe iz sodnega registra brez likvidacije – odgovornost družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb – aktivni družbenik – zakoniti zastopnik družbe – rok za uveljavljanje terjatve – enoletni prekluzivni rok
Ker toženec ni bil pasivni družbenik, je v skladu s 27. člen ZFPPod prevzel obveznost plačila preostalih obveznosti družbe, kar je tožnica pravočasno uveljavljala.
Ker je tožeča stranka, kot dolžnik, prejela obvestilo o odstopu terjatve šele po sklenitvi sodne poravnave, ni bilo nobene zmote pri tožeči stranki o tem, s kom sklepa sodno poravnavo. Sklepala jo je s svojim takratnim upnikom. Čeprav je terjatev s sklenitvjio cesijske pogodbe prešla iz premoženja starega upnika (cedenta) v premoženje novega upnika (cesionarja), pa je v skladu z drugim odstavkom 419. člena OZ tak učinek bil samo v razmerju med tema strankama cesijske pogodbe, za dokončno izpeljavo cesije terjatve, pa je bilo potrebno še posebno pravno dejanje, katerega stranki cesije dosežeta z obvestilom dolžnika o cesiji.
PREKRŠKI - VARSTVO KONKURENCE - PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE
VSL0066282
ZP-1 člen 56, 56/4, 136, 136/1, 136/1-1, 156, 156/1, 156/1-1. ZPOmk-1 člen 9, 73, 73/1, 73/1-2, 73/2. Pogodba o delovanju Evropske unije člen 102, 267.
odločba o prekršku - kršitev materialnih določb zakona - obstoj prekrška - opis prekrška - zahteva za sodno varstvo - zakonski znaki prekrška - prepoved zlorabe prevladujočega položaja
Sodišče je pri svojem odločanju samostojno in neodvisno, zato povsem samostojno presoja posamezno zadevo in ni vezano na odločitev v drugem - upravnem postopku.
Pri presoji pritožbenih navedb je nosilno vprašanje, ali dejanje, kot je opisano v odločbi prekrškovnega organa in s tem povezani sodbi, vsebuje vse znake prekrška, kajti če dejanje, zaradi katerega je zoper obdolženca začet postopek ni prekršek, je podana kršitev iz 1. točke prvega odstavka 156. člena ZP-1.
Upravni in drugi državni organi in nosilci javnih pooblastil, ki izvajajo nadzorstvo nad izvrševanjem zakonov, s katerimi so določeni prekrški, morajo, ko nastopajo kot prekrškovni organi, upoštevati ZP-1 kot sistemski zakon, ki v četrtem odstavku 56. člena ZP-1 določa, kaj mora obsegati izrek odločbe o prekršku.
Glede na določbo četrtega odstavka 56. člena ZP-1 in glede na ustaljeno sodno prakso na tem področju (v kazenskih in prekrškovnih zadevah) ni nobenega dvoma, da mora izrek odločbe o prekršku poleg abstraktnega dejanskega stanja vsebovati tudi ustrezno konkretizacijo, saj le-ta omogoča pravico do obrambe in tudi pravico do vlaganja pravnih sredstev.
Za takšno dejanje, kot ga je stečajni upravitelj v konkretni situaciji opravil, to je za umik predloga za imenovanje revizorja, ni predpisana obveznost pridobitve soglasja stečajnega sodišča. Zato je lahko pravnoveljavno podal umik predloga zgolj s svojo izjavo.
ZPP člen 286b, 286b/1, 286b/2, 339, 339/2, 339/2-8, 350, 350/2.
spor majhne vrednosti - narok za glavno obravnavo - zavrnitev dokaznih predlogov - pravočasno grajanje procesnih napak - kršitev določb pravdnega postopka
Ker kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni kršitev na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, bi moral pooblaščenec tožene stranke, ki je bil na glavni obravnavi prisoten, takoj, ko je sodišče zavrnilo predlagane dokaze, uveljavljati navedeno kršitev določb pravdnega postopka, česar pa ni storil.
ZVis člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/2, 63, 63/1, 63/1-2, 63/2, 63/3, 63/3-2, 63/5. ZSPJS člen 5, 5/1, 22e, 22e/2, 22e/4, 40. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju člen 20, 20/28, 20/29.
obveznost plačila - razlike v plači - prikrajšanje pri plači - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delovna in pedagoška obveznost - študijsko leto - obseg predavanj
Študijski proces lahko traja različno dolgo in sicer od 30-42 tednov (37. čl. ZVis). Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa določila, da študijski program traja 40 tednov.
Stališče sodišča, da mora delavec za to, da mu delodajalec sploh lahko izplača osnovno plačo v višini, kot jo določajo predpisi, opraviti 9 ur predavanj tedensko, je materialnopravno zmotno. Zakon niti Merila ne govorita o predavanjih pač pa o NPO, med oblike le-te pa je tožena stranka uvrstila tako vaje kot predavanja.
Faktoriziranje tožničinih ur vaj na način, ki je povzročil povečanje njene NPO in DPO nad 9 oziroma 3 ure, je nezakonito. Če je opravila več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je te ure opravila, je upravičena tudi do plačila v skladu z ZSPJS in Uredbo, ne glede na zakonske omejitve glede določitve izplačevanja DPO. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotovilo, koliko ur NPO in DPO je tožnica opravila v spornem obdobju, za katerega vtožuje razliko v plači in ali je zahtevek po višini utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDSS-1 člen 5, 5/1. ZSPJS člen 17, 17/10, 17a, 17a/7. Pravilnik o službeni oceni člen 4. ZObr člen 94, 94/1, 100a. ZSSloV člen 38.
službena ocena - javni uslužbenec - pristojnost - sodno varstvo - rok za vložitev pritožbe
V pristojnosti delovnega sodišča je presoja zakonitosti službene ocene. Sodišče pa ni pristojno, da bi samo podalo službeno oceno namesto za to pristojne osebe.
Določbe drugega odstavka 100.a člena ZObr ni mogoče razumeti tako, da je sodno varstvo izključeno, kadar je pritožbeni postopek zoper odločitev o pravicah iz delovnega razmerja urejen tako, da se uveljavlja po službeni poti in da je sodno varstvo dovoljeno le, kadar se pravica do pritožbe realizira na podlagi določbe drugega odstavka 100.a člena ZObr. Ta določa, da ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitev o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, razen če je s tem zakonom določeno, da se varstvo pravic uveljavlja po službeni poti, določeni s Pravili službe. Ta določba pomeni zgolj to, da se zahteva za uveljavljanje pravic oziroma ugovor po drugem odstavku 100.a člena vloži pri ministru oziroma pooblaščeni osebi, pritožba, ki se uveljavlja po službeni poti, pa se vloži pri poveljniku bataljona, njemu enake ali višje enote. Tako zoper končno odločbo ministra oziroma pooblaščene osebe kot tudi zoper dokončno odločitev komisije o službeni oceni je dovoljeno sodno varstvo, če gre za odločitev o pravicah ali obveznostih iz delovnega razmerja.
ZSSloV ureja pravico do ugovora in določa, da se ugovor vloži zoper izdane akte vodenja in poveljevanja v delu, ki se neposredno nanaša na vojaško osebo, službene zadeve ali ravnanje druge vojaške osebe ali nadrejenih v zvezi s službenimi zadevami. Ugovor se lahko vloži v 5-ih dneh od dneva prejema akta vodenja in poveljevanja oziroma od dneva prejema akta vodenja in poveljevanja oziroma od dneva, ko je nastal razlog, zaradi katerega se vlaga ugovor kot to določa 38. člen ZSSloV. Zato tudi v zvezi s službeno oceno velja predpisani 5-dnevni rok za pritožbo.
plačilo za dejansko opravljeno delo – plačilo za delo – plača – obveznost plačila
Tožnica, ki je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto tehnični referent III/3 s količnikom 2,18, dejansko pa je opravljala delo delovnega mesta referent III/1 ekonomske smeri, mora za tako opravljano delo prejeti ustrezno plačilo. Ker je tožena stranka tožnici naložila opravljanje dela, ki ni delo delovnega mesta, za katero je imela v spornem obdobju sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ji mora za to opravljeno delo zagotoviti ustrezno plačilo.
Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog za obnovo po predhodnem preizkusu takoj zavrglo v smislu določb prvega odstavka 398. člena ZPP, ker je ugotovilo, da kazenska zavrnilna sodba ne predstavlja novega dokaza po 10. točki 394. člena ZPP. Dokaz, ki ga tožnik v pritožbi navaja, to je pravnomočna oprostilna kazenska sodba, je nastal po pravnomočnosti z obnovo napadane sodbe. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sklepalo, da zatrjevani obnovitveni razlog ni podan.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog invalidnost – sodno varstvo – rok za vložitev tožbe - vročanje
ZDR-1 v četrtem odstavku 88. člena določa, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu vroča s priporočeno pošiljko s povratnico na naslov prebivališča, določenega v pogodbi o zaposlitvi. Šteje se, da je vročitev opravljena, ko je pošiljka prevzeta oziroma, če pošiljka ni prevzeta v roku za sprejem, ko poteče osem dni od dneva prvega poskusa vročitve. V tem določilu ni omenjena okoliščina, ko delavec prejem pošiljke odkloni pri poskusu osebne vročitve v prostorih delodajalca. Ker je pismonoša prvič poskušal pošiljko vročiti tožnici 12. 11. 2014, se na podlagi čl. 88/4 ZDR-1 šteje, da je bila tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 20. 11. 2014.
Tožnici je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 20. 11. 2014, zato je naslednji dan začel teči 60-dnevni odpovedni rok, ki se je iztekel 19. 1. 2015. Ker pa je bila tožnica takrat v bolniškem staležu, je bilo potrebno upoštevati določilo čl. 116/3 ZDR-1, po katerem delavcu preneha delovno razmerje, ko se vrne oziroma bi se moral vrniti na delo. Tožnici se je bolniški stalež zaključil z 29. 5. 2015 in od 30. 5. 2015 dalje je bila zmožna za delo. Zato ji je toženka s 30. 5. 2015 pravilno zaključila delovno razmerje.
Sodišče prve stopnje se je sicer oprlo na pravilno pravno podlago za odločanje o izdaji dopolnilne sodbe, vendar je ravnalo napačno, ker je odločalo po sodnici posameznici namesto v senatu, ki je izdal prvotno sodbo. Ker je bilo sodišče nepravilno sestavljeno, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvi točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da je sodbo v obravnavanem delovnem sporu, s katero bi moralo odločiti tudi o zahtevku za povračilo stroškov cepljenja proti gripi (ker tožnik tožbe s tem zahtevkom pred izdajo prve sodbe ni umaknil), izdal senat, bi moralo sodišče v isti sestavi odločati tudi o izdaji dopolnilne sodbe v zvezi s predhodno izdano sodbo, ker je dopolnilna sodba njen sestavni del. Zato vrednost spora glede zahtevka, o katerem še ni bilo odločeno, v takšnih primerih ni odločilna in dejstvo, da je predmet dopolnilne sodbe le manjši denarni znesek, ne pomeni, da lahko o dopolnilni sodbi odloči predsednik senata (oziroma sodnik posameznik). Le v primeru, če bi šlo samo za odločitev o stroških postopka, bi lahko o predlogu za izdajo dopolnilne sodbe odločal predsednik senata. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.