redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – trpinčenje na delovnem mestu – mobing – odškodninska odgovornost delodajalca
Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je povsem normalno, da nadrejeni spremlja (in ocenjuje) delo podrejenih, saj je delavec delo dolžan opravljati po navodilih in pod nadzorom delodajalca, pri čemer tožnica ni bila edina, katere delo je bilo spremljano s strani nadrejene. Povsem običajno je tudi, da se v organiziranem delovnem procesu spisi prerazporedijo, še zlasti, če zaradi skupine zahtevnih zadev pride pri posamezniku do preobremenjenosti in nevarnosti do zaostankov pri reševanju zadev. Da mora delavec, če želi zadevo rešiti, najprej preučiti zgodovino spisa, spada med osnove uspešnega reševanja zadev. Če je bila storjena napaka, je povsem normalno, da je tožnica morala napako takoj popraviti. Zato pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da nobeno od zatrjevanih spornih ravnanj toženke ne pomeni trpinčenja na delovnem mestu. Posledično je utemeljeno zavrnjen zahtevek za plačilo odškodnine iz tega naslova.
Oba obdolženca sta dejanje zanikala, njuna zagovora pa prvostopno sodišče z izvedenimi dokazi ni moglo ovreči s potrebno gotovostjo. Pri tem se je prvostopno sodišče oprlo na izpovedbo prič D.K., M.Z., Š.Š., E.M. in B.B., v katere izpovedbe utemeljeno ni dvomilo. Navedene priče so ponarejene bankovce videli, prav tako si jih je na glavni obravnavni pogledal tudi senat. Tako sta priči D.K. in Š.Š. izpovedala, da je v obravnavanem primeru šlo za bankovce, ki so bili za laika kvalitetno ponarejeni. Da ponarejeni bankovci po velikosti ne odstopajo od pravega 50,00 EUR bankovca, se je na glavni obravnavi prepričalo tudi prvostopno sodišče samo. Da gre dejansko s stališča laika za dobre ponaredke, je prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo tudi na podlagi poročila PU Murska Sobota SKP z dne 22. 1. 2016, iz katerega je razvidno, da so bili 50,00 EUR bankovci z identičnimi serijskimi številkami kot v obravnavanem primeru v drugih primerih v različnih krajih vnovčeni celo na banki in na pošti in to ne samo enkrat, kar izkazuje, da tisti, ki jih je vnovčil, dejansko ni vedel, da gre za ponaredke, sicer jih gotovo ne bi vnovčeval na banki oziroma na pošti. Spregledati tudi ni okoliščine, da sta obdolženca razpolagala tudi s pravimi bankovci, kar dodatno vzbuja dvom v očitek obtožbe.
nadomestilo plače za čas čakanja na delo – sodna poravnava – res iudicata – zavrženje tožbe
Tožnica v tem individualnem delovnem sporu zahteva izplačilo nadomestila plače za čas čakanja na delo za en delovni dan v septembru 2015 in 20 delovnih dni v oktobru 2015. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Pri razsojanju pa je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je bila o delu predmeta spora že sklenjena sodna poravnava. Gre za res iudicata oziroma že razsojeno stvar. Ker je bilo predmet spora in na koncu sodne poravnave v drugi zadevi tudi plačilo nadomestila plače za čas od vključno 19. 10. do 31. 10. 2015, je potrebno izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, ki se nanaša na obdobje od 19. 10. do 28. 10. 2015, razveljaviti in tožbo v tem delu zavreči.
ZPP člen 339, 339/2-8, 366, 366/1. ZIZ člen 15, 55, 55/1-7, 55/1-8.
ugovor zoper sklep o izvršbi - odgovor na ugovor - vročitev odgovora na ugovor dolžniku - novi dokazi - kršitev načela kontradiktornosti - pravica do izjave v postopku
Iz spisa izhaja, da je upnica v odgovoru na ugovor glede ugovorne navedbe dolžnice, da je kredit na dan izročitve tudi v celoti vrnila, pojasnila, da je dolžnica z navedenim plačilom poplačala kredit D. Z., česar ni trdila v predlogu za izvršbo, ter tudi predložila nove dokaze, ki jih ni predložila k predlogu za izvršbo. Te navedbe in dokaze je sodišče prve stopnje presojalo in nanje tudi oprlo svojo odločitev. Ker sodišče prve stopnje odgovora na ugovor skupaj s prilogami ni vročilo dolžnici pred izdajo izpodbijanega sklepa, o ugovoru dolžnice pa je določilo tudi na podlagi že navedenih navedb in dokazov upnice, je bila dolžnici na ta način odvzeta možnost, da se izjavi o navedenih pravno odločilnih dejstvih.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na sprejeto odločitev Vrhovnega sodišča RS v obravnavani zadevi odpadla podlaga za odločanje o tožbenem zahtevku tožnika, ki se nanaša na pravice iz delovnega razmerja za čas po 28. 2. 2013 do 14. 2. 2014, saj je tožniku pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala z dnem 9. 1. 2009. Za čas po tem datumu namreč tožnik ni upravičen do priznanja obstoja delovnega razmerja, zato tudi njegov reparacijski zahtevek vključno z zahtevkom za plačilo regresa ni utemeljen.
Vložitev ustavne pritožbe v nobenem primeru ni utemeljen razlog za prekinitev postopka, saj se lahko postopek prekine le v primerih, ki so v ZPP taksativno določeni (205. in 206. člen ZPP).
plačilo za dejansko opravljeno delo – plačilo za delo – plača – obveznost plačila
Tožnica, ki je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto tehnični referent III/3 s količnikom 2,18, dejansko pa je opravljala delo delovnega mesta referent III/1 ekonomske smeri, mora za tako opravljano delo prejeti ustrezno plačilo. Ker je tožena stranka tožnici naložila opravljanje dela, ki ni delo delovnega mesta, za katero je imela v spornem obdobju sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ji mora za to opravljeno delo zagotoviti ustrezno plačilo.
Sodišče prve stopnje je tožnici utemeljeno priznalo delovno razmerje tudi za čas po 15. 10. 2014 (po prenehanju delovnega razmerja), saj za priznanje delovnega razmerja po prenehanju pogodbenega sodelovanja delavcu ni treba uveljavljati, poleg ugotovitve delovnega razmerja za čas pogodbenega sodelovanja, tudi ugotovitev nezakonitosti delovnega razmerja oziroma razmerja, ki naj bi imelo elemente delovnega razmerja.
Tožnica je bila prostovoljno vključena v delovni proces pri toženi stranki in je delo opravljala osebno in nepretrgano. Pisala in pripravljala je prispevke, članke in fotografije. Do meseca julija 2013 je tožnica delo opravljala preko avtorskih honorarjev, od julija 2013 dalje pa preko zavoda. Čeprav je tožnica delo opravljala preko zavoda, je delo opravljala osebno, pri delu pa ni šlo za posredovanje dela novinarke ali podobne storitve. Obseg dela tožnice je dosegal obseg, ki ga je tožena stranka zahtevala od redno zaposlenih delavcev. Sodišče prve stopnje je glede na podane ugotovitve pravilno zaključilo, da so bili v konkretnem primeru podani vsi štirje elementi delovnega razmerja, kot so določeni v prvem odstavku 4. člena ZDR, ki delovno razmerje opredeljuje kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Zato je tožbeni zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja za sporno obdobje utemeljen.
V postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev.
Pravdni postopek, ki je bil prekinjen zaradi smrti toženca, se nadaljuje, ko ga dedič ali skrbnik zapuščine prevzameta ali ko ju sodnik povabi, naj to storita. Ni potrebno, da pravdno sodišče čaka na izzid zapuščinskega postopka, temveč lahko samo reši predhodno vprašanje in ugotovi, kdo so zapustnikovi dediči.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – uporaba kriterijev – dokazno breme
V dokaznem postopku se je izkazalo, da je tožena stranka odpustila nekaj delavcev po kriterijih, pri tem pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni mogoče preveriti, kateri kriteriji so bili uporabljeni, katere delavce je tožena stranka primerjala s tožnico, na kakšen način in zakaj je bilo ravno tožnici potrebno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Ker je bilo dokazno breme po prvem odstavku 82. člena ZDR na toženi stranki kot delodajalcu, je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da tožena stranka ni dokazala pravilne uporabe kriterijev pri izbiri tožnice za presežno delavko in razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
Po ZPP morajo dejstva, ki tvorijo podlago tožbenega zahtevka, navesti stranke. Razpravno načelo pomeni, da sodišče upošteva le dejstva, katera navedeta stranki, vendar pa je brez pomena, katera od strank je neko dejstvo navedla.
zamudna sodba – regres za letni dopust - odpravnina
Tožena stranka ni v roku odgovorila na tožbo, zato so odločilna dejstva v tem sporu lahko le tista, ki so navedena v tožbi. Ta dejstva je sodišče prve stopnje pravilno povzelo in na podlagi teh dejstev izhaja vtoževana posledica, to je, da je tožena stranka tožnici dolžna plačati sorazmerni del regresa za letni dopust in odpravnino skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Neutemeljena je pritožbena navedba, da poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni podan, ker je tožena stranka po ukinitvi dveh poslovalnic odprla 3 nove in ker se je število zaposlenih v letu 2014 povečalo za 6 ljudi v primerjavi z letom 2013. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka reorganizirala svoje poslovanje tako, da je zmanjšala število vodstvenih delovnih mest v prodaji tako, da je povečala prodajna območja, oziroma da je več poslovalnic pokrivalo manj vodij prodajnega območja. Glede na to za ugotovitev obstoja razloga za odpoved ni pravno pomembno povečano število poslovalnic oziroma večje število zaposlenih na delovnem mestu prodajalke. Tožena stranka je namreč dokazala, da se je povečalo število zaposlenih prodajalk in ne delavcev v vodstvu prodaje, tožnica pa niti ni zatrjevala, da bi tožena stranka namesto nje na njenem delovnem mestu vodje prodajnega območja zaposlila drugega delavca.
Sodišče prve stopnje se je sicer oprlo na pravilno pravno podlago za odločanje o izdaji dopolnilne sodbe, vendar je ravnalo napačno, ker je odločalo po sodnici posameznici namesto v senatu, ki je izdal prvotno sodbo. Ker je bilo sodišče nepravilno sestavljeno, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvi točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da je sodbo v obravnavanem delovnem sporu, s katero bi moralo odločiti tudi o zahtevku za povračilo stroškov cepljenja proti gripi (ker tožnik tožbe s tem zahtevkom pred izdajo prve sodbe ni umaknil), izdal senat, bi moralo sodišče v isti sestavi odločati tudi o izdaji dopolnilne sodbe v zvezi s predhodno izdano sodbo, ker je dopolnilna sodba njen sestavni del. Zato vrednost spora glede zahtevka, o katerem še ni bilo odločeno, v takšnih primerih ni odločilna in dejstvo, da je predmet dopolnilne sodbe le manjši denarni znesek, ne pomeni, da lahko o dopolnilni sodbi odloči predsednik senata (oziroma sodnik posameznik). Le v primeru, če bi šlo samo za odločitev o stroških postopka, bi lahko o predlogu za izdajo dopolnilne sodbe odločal predsednik senata. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
izvršba na nepremičnine - delitev kupnine - prednost pri poplačilu - preživnina
Po določbi 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ se prednostno poplačajo terjatve iz naslova zakonitih preživnin, ki so zapadle v obdobju pred enim letom pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1. ZPIZ-1 člen 102, 102/1, 103. ZZRZI člen 37, 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – invalid - mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi svojega mnenja sicer ni podrobno obrazložila, vendar pa to ni vplivalo na pravilnost podanega mnenja, posledično pa tudi ne na zakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je štelo, da 103. člen ZPIZ-1 ne določa posebej, da bi morala komisija svoje mnenje obrazložiti, zato je sodišče prve stopnje mnenje komisije preizkusilo z vidika dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo v sodnem postopku. Namen sodnega postopka je v tem, da sodišče preveri tožničine navedbe, da je mnenje komisije očitno napačno in nezakonito. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa dejstva, ki jih je komisija pri podaji svojega mnenja upoštevala, saj je imela podatke o delovnem mestu tožnice, o njenih zdravstvenih omejitvah, o novem delovnem mestu ter o tem, da tožnica na novem delovnem mestu ne izpolnjuje zdravstvenih pogojev. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni napačno ali nezakonito.
ZVis člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/2, 63, 63/1, 63/1-2, 63/2, 63/3, 63/3-2, 63/5. ZSPJS člen 5, 5/1, 22e, 22e/2, 22e/4, 40. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju člen 20, 20/28, 20/29.
obveznost plačila - razlike v plači - prikrajšanje pri plači - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delovna in pedagoška obveznost - študijsko leto - obseg predavanj
Študijski proces lahko traja različno dolgo in sicer od 30-42 tednov (37. čl. ZVis). Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa določila, da študijski program traja 40 tednov.
Stališče sodišča, da mora delavec za to, da mu delodajalec sploh lahko izplača osnovno plačo v višini, kot jo določajo predpisi, opraviti 9 ur predavanj tedensko, je materialnopravno zmotno. Zakon niti Merila ne govorita o predavanjih pač pa o NPO, med oblike le-te pa je tožena stranka uvrstila tako vaje kot predavanja.
Faktoriziranje tožničinih ur vaj, na način, ki je povzročil povečanje njene NPO in DPO nad zakonsko določenih 9 oziroma 3 ure, je nezakonito. V kolikor je tožnica opravila več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je tožnica te ure opravila, je upravičena tudi do ustreznega plačila v skladu z ZSPJS in Uredbo, ne glede na zakonske omejitve glede določitve izplačevanja DPO. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče ni ugotovilo, koliko ur neposredne in dodatne (tudi nezakonito odrejene) pedagoške obveznosti je tožnica opravila v obdobju, za katerega vtožuje razliko v plači in ali je njen zahtevek po višini utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Ugotovljene okoliščine škodnega dogodka v obravnavanem primeru nikakor ne morejo biti podlaga za uporabo pravila o objektivni odškodninski odgovornosti prvotožene stranke. Kanalizacijski jašek sam po sebi ni nevarna stvar, postane pa nevaren zaradi določenih okoliščin, kot v konkretnem primeru, ko ni bil pokrit s pokrovom, niti drugače zavarovan. V tem primeru je treba ugotoviti, ali je pritožnica oziroma njena zavarovanka nedopustno ravnala oziroma opustila dolžno skrbnost, torej uporabiti pravila o krivdni odškodninski odgovornosti.
POGODBENO PRAVO – VARSTVO POTROŠNIKOV – DEDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0085116
ZPotK člen 13. ZD člen 132. ZPP člen 318, 318/4.
potrošniški kredit – kreditna pogodba – odstopno upravičenje – pisni opomin za izpolnitev obveznosti – smrt kreditojemalca – opomin dedičem – opominjevalni postopek – zamudna sodba – neodpravljiva nesklepčnost
Smrt kreditojemalca ni razlog za razdrtje kreditne pogodbe. Ker dediči s trenutkom smrti zapustnika vstopijo v njegov pravni položaj (132. člen ZD), na njih preidejo tudi vse dolžnosti in pravice v zvezi s kreditno pogodbo. To pomeni, da ima tožeča stranka pravico terjati plačilo zapadlih obrokov od dedičev in v primeru neplačila tudi pravico do odstopa od pogodbe, vendar šele, če predhodno izpelje ustrezen opominjevalni postopek in da dedičem možnost nadaljnjega odplačevanja anuitet skladno s kreditno pogodbo.
Tožnik je po izčrpno obrazloženi ugotovitvi prvega sodišča sam povzročil izredno odpoved njegove pogodbe o zaposlitvi. Izguba rednih prejemkov iz naslova njegove zaposlitve zato ni bila posledica objektivnih okoliščin, na katere ne bi imel vpliva. Tožnikova izguba zaposlitve zato ne more voditi do znižanja preživnine za mld. toženki (primerjaj IV Cp 4110/2007).
CIVILNO PROCESNO PRAVO – STEČAJNO PRAVO – PRAVO EVROPSKE UNIJE – USTAVNO PRAVO
VSL0081248
URS člen 153, 153/2. ZPP člen 63. Konvencija o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Nova Luganska konvencija) člen 1, 1/2, 1/2-b, 24. Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruselj I) člen 1, 1/2, 1/2-b.
spor o pristojnosti – stečajni postopek nad tožečo stranko – tožena stranka tuja pravna oseba – pristojnost slovenskega sodišča – Nova Luganska konvencija (NLK) – področje uporabe NLK
Če je tožena stranka družba s sedežem v Švici, tožeča stranka pa v stečaju, se pristojnost slovenskega sodišča določi po Novi luganski konvenciji.