Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo že odločeno v kazenskem postopku, je pravdno sodišče - glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti - vezano na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča (14. člen ZPP). V konkretnem primeru (ki obravnava isto dejansko stanje, kot je bilo obravnavano v omenjeni kazenski zadevi) je zato sodišče prve stopnje vezano na omenjeno pravnomočno kazensko sodbo - tako glede vrste in vrednosti ukradenih stvari, upoštevaje ob tem, da je kvalifikatorni znak te sodbe tudi v tem, da je znašala vrednost ukradenih stvari najmanj 50.000,00 EUR, torej več kot znaša v konkretnem primeru zavarovalna vsota (40.000,00 EUR) iz naslova zavarovalne police, s katero je tožeča stranka pri toženi stranki zavarovala nevarnost vloma in ropa v zlatarni D. d.o.o.
dokazna ocena - trditveno in dokazno breme - načelo kontradiktornosti - pooblaščenec po zaposlitvi
Kar zadeva pritožbeni očitek, da so bila dela tožnika opravljena z napakami, pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da so trditve tožene stranke v tej zvezi povsem nekonkretizirane, poleg tega pa tožena stranka v tej zvezi tudi ni uveljavljala nobenega jamčevalnega zahtevka. Zato zgolj dejstvo, da se sodišče prve stopnje v zvezi s tem ugovorom ni konkretno opredelilo, nikakor ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.
ZDR člen 6, 45, 112, 112/1, 112/1-3, 112/1-6, 112/1-7, 112/2, 137. ZDR-1 člen 173, 200, 200/4, 202.
poziv na delo - nadomestilo plače - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožnice - odpravnina
Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je tožena stranka tožnico pozivala nazaj na delo, vendar pa, ker je šlo za izvensodno dogovarjanje s tožničinim pooblaščencem, tožnica ponudbe ni bila dolžna sprejeti in je tudi ni sprejela. To stališče je preuranjeno. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s pozivi tožene stranke, da se tožnica vrne na delo. Ker je od ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, ali so bili podani utemeljeni razlogi na strani tožnice, da se kljub vročenim pozivom tožene stranke ni vrnila na delo, odvisna odločitev o zahtevku za obračun in plačilo mesečnih zneskov nadomestila plač v vtoževanem obdobju, je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Izrek izpodbijanega dela sodbe nasprotuje samemu sebi. V I/I. točki izreka je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnika za celotno obdobje od 26. 1. 2010 do 29. 2. 2016, medtem ko je v I/II. točki izreka ugotovilo, da delovno razmerje 31. 12. 2014 ni prenehalo, ampak je še trajalo v obdobju od vključno 1. 1. 2015 do vključno 11. 1. 2015 ter od vključno 6. 10. 2015 do odločitve sodišča prve stopnje 29. 2. 2016. To pomeni, da obstoji nasprotje med navedenima točkama izreka glede obstoja delovnega razmerja v obdobju od 12. 1. 2015 do 5. 10. 2015, pri čemer tudi iz obrazložitve sodbe ne izhajajo razlogi za odločitev v I/II. točke izreka, predvsem ne razlogi, zaradi katerih sodišče prve stopnje v navedenem obdobju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni ugotovilo. Zaradi navedenih pomanjkljivosti se sodba v tem delu ne da preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Za verzijski zahtevek na podlagi 133. člena ZZZDR je aktivno legitimirana oseba, ki je imela stroške zaradi preživljanja mladoletnega otroka, in ne preživninski upravičenec (mladoletni otrok) sam.
Zalaganje obveznosti, ki izvira iz zakonske preživninske obveznosti do skupnega otroka, nima značaja čiste denarne obveznosti. Zato se pri dokazovanju višine ni mogoče opreti zgolj na listinsko potrjene izdatke – račune. Vrednost se presoja po času, ko je opredeljena kot čista denarna terjatev – ob odločanju sodišča prve stopnje.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3a. ZDR člen 42. ZDR-1 člen 40.
plača – javni uslužbenec – plačilo za dejansko opravljeno delo
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka ob uveljavitvi novega plačnega sistema zakonito prevedla plačo tožnika po veljavni pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007 za delovno mesto „vzdrževalec II“, v delovno mesto „vzdrževalec IV“. Tožnik ni ugovarjal pravilnosti prevedbe, pri tem pa je bistveno, da je morala tožena stranka ob prevedbi plače, na podlagi 3. člena ZSPJS upoštevati pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007 in na tej podlagi tožniku določiti plačo, ki jo je prejemal od avgusta 2008 dalje. Če bi tožniku določila višjo plačo, bi prejemal plačo v nasprotju z določbami ZSPJS, kar pa po tretjem odstavku 3. člena ZSPJS ni dopustno.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek glede plačila dejansko opravljenega dela, pri čemer je upoštevalo 42. člen ZDR in 40. člen ZDR-1. Delavec je v primeru dela višje vrednotenega delovnega mesta upravičen do plače izhodiščnega plačnega razreda delovnega mesta, na katerem to delo opravlja. Ker pa bi bil tožnik kot „vzdrževalec tehnik V“ upravičen do plače po 18. plačnem razredu, v spornem obdobju pa je prejemal plačo od 19. do 20. plačnega razreda, mu iz tega razloga ne bi bilo mogoče prisoditi razlike v plači.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016833
ZDR-1 člen 45, 45/1, 179, 179/1. OZ člen 131. ZVZD-1 člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – protipravno ravnanje
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da odškodninska obveznost tožene stranke ni podana že iz razloga, ker ni ugotovilo protipravnega ravnanja tožene stranke. Tožnik je namreč uveljavljal, da je za pljučnico zbolel zato, ker mu tožena stranka ni zagotavljala primernih bivalnih in delovnih pogojev - da stanovanje, v katerem so bivali delavci tožene stranke, ni bilo ogrevano, da je bilo hladno in na prepihu tudi v prostorih, kjer je potekalo delo, ter da tožena stranka delavcem ni zagotovila primernih oblačil. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožena stranka zagotovila ustrezne bivalne in delovne pogoje v času, ko je tožnik opravljal delo za toženo stranko in bival v tujini, da so bili bivalni prostori, v katerih je bival tožnik (in drugi delavci tožene stranke) primerno ogrevani in da je imel tožnik (in tudi drugi delavci) na voljo ustrezno oblačilo (jakno), ki ga je ščitilo pred hladnim vremenom.
ZMEPIZ-1 člen 4, 4/12, 80, 81, 81/1. ZPIZ-2 člen 16, 20, 429, 429/15. ZPIZ-1 člen 15, 15, 15/2, 26, 26/5.
lastnost zavarovanca - družbeništvo zasebne družbe - zavarovanje za poseben primer
Tožnik je bil v poslovnem registru od 20. 2. 2013 dalje vpisan kot družbenik in poslovodna oseba zasebne družbe in ni bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, čeprav je imel status študenta. Skladno s 6. alinejo 26. člena ZPIZ-1 so bili študentje na dodiplomskem in podiplomskem študiju pri opravljanju dela prek pooblaščenih študentskih servisov zavarovani zgolj za invalidnost, telesno okvaro ali smrt, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. V tem primeru ne gre za obvezno zavarovanje, temveč za posebne primere zavarovanja, ki na dolžnost vključitve v zavarovanje in na priznanje lastnosti zavarovanca ne vplivajo. Toženec ga je zato zakonito vključil v zavarovanje po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1.
KZ-1 člen 173, 173/3, 173/4. ZDR-1 člen 33, 35, 37, 84, 84/2, 109, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118, 118/1. ZVrt člen 2, 4, 41.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja – sodna razveza
Tožena stranka tožniku ni dokazala, da je naklepno ali iz hude malomarnosti storil očitane hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Izvedenka je zapisala, da večina iger, dejavnosti in ravnanj, ki jih je tožnik uporabljal in vključujejo telesni stik oziroma dotik, sama po sebi ustreza standardom pedagoške stroke, ustrezajo starostni stopnji otrok in specifični situaciji uvajalnega obdobja v vrtcu. Tudi iz psihiatričnega mnenja izhaja, da tožnik svojih ravnanj ni povezal s spolnostjo, da pa je do potrebe po bližini oziroma posega v integriteto otrok mogoče premalo kritičen, vendar pa navedeno ne pomeni, da je tožnik naklepno oziroma iz hude malomarnosti kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnik z ravnanji, ki mu jih je tožena stranka očitala kot hujšo kršitev delovnih obveznosti, ni kršil 33. člena ZDR-1 (vestno opravljanje dela), 35. člena ZDR-1 (spoštovanje predpisov o varnosti pri zdravju in delu) in 37. člena (prepoved škodljivega ravnanja).
zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks
Že dejstvo, da je tožnik sprejel obveznost v taki višini, kot sam navaja – 2 milijona EUR, ne vodi k sklepu, da ne zmore plačati 33 EUR sodne takse. Sicer pa je sodišče prve stopnje ob tem ugotovilo, da prejema približno 3606 EUR mesečnega dohodka, to pa na podlagi podatkov, ki jih je sam navedel v prošnji za oprostitev plačila taks.
S sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 17. 2. 2016 je bil začet stečajni postopek nad tožencem. Istega dne je bil objavljen tudi oklic o začetku tega postopka, zato so 17. 2. 2016 nastopile pravne posledice stečajnega postopka. V 4. točki 1. odstavka 205. člena ZPP je določeno, da se postopek prekine, če nastanejo pravne posledice stečajnega postopka. Dokler traja prekinitev postopka, sodišče ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj, odločbo lahko izda le, če je prekinitev nastala po koncu glavne obravnave (2. odstavek 207. člena ZPP). Ker je prvostopno sodišče zamudno sodbo izdalo 8. 3. 2016, ko so že nastale pravne posledice stečajnega postopka, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v povezavi z 2. odstavkom 207. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče zamudno sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje novo sojenje.
ZZZDR člen 51, 57. ZPP člen 224, 224/1. ZIZ člen 64.
tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe – pravica, ki preprečuje izvršbo – lastninska pravica – pravni položaj tretjega – javna listina
Da je zakonska zveza obstajala tudi v času nakupa spornih nepremičnin v letih 2008 in 2009, je sodišče ugotovilo na podlagi predloženega izpiska matičnega registra o sklenjeni zakonski zvezi. Gre za listino, ki jo je v predpisani obliki izdal državni organ v mejah svoje pristojnosti in ki kot taka dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP - javna listina). Glede na dokazno moč takšne listine, je bilo posledično na toženki breme, da dokaže nasprotno.
Glede upoštevanja kriterijev za določitev denarnega povračila je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče. Sklicevalo se je na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, po kateri v 118. členu ZDR-1 ne gre za zaprt krog meril (kriterijev), tako da se pri odmeri denarnega povračila lahko upoštevajo tudi druge okoliščine, ki jih določbe prvega odstavka tega člena izrecno ne navajajo. Pritožba neutemeljeno nasprotuje takšnemu stališču in sodišču prve stopnje povsem brez podlage očita zmotno uporabo materialnega prava. Denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 je odmena namesto reintegracije delavca, do katere bi bil sicer praviloma upravičen, zato je takšno stališče edino pravilno in skladno z namenom instituta sodne razveze, saj je povračilo ustrezno le, če je individualizirano in upošteva konkretne razmere.
URS člen 14. ZUP člen 113, 113/2. ZUJF člen 143, 143/2, 143/3, 143/4. ZUstS člen 44.
stroški upravnega postopka - uspeh stranke
Za odločitev o stroških upravnega postopka po 113. členu ZUP je pomembno, ali se upravni postopek, ki se je začel po uradni dolžnosti, za stranko konča ugodno ali ne, zato je o pritožbenih stroških upravnega postopka mogoče odločiti šele, ko je odločeno o glavni stvari in je znan izid upravnega postopka. Postopka v zvezi s pritožbama tožnice zoper ugotovitveno odločbo o negativni uskladitvi pokojnine še nista pravnomočno zaključena, zato ni odločeno o povrnitvi nastalih pritožbenih stroškov upravnega postopka. Toženec bo moral najprej odločiti o tožničini pritožbi in nato o uveljavljanih pritožbenih stroških upravnega postopka.
hišna preiskava – prikriti preiskovalni ukrepi – neogibnost ukrepa – utemeljeni razlogi za sum
Bistvo sodne kontrole pri odrejanju hišne preiskave je v tem, da sodnik, ko odloča o takšnem predlogu, pregleda vse priloženo dokazno gradivo in preizkusi ali so izpolnjeni ustavni in zakonski pogoji za hišno preiskavo, zahteva po obrazloženosti odredbe pa omogoča preizkus sodnikove presoje o obstoju pogojev za poseg v pravico do nedotakljivosti stanovanja. Zato ni dovolj, da se preiskovalni sodnik sklicuje na izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov, pač pa mora v odredbi navesti dejstva in okoliščine, iz katerih izhajajo utemeljeni razlogi za sum, da gre za izvrševanje očitanega kaznivega dejanja, utemeljiti pa mora tudi neogibno potrebnost zbiranja dokazov na takšen način.
odškodnina - škoda - odškodninska odgovornost - protipravno ravnanje
Zgolj dejstvo, da je bilo ob dolgotrajnem bolniškem staležu (od leta 2006 do 2014) v predsodnem postopku izdanih nekaj odločb, s katerimi je bil stalež zaključen, v sodnem postopku pa takšni posamični upravni akti odpravljeni, ne pomeni protipravnosti v smislu pravnega standarda za civilni delikt. Za odškodninsko odgovornost tožene stranke bi moralo biti ravnanje pri njej zaposlenih delavcev takšno, da bi iz njega izhajal namen izigravanja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje tožene stranke šteti za protipravno v smislu odgovornosti za škodo, bi moralo biti arbitrarno. Torej takšno, da bi brez vsakršnih razumnih razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Ker ni dokazane protipravnosti in iz tega razloga ni izpolnjen prvi element odškodninskega delikta, je vtoževano odškodninsko terjatev iz naslova gmotne in negmotne škode sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo tožničinemu zahtevku za izplačilo neizplačanih plač v znesku 4.094,00 EUR. To je znesek, ki se omenja v spornem zapisu na redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožnica. Na odpoved je lastnoročno zapisala znesek 4.094,00 EUR, toženec pa je pripisal: „Navedeni znesek bom poravnal v čim krajšem času,“ in se podpisal. Toženec, ki tega pripisa ni zanikal (in tega tudi v pritožbi ne zanika), v pritožbi neutemeljeno nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje in se zavzema za ugotovitev, da tožnici dolguje le 1.500,00 EUR.
spremenjena invalidnost - invalidnost III. kategorije - vzrok invalidnosti - deljen vzrok invalidnosti - poškodba pri delu
Tožnica je od leta 2006 invalid III. kategorije zaradi posledic poškodbe pri delu (prometna nesreča na poti v službo). Predlog za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja je bil vložen v letu 2014 zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja. Določbe ZPIZ-2 je bilo potrebno uporabiti le glede kasneje nastalih sprememb v zdravstvenem stanju, ki so posledica bolezni. Pri tožnici gre zato za deljen vzrok invalidnosti (70 % kot posledica bolezni, 30 % pa je še vedno posledica poškodbe pri delu).
OZ člen 271, 271/3. ZŠtip člen 37, 39. ZŠtip-1 člen 79. ZFPPIPP člen 221b, 221d.
pogodba o štipendiranju – kršitev pogodbene obveznosti – obveznost vračila sredstev – izpolnitev pogodbe s strani tretjega
Toženkina obveznost zaposlitve štipendista izhaja iz same pogodbe o neposrednem sofinanciranju kadrovskih štipendij. Ta jo v 9. členu zavezuje, da štipendista po končanem študiju zaposli
pri njej
za polni delovni čas za vsaj toliko let, kolikor je prejemal štipendijo. Tovrstna obveznost izhaja tudi iz določbe 39. člena ZŠtip) zato pogodbene obveznosti brez soglasja tožnika ni mogoče izpolniti po tretji osebi.
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delu člen 37, 37/1.
nezgoda pri delu – vmesna sodba – krivdna odgovornost - soprispevek
Tožnik se je poškodoval v delovni nezgodi, ko je opravljal delo pomočnika razrezovalca pri pakirni liniji. Ko je odložil pakirno enoto na dvižno mizo, je opazil, da je paleta iz slabega lesa. Želel je preprečiti, da bi se paleta raztresla, ker bi to povzročilo zastoj v delovnem procesu. Zato je tekel nazaj, da bi pakirno linijo ustavil. Na poti do tipke za izklop stroja v sili med dvižnima mizama je stopil na gladko kovinsko pločevino, na kateri mu je spodrsnilo. Pri padcu se je z roko ujel v pakirno linijo in se poškodoval. Druga toženka (delodajalec) je ravnala protipravno, ker so tla na poti do tipke za izklop stroja v sili drsela, in ker tožnik ni imel na voljo še kakšne tipke za izklop dvižne mize v sili, tako da bi mu bila tipka (bolj) dostopna v vseh fazah delovnega procesa. Ob neskrbnosti druge toženke in s strani sodišča prve stopnje ugotovljene neskrbnosti tožnika (ki je v tem, da je prepozno opazil pomanjkljivosti palete), tožniku večjega prispevka k nastanku škode od 20 % ni mogoče pripisati.