izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih obveznosti
Tožnik, pri toženi stranki zaposlen kot vodja izmene, je s tem, ko je spornega dne zapustil določeno območje, opustil svojo temeljno delovno obveznost in konkretno ogrozil požarno varnost tega območja ter s tem, ko je isti večer brez ustreznega potnega naloga uporabil službeni avto v zasebne namene, huje kršil svoje delovne obveznosti in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo zaposlitvi po 2. alineji 110. člena ZDR-1, zaradi izgube zaupanja tožene stranke do tožnika pa nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče niti do izteka odpovednega roka (109. člen ZDR-1). Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
plačilo uporabnine – pogodba o odstopu terjatev – prenosljivost terjatve – privolitev v prikrajšanje
Iz najemnih pogodb ne izhaja, da toženki v zameno za vzdrževanje nepremičnine ne bi bilo potrebno plačevati najemnin. Pogodbi vsebujeta izrecne določbe o višini najemnine in hkratni obveznosti toženke za redno vzdrževanje stanovanjske hiše.
Sodišče sme stranki naložiti zgolj izvedbo dajatve, ki je zapadla do konca glavne obravnave, zato je zahtevek za plačilo uporabnine v višini 350,00 EUR v obdobju po koncu glavne obravnave preuranjen.
Glede upoštevanja kriterijev za določitev denarnega povračila je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče. Sklicevalo se je na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, po kateri v 118. členu ZDR-1 ne gre za zaprt krog meril (kriterijev), tako da se pri odmeri denarnega povračila lahko upoštevajo tudi druge okoliščine, ki jih določbe prvega odstavka tega člena izrecno ne navajajo. Pritožba neutemeljeno nasprotuje takšnemu stališču in sodišču prve stopnje povsem brez podlage očita zmotno uporabo materialnega prava. Denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 je odmena namesto reintegracije delavca, do katere bi bil sicer praviloma upravičen, zato je takšno stališče edino pravilno in skladno z namenom instituta sodne razveze, saj je povračilo ustrezno le, če je individualizirano in upošteva konkretne razmere.
osebni stečaj – upnik – sklep o preizkusu terjatev – objektivna identiteta tožbenega zahtevka – identiteta strank – pravnomočnost – ne bis in idem – res iudicata – prepoved ponovnega odločanja – zavrženje tožbe
Ker sta bili obe pravdni stranki kot upnika stranki stečajnega postopka zoper istega dolžnika, in v katerem je bila končno priznana ista terjatev tožene stranke, je poleg objektivne identitete zahtevka podana tudi potrebna identiteta strank. Zaradi učinka pravnomočnosti o isti terjatvi ni mogoče ponovno odločati v pravdi.
Vsak upnik, ki prijavi svojo terjatev v stečajnem postopku, lahko v določenem roku prereka terjatve drugih upnikov. Po preteku zakonskih rokov zoper terjatve drugih upnikov ne more več ugovarjati (četrti odstavek 63. člena ZFPPIPP). Priznanje terjatev ima značaj pravnomočno razsojene zadeve. Veže tako upravitelja pri glavni razdelitvi in vse upnike, ki so sodelovali v postopku prijave in priznanja terjatve.
preprečevanje nasilja v družini - prepustitev stanovanja v skupni uporabi žrtvi nasilja - skupno gospodinjstvo
Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju zakonske dikcije mnenja, da bi bila odločitev sodišča eventualno pravilna, v kolikor bi bilo ugotovljeno, da sta udeleženca živela v skupnem gospodinjstvu, vendar pa se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem sploh ni ukvarjalo. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da instituta prepustitve stanovanja ni moč ožiti z izgovorom, da so žrtve nasilja iz stanovanja odšle, ter jim zato stanovanja ni mogoče prepustiti, vendar v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni ocenilo, da je predlagateljica skupno bivališče udeležencev zapustila septembra 2015 ter je predlog za prepustitev stanovanja vložila 10. 6. 2016.
Izrek izpodbijanega dela sodbe nasprotuje samemu sebi. V I/I. točki izreka je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnika za celotno obdobje od 26. 1. 2010 do 29. 2. 2016, medtem ko je v I/II. točki izreka ugotovilo, da delovno razmerje 31. 12. 2014 ni prenehalo, ampak je še trajalo v obdobju od vključno 1. 1. 2015 do vključno 11. 1. 2015 ter od vključno 6. 10. 2015 do odločitve sodišča prve stopnje 29. 2. 2016. To pomeni, da obstoji nasprotje med navedenima točkama izreka glede obstoja delovnega razmerja v obdobju od 12. 1. 2015 do 5. 10. 2015, pri čemer tudi iz obrazložitve sodbe ne izhajajo razlogi za odločitev v I/II. točke izreka, predvsem ne razlogi, zaradi katerih sodišče prve stopnje v navedenem obdobju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni ugotovilo. Zaradi navedenih pomanjkljivosti se sodba v tem delu ne da preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00018410
KZ-1 člen 53, 53/2, 53/2-2, 82, 82/1, 82/4, 82/4-2, 211, 211/1, 228, 228/1. ZKP člen 371. 371/1, 371/1-11, 372, 372-1.
zakonska rehabilitacija - konkretizacija zakonskih znakov - enotna kazen - izbris pogojne obsodbe iz kazenske evidence - kaznivo dejanje poslovne goljufije - kaznivo dejanje goljufije - opis dejanja - preslepitev - protispisnost - obrazloženost sodbe - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo
V opisu dejanja je konkretiziran očitek preslepitve drugega. Iz opisa dejanja namreč jasno izhaja očitek obtožencu, da je preslepil A. Č. s tem, ko se je z njim dogovoril, da mu bo prodal viličarja, ki mu ga bo izročil po tem, ko bo A. Č. prišel iz prestajanja zaporne kazni, in je A. Č. obtožencu izročil kupnino, ko je A. Č. prišel iz zapora, pa mu obtoženec viličarja ni izročil, s čimer je oškodoval I. Č., ki je A. Č. dala denar za kupnino. V opisu dejanja je tako vsebovan jasen očitek preslepitve A. Č.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3a. ZDR člen 42. ZDR-1 člen 40.
plača – javni uslužbenec – plačilo za dejansko opravljeno delo
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka ob uveljavitvi novega plačnega sistema zakonito prevedla plačo tožnika po veljavni pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007 za delovno mesto „vzdrževalec II“, v delovno mesto „vzdrževalec IV“. Tožnik ni ugovarjal pravilnosti prevedbe, pri tem pa je bistveno, da je morala tožena stranka ob prevedbi plače, na podlagi 3. člena ZSPJS upoštevati pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007 in na tej podlagi tožniku določiti plačo, ki jo je prejemal od avgusta 2008 dalje. Če bi tožniku določila višjo plačo, bi prejemal plačo v nasprotju z določbami ZSPJS, kar pa po tretjem odstavku 3. člena ZSPJS ni dopustno.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek glede plačila dejansko opravljenega dela, pri čemer je upoštevalo 42. člen ZDR in 40. člen ZDR-1. Delavec je v primeru dela višje vrednotenega delovnega mesta upravičen do plače izhodiščnega plačnega razreda delovnega mesta, na katerem to delo opravlja. Ker pa bi bil tožnik kot „vzdrževalec tehnik V“ upravičen do plače po 18. plačnem razredu, v spornem obdobju pa je prejemal plačo od 19. do 20. plačnega razreda, mu iz tega razloga ne bi bilo mogoče prisoditi razlike v plači.
poslabšanje invalidnosti - invalidnost III. kategorije - nove pravice iz invalidskega zavarovanja - zaključeno zdravljenje
Tožnica
je delovni invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: psihično enostavno, fizično lahko delo, kjer ni potreben hiter tempo dela in izrazita spretnost prstov obeh rok s polnim delovnim časom. Ocena poslabšanja invalidnosti še ni mogoča, ker zdravljenje v smislu 63. člena ZPIZ-2 še ni zaključeno in še ni mogoče ugotoviti, če gre za takšne spremembe v zdravstvenem stanju, da ji gredo nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Tožbeni zahtevek na priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zato ni utemeljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00008625
ZKP-UPB4 člen 367, 498.. KZ-1 člen 29, 54, 205, 205/1-2.
neprištevnost storilca - nekonkretizirana navedba - pravna opredelitev dejanja - velika tatvina - vključenost v nadaljevano kaznivo dejanje - odvzem zaseženih predmetov - pritožba zagovornika v škodo obdolženca
Trditev zagovornice, da je bil obtoženec neprišteven ostaja na ravni neargumentirane trditve, zaradi česar sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo predlogu obrambe glede postavitve izvedenca psihiatrične stroke. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti glede pravne opredelitve kaznivih dejanj. Pod točko I se namreč obtožencu očita nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. Gre za primer, ko tatvino storita dve ali več oseb, ki so se združile zato, da bi kradle, in prav to se v točki I/2a in b obtožencu očita. Da so bila dejanja storjena v sostorilstvu je povsem jasno tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, razen glede kaznivega dejanja opisanega v točki I/1. Glede na to, da se obtožencu v korist očita nadaljevano kaznivo dejanje, je glede pravne opredelitve kaznivih dejanj v opis pravilno vključeno tudi navedeno kaznivo dejanje, ki ga je sicer obtoženi storil sam. Izrek sodbe res ne vsebuje odločitve o usodi zaseženih predmetov. Takšna pomanjkljivost obtožencu ni v škodo, saj se predmeti, kolikor se ne vzamejo ali odredi njihovo uničenje, upravičencem vrnejo, sicer pa o njih lahko sodišče odloči kadarkoli bodisi na predlog strank ali po uradni dolžnosti v smislu določb 498. člena ZKP. V tem delu je torej pritožba zagovornice obtožencu v škodo, takšna pritožba pa glede na določbo 367. člena ZKP zagovornici ni dovoljena.
ZSVarPre člen 28, 28/1, 28/2, 28/2-3. ZDSS-1 člen 24.
denarna socialna pomoč - krivdni razlogi - izbris iz evidence brezposelnih oseb
Ker je bil tožnik izbrisan iz evidence brezposelnih oseb zaradi kršitve pogodbene obveznosti (v nasprotju s pogodbo o vključitvi v aktivnost oziroma delavnico, se je delavnice udeležil le dvakrat), je podan krivdni razlog, zaradi katerega mu denarne socialne pomoči ni mogoče priznati.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Poslovanje tožene stranke je bilo v prvem tromesečju leta 2015 slabše od načrtovanega in slabše od poslovanja v primerljivem obdobju v letu 2014. Prišlo je do ukinitve tožničinega delovnega mesta. Ob upoštevanju navedenega je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage za ugotovitev, da je pri toženi stranki zaradi ekonomskih razlogov prišlo do spremembe organizacije, v posledici česar je tožena stranka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
KZ-1 člen 173, 173/3, 173/4. ZDR-1 člen 33, 35, 37, 84, 84/2, 109, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118, 118/1. ZVrt člen 2, 4, 41.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja – sodna razveza
Tožena stranka tožniku ni dokazala, da je naklepno ali iz hude malomarnosti storil očitane hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Izvedenka je zapisala, da večina iger, dejavnosti in ravnanj, ki jih je tožnik uporabljal in vključujejo telesni stik oziroma dotik, sama po sebi ustreza standardom pedagoške stroke, ustrezajo starostni stopnji otrok in specifični situaciji uvajalnega obdobja v vrtcu. Tudi iz psihiatričnega mnenja izhaja, da tožnik svojih ravnanj ni povezal s spolnostjo, da pa je do potrebe po bližini oziroma posega v integriteto otrok mogoče premalo kritičen, vendar pa navedeno ne pomeni, da je tožnik naklepno oziroma iz hude malomarnosti kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnik z ravnanji, ki mu jih je tožena stranka očitala kot hujšo kršitev delovnih obveznosti, ni kršil 33. člena ZDR-1 (vestno opravljanje dela), 35. člena ZDR-1 (spoštovanje predpisov o varnosti pri zdravju in delu) in 37. člena (prepoved škodljivega ravnanja).
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016833
ZDR-1 člen 45, 45/1, 179, 179/1. OZ člen 131. ZVZD-1 člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – protipravno ravnanje
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da odškodninska obveznost tožene stranke ni podana že iz razloga, ker ni ugotovilo protipravnega ravnanja tožene stranke. Tožnik je namreč uveljavljal, da je za pljučnico zbolel zato, ker mu tožena stranka ni zagotavljala primernih bivalnih in delovnih pogojev - da stanovanje, v katerem so bivali delavci tožene stranke, ni bilo ogrevano, da je bilo hladno in na prepihu tudi v prostorih, kjer je potekalo delo, ter da tožena stranka delavcem ni zagotovila primernih oblačil. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožena stranka zagotovila ustrezne bivalne in delovne pogoje v času, ko je tožnik opravljal delo za toženo stranko in bival v tujini, da so bili bivalni prostori, v katerih je bival tožnik (in drugi delavci tožene stranke) primerno ogrevani in da je imel tožnik (in tudi drugi delavci) na voljo ustrezno oblačilo (jakno), ki ga je ščitilo pred hladnim vremenom.
zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks
Že dejstvo, da je tožnik sprejel obveznost v taki višini, kot sam navaja – 2 milijona EUR, ne vodi k sklepu, da ne zmore plačati 33 EUR sodne takse. Sicer pa je sodišče prve stopnje ob tem ugotovilo, da prejema približno 3606 EUR mesečnega dohodka, to pa na podlagi podatkov, ki jih je sam navedel v prošnji za oprostitev plačila taks.
S sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 17. 2. 2016 je bil začet stečajni postopek nad tožencem. Istega dne je bil objavljen tudi oklic o začetku tega postopka, zato so 17. 2. 2016 nastopile pravne posledice stečajnega postopka. V 4. točki 1. odstavka 205. člena ZPP je določeno, da se postopek prekine, če nastanejo pravne posledice stečajnega postopka. Dokler traja prekinitev postopka, sodišče ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj, odločbo lahko izda le, če je prekinitev nastala po koncu glavne obravnave (2. odstavek 207. člena ZPP). Ker je prvostopno sodišče zamudno sodbo izdalo 8. 3. 2016, ko so že nastale pravne posledice stečajnega postopka, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v povezavi z 2. odstavkom 207. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče zamudno sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje novo sojenje.
Tožnik bi bil v primeru, če bi svoj status generalnega sekretarja oziroma sindikalnega zaupnika izkazal, upravičen do funkcijskega dodatka po 74. členu Podjetniške kolektivne pogodbe. Ker tega ni dokazal, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova.
URS člen 14. ZUP člen 113, 113/2. ZUJF člen 143, 143/2, 143/3, 143/4. ZUstS člen 44.
stroški upravnega postopka - uspeh stranke
Za odločitev o stroških upravnega postopka po 113. členu ZUP je pomembno, ali se upravni postopek, ki se je začel po uradni dolžnosti, za stranko konča ugodno ali ne, zato je o pritožbenih stroških upravnega postopka mogoče odločiti šele, ko je odločeno o glavni stvari in je znan izid upravnega postopka. Postopka v zvezi s pritožbama tožnice zoper ugotovitveno odločbo o negativni uskladitvi pokojnine še nista pravnomočno zaključena, zato ni odločeno o povrnitvi nastalih pritožbenih stroškov upravnega postopka. Toženec bo moral najprej odločiti o tožničini pritožbi in nato o uveljavljanih pritožbenih stroških upravnega postopka.