Za verzijski zahtevek na podlagi 133. člena ZZZDR je aktivno legitimirana oseba, ki je imela stroške zaradi preživljanja mladoletnega otroka, in ne preživninski upravičenec (mladoletni otrok) sam.
Zalaganje obveznosti, ki izvira iz zakonske preživninske obveznosti do skupnega otroka, nima značaja čiste denarne obveznosti. Zato se pri dokazovanju višine ni mogoče opreti zgolj na listinsko potrjene izdatke – račune. Vrednost se presoja po času, ko je opredeljena kot čista denarna terjatev – ob odločanju sodišča prve stopnje.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih obveznosti
Tožnik, pri toženi stranki zaposlen kot vodja izmene, je s tem, ko je spornega dne zapustil določeno območje, opustil svojo temeljno delovno obveznost in konkretno ogrozil požarno varnost tega območja ter s tem, ko je isti večer brez ustreznega potnega naloga uporabil službeni avto v zasebne namene, huje kršil svoje delovne obveznosti in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo zaposlitvi po 2. alineji 110. člena ZDR-1, zaradi izgube zaupanja tožene stranke do tožnika pa nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče niti do izteka odpovednega roka (109. člen ZDR-1). Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
razveljavitev klavzule o pravnomočnosti - poštni predalčnik - puščanje obvestila o pisanju - vročanje obvestila o sodnem pisanju v hišni predalčnik
Nabiralnik je sestavni del stanovanja in naslovnik ob prihodu v stanovanje tudi sicer praviloma najprej pogleda vanj, zato je taka vročitev povsem v skladu s prvim odstavkom 119. člena v zvezi s členom 123 ZKP.
plačilo uporabnine – pogodba o odstopu terjatev – prenosljivost terjatve – privolitev v prikrajšanje
Iz najemnih pogodb ne izhaja, da toženki v zameno za vzdrževanje nepremičnine ne bi bilo potrebno plačevati najemnin. Pogodbi vsebujeta izrecne določbe o višini najemnine in hkratni obveznosti toženke za redno vzdrževanje stanovanjske hiše.
Sodišče sme stranki naložiti zgolj izvedbo dajatve, ki je zapadla do konca glavne obravnave, zato je zahtevek za plačilo uporabnine v višini 350,00 EUR v obdobju po koncu glavne obravnave preuranjen.
osebni stečaj – upnik – sklep o preizkusu terjatev – objektivna identiteta tožbenega zahtevka – identiteta strank – pravnomočnost – ne bis in idem – res iudicata – prepoved ponovnega odločanja – zavrženje tožbe
Ker sta bili obe pravdni stranki kot upnika stranki stečajnega postopka zoper istega dolžnika, in v katerem je bila končno priznana ista terjatev tožene stranke, je poleg objektivne identitete zahtevka podana tudi potrebna identiteta strank. Zaradi učinka pravnomočnosti o isti terjatvi ni mogoče ponovno odločati v pravdi.
Vsak upnik, ki prijavi svojo terjatev v stečajnem postopku, lahko v določenem roku prereka terjatve drugih upnikov. Po preteku zakonskih rokov zoper terjatve drugih upnikov ne more več ugovarjati (četrti odstavek 63. člena ZFPPIPP). Priznanje terjatev ima značaj pravnomočno razsojene zadeve. Veže tako upravitelja pri glavni razdelitvi in vse upnike, ki so sodelovali v postopku prijave in priznanja terjatve.
Sodišče sme izreči ukrep odvzema vozniškega dovoljenja, če spozna, da bi storilčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegovega obnašanja, osebnih lastnosti ali nesposobnosti za varno upravljanje vozil. Namen tega ukrepa ni v tem, da bo obdolženi lahko „temeljito premislil o svojem dejanju in da mu bo to šola in izkušnja, zaradi katere ne bo nikoli več sedel za volan vinjen“, ampak v preprečitvi, da je storilec kot voznik udeležen v javnem prometu zato, ker predstavlja nevarnost za javni promet zaradi njegovega obnašanja, osebnih lastnostni ali nesposobnosti za varno upravljanje motornih vozil.
OZ člen 271, 271/3. ZŠtip člen 37, 39. ZŠtip-1 člen 79. ZFPPIPP člen 221b, 221d.
pogodba o štipendiranju – kršitev pogodbene obveznosti – obveznost vračila sredstev – izpolnitev pogodbe s strani tretjega
Toženkina obveznost zaposlitve štipendista izhaja iz same pogodbe o neposrednem sofinanciranju kadrovskih štipendij. Ta jo v 9. členu zavezuje, da štipendista po končanem študiju zaposli
pri njej
za polni delovni čas za vsaj toliko let, kolikor je prejemal štipendijo. Tovrstna obveznost izhaja tudi iz določbe 39. člena ZŠtip) zato pogodbene obveznosti brez soglasja tožnika ni mogoče izpolniti po tretji osebi.
Glede upoštevanja kriterijev za določitev denarnega povračila je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče. Sklicevalo se je na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, po kateri v 118. členu ZDR-1 ne gre za zaprt krog meril (kriterijev), tako da se pri odmeri denarnega povračila lahko upoštevajo tudi druge okoliščine, ki jih določbe prvega odstavka tega člena izrecno ne navajajo. Pritožba neutemeljeno nasprotuje takšnemu stališču in sodišču prve stopnje povsem brez podlage očita zmotno uporabo materialnega prava. Denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 je odmena namesto reintegracije delavca, do katere bi bil sicer praviloma upravičen, zato je takšno stališče edino pravilno in skladno z namenom instituta sodne razveze, saj je povračilo ustrezno le, če je individualizirano in upošteva konkretne razmere.
Izrek izpodbijanega dela sodbe nasprotuje samemu sebi. V I/I. točki izreka je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnika za celotno obdobje od 26. 1. 2010 do 29. 2. 2016, medtem ko je v I/II. točki izreka ugotovilo, da delovno razmerje 31. 12. 2014 ni prenehalo, ampak je še trajalo v obdobju od vključno 1. 1. 2015 do vključno 11. 1. 2015 ter od vključno 6. 10. 2015 do odločitve sodišča prve stopnje 29. 2. 2016. To pomeni, da obstoji nasprotje med navedenima točkama izreka glede obstoja delovnega razmerja v obdobju od 12. 1. 2015 do 5. 10. 2015, pri čemer tudi iz obrazložitve sodbe ne izhajajo razlogi za odločitev v I/II. točke izreka, predvsem ne razlogi, zaradi katerih sodišče prve stopnje v navedenem obdobju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni ugotovilo. Zaradi navedenih pomanjkljivosti se sodba v tem delu ne da preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
plačilo za delo – obveznost plačila – obveznost zagotavljanja dela
Tožena stranka se obveznosti plačila za opravljeno delo ne more izogniti s (pavšalnim) sklicevanjem na dejstvo, da naj tožnik dela ne bi opravljal. Skladno z ZDR oz. ZDR-1 ima delodajalec, če delavec krši svojo temeljno obveznost (vestno opravljanje dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu), na voljo ustrezne ukrepe za sankcioniranje take kršitve.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3a. ZDR člen 42. ZDR-1 člen 40.
plača – javni uslužbenec – plačilo za dejansko opravljeno delo
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka ob uveljavitvi novega plačnega sistema zakonito prevedla plačo tožnika po veljavni pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007 za delovno mesto „vzdrževalec II“, v delovno mesto „vzdrževalec IV“. Tožnik ni ugovarjal pravilnosti prevedbe, pri tem pa je bistveno, da je morala tožena stranka ob prevedbi plače, na podlagi 3. člena ZSPJS upoštevati pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007 in na tej podlagi tožniku določiti plačo, ki jo je prejemal od avgusta 2008 dalje. Če bi tožniku določila višjo plačo, bi prejemal plačo v nasprotju z določbami ZSPJS, kar pa po tretjem odstavku 3. člena ZSPJS ni dopustno.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek glede plačila dejansko opravljenega dela, pri čemer je upoštevalo 42. člen ZDR in 40. člen ZDR-1. Delavec je v primeru dela višje vrednotenega delovnega mesta upravičen do plače izhodiščnega plačnega razreda delovnega mesta, na katerem to delo opravlja. Ker pa bi bil tožnik kot „vzdrževalec tehnik V“ upravičen do plače po 18. plačnem razredu, v spornem obdobju pa je prejemal plačo od 19. do 20. plačnega razreda, mu iz tega razloga ne bi bilo mogoče prisoditi razlike v plači.
ZMEPIZ-1 člen 4, 4/12, 80, 81, 81/1. ZPIZ-2 člen 16, 20, 429, 429/15. ZPIZ-1 člen 15, 15, 15/2, 26, 26/5.
lastnost zavarovanca - družbeništvo zasebne družbe - zavarovanje za poseben primer
Tožnik je bil v poslovnem registru od 20. 2. 2013 dalje vpisan kot družbenik in poslovodna oseba zasebne družbe in ni bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, čeprav je imel status študenta. Skladno s 6. alinejo 26. člena ZPIZ-1 so bili študentje na dodiplomskem in podiplomskem študiju pri opravljanju dela prek pooblaščenih študentskih servisov zavarovani zgolj za invalidnost, telesno okvaro ali smrt, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. V tem primeru ne gre za obvezno zavarovanje, temveč za posebne primere zavarovanja, ki na dolžnost vključitve v zavarovanje in na priznanje lastnosti zavarovanca ne vplivajo. Toženec ga je zato zakonito vključil v zavarovanje po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006851
KZ-1 člen 5, 257, 257/3. ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2.
uradni položaj – uradna oseba – prosta presoja dokazov – znaki kaznivega dejanja - krivda
Pritožnica nima prav, da obrazložitev odločb Ustavnega sodišča, ko odloča o kršitvah človekovih pravic s posamičnimi akti, nimajo učinka za sodno prakso. Ustavno sodišče je po prvem odstavku 1. člena Zakona o ustavnem sodišču najvišji organ sodne oblasti za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zato so sodišča dolžna pri svojih postopkih in v odločitvah ves čas upoštevati tudi stališča, ki jih v zvezi z varstvom človekovih pravic in temeljnih svoboščin sprejema Ustavno sodišče. Če se z njimi ne strinjajo, pa morajo to prepričljivo utemeljiti z ustavno pravnimi argumenti (tako npr. 7. točka odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 424/06 z dne 22.10.2009).
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca - zagovor
Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da je delodajalec dolžan omogočiti zagovor delavcu, ki se želi zagovarjati, pri čemer delavec, če ne želi ustnega zagovora lahko poda tudi pisni zagovor, tožena stranka pa je bila dolžna tožniku omogočiti zagovor v skladu z določbami ZDR. V konkretnem primeru tožnik nedvomno ni navedel, da želi, da mu delodajalec poda odpoved pogodbe o zaposlitvi brez zagovora. Zagovor je namenjen temu, da se delavec lahko seznani in izjavi o očitanih kršitvah oziroma odpovednemu razlogu, ne pa zgolj ugotavljanju dejanskega stanja. Pravica do zagovora sicer ni absolutna, vendar je izjeme potrebno razlagati ozko in tudi morebitno prepričanje delodajalca, da svoje odločitve ne bi spremenil, opustitve zagovora ne opravičujejo. Tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora pred podano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožnik bi po oceni pritožbenega sodišča namreč moral imeti možnost pojasniti razloge za svojo odsotnost z dela več kot pet dni.
IZVRŠILNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0023161
OZ člen 86, 86/1, 92, 427, 427/3. ZIZ člen 15, 17, 17/1, 55, 55/1, 55/1-2, 55/2, ZJSRS člen 28, 28/3. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8. ZZZDR člen 103, 103/1, 123.
izvršilnega naslov - zakonske zamudne obresti - načelo formalne legalitete - uradni pritožbeni preizkus - preživninska obveznost - zakonska subrogacija - prevzem dolga - odgovor na ugovor - pravica do izjave - pritožbena novota
Določila tretjega odstavka 28. člena ZJSRS, da s prehodom terjatve na sklad vstopi sklad v položaj otroka kot upnika do višine sredstev izplačanih na podlagi odločbe o nadomestilu preživnine, povečanih za pripadajoče obresti in stroške postopkov, ni dopustno razumeti brez upoštevanja zakonskih predpostavk za izvršbo, med katerimi je obstoj izvršilnega naslova temeljna predpostavka.
- Pojasnjene učinke subrogacije lahko izvršilno sodišče upošteva le za preživninske terjatve otroka, kot so te opredeljene v izvršilnem naslovu zoper preživninskega zavezanca.
- Prevzema dolga po tretji osebi, ki se nanaša na zakonsko obveznost preživljanja otrok s strani staršev, ne dopuščajo določila prvega odstavka 103. in 123. člena ZZZDR, ki opredeljujejo, da so starši dolžni preživljati svoje otroke. Zaradi prisilne narave teh določil ni dopusten drugačen dogovor, tako tudi ne sprememba preživninskega zavezanca na način, da bi namesto staršev s pogodbo prevzel preživninsko obveznost kdo tretji.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da je terjatev verjetno izkazana, vendar pa niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe skladno iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, ker tožeča stranka ni s stopnjo verjetnosti izkazala nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Zgolj dejstvo, da je bila na toženčevi nepremičnini, to je poslovni stavbi tožene stranke, v kateri deluje radio, vpisana hipoteka za zavarovanje posojila, samo po sebi ne predstavlja nevarnosti v smislu 270. člena ZIZ. Drugega aktivnega ravnanja dolžnika (tožene stranke), ki bi pomenilo nevarnost, da tožena stranka razpolaga s premoženjem tako, da bi bila uveljavitev terjatve tožnice, ki jo vtožuje v tem individualnem delovnem sporu (odpravnina), onemogočena ali precej otežena, pa tožeča stranka ni konkretizirala. Zato predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke, da sodišče toženi stranki v zavarovanje denarne terjatve tožeče stranke prepove odtujitev oziroma obremenitev nepremičnine, ni utemeljen.
formalne predpostavke za vpis - dovolitev vpisa v zemljiško knjigo - (ne)vpis v zemljiško knjigo
Zemljiškoknjižno sodišče mora pri določenem vpisu ugotoviti ali obstajajo vse z zakonom določene predpostavke za vpis v zemljiško knjigo. Ne preverja materialnopravnih pogojev za vpis, ampak samo formalne.
protipravno ravnanje bolnišnice - transfuzija krvi - okužba z virusom hepatitis - strokovna napaka zdravnika - pravni standard skrbnosti dobrega strokovnjaka
Toženka je uspela dokazati, da ji glede krvi, ki je bila dana s transfuzijo, ni moč očitati nobenega protipravnega ravnanja. Kot neutemeljeni pa so se izkazali tudi vsi očitki, da toženka tudi pri ostali obravnavi tožnika ni ravnala z dolžno skrbnostjo in v skladu z vzpostavljenimi standardi.