spor o pristojnosti – stvarna pristojnost – gospodarski spor – sosporniki
Pravila v postopku o gospodarskih sporih veljajo tudi, kadar so v sporu poleg oseb iz prvega odstavka 481. člena ZPP kot sosporniki iz 1. točke prvega odstavka 191. člena tega zakona udeležene še druge osebe.
Pri spornem določilu mora sodišče kot vsebino pogodbe vzeti skupen namen sopogodbenikov. Namen posameznega sopogodbenika ostaja nepomemben; le če je mogoče ugotoviti, da sta se oba sopogodbenika pisno izrazila drugače, kot je bil njun (resnični) dogovor, je njun (resnični), vendar pa nepravilno zapisani dogovor, postal pogodbena vsebina.
ZDSS-1 člen 7, 7/1, 7/1-1a, 12, 12/3. ZPIZ-1 člen 88, 88/3, 89. ZPIZ-2 člen 79, 79/3. ZPP člen 19, 19/1, 23, 23/1.
stvarna pristojnost - pravica do povrnitve stroškov rehabilitacije - pristojnost socialnega sodišča - socialni spor
Spor o povrnitvi stroškov poklicne rehabilitacije predstavlja socialni spor o pravici iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, za kakršnega je po 1.a točki prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 pristojno socialno sodišče.
Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče smelo ugotavljati tožničino škodo le z izvedencem. Ne gre namreč za vprašanje, ki bi terjalo posebno strokovno znanje. Predvsem pa v pravdnem postopku velja načelo proste dokazne presoje.
sprememba tožbe - dopustnost spremembe tožbe - smotrnost
Dokončna ureditev razmerja med pravdnima strankama mora biti tudi poštena. Zato ne bi bilo prav zavračati zvišanje tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine, ki ga tožnik pred okrajnim sodiščem postavi najprej nizko, iz naknadno pridobljenega izvedenskega mnenja pa izhaja velika verjetnost, da bi pravična odškodnina lahko bila mnogo višja, o kakršni razsojajo okrožna sodišča.
USTAVNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0085965
URS člen 26. ZKP člen 110.
odškodninska odgovornost države – protipravnost ravnanja policije – nastanek škode – zaseg predmetov v predkazenskem postopku – zastaranje – ustavitev postopka – vrnitev zaseženih predmetov
Če tožnik ni bil lastnik zaseženih predmetov, mu škoda v smislu zmanjšanja premoženja ni mogla nastati (ne glede na to, ali je on tisti, ki so mu bili predmeti zaseženi). Tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zato ni utemeljen.
STANOVANJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084961
SPZ člen 247, 247/1. SZ-1 člen 11, 11/1. ZZZDR člen 2. ZPP člen 3, 3/3.
izročilna pogodba – ustanovitev osebne služnosti – osebna služnost – služnost stanovanja – izselitev iz stanovanja in izpraznitev prostorov – nesporna dejstva – dokazovanje nespornih dejstev – ožji družinski člani – družina
Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da imajo po določbi prvega odstavka 247. člena SPZ pravico do uporabe stanovanja ne le imetnik služnosti stanovanja, ampak tudi člani njegove družine in pravilno zaključilo, da je skupnost toženca z A. A. šteti za družinsko skupnost. Višje sodišče se strinja, da ima toženec za bivanje v spornem stanovanju pravni naslov, ki ga izvaja kot član družine iz pravice služnostne upravičenke (svoje matere).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0086189
KZ-1 člen 86, 86/7. ZKP člen 129a, 129a/1.
alternativni način izvršitve kazni zapora – delo v splošno korist – merila za presojo predloga – mnenje tožilca – predkaznovanost – kršitev pogojne obsodbe
Sodišče prve stopnje je utemeljeno ocenilo, da predlagani način izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist pri obsojencu tudi ob upoštevanju njegovih družinskih razmer in skrbi za otroke ni smotrn in upravičen. Z mnenjem tožilca o obsojenčevem predlogu, ki niti ni obrazloženo, se je sodišče seznanilo, ni pa nanj vezano. Obsojenec ni edina oseba, ki lahko poskrbi za otroke, zanje bosta lahko skrbeli tudi njihovi materi. Enake družinske razmere so obstajale v času storitve kaznivega dejanja in so bile v zadostni meri upoštevane ob izreku sodbe.
Sodišče je sklepalo na osebnost obsojenca in na nevarnost ponovitve kaznivih dejanj na prostosti tudi iz okoliščine, da je novo kaznivo dejanje storil v preizkusni dobi po prejšnji pogojni obsodbi, v obeh primerih je šlo za kazniva dejanja z elementi nasilja. Obsojenec ne navaja ovir, ki naj bi mu v preteklosti preprečevale vključitev v društvo za nenasilno komunikacijo, zato zgolj izkazani interes po takšni vključitvi ne vpliva bistveno na presojo sodišča.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – USTAVNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO
VSL0087210
URS člen 23. ZPP člen 18, 18/1, 18/2. ZIZ člen 4.
sodna pristojnost – zavrženje tožbe – pravica do sodnega varstva – zahteva za posredovanje podatkov od tretje osebe – banka – izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj – actio pauliana
Pogoji za zavrženje tožbe v obravnavanem primeru niso podani. Sodišče prve stopnje je namreč samo presodilo, da glede na zatrjevano pravno podlago sodna pristojnost v tem primeru obstoji oziroma da tožeča stranka sodno varstvo ima.
Pogoji za zavrženje tožbe bi bili izpolnjeni le, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče, temveč kakšen drug organ.
podaljšanje zadržanja v varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda – zadržanje brez privolitve
Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom pravilno odločilo, da se zadržanje nasprotnega udeleženca na varovanem oddelku podaljša za čas enega leta, saj zaradi duševne motnje in sindroma odvisnosti od alkohola brez stalne tuje pomoči in stalnega nadzora sam ne more preživeti.
OZ člen 5, 5/1, 619, 632, 632/1, 633, 633/2, 634, 637, 637/1, 639, 639/3, 641.
podjemna pogodba – obveznost prevzeti delo – zavrnitev prevzema – načelo vestnosti in poštenja
Stranka lahko zavrne plačilo odmene za podjemnikovo delo, če ima razlog za zavrnitev prevzema. Razlog za zavrnitev prevzema je predvsem obstoj očitnih napak. Te pa mora tožena stranka grajati.
Tožena stranka bi lahko zavrnila prevzem tudi iz drugih tehtnih razlogov. Kot razlog za zavrnitev pride vsaj načeloma v poštev tudi ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – IZVRŠILNO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0078117
ZASP člen 128, 128/2, 130. Tarifa Zavoda IPF za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo fonogramov člen 3, 3/2, 3/3. ZPreZP-1 člen 3, 3/1, 6, 6/1, 6/2. ZIZ člen 38, 62, 62/2. ZPP člen 154. ZOdvT tarifna številka 3102.
javno priobčevanje komercialnih fonogramov – nadomestilo – višina nadomestila – radiodifuzno oddajani televizijski programi – minimalno nadomestilo – redakcijska napaka – jezikovna razlaga – stroški opomina – stroški postopka – nagrada za narok
Določba 3. točke 3. člena Tarife jasno predpisuje, da se nadomestilo iz te točke uporablja „ne glede na določbo prve točke tega člena“, ki določa nadomestilo le za izdajatelje radijskega programa. Za izdajatelje televizijskega programa torej v vsakem primeru velja nadomestilo, določeno v 2. točki 3. člena Tarife.
Ker tožeča stranka zaradi zakonsko določene nepridobitnosti njene izključne dejavnosti ne ustreza definiciji gospodarskega subjekta po ZPreZP-1, prav tako pa ne spada med javne organe, ZPreZP-1 zanjo ne velja.
predpogodba – ara – vrnitev dvojne are – stanovanje brez uporabnega dovoljenja – pravna napaka – odgovornost za pravne napake – omejitve javnopravne narave – nepoštenost prodajalca – skrbnost – odgovornost za neizpolnitev pogodbe
Če stanovanje nima uporabnega dovoljenja, gre za javnopravno omejitev na prodani stvari, a v konkretnem primeru ne gre za pravno napako, s katero bi tožnik upravičil odgovornost toženke za neizpolnitev pogodbe. Za pravno napako po 494. členu OZ, za katero prodajalec odgovarja, gre le v primeru, če je on zanjo vedel ali bi moral vedeti. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je toženka sporno stanovanje pred prodajo že dalj časa uporabljala za bivanje, četudi zanj ni bilo izdano uporabno dovoljenje, slednje tudi ni predstavljalo omejitve pri zemljiškoknjižnem prenosu nepremičnine. Za to pomanjkljivost pa ni vedela in ji glede na potek dogodkov (skupaj s tožnikom je šele po vpogledu v dokumentacijo pri načelniku na Oddelku za urbanizem na K. ugotovila, da gre za delno nelegalizirano stanovanje, ki nima uporabnega dovoljenja), tudi ni mogoče očitati nepoštenega in s tem neskrbnega ravnanja.
STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – CESTE IN CESTNI PROMET
VSL0080186
SPZ člen 19, 222. ZCes-1 člen 2, 2/1, 2/1-5, 2/1-6, 2/1-7, 3. ZGO-1 člen 2, 2/1, 2/1-2. ZPP člen 7, 339, 339/2, 339/2-15.
stvarna služnost – služnost hoje in vožnje – prenehanje stvarne služnosti – javna cesta – javno dobro – status grajenega javnega dobra – pridobitev statusa – razpravno načelo – protispisnost
Javno dobro je stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko vsakdo uporablja. Tega statusa nepremičnina ne more pridobiti z uporabo, ampak ga grajeno javno dobro pridobi na podlagi splošnega ali posamičnega pravnega akta države ali lokalne skupnosti.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0072606
ZIL-1 člen 47, 119, 105, 105/2, 121a, 121a/2. OZ člen 135. ZPP člen 44, 44/2. Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine člen 13, 13/1.
kršitev blagovne znamke – pravice iz znamke – odškodninska odgovornost – povrnitev škode – licenčna analogija – primerna licenčnina – krivda – malomarnost – publicitetno načelo – vrednost zahtevka
V primeru nezakonitega posega v zavarovane pravice iz znamke se šteje, da si je kršitelj ustvaril enak ekonomski položaj, kot če bi z imetnikom znamke sklenil pogodbo za izkoriščanje znamke. Zato gre imetniku znamke v primeru, ko je kršitev znamke pravnomočno ugotovljena, odškodnina vsaj v višini licenčnine za čas, ko je kršitelj znamko uporabljal.
Običajna (razumna) licenčnina, določena po licenčni analogiji, predstavlja licenčnino, ki bi jo imetnik znamke prejemal od kršitelja v primeru pogodbene rabe pravice oziroma, ki se po navadi zaračunava za tovrstno rabo. Pomembno je, da se kršena pravica glede na svojo vrsto lahko uporablja v premoženjskopravnem smislu in ima ta uporaba objektivno tržno vrednost. Pri odmeri hipotetične primerne licenčnine je treba upoštevati, da kršitelj pravice ne sme biti v boljšem položaju kot tisti, ki bi/je varovano pravico uporabljal kot pogodbeni licencojemalec, ki bi sklenil licenčno pogodbo z razumno vsebino.
Merila za določitev primerne licenčnine so objektivizirana.
Licenčnine se v praksi določajo v deležu od prihodka oziroma prometa ali dobička jemalca licence, v enkratnem pavšalnem znesku ali pa v določenem znesku od prodanega ali proizvedenega proizvoda.
Ker gre v primeru drugotožene stranke za nadaljnje prenose lastninske pravice oziroma za kasnejša razpolaganja z nepremičninami, kjer zapustnik ni bil več pogodbena stranka, ni relevantno, za kakšne pogodbe (kupne ali darilne, odplačne ali neodplačne) je v resnici sploh šlo. Ker torej ni bil zapustnik tisti, ki bi s pravnimi posli karkoli prenašal na drugotoženko, ob upoštevanju, da je predmet konkretnega spora vštevanje daril v dedni delež, je zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugotoženo pravilna.
Dokazno breme, da sta stranki želeli nekaj drugega, kot sta zapisali (in sicer darilno pogodbo namesto kupoprodajne pogodbe), je na strani tožnika. Dejansko pa je sodišče dokazno breme (zmotno) naložilo prvotožencu.
Ničnosti pravnomočne odločbe sodišča (sklepa ali sodbe) z ugotovitveno tožbo ni mogoče uveljavljati. Napake, ki bremenijo sodne odločbe, je mogoče uspešno uveljavljati le v postopku, v katerem so bile izdane, in z v zakonu predvidenimi pravnimi sredstvi.
Višina pravične odškodnine za pretrpljeno nepremoženjsko škodo (enako velja tudi za bodočo nepremoženjsko škodo) je pravni standard, ki ga je vsebinsko zapolnila dosedanja sodna praksa z upoštevanjem obeh temeljnih načel, po katerih odmerja pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, to je načela individualizacije odškodnine (ki se osredotoča na posameznika – konkretnega oškodovanca – kot neponovljivo celoto ter obseg in vsebino njegovega telesnega in duševnega trpljenja ter strahu) in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine (ki pove, kako določena družba kot celota v določenem času in prostoru vrednoti dobrino določene vrste, izraža pa se v razponih odškodnin, ki jih sodna praksa priznava v podobnih škodnih primerih in ki odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje). Zato bodisi izpostavljanje bodisi grajanje ugotovljenih okoliščin, ki sodijo v okvir dejstev individualizacije odškodnine, samo zase in brez primerjave s sodno prakso (z določenimi odškodninami) v podobnih primerih, ko določena odškodnina ne izstopa iz okvirov ustaljene sodne prakse (ne „bode v oči“), ne pove ničesar oziroma ne omogoča presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve.
IZVRŠILNO PRAVO – DELOVNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – USTAVNO PRAVO
VSL0077549
ZIZ člen 17, 55, 55/1, 55/1-8, 226, 233. ZDR-1 člen 136. OZ člen 311, 312, 312/1.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova – nadomestilo plače – zadrževanje in pobot izplačila plače – pobot terjatve do delavca z delodajalčevo obveznostjo plačila – prepoved pobota – judikatna terjatev – ugovorni razlog – načelo stroge formalne legalitete – tipiziran izrek – razlaga izreka – odločba Ustavnega sodišča – ugotavljanje obdobja, za katero je prisojena terjatev – nova zaposlitev upnika
Prepoved delodajalcu, da ta ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila, se ne nanaša na situacijo, ko dolžnik v izvršilnem postopku v pobot uveljavlja svojo judikatno terjatev kot ugovorni razlog, ki preprečuje izvršbo. Namen prepovedi pobota je v preprečevanju samovoljnega pobotavanja terjatev s strani delodajalca (zaščiti delavca kot šibkejše stranke) ob izplačilu plače v času trajanja delovnega razmerja (sam člen je naslovljen kot „zadrževanje in pobot izplačila plače“) in ne v omejevanju ugovornih razlogov.
Kadar je izrek pravne odločbe zelo zgoščen in tudi tipiziran in samo iz njega ni mogoče razbrati, v čem je njegov pomen, je tega treba povezati še z uvodom odločbe in z obrazložitvijo, v kateri je opisan konkretni dejanski stan skupaj s pravno posledico in razlogi, ki ju utemeljujejo. Če je iz izreka jasno razvidno, da gre za točno datumsko opredeljeno obdobje, že iz navedenega razloga ni mogoče oceniti, da bi bilo sodišču prve stopnje prepuščeno ugotavljanje obdobja, za katero upniku pripada prisojena terjatev. Dolžnik je dejstvo nove zaposlitve upnice v delovnem sporu uveljavljal (in sicer v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo), vendar z njim ni uspel. Ne gre torej za dejstvo, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, zato dejstva nove zaposlitve upnice dolžnik ne more uveljavljati v konkretnem izvršilnem postopku.
Če zavarovanec opravičeno verjame, da je ključe avtomobila nekje založil, kot je bilo ugotovljeno v konkretnem primeru, je situacija podobna kot v primeru, če sploh ne ve, da jih je izgubil.
V kakšnem roku je dolžna zavarovalnica ugotoviti obstoj in znesek obveznosti in izplačati zavarovalnino, je določeno v 943. členu OZ. Če je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči rok za plačilo zavarovalnine od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti. V konkretnem primeru je zavarovalnica odklonila zahtevek iz kasko zavarovanja na podlagi trditev samega zavarovanca v prijavi, da ključev ne more vrniti, ker jih je izgubil in na podlagi pogodbenega določila, da zahtevek lahko zavrne, če je zavarovanec o tem ni nemudoma obvestil. Šele v sodnem postopku se je ugotovilo, da ima za tako opustitev v konkretnem primeru zavarovanec opravičilo, kar izključuje pravico zavarovalnice, da zmanjša svojo obveznost.
Za zamudo zavarovalnice v konkretnem primeru ni ključen trenutek, ko je na pogodbeni podlagi odklonila zahtevek, pač pa ko je sodišče ugotovilo s sodbo obstoj obveznosti zavarovalnice.