Ker vložnik nepopolne vloge (tožnik ni predložil dokončne upravne odločbe) ni popravil v roku 15 dni, kot mu je s sklepom naložilo sodišče prve stopnje, je sodišče skladno s 108. členom ZPP njegovo vlogo utemeljeno zavrglo, saj ni pogojev za njeno vsebinsko obravnavanje.
Vročilnica, na kateri je bilo zapisano, da stranka nima hišnega predalčnika, je javna listina. Tožena stranka zgolj s fotografijo hišnega predalčnika, na kateri ni zabeleženo, kdaj in kje je bila posneta (o tem ni trditev), ne da bi predlagala še kakšen drug dokaz (na primer zaslišanje zakonitega zastopnika, zaslišanje poštarja ali vsaj poizvedbe na pošti) ni uspela zbuditi dvoma v resničnost podatkov na vročilnici.
plačilo vodarine - skupen priključek za več stavb - samostojni lastniki posameznih stavb - različne parcele - skupen števec za porabo vode - deljiva obveznost - več dolžnikov - odsotnost dogovora - enaki deli - domneva solidarnosti - gospodarske pogodbe
Obveznost plačila dajatev, ki jih vtožuje tožeča stranka, je deljiva obveznost. Glede na ugotovitev, da je na vodomer vezanih več objektov z različnimi lastniki, gre za situacijo, ko ima deljiva obveznost več dolžnikov, ki je urejena v drugem odstavku 393. člena OZ. Ta določa, da se, ob odsotnosti drugačnega dogovora, v takšnih primerih obveznost deli na enake dele in je vsak od dolžnikov odgovoren za svoj del obveznosti. Domneva solidarnosti dolžnikov je podana le v primeru gospodarskih pogodb.
Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije člen 22. ZDR-1 člen 31, 89, 89/1, 89/1-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – kraj opravljanja dela
Četudi je bil tožničin kraj opravljanja dela v pogodbi o zaposlitvi opredeljen širše, tako da so bile poleg poslovne enote D. predvidene tudi druge poslovne enote tožene stranke, takšno pogodbeno določilo ni odločilno za presojo možnosti nadaljevanja tožničinega delovnega razmerja pri toženi stranki. Pomembnejša je okoliščina tožničinega dejanskega opravljanja dela, to pa je bilo v poslovni enoti D., kar je ne nazadnje skladno s pogodbenim določilom, v katerem je bil kot glavni kraj opravljanja dela predviden ravno D.. ZDR-1 v 31. členu kot sestavino pogodbe o zaposlitvi resda predpisuje kraj opravljanja dela (pri čemer predpisuje še, da v primeru, če točni kraj v pogodbi o zaposlitvi ni naveden, velja, da gre za sedež delodajalca). To je namenjeno predvsem temu, da je delavcu pred vstopom v delovno razmerje znano, kje bo delo opravljal. Ne more pa biti pogodbeno določilo o kraju opravljanja dela, ki se sklicuje na vse poslovne enote delodajalca, odločilno pri presoji prenehanja potrebe po delu oziroma možnega nadaljevanja delovnega razmerja, sploh če je obenem (formalno in dejansko) znan glavni kraj opravljanja dela. Zato so za presojo zakonitosti odpovedi oziroma utemeljenosti odpovednega razloga, ki se nanaša na zaprtje poslovne enote D., nerelevantne pritožbene navedbe o tem, na kakšen način, in kdaj je tožena stranka zaposlovala delavke v poslovni enoti v B.
odločitev o pravdnih stroških – brezplačna pravna pomoč
Kadar je stranki odobrena brezplačna pravna pomoč, je sodišče ob izdaji sodbe pri odločanju o stroških to dolžno upoštevati. Po določbi prvega odstavka 46. člena ZBPP so stroški, ki jih je za upravičenca do brezplačne pravne pomoči iz naslova oprostitve plačila stroškov sodnega postopka po petem odstavku 26. člena tega zakona med sodnim postopkom iz proračuna založila Republika Slovenija ter nagrada in stroški dodeljenega pooblaščenca po šestem odstavku 30. člena tega zakona stroški sodnega postopka. Po določbi tretjega odstavka istega člena pa o višini in obsegu stroškov iz prvega odstavka tega člena, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačen pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka. Pri tem ni bistveno, ali so bili dodeljenemu pooblaščencu stranke že izplačani stroški in nagrada v skladu z odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči ali ne. V nobenem primeru namreč sodišče ne sme naložiti toženi stranki, da stroške postopka povrne neposredno tožeči stranki, če ji je bila odobrena brezplačna pravna pomoč.
ZVis člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/2, 63, 63/1, 63/1-2, 63/2, 63/3, 63/3-2, 63/5. ZSPJS člen 5, 5/1, 22e, 22e/2, 22e/4, 40. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju člen 20, 20/28, 20/29.
obveznost plačila - razlike v plači - prikrajšanje pri plači - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delovna in pedagoška obveznost - študijsko leto - obseg predavanj
Študijski proces lahko traja različno dolgo in sicer od 30-42 tednov (37. čl. ZVis). Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa določila, da študijski program traja 40 tednov.
Stališče sodišča, da mora delavec za to, da mu delodajalec sploh lahko izplača osnovno plačo v višini, kot jo določajo predpisi, opraviti 9 ur predavanj tedensko, je materialnopravno zmotno. Zakon niti Merila ne govorita o predavanjih pač pa o NPO, med oblike le-te pa je tožena stranka uvrstila tako vaje kot predavanja.
Faktoriziranje tožničinih ur vaj na način, ki je povzročil povečanje njene NPO in DPO nad 9 oziroma 3 ure, je nezakonito. Če je opravila več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je te ure opravila, je upravičena tudi do plačila v skladu z ZSPJS in Uredbo, ne glede na zakonske omejitve glede določitve izplačevanja DPO. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotovilo, koliko ur NPO in DPO je tožnica opravila v spornem obdobju, za katerega vtožuje razliko v plači in ali je zahtevek po višini utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
USTAVNO PRAVO – ČLOVEKOVE PRAVICE – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0086188
URS člen 39, 39/1. KZ-1 člen 158, 159, 160, 160/4. ZKP člen 299, 299/2, 329, 329/2, 358, 371, 371/1, 371/1-11, 391.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime – žaljiva obdolžitev – obrekovanje – razžalitev – zavrnitev dokaznih predlogov – prosta presoja dokazov – dokaz resnice – utemeljen razlog verjeti v resničnost izjav – resničnost trditev – pravica do svobode izražanja – verodostojnost izpovedb prič – trditev oziroma raznašanje informacij – motiv storilca – zavrnitev pritožbe
V okviru načela proste dokazne presoje sodišče izvede le materialnopravno relevantne dokaze, dokazne predloge strank pa zavrne, kadar so odločilna dejstva v zadostni meri razčiščena že na podlagi izvedenih dokazov, nadaljnje dokazovanje pa bi pomenilo zgolj zavlačevanje postopka.
Ne samo, da je imel obtoženec vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost izjav, ki bi sicer mogle škodovati časti in dobremu imenu zasebnega tožilca. Prepričljiva dokazna ocena kaže, da je bila v bistvenem dokazana resničnost trditev.
S posplošenim navajanjem, da se priči zaradi svojega poklicnega delovanja že vrsto let poznata z obtožencem, ni mogoče omajati verodostojnosti njunih izpovedb.
zamudna sodba - poravnava - plačilo dolga - zamudne obresti
Pravdni stranki sta sklenili dogovor o poravnavi, s katerim se je toženec zavezal tožnici povrniti znesek, ki ga je prejel iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Dogovorili sta se za vračilo zneska dolga v 24 mesečnih obrokih. Ker sta stranki sklenili poravnavo, v kateri sta se dogovorili glede upravičenosti povrnitve dolga in rokov, toženec pa svoje obveznosti iz sklenjene poravnave poravnave ni poravnal, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
OZ člen 6, 6/2, 768, 768/1. ZOdv člen 11. Kodeks odvetniške poklicne etike člen 41, 43, 44.
odškodninska odgovornost odvetnika - mandatna pogodba - prepozna vložitev tožbe za povrnitev nepremoženjske škode - zastaranje odškodninske terjatve - ravnanje v nasprotju s profesionalno skrbnostjo - predpostavke odškodninske odgovornosti odvetnika - ocena verjetnosti, da bi mandant z zahtevkom uspel
Odvetnik odškodninsko odgovarja za škodo, če zamudi rok in vloži tožbo po izteku (zastaralnega) roka ali pa tožbe (pravočasno) sploh ne vloži, pri čemer se, ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera ugotavlja, ali je ravnal s potrebno (profesionalno) skrbnostjo. Predpostavka odškodninske odgovornosti odvetnika je ugotovitev, da bi bil zahtevek njegovega mandanta utemeljen. Sodišče hipotetično presodi, kako bi se postopek po tožbi (če bi bila pravočasno vložena) po materialnem pravu s pretežno verjetnostjo končal (presojo, da bi se postopek s pretežno verjetnostjo končal v korist tožnika, je sodišče prve stopnje opravilo v točkah 32, 33 in 34 obrazložitve, nobena od pritožb pa te presoje ne graja). Glede vzročne zveze mora tožnik (mandant) dokazati dejstvo, da bi spor dobil, če ne bi bilo odvetnikovega (mandatarjevega) nedopustnega ravnanja (povzeto iz odločbe II Ips 299/2009 z dne 8. 11. 2012). Prevzemnik naročila (mandatar) mora namreč posel izvršiti ne le po prejetih navodilih naročnika (mandanta), ampak tudi kot dober gospodar, torej kot strokovnjak na svojem področju.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 118.. ZGD-1 člen 268, 268/2, 268/2, 268/2-4. ZDR člen 7, 7/2, 72, 88, 88/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – poslovodna oseba – sodna razveza - reintegracija
Za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je treba izhajati iz izhodišča, da je bil v točki 7.3 pogodbe o zaposlitvi določen drugačen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi v smislu 72. člena ZDR, ki je predvideval, da mora tožena stranka pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če je tožnik razrešen s funkcije, le-temu ponuditi drugo ustrezno delo. Tožena stranka pogodbene obveznosti pred podajo odpovedi ni izpolnila, zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve, da pogodbe o zaposlitvi ne razveže, temveč da tožnika kot člana uprave in poslovodno osebo reintegrira na delovno mesto. Glede tega je potrebno izhajati iz dejstva, da je bil tožnik razrešen, prvič iz krivdnega razloga, drugič pa v dogovoru s toženo stranko iz nekrivdnega razloga. Ne glede na razlog odpoklica pa je bistveno, da je bil tožnik odpoklican oziroma razrešen s funkcije in da zato reintegracija ni dopustna. Zato bi že iz tega razloga moralo sodišče prve stopnje zahtevek za reintegracijo zavrniti.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0072602
OZ člen 104, 104/1, 105, 105/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
odstop od pogodbe – neizpolnitev – dodaten rok za izpolnitev – sodelovalna dolžnost – pravica do izjave
Pogoji za utemeljen odstop od pogodbe bi bili podani šele, ko bi tožeča stranka trdila in izkazala, da je svoj del sodelovalne dolžnosti izpolnila, tožena stranka pa svoje izpolnitve ni opravila.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - individualni odpust - določitev presežnega delavca - uporaba kriterijev - prepoved diskriminacije
Pri ocenjevanju delovne uspešnosti za potrebe ugotavljanja presežnih delavcev ni mogoče za nazaj določati povsem drugačnih meril, ki bistveno odstopajo od kriterijev, ki jih je delodajalec sprejel za nagrajevanje delovne uspešnosti v okviru obračuna plače v obdobju, za katero se ugotavlja delovna uspešnost delavca. Tožena stranka je določila nova merila, ki od veljavnega sistema nagrajevanja, ki ga je sama določila, bistveno odstopajo. Po novih merilih (ponderjih) je ovrednotila doseženi promet primerjalnih delavk za pretekla obdobja, poleg tega pa je le tožnico ocenjevala za štiri leta, ostalih delavk pa ne (za leti 2010 in 2011 je bila opravljena le primerjava med tožnico in eno sodelavko) in tožnico določila za presežno delavko izključno na podlagi merila indeks rasti. S tem je tožnico neenako obravnavala, ker so bila merila postavljena tako, da je bila v boljšem položaju delavka s slabšimi rezultati, tožnica pa kljub boljšim rezultatom (po vseh sklopih, tudi ob upoštevanju ponderiranih rezultatov) v slabšem, kar pomeni, da gre za diskriminatorne kriterije in za kršitev določbe 6. člena ZDR-1.
sestavine sodbe v sporih majhne vrednosti - odločilni razlogi - uporaba določb ZFPPIPP-F - prehodna ureditev - stroški stečajnega postopka - prednostna terjatev - neprava retroaktivnost - prijava in plačilo terjatev
Zakonodajalec ni med prehodnimi določbami novele ZFPPIPP-F določil ničesar v zvezi s tem, za katere primere se spremenjen drugi odstavek 289. člena ZFPPIPP uporablja, česar pa ni mogoče tolmačiti tako, da bi za vse terjatve, ki so nastale v postopkih, začetih pred uveljavitvijo novele, bila uporabljiva določba drugega odstavka 289. člena v besedilu izpred novele ZFPPIPP-F, in da bi se torej plačilo teh terjatev opravilo po pravilih o plačilu stroškov stečajnega postopka.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS0017158
ZUP člen 260, 260/1. ZPIZ-1 člen 110.
vdovska pokojnina - obnova postopka
Tožnici je bila zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine že pravnomočno zavrnjena. V novem postopku, ko je uveljavljala obnovo upravnega postopka, ni navedla nobenega novega dejstva oziroma dokaza, ki bi lahko sam zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljal do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Pogoji za obnovo postopka v zvezi z vdovsko pokojnino zato niso izpolnjeni.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka pravna naslednica obeh bank in, da je bila tožnica 1. 9. 1985 na podlagi dogovora premeščena v banko, ki je bila v času premestitve povezana s tožničinim predhodnim delodajalcem. V konkretnem primeru je bila podana delovnopravna kontinuiteta, zato tožnici pripada odpravnina za 32 let dela pri toženi stranki.
Dopolnilno mnenje po obsežnosti in zahtevnosti v ničemer ne odstopa od dopolnilnih mnenj v podobnih zadevah. Tudi sicer priglasitev nagrade nima nikakršne utemeljitve, zakaj bi bilo potrebno dopolnilno pisno izvedensko mnenje šteti za zelo zahtevno, oziroma zakaj naj bi bilo zahtevnejše od osnovnega pisnega izvedenskega mnenja. V obravnavani zadevi ni z ničemer izkazan dejanski stan iz 3. točke 2. odstavka 51. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, da bi bilo mnenje mogoče šteti za zelo zahtevno.
Po presoji pritožbenega sodišča je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na sklep Upravnega odbora Odvetniške zbornice z dne 10. 2. 2015, ker je po 19. členu Odvetniške tarife (OT, Uradni list RS, št. 2/2015) Upravni odbor Odvetniške zbornice pristojen dajati pojasnila in obvezne razlage o uporabi tarife, ne pa tudi razlage ZOdv, torej tudi ne konkretno določbe petega odstavka 17. člena ZOdv. Sodišče prve stopnje je zato postopalo pravilno, ko ni upoštevalo razlage Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije.
zavrženje tožbe - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožnik je vložil tožbo zoper sklep drugostopenjskega organa, s katerim je bila njegova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo kot prepozno vložena zavržena. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo in obrazložilo, zakaj meni, da naj bi bila tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo, prepozna. Tožniku ni mogoče odreči sodnega varstva. Zoper drugostopenjski sklep tožnik drugega pravnega sredstva, kot je vložitev tožbe pred sodiščem, nima. Le s postopkom pred sodiščem pa je mogoče presoditi, ali je bil drugostopenjski sklep pravilen in zakonit. Določbo 75. člena ZDSS-1 ni mogoče tolmačiti na način, da če sodišče ugotovi, da je bila pritožba zoper prvostopenjski sklep vložena prepozno, v takem primeru sodno varstvo zoper drugostopenjsko odločbo ni dopustno. V socialnem sporu je treba vsebinsko presoditi zakonitost izpodbijane drugostopenjske upravne odločbe v zvezi s prvostopenjskim procesnim sklepom, ne pa tožbo zavreči. Odločilna dejstva o tem, ali je bila pritožba zoper vsebinsko odločbo tožene stranke v zvezi s pravico iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravočasna ali ne, so lahko le predmet dokaznega postopka v postopku meritorne presoje pravilnosti in zakonitosti upravnih aktov, ki sta predmet sodno socialnega spora. O zakonitosti in pravilnosti upravnega akta pa lahko presoja le senat (prvi odstavek 14. člena ZDSS-1), ne pa sodnik posameznik. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0007040
KZ-1 člen 82. ZNPPol člen 123, 125, 128, 129. URS člen 38.
zakonska rehabilitacija – uporaba profila odvzetega vzorca DNK – evidenca preiskav DNK – zagotavljanje učinkovite zaščite in varnosti vseh pred kriminalno dejavnostjo
Po oceni pritožbenega sodišča nastop zakonske rehabilitacije nima vpliva na oceno, ali je bil profil odvzetega vzorca DNK, ki je bil obtožencu odvzet 15.1.2001 (v kazenskem postopku, ki se je končal s pravnomočno obsodilno sodbo pod opr. št. K 47/01) zakonito in ustavno skladno hranjen in uporabljen v obravnavanem postopku pri odkrivanju storilca obravnavanih kaznivih dejanj, za katere je bil obtoženec z izpodbijano sodbo spoznan za krivega.
Tožnica v obdobju od decembra 2013 do vključno marca 2014 plače ni prejela 15. dne v mesecu za pretekli mesec, temveč šele v dnevih ob koncu meseca. Plačo za april 2014 je prejela šele 30. 6. 2014. Tožnica je toženo stranko dne 5. 6. 2014 pisno opomnila na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestila inšpektorat za delo. Tožena stranka je pisni opomin prejela 6. 6. 2014, tožnica pa je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala 18. 6. 2014. Zato je bila sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v roku iz drugega odstavka 111. člena ZDR-1. Za zakonitost te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil izpolnjen tudi razlog iz četrte alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1.
Če delodajalec v obdobju, ki je navedeno v četrti alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1, delavcu ne izplača plače v zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, delavec zakonito izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (ob upoštevanju drugega odstavka 111. člena ZDR-1), ne glede na razlog na strani delodajalca, ki je privedel do prepoznega izplačila plač.
Ni utemeljenega in ustavno dopustnega razloga, da bi se delavca, ki izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, glede osnove za določitev višine odpravnine, obravnavalo drugače od delavcev invalidov, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnica je pri toženi stranki zaradi invalidnosti delala s polovičnim delovnim časom (za kar je prejemala plačo), poleg tega pa ji je bilo priznano tudi nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Zato je treba tudi v konkretni zadevi pri določitvi osnove za izračun odpravnine upoštevati plačo tožnice, preračunano na polni delovni čas.