Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je delavka, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za eno delovno mesto, dejansko pa večinoma dela delo drugega delovnega mesta, upravičena do plačila za delo na drugem delovnem mestu v višini izhodiščnega plačnega razreda tega drugega delovnega mesta, povečano za plačne razrede napredovanj, ki jih je že dosegla.
Vlagatelj, ki je sam vložil laičen in formalno pomanjkljiv predlog za dopustitev revizije, ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, niti ni priložil pooblastila. Vrhovno sodišče je zato predlog zavrglo.
Ker je predložitveno sodišče že izpeljalo postopek za zadržanje nasprotnega udeleženca v varovanem oddelku, čeprav se je že tedaj nahajal v 80 km oddaljeni bolnišnici, ni smotrno, da bi o podaljšanju tega zadržanja sedaj odločalo drugo sodišče.
Razvoj inkriminacije s kvalificirano obliko spolnega nasilja (z zaporedno storitvijo "več oseb") razkriva zakonodajalčevo večdesetletno vztrajanje pri samostojni besedni zvezi "več oseb" in (prav tako večdesetletno) doslednost pri predpisovanju (ostalih) sostorilskih oblik kaznivih dejanj (z jasnim opiranjem na splošna merila sostorilstva). Samostojne besedne zveze "več oseb" (ob izhodiščni pomenski nedoločnosti) ni več mogoče razložiti z opiranjem na splošna merila o sostorilstvu. Zaradi uporabe množinske oblike se tako v to kvalificirano obliko kaznivega dejanja spolnega nasilja umeščajo tisti primeri, pri katerih gre za sostorilstvo vsaj treh oseb.
Že državna tožilka je izrecno zapisala, da se obtožba opira na obe določbi, tj. na prvi in na drugi odstavek 171. člena KZ-1. V zatrjevanje kvalificirane oblike kaznivega dejanja spolnega nasilja pa je, kot pojasnjeno zgoraj, nujno že vključen tudi očitek sostorilstva. To pomeni, da pravna opredelitev v sodbi višjega sodišča ne more pomeniti presenečenja na način, ki bi obsojencema onemogočal predhodni razmislek o načinu obrambe.
Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 142. členu ne zahteva osebnega vročanja sodbe sodišča druge stopnje.
V obravnavanem primeru ima pooblaščenka toženke s pošto dogovor, da se ji pisanja vroča v poštni predal. Pri vročanju v poštni predal pa velja, da se pisanja, ki se ne vročajo osebno, štejejo za vročena na dan, ko je bilo pisanje puščeno v poštnem predalu (četrti odstavek 139.b člena ZPP).
Izpodbijana sodba sodišča druge stopnje je bila toženkini pooblaščenki v poštnem predalu puščena 28. 10. 2024. Tega dne ji je bila torej vročena z navadno vročitvijo, zato se je zadnji dan tridesetdnevnega roka iz prvega odstavka 367. b člena ZPP iztekel 27. 11. 2024. Predlog, ki ga je pooblaščenka toženke na Vrhovno sodišče vložila s priporočeno pošiljko 4. 12. 2024, je tako vložen po izteku navedenega roka, zato ga je Vrhovno sodišče kot prepoznega zavrglo (377. člen ZPP).
I. Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je višje sodišče s tem, ko je tek objektivnega roka za vložitev dediščinske tožbe oprlo izključno na uporabo prvega odstavka 141. člena Zakona o dedovanju (ZD), ne pa tudi na 360. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ravnalo pravilno in zakonito?
II. Predlog se zavrne glede prvega in drugega vprašanja in zavrže glede četrtega in petega vprašanja.
Po oceni Vrhovnega sodišča zatrjevana pretekla zaposlitev razpravljajoče sodnice pri odvetniški družbi, ki zastopa nasprotnega udeleženca, ne predstavlja takšnega razloga, temveč gre kvečjemu za okoliščino, ki bi lahko utemeljevala sodničino izločitev. Predlagateljica v predlogu za delegacijo pristojnosti namreč ne navaja okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da bi bil zaradi zatrjevane sodničine pretekle zaposlitve pri pooblaščencu nasprotnega udeleženca vzpostavljen kakršenkoli dvom o pravilnosti odločanja preostalih sodnikov Okrožnega sodišča v Kopru, s čimer bi utegnil biti prizadet videz nepristranskosti tega sodišča.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da obravnavani predlog za dopustitev revizije nima kratke obrazložitve, zakaj je Upravno sodišče predlagani vprašanji rešilo nezakonito. Upravno sodišče tožbe namreč ni zavrnilo zato, ker bi pritrdilo toženki, da je bila predlagateljeva prošnja res nepopolna, ampak iz razloga, ker naj bi ugovor, da to ni bila, predstavljal nedovoljeno tožbeno novoto v smislu tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tega razloga in z njim povezane pravilne uporabe tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 pa vprašanji, ki jih v predlogu navede predlagatelj, ne naslavljata, saj se nanašata le na kršitve pravil upravnega postopka glede popolnosti prošnje, katerih obstoja Upravno sodišče v izpodbijani sodbi ni vsebinsko ugotavljalo.
Pridobitve pisne izjave priče, ki bi nadomeščala ustno izvedbo tega dokaza, Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) ne predvideva.
Pridobitev pisne izjave priče je le izjemoma možna, kadar stranka temu ne nasprotuje oziroma sama predlaga izvedbo dokaza na tak način. Tudi zapletenost vprašanja ne opravičuje opustitve ustnega zaslišanja prič in posledično izvedbe obravnave, ampak nasprotno, pri zapletenih, tudi strokovno zahtevnih, vprašanjih se na ustni obravnavi tudi s postavljanjem dodatnih vprašanj ali soočenjem prič, če se izpovedbe ne ujemajo, prispeva k razjasnitvi. Prav tako dejstvo, da so predlagane priče zaposlene pri tožeči stranki, ni avtomatični razlog za dvom v njihovo verodostojnost. To dejstvo se lahko upošteva pri ocenjevanju dokazne vrednosti pričanja. Vrhovno sodišče je že poudarilo, da vnaprejšnja dokazna ocena, to je vnaprejšnja opredelitev o dokazni vrednosti, prepričljivosti, pomenu in potencialnem vplivu dokaza na končno oceno, ni dovoljena. Splošno zatrjevanje o neverodostojnosti izpovedi prič (oziroma dvom v njihovo verodostojnost) zaradi domnevnega interesa za izid postopka, ker so zaposlene pri tožeči stranki, brez navedbe konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da je njihova izpoved neverodostojna, torej tudi ni utemeljeno, saj so tudi izpovedi prič, tako kot drugi dokazi, podvržene dokazni oceni.
Če stranka predlaga izvedbo dokaza z zaslišanjem priče, mora upravni organ ta dokaz izvesti ali pa njegovo izvedbo obrazloženo zavrniti. Če izvedbe tega dokaza ne zavrne, ga mora izvesti na obravnavi, torej mora razpisati obravnavo, razen če stranka sama predlaga drugače.
Da bi bil predlog za dopustitev revizije formalno popoln, mora predlagatelj ne le navesti sporno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila s tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava prek sodne prakse (prim. 367. a člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)).
Predlog za dopustitev revizije se zavrne.
Predlog se zavrne.
Odločitev sodišča druge stopnje, da je obravnavana kreditna pogodba nična, je obremenjena s procesno kršitvijo. Ta procesna kršitev je bistvena, saj toženi stranki zaradi opustitve procesnih možnosti iz drugega odstavka 351. člena ZPP ni bila dana možnost, da se na spremenjeno sodno prakso, ki ji izpodbijana sodba sledi, odzove. Tako je bila prizadeta v pravici do izjave iz 22. člena Ustave RS.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je Upravno sodišče RS pravilno uporabilo materialno pravo (določbe Odvetniške tarife (OT)) glede vprašanja, ali tožniku kot zagovorniku obdolženca gredo priglašeni potni stroški in nagrada za posvet v zvezi z obiskom obdolženca v priporu dne 6. 7. 2022 in 17. 7. 2022?
Predlog se zavrne.
Da bi bil predlog za dopustitev revizije formalno popoln, mora predlagatelj ne le navesti sporno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila s tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava prek sodne prakse (prim. 367. a člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)).
Vrhovno sodišče o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora odloča ex post in ima lahko zato - kot prvo sodišče - pred seboj celovito podobo odzivanja pristojnih organov na obravnavan dogodek. V okoliščinah danega primera je zato mogoče (šele sedaj) ugotoviti, da v izpodbijanem sklepu ni opredeljeno, katera okoliščina je bila odločilna, da so sodišča za obdolženega pripor odredila, niso pa tega storila za ostale domnevne udeležence obravnavanega dejanja. Vložnik zahteve in vrhovna državna tožilka kot tako okoliščino zatrjujeta njegovo polnoletnost in hkrati poudarjata, da nastop polnoletnosti 20 dni pred kaznivim dejanjem ne more biti odločilna razlikovalna okoliščina. Vrhovno sodišče iz izpodbijanega sklepa ne more prepoznati, ali je prav polnoletnost tista okoliščina, ki je vodila do drugačne odločitve (ali pa morda kakšna druga). Prav to pa pomeni, da v razlogih izpodbijanega sklepa ni razlogov o okoliščinah, ki so bile odločilne za drugačno obravnavanje obdolženca.