Obravnavani predlog za dopustitev revizije zahtev, ki jih določa četrti odstavek 367.b člena ZPP, ne izpolnjuje. V svoji obsežnosti je skoraj v celoti prepis pritožbe. Zgolj posplošeno zatrjuje, da gre za vprašanja, ki so pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse, a razlogov za to ne navede. Ponavlja pritožbene navedbe, na katere je odgovorilo že pritožbeno sodišče. Z zaključki in razlogi pritožbenega sodišča se ne sooči. V resnici je predlog spisan kot revizija, ne kot predlog za njeno dopustitev. Pri tem ves čas prepleta vse (dopustne in nedopustne) razloge, zaradi katerih je predlog za dopustitev revizije (oziroma revizijo) mogoče vložiti. Prepreden je z ugotovljenimi dejanskimi okoliščinami oziroma njihovo grajo, ki sploh ne more biti predmet revizijskega postopka. Glede na navedeno je predlog nepopoln, zato ga je Vrhovno sodišče na podlagi šestega odstavka 367.b člena ZPP zavrglo.
S popravnim sklepom je mogoče popravljati zgolj napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom (328. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Kot je pravilno pojasnilo sodišče v izpodbijanem sklepu, s popravnim sklepom ni dopustno popravljati morebitnih vsebinskih napak v sodni odločitvi, torej napak, ki zadevajo pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter procesnih kršitev. Če bi ravnali drugače, bi storili natanko to, kar sodiščema očita pritožnik. Če bi pritožbeno sodišče s popravnim sklepom poseglo v svojo vsebinsko odločitev, bi namreč poseglo v formalno pravnomočno odločitev. Ne le, da bi s tem preseglo pooblastilo iz 328. člena ZPP, marveč bi tudi kršilo ustanovo pravnomočnosti.
Sklep o stroških pravdnega postopka (ne glede na to, ali je vsebovan v "enotni" odločbi (sodbi in sklepu), s katero se postopek konča, ali je izdan kot samostojen sklep) ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Odločitev o povrnitvi stroškov je namreč zgolj akcesorne narave in je odvisna od odločitve o sporu ter s tem v zvezi od uspeha posamezne stranke v njem. Ker revizija zoper tak sklep ni dovoljena (prvi odstavek 384. člena ZPP), je sodišče ob smiselni uporabi 377. člena ZPP predlog za dopustitev revizije kot nedovoljen zavrglo.
Vrhovno sodišče lahko na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi (67. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP).
Pogoj očitnosti iz navedene zakonske določbe v danem primeru ni izpolnjen. Edina navezna okoliščina, s katero sodišče v resnici razpolaga, je naslov. Ta je torej z območja sodišča, ki predlaga prenos pristojnosti. O tem, zakaj je ta naslov naveden kot naslov udeleženca, in zakaj je bilo tako že v kazenskem postopku, Vrhovno sodišče ne bo ugibalo. Svoje odločitve prav tako ne bo oprlo na domneve, da naj bi se udeleženec nahajal neznano nekje na območju Okrajnega sodišča v Krškem.
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je sodišče druge stopnje z odločitvijo, da "se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za solidarno plačilo zneska 2.019.492,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2013" povzročilo bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter kršitev pravice do sodnega varstva?
Glede na okoliščine obravnavanega primera se izkaže predmetna tožba kot nerazumljiva. Ko je tako, mora Upravno sodišče na podlagi drugega odstavka 441. člena Zakona o zavarovalništvu (ZZavar-1) najprej ravnati v skladu z 31. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), po katerem mora zahtevati od tožnice, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti, ter jo obenem tudi poučiti, kaj in kako naj napravi, in jo opozoriti na posledice, če tega ne stori (prvi odstavek). Šele če tožnica v določenem roku ne odpravi pomanjkljivosti tožbe in sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, zavrže tožbo s sklepom, razen če spozna, da je izpodbijani upravni akt ničen (drugi odstavek 31. člena ZUS-1). Ureditev predhodnega postopka po 31. členu ZUS-1 na zakonski ravni pomeni način uresničevanja pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.
Dolžnik je predlog vložil sam, pri tem pa ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Njegov predlog zato ni dovoljen in ga je Vrhovno sodišče zavrglo.
Zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da se revizija zavrže je vselej dovoljena revizija. Predlog za njeno dopustitev zato ni dovoljen.
Dvom predlagateljice v nepristranskost odločanja sodišča, ki ni niti konkretiziran, še manj pa dokazno podprt, ne more pomeniti utemeljenega razloga, ki bi pri razumnem posamezniku ter v očeh javnosti lahko vzbudil dvom o nepristranskosti sojenja v konkretni zadevi.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sprejelo materialnopravno stališče, da je potrebno tretji odstavek 154. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) razlagati na način, da teka tega roka v razmerju do zastavitelja za tuj dolg ne pretrga upnikovo dejanje zoper glavnega dolžnika pred sodiščem, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala s hipoteko zavarovana terjatev?
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je sodišče druge stopnje pravilno razlagalo sklep št. 12 rednega občnega zbora A. z dne 19. 3. 2023 ter ali je njegova dejanska ugotovitev, da so udeleženci občnega zbora odločili o predlogu, da se zoper tožnika sproži disciplinski postopek, in ne o izključitvi iz članstva, obremenjena s kršitvijo pravil pravdnega postopka?
2. Ali je pravilna presoja, da je sklep št. 12 rednega občnega zbora A. z dne 19. 3. 2023 neobstoječ oziroma brez pravnih učinkov zoper tožnika in da je tožbeni zahtevek zato neutemeljen?