obnova postopka - objava v medijih - skrbnost stranke pri zbiranju procesnega gradiva - pravočasnost predloga za obnovo
Če bi morala tožeča stranka v subjektivnem roku 30 dni po prejemu sodbe Vrhovnega sodišča RS vložiti predlog za obnovo postopka, bi to pomenilo, da bi morala ves čas od javnih objav 9. in 10. 5. 2017 do vročitve sodbe Vrhovnega sodišča 4. 2. 2019, se pravi skoraj eno leto in devet mesecev, ohranjati v spominu javne objave, v katerih so bila nova dejstva. To presega zahtevano skrbnost povprečne stranke, tudi povprečnega poslovodje.
vzpostavitev etažne lastnine - navidezna solastnina - bolj verjetna pravica - namen ZVEtL - verjetnost kot dokazni standard - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na posameznem delu stavbe
Namen postopka za vzpostavitev etažne lastnine je, da se zemljiškoknjižno neurejeno stanje v večstanovanjskih stavbah uredi v skladu s konceptom etažne lastnine. Postopek za vzpostavitev etažne lastnine tako ni namenjen in ne omogoča razreševanja spornih lastninskih položajev.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da druga nasprotna udeleženka pravnih naslovov za sporna dela ni predložila in ji po tem kriteriju sporna dela ne pripadata. Zaradi ureditve razmerij med udeleženci pa je sodišče svojo odločitev glede lastništva spornih delov oprlo na 24. člen ZVEtL-1 in odločilo v skladu z dokaznimi pravili in domnevami iz tega zakona. Oba sporna dela se ne nahajata na parceli, ki je v lasti prve nasprotne udeleženke, pač pa na parcelah, glede katerih je sodišče ugotovilo, da sta (bili) do 1/4 v solasti druge nasprotne udeleženke. Oba sporna dela druga nasprotna udeleženka zaseda, ostala zemljiškoknjižna lastnika nista podala drugačnega predloga, še več, četrta nasprotna udeleženka, ki je (bila) tudi solastnica navedenih parcel, je izrecno navedla, da ni dejanski lastnik nobenega posameznega dela predmetne stavbe in ni v postopku zatrjevala pravnih naslovov za noben posamezni del stavbe. Sodišče v odločbi o vzpostavitvi etažne lastnine ugotovi lastnika za vsak posamezni del stavbe, ob ugotovljenem dejanskem stanju pa je pravilno ugotovilo lastninsko pravico druge nasprotne udeleženke.
Obravnavana kazenska zadeva je bila pritožbenemu sodišču predložena 21. 9. 2021. Javno sejo je pritožbeno sodišče razpisalo za 15. 12. 2021. Še pred obravnavo zadeve je zagovornik obdolženca dne 13. 12. 2021 pritožbenemu sodišču poslal obvestilo o umiku pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 35331/2016 z dne 14. 6. 2021. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče skladno z določilom člena 390 ZKP pritožbo zagovornika obdolženca zoper navedeno sodbo zavrglo kot nedovoljeno.
odlog izvršbe na predlog tretjega - obstoj pravice, ki preprečuje izvršbo - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - trditveno breme - dokazno breme - stroški odgovora na predlog za odlog
Že v ugovornem postopku je bilo ugotovljeno, da je tretja z verjetnostjo izkazala obstoj pravice, ki preprečuje izvršbo, zato ponovna presoja izkazanosti tega pogoja ob odločanju o predlogu za odlog izvršbe ne pride v poštev in drugačne odločitve ob tem sodišče niti ne more sprejeti.
V predlogu je tretja škodo utemeljevala z izgubo premoženja in z izgubo pravice do zasebne lastnine, s posegom v pravico do prostega uživanja in razpolaganja z zasebno lastnino ter z izgubo morebitnega denarnega izplačila vrednosti nepremičnin. Ob tem ni zatrjevala, da so ji nepremičnine, ki predstavljajo proizvodne hale, nujno potrebne za opravljanje kakšne njene gospodarske dejavnosti, zato zgolj sklicevanje na nepovratno izgubo lastninske pravice na njih ne zadošča. Ravno tako so popolnoma pavšalne ostale smiselne navedbe o nezmožnosti izterjati nadomestno izpolnitev v denarju, saj tretja ni podala nobenih konkretnih trditev, da ji upniki ali dolžnik ne bi mogli povrniti škode v primeru morebitnega uspeha s tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe (za katero iz podatkov spisa niti ne izhaja, da bi sploh bila vložena). Poleg tega so vse navedbe v zvezi z zatrjevano škodo ostale tudi popolnoma dokazno nepodprte. Iz pojasnjenega je zaključiti, da tretja ni uspela izkazati, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpela nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, zato pogoji za odlog izvršbe niso izpolnjeni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00052477
ZPP člen 214, 214/2, 358, 358-1. ZASP člen 81, 81/1, 168, 168/3, 168/4. OZ člen 193, 198.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kabelska retransmisija glasbenih del - uporaba avtorskega dela - nadomestilo za uporabo - višina nadomestila - tarifa - običajni honorar - primerno nadomestilo - osnova za izračun nadomestila - trditveno breme - zakonske zamudne obresti - nedobrovernost - civilna kazen
Sodišče ni pristojno za določitev (začasne) tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med pravdnimi strankami ni dogovorjena niti s skupnim sporazumom in niti ni kakšne druge veljavne enostransko sprejete tarife. Ker gre pri določitvi tarife za zahtevna dejanska vprašanja, je njena določitev v primeru, da se kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov v okviru skupnega sporazuma o tarifi ne uspeta sporazumeti, skladno z določili ZKUASP v pristojnosti Sveta za avtorsko pravo.
Za osnovo za izračun primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih je skladno z ustaljeno sodno prakso treba uporabiti določila III. točke Skupnega sporazuma. Kot osnovo je treba vzeti tisto tarifo, ki ustreza številu retransmisiranih programov v konkretnem primeru.
Tožena stranka bi torej morala podati konkretne trditve o dejstvih, na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja "z dovoljenjem" tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.
vzpostavitev etažne lastnine - pravni naslov pridobitve - dokazna pravila - domneva - domneva o skupnih delih stavbe - odločba o vzpostavitvi etažne lastnine
Namen postopka za vzpostavitev etažne lastnine je tako uskladitev nepremičninskih evidenc z dejanskim stvarnopravnim položajem nepremičnin oziroma stavb, ki so bile zgrajene in na katerih je etažna lastnina nastala pred 1. 1. 2003, zato za odločitev v tem postopku niso pravno pomembne navedbe pritožnikov, v katerih se sklicujeta na različne zakone (SZ, ZPPLPS, ZLNDL...), na podlagi katerih bi po njuni presoji lastniki (pridobitelji) posameznih delov stavb že v preteklosti lahko dosegli vknjižbo svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo.
Sodišče v tem postopku ne prekinja postopka zaradi spornih dejanskih vprašanj o predhodnem vprašanju in udeležencev ne napoti na pravdo, temveč v skladu z 18. členom ZVEtL-1 odloči samo v skladu z dokaznimi pravili in domnevami, ki jih določa ZVEtL-1 (24. člen ZVEtL-1). Po vzpostavitvi etažne lastnine v tem postopku lahko udeleženci in druge osebe uveljavljajo svoje pravice na skupnih in posameznih delih v pravdi oziroma drugih postopkih, odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine pa ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1). V skladu s svojim namenom ZVEtL-1 tako omogoči vpis lastninske pravice na delu stavbe, čeprav niso izpolnjeni pogoji, ki jih za vpis lastninske pravice na posameznem delu določa zakon, ki ureja zemljiško knjigo, in olajšuje postopek tako, da sodišče odloča na podlagi dokaznih pravil in domnev, ki izhajajo iz določb ZVEtL-1. Ker gre pri tem zakonu za lex specialis v razmerju do Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), je v tem postopku izključena tudi uporaba tistega dela SPZ, ki ureja vprašanja etažne lastnine (t.j. V. dela SPZ).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - STEČAJNO PRAVO
VSL00054686
ZIZ člen 64, 64/1, 65, 65/3, 65/4. ZIL-1 člen 47, 47/1, 107, 107/3. ZPP člen 18, 18/3, 181, 181/1, 182, 182/2, 191, 191/1-3, 195. Zakon o stečaju (Zakon o stečaju, Srbija) (2009) člen 80, 80/3, 94, 94/1, 94/2, 112, 174a.
različna dejanska in pravna podlaga - nedopustnost izvršbe - tožba za nedopustnost izvršbe - pravica tretjega - pravica tretjega, ki preprečuje izvršbo - imetništvo blagovne znamke - imetništvo znamke - zavrženje dela tožbe - ugotovitvena tožba - pravni interes za ugotovitveno tožbo - subjektivna in objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - navadni sosporniki - zakonito sosporništvo - dolžnik in upnik iz temeljnega posla - mednarodna pristojnost - izključna krajevna pristojnost sodišča, ki vodi stečajni postopek - realizacija pogodbe - vpis spremembe v register znamk - navidezna pogodba (simulirana pogodba) - odstop od pogodbe - izjava o odstopu od pogodbe - vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe
Znamka daje imetniku izključno pravico do njene uporabe in druge izključne pravice, ki jih določa ZIL-1 (prvi odstavek 47. člena ZIL-1). Imetništvo blagovne znamke je pravica, ki preprečuje izvršbo. V tožbi za nedopusnost izvršbe in ugotovitev pravice sta stranki na toženi strani upnik in dolžnik, ki sta v razmerju navadnih sospornikov.
ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-12, 56a, 59, 59/1, 170, 170/2. DZ člen 67, 75, 75/1. SPZ člen 150.
hipotekarni dolžnik kot novi dolžnik - skupno premoženje zakoncev - sporazum o delitvi skupnega premoženja v obliki izvršljivega notarskega zapisa - originalna in pravnoposlovna pridobitev lastninske pravice - tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičnino - impugnacijski ugovor - prekinitev postopka zaradi osebnega stečaja dolžnika - nedeljivost hipoteke
Dolžnica se je kot solastnica do 63/100 v zemljiško knjigo vpisala na podlagi sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja z dne 14. 5. 2020. Skladno s sodno prakso ima tak način delitve premoženja oziroma prehod premoženja iz režima skupnega premoženja v solastnino pravno poslovno naravo, dolžnica pa se je v konkretnem primeru kot solastnica v zemljiško knjigo vpisala po zaznambi hipoteke in je torej na pravno poslovni način pridobila solastninsko pravico na obremenjeni nepremičnini. Ker po drugem odstavku 170. člena ZIZ s tako zaznambo pridobi upnik zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini, sodišče druge stopnje pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da dolžnica ob opisanem zemljiškoknjižnem stanju v tem izvršilnem postopku ne more uspeti z ugovornim in v pritožbi ponovljenim uveljavljanjem, da je bila že v času zaznambe hipoteke solastnica te nepremičnine na originarni podlagi (ugotavljanju takih dejstev namreč izvršilni postopek ni namenjen in niti nima prilagojenih in ustreznih mehanizmov za tako postopanje).
podjemna pogodba - pritožbeni razlogi - spor majhne vrednosti
Opozoriti velja, da se sme po prvem odstavku 458. člena ZPP odločba v sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani spor, izpodbijati samo iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (drugi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Povedano drugače, predmetna sodba se ne more izpodbijati iz razlogov relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer zadnje vključuje tudi zmotno dokazno oceno sodišča prve stopnje.
Ob angažiranju tožnice v smeri oprave posla, je bila toženka tista, ki zahtevanih podatkov ni posredovala in je celo spreminjala predmet naročila, ter s tem tožnici dejansko onemogočila izdelavo za toženko sprejemljivega poslovnega načrta. Bistvo izpodbijane sodbe je v tem, da je tožnica svoje delo opravila po najboljših močeh, medtem ko toženka svoje sodelovalne dolžnosti (neutemeljeno) ni izpolnila in je za vse morebitne (zatrjevane) napake v poslovnem načrtu odgovorna toženka. Skladno z navedenim je toženka vsekakor dolžna tožnici za opravljeno delo plačati.
SZ-1 člen 121a.. ZUP člen 237, 237-7.. ZUPJS člen 34, 42, 43, 44, 44/4.. ZPP člen 355.. ZDSS-1 člen 82, 82/1, 82/1-1.
subvencija tržne najemnine - kršitev pravil upravnega postopka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku
Zaradi ugotovljene bistvene kršitve pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ker se izpodbijane odločbe z dne 12. 12. 2017, posledično pa tudi ne dokončne odločbe z dne 13. 3. 2019, ne da preizkusiti, ker je sama s seboj v nasprotju, kar uveljavlja tudi pritožba, in ker dejansko stanje ob uporabi citiranih določb v predsodnem postopku ni bilo ugotavljano in ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice v skladu z določbo 355. člena ZPP ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 izpodbijana upravna akta odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
V ponovljenem postopku bo upravni organ v dopolnjenem dokaznem postopku ugotovil, na kakšni podlagi in iz katerih razlogov je bila tožnici priznana subvencija za tržno najemnino z odločbo z dne 10. 3. 2017 in ali je od tedaj prišlo do spremenjenih okoliščin ali ne in ali obstajajo razlogi za odpravo ali razveljavitev na podlagi 43. člena ZUPJS.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00051587
URS člen 31. KZ-1 člen 53, 55, 55/1. ZKP člen 372, 372/1, 372/1-4, 407, 407/1.
neprava obnova kazenskega postopka - izrek enotne kazni - kršitev kazenskega zakona - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je pred napadeno ugotovitvijo izhajalo iz prvega odstavka 55. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), po katerem je izrek enotne kazni po 53. členu KZ-1 možen pred in med prestajanjem kazni zapora, po prestani kazni pa a contrario več ne. To je logično in smiselno, kajti predmet združitve v tako imenovani nepravi obnovi kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP so lahko le kazni, ki šele morajo biti izvršene/prestane in ne kazni, ki so že bile izvršene. Sicer bi se te kazni skozi enotno kazen ter v nasprotju s prepovedjo iz 31. člena Ustave Republike Slovenije znova izvrševale.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00052434
KZ člen 79, 79/2, 85, 85/2, 205, 205/1, 205/1-1. KZ-1B člen 375.
izrekanje sankcij mladoletnikom - kaznivo dejanje mladoletnika - oddaja v vzgojni zavod - nerazumljiv izrek - čas trajanja ukrepa
Pritožbeno sodišče se z izvajanji zagovornika mladoletnika strinja. Iz izreka sklepa dejansko ne izhaja, kako dolgo bo izrečen vzgojni ukrep trajal, kar ga dejansko dela nerazumljivega. To pomanjkljivost je pritožbeno sodišče odpravilo na način, da je izrek s to določbo dopolnilo. Ta poseg pritožbenega sodišča ni v škodo mladoletnika. V izreku sklepa o vzgojnem ukrepu se vedno navede vrsta vzgojnega ukrepa, ki je bil mladoletniku izrečen, z navedbo najkrajšega in najdaljšega trajanja po določbah KZ.
Drugi odstavek 79. člena KZ pa v drugem stavku še določa, da ko sodišče izreče ta ukrep, ne določi, koliko časa traja, temveč odloči o njegovem prenehanju pozneje. Za trajanje tega zavodskega ukrepa velja, da ga sodišče ne določi vnaprej, temveč se o njem odloča kasneje glede na uspešnost izvrševanja vzgojnega ukrepa. Glede na to, v kolikšnem času se lahko vzgoja oziroma prevzgoja ocenjuje kot uspešna, je seveda treba upoštevati ustaljeno časovno planiranje ciklov pedagoških procesov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00053140
ZZZDR člen 59, 59/1, 59/2, 61, 61/2.
ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju - določitev deležev na skupnem premoženju zakoncev - vložek posebnega premoženja v skupno premoženje - pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev zakoncema - zakonska domneva o enakosti deležev zakoncev na skupnem premoženju - skrb za dom in družino - civilna delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je vendarle toženka več ukvarjala z otrokoma, posebej ko sta bila majhna, saj je bil tožnik takrat polno zaposlen pri gradnji hiše, vendar ni mogoče pomembnejše vloge pripisati ne enemu ne drugemu, kar pomeni, da je bila njuna vloga staršev v družini precej enakovredna. Iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje še izhaja, da je šlo pri gradnji hiše za razdelitev vlog, toženka je skrbela za otroka, tožnik pa se je posvetil predvsem gradnji hiše.
Ker je bilo darilo v obliki brezplačnega bivanja dano celotni družini, na velikost deležev na skupnem premoženju ne vpliva.
Skupno premoženje nastaja zgolj v času zakonske oziroma zunajzakonske skupnosti, v konkretnem primeru je bila to denarna terjatev, katere vrednost se pravilno ugotavlja na dan razpada zveze, saj od takrat dalje denarna terjatev ni več vezana na vrednost povečanja vlaganj v toženkino nepremičnino, ampak predstavlja samostojno denarno terjatev, katere vrednost se spreminja lahko le toliko, kolikor se spreminja vrednost denarja. Skupno premoženje pa seveda obstaja še naprej vse do delitve.
Glede na določbe ZZZDR pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja ni relevantno, ali gre za stvari, ki so namenjene izključno osebni rabi enega izmed zakoncev.
Sodišče je v pravilno ugotovilo, da so bila izčrpana vsa redna pravna sredstva in da zoper sklep sodišča druge stopnje pritožba ni dovoljena, kar je edino ključno. Zaradi obrazloženega, je sodišče tožničino pritožbo zoper sklep VDSS opr. št. Psp 202/2021 z dne 13. 10. 2021, pravilno zavrglo kot nedovoljeno. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebino uveljavljanih pravic so tako pravno neupoštevne.
OZ člen 82, 82/2. ZIL-1 člen 44, 119, 119/1, 119/1-a, 119/1-b.
pogodbeno razmerje - pacta sunt servanda - razlaga pogodb - uporaba določil in razlaga spornih določil - blagovna znamka - prijava blagovne znamke - relativni razlogi za zavrnitev prijave znamke - registracija blagovne znamke - zaščitena blagovna znamka - izbris in razveljavitev znamke - franšizna pogodba - sodba presenečenja
Pri presoji nepoštenega namena prijavitelja je sodišče prve stopnje pravilno kot odločilne upoštevalo okoliščine v katerih sta bili znamki oblikovani, uporabo znakov od nastanka dalje, tržno logiko, ki je podlaga za registracijo navedenih znakov kot znamke in dejstvo, da sta bili pravdni stranki pred vložitvijo prijave znamk pogodbeno povezani.
Kršitev pogodbenega razmerja med prijaviteljem znamke in tretjo osebo - tožečo stranko s ciljem neupravičene takojšnje pridobitve izključnih pravic iz znamke, je ravnanje, ki ni združljivo s standardi poštenega in etičnega ravnanja in utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje o prijavi znamk v slabi veri.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00051799
OZ člen 86, 86/1, 119, 119/1.
oderuška pogodba - elementi oderuštva - kreditna pogodba - kreditna sposobnost
Morebitna nesposobnost odplačevanja kredita sama zase ni okoliščina, ki bi utemeljevala ničnost kreditne pogodbe iz razloga nasprotovanja moralnim načelom. Tožena stranka je ob sklepanju kreditne pogodbe s tožnico preverila njeno kreditno sposobnost in glede na trditve tožnice, ki so bile dokazno podprte, utemeljeno verjela, da bo tožnica zmogla plačevati obroke kredita.
Za presojo, ali je kreditna pogodba oderuška ali nemoralna, ni relevantno, če je banka pravilno izračunala posamezen obrok, ki ga je morala plačati tožnica, in tudi ne, kaj je povzročilo, da sta prenehali poslovati njeni družbi. Elementi oderuške pogodbe in dejstva, ki dokazujejo, da je pogodba sklenjena v nasprotju z moralo, se nanašajo na fazo sklenitve pogodbe. Ko je pogodba enkrat veljavno sklenjena, ne more postati nična zaradi napačnega izvrševanja ali neizvrševanja s pogodbo dogovorjenega.
ZDR-1 člen 7, 7/4, 47, 111, 111/1, 111/1-8.. ZPP člen 8, 286, 296, 362.
plačilo odškodnine - trpinčenje na delovnem mestu - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda
Ker tožnica ni dokazala, da je bila pri toženi stranki žrtev trpinčenja na delovnem mestu, za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1 ni bilo zakonitega razloga. Sodišče prve stopnje je zato pravilno kot neutemeljene zavrnilo vse denarne zahtevke iz tega naslova in iz naslova odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu.
pravno odločilna dejstva - dejansko stanje - plačilo kazni - priznanje in izvršitev tujih odločb o prekrških
Pritožbeno zanikanje storitve navedenega prekrška oz. vožnje motornega vozila v navedenem času in navedenem kraju je za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa nerelevantno. To bi namreč storilec moral uveljavljati v pravnem sredstvu zoper odločbo pristojnega organa države izdaje v roku in na način, kot je bil poučen v tej odločbi.
izločitev nedovoljenih dokazov - prikriti preiskovalni ukrepi - odločba ustavnega sodišča o neskladnosti zakona z ustavo - sprememba zakona - rok za začetek kazenskega pregona
Na podlagi navedenega gre torej pritrditi pritožnici, da je sodišče pritožbeno izpodbijani sklep izdalo na podlagi v času odločanja neveljavnih določil četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena, ki so bila s citirano ustavno odločbo spoznana za neskladna z Ustavo. Sodišče je o izločitvi dokazov s predmetnim pritožbeno izpodbijanim sklepom odločilo šele 2. 8. 2021, torej več kot dve leti po začetku uporabe novele ZKP-N, s katero so bile določbe citiranih zakonskih določil bistveno spremenjene.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nezakonita odpoved
Tožnica je bila zaposlena pri toženki na delovnem mestu proizvodni delavec za enostavna dela po pogodbi o zaposlitvi s 26. 9. 2011, pred tem pa pri pravnih prednikih v skupnem trajanju 26 let. Toženka ni uspela dokazati, da je imela tožnica manj delovne dobe kot delavci, ki so ohranili zaposlitev. Na ta kriterij dopolnjene delovne dobe za določitev presežnega delavca se je namreč sklicevala toženka v odpovedi, njegove pravilne uporabe pa ni dokazala. Kar trinajst delavcev je namreč imelo bistveno krajšo delovno dobo kot tožnica, vsi manj kot šest let, večina pa zgolj dve ali tri leta.
Toženka se je v odpovedi sklicevala le na navedeni kriterij, ne tudi na kriterij usposobljenosti delavcev za različna dela, kot napačno trdi toženka in neutemeljeno uveljavljanja protispisnost (kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) glede vsebine odpovedi. To je sodišče prve stopnje pravilno povzelo - da gre za objektivni kriterij delovne dobe pri delodajalcu, ter da ima tožnica manj delovne dobe od preostalih zaposlenih na delovnem mestu proizvodni delavec za enostavna dela.
Četudi toženka kriterija usposobljenosti v odpovedi ni navedla, ji je sodišče prve stopnje omogočilo dokazovanje tudi v tej smeri, a je po izvedenem dokaznem postopku vseeno zaključilo, da toženka tudi pri dokazovanju tega kriterija ni bila uspešna.