gospodarski spor - odločanje o pravdnih stroških - napačna odmera - vrednost spornega predmeta - vrednost storitve po Odvetniški tarifi - odvetniški stroški - število točk - vrednost odvetniške točke - materialni stroški - odsotnost iz pisarne - izbira odvetnika izven kraja sedeža sodišča - pravnomočnost odločitve o glavni stvari
Vrednost storitve je določena s številom točk (prvi odstavek 4. člena OT), kar je nato opredeljeno v tarifnih številkah Posebnega dela OT. Kot izhaja iz tar. št. 18 OT se v pravdnem postopku, slednje pa velja tudi za gospodarske spore, vrednost storitve oblikuje tako, da se vrednost spornega predmeta deli z vrednostjo odvetniške točke, v tabeli tar. št. 18 OT pa je nato določen razpon, ki opredeljuje vrednost storitve (v točkah) pri določenem številu točk, ki izhajajo iz prej navedenega izračuna. Vrednost točke je določena s 13. členom OT, in znaša od 6. 4. 2019 dalje 0,60 EUR. Pred tem je bila vrednost točke 0,459 EUR.
Iz določbe četrtega odstavka 6. člena OT ne izhaja, da bi ti stroški pripadali le odvetnikom, ki nimajo pisarne v istem kraju kot je sodišče, ki vodi postopek.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00054850
URS člen 33. ZIL-1 člen 47, 47/1, 47/1-b, 52b, 120, 120/4, 120/7. ZPP člen 105, 105/1, 165, 165/4, 214, 214/1, 286b, 292, 297č, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 350, 350/2, 353, 354, 354/1, 355, 355/1, 358, 358-5. Direktiva 2008/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (Kodificirana različica) člen 12. Direktiva (EU) 2015/2436 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami člen 16.
pravica do zasebne lastnine - blagovna znamka - pravice iz znamke - uporaba znamke - razveljavitev blagovne znamke - resna in dejanska uporaba znamke - izbris in razveljavitev znamke - tožba za razveljavitev znamke zaradi neuporabe - Nicejska klasifikacija - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - načelo lojalne razlage prava EU
Pri presoji resne in dejanske uporabe znamke je potrebno presojati vse pomembne okoliščine uporabe znamke v pravno pomembne obdobju.
Skladno s tretjim odstavkom 9. člena ZIZ je določeno, da je potrebno pritožbo vložiti v osmih dneh od vročitve sklepa sodišča prve stopnje, na kar je bil prvi dolžnik poučen tudi v pravnem pouku sklepa z dne 6. 11. 2020.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 39, 40, 40/1, 40/1-2.
izvedenina - nagrada za delo izvedenca
Pritrditi je pritožbi, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je vsem trem članom izvedenskega organa priznalo nagrado za zbiranje in proučevanje dodatne zelo obsežne dokumentacije od 200 do 300 strani, čeprav je vsakemu članu izvedenskega organa priznalo še po 153,00 EUR za študij sodnega in upravnega spisa (od 200 do 500 strani). V izvedenskem mnenju z dne 29. 9. 2021 in dopisu k temu izvedenskemu mnenju z dne 8. 9. 2021 je pojasnjeno, da za zbiranje in študij dodatne dokumentacije (zdravstveni karton) zaprosi pri izbranemu zdravniku le prvo imenovani član komisije. Ker je razvidno, da je zdravstveni karton pridobil prvo imenovani član izvedenskega organa, to je prof. dr. C.C., je potrebno priznati sporno nagrado le v enkratnem znesku in ne vsakemu članu posebej. Preostalima članoma izvedenskega organa pa je bila priznana nagrada za študij sodnega in upravnega spisa v višini 153,00 EUR, kar ustreza postavki za spis v obsegu od 200 do 500 strani.
DZ člen 161. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2. ZPND člen 4, 4/2.
začasna odredba v družinskih sporih - ogroženost otroka - nasilje v družini - varstvo koristi otroka
Opisane ugotovitve sodišča prve stopnje utemeljujejo izdajo začasne odredbo o prikritju lokacije vrtca, ki ga bo v kraju varne hiše obiskoval mladoletni A., najprej zaradi varstva nasprotne udeleženke – takšna začasna odredba je potrebna, da se prepreči nasilje ali nastanek težko nadomestljive škode (na telesnem in duševnem zdravju nasprotne udeleženke). Izpolnjen je torej pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ). Ker je otrok žrtev nasilja tudi, če je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom ali živi v okolju, kjer se nasilje izvaja (drugi odstavek 4. člena ZPND), pa izdana začasna odredba posredno varuje tudi A.
vrnitev v prejšnje stanje - predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti - osebno vročanje - pravilno vročanje
Četrti odstavek 142. člena ZPP določa, da po preteku 15-dnevnega vročevalec pusti pisanje v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. V kolikor pa naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču, na kar je bila toženka ustrezno opozorjena.
V skladu s prvim odstavkom 347. člena OZ zakonske zamudne obresti zastarajo v 3 letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Navedeno pomeni, da so zastarale tiste zakonske zamudne obresti, ki so zapadle v plačilo več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, ne pa tudi zakonske zamudne obresti, ki so zapadle kasneje.
MEDIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00053194
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 10, 10/2. URS člen 15, 15/3, 35, 39, 39/1. OZ člen 178, 183. Kodeks slovenskih novinarjev (2002) člen 3.
preklic izjave - denarna odškodnina pravni osebi - okrnitev ugleda in dobrega imena pravne osebe - kršitev osebnostne pravice - pravična denarna odškodnina - nepremoženjska škoda - svoboda novinarskega izražanja - svoboda tiska - demokratična družba - pravica do obveščenosti - varstvo osebnostnih pravic - kolizija ustavno varovanih pravic - tehtanje pravic v koliziji - javni interes - izjava o dejstvih - vrednostna sodba - komentar novinarja - presoja žaljivosti - dobra vera - novinarska etika - odziv na predhodno ravnanje - hude obtožbe - preverjanje informacije - utemeljen razlog
Pri tehtanju med pravico do svobode izražanja iz 10. člena EKČP ter pravico do varstva časti in dobrega imena, varovano v okviru 8. člena EKČP, ESČP upošteva naslednja ključna merila: - prispevek k razpravi v splošnem interesu; - kako poznana je oseba, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet te objave; - predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; - metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; - vsebina, oblika in posledice objave ter - teža naloženih sankcij.
Nadaljnje pomembno izhodišče za vrednotenje spornih izjav, ki ga je - kot že nakazano - pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, je razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami. Med prve oziroma med neresnične izjave oziroma objave spadajo tako npr. tudi trditve, ki sicer izhajajo iz resničnega dejstva, vendar bodisi to dejstvo predstavijo v drugačni luči - iztrgano iz pomena (konteksta) bodisi na podlagi tega dejstva sklepajo na obstoj drugih dejstev, ki niso v nikakršni logični povezavi s tem dejstvom in so neresnična. Značilnost komentarja pa ima vsako lastno sklepanje novinarja o drugih dejstvih in okoliščinah, ki izhajajo oziroma naj bi (po novinarjevem sklepanju) izhajale iz tistih dejstev, katere resničnost je ugotovil. Značilnosti komentarja imajo tudi vse (negativne) vrednostne sodbe o določenih dejstvih, in sicer ne glede na to, v kakšni obliki je takšna vrednostna sodba podana, torej bodisi v obliki jasno izraženega lastnega stališča novinarja bodisi v obliki retoričnega vprašanja bodisi v drugi obliki, ki pri povprečnem človeku (naslovniku komentarja) daje vtis vrednostne sodbe.
Pri vrednostnih sodbah oziroma mnenjih za sorazmernost posega zadošča izkaz zadostne podlage v dejstvih (sufficient factual basis). Negativna vrednostna sodba je nedopustna le, če nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala, oziroma če gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje. Ugotovitev žaljivosti presojanih izjav sama po sebi ne zadošča za oceno o njihovi protipravnosti in nedopustnosti, temveč je treba presoditi, ali je za sporne izjave, ki so prepoznane kot žaljive vrednostne sodbe, obstajala zadostna dejanska podlaga.
Ustavno sodišče je predpostavko preverjanja informacij pri nasprotni stranki izrecno vezalo na konkretni primer, in je torej ni navedlo kot absolutno predpostavko pri vseh primerih pri presojanju standarda „utemeljenih razlogov verjeti v resničnost podatkov“ (niti te predpostavke ne zahteva ESČP).
URS člen 23. ZSReg člen 7, 8, 41, 41/3. ZPP člen 105, 108, 180, 273, 337.
odpoklic direktorja družbe - odpoklic člana uprave - odpoved pogodbe o zaposlitvi - vpis sklepa o razrešitvi direktorja - ničnost sklepa nadzornega sveta - pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe - predhodno vprašanje - publicitetni učinek izbrisa osebe kot direktorja družbe - tožba na ugotovitev ničnosti sklepa nadzornega sveta - tožba na ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register - prekinitev postopka vpisa v sodni register - predhodni preizkus tožbe - odškodninski in reparacijski zahtevek - reintegracijski zahtevek - pravni interes kot procesna predpostavka - dopolnitev tožbe - dopustne pritožbene novote - delovnopravni spor - pravica do sodnega varstva
Registrski postopek ni namenjen temu, da bi tam odpoklicani direktor dosegel reintegracijo na svojo funkcijo. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da sklep o odpoklicu direktorja učinkuje že s sprejemom takšnega sklepa, vpis v sodni register je le deklarativen in namenjen publiciteti. Ker sklep nadzornega sveta o odpoklicu direktorja velja, dokler njegova veljavnost ni pravnomočna ugotovljena, se tak sklep vpiše v sodni register ravno z namenom zagotavljanja publicitetnega učinka vpisa. To pomeni, da z ugotovitvijo v obravnavnem postopku tožnik ne more vplivati na vzporedni registrski postopek, v katerem je bil na podlagi sicer še ne pravnomočnega sklepa o izbrisu vpis izbrisa tožnika kot direktorja že izveden.
Razlog za odklanjanje možnosti za reintegracijo direktorja je primarno res v tem, da se novo imenovani direktor lahko zanese na veljavno opravljanje svoje funkcije vendar to ni edini razlog. Drug razlog je v tem, da se družbi ne vsiljuje direktorja, ki ga nadzorni svet ne želi. S tem se izogiba okoliščini, da bi intervencija sodišča vnašala potencialne nove konflikte v družbo. Glede na omejeno trajanje mandata članov uprave (in v tem primeru tudi direktorja d. o. o.) in izogibanja konfliktom s sodno reintegracijo odpoklicanega direktorja, je zato smiselno, da naj bo v primeru neupravičenega odpoklica tak direktor varovan z odškodninskim zahtevkom.
Pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe ne bo podan, če ima tožnik na voljo dajatvene ali oblikovalne zahtevke, ki mu nudijo popolnejšo pravno varstvo. Tožnik sam navaja, da je že sprožil delovnopravni spor, v katerem je zahteval ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo na mesto direktorja, plačilo nadomestila plač in podredni zahtevek na plačilo odškodnine. S tem v bistvu smatra, da so že zapadli drugi zahtevki. Tudi zaradi tega ne more biti podan njegov pravni interes v konkretnem postopku, s katerim zahteva zgolj ugotovitev ničnosti sklepa nadzornega sveta. V sodni praksi je že zavzeto stališče, da vprašanje veljavnosti sklepa nadzornega sveta o odpoklicu ni bistveno za vprašanje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi direktorja oz. člana uprave, ki ima v pogodbi o zaposlitvi kot odpovedni razlog določen tudi odpoklic. V delovnopravnem sporu bo odločeno tudi o reparacijskem oz. odškodninskem zahtevku tožnika. Vprašanje ničnosti sklepa nadzornega sveta bo tam obravnavano kot predhodno vprašanje dajatvenega zahtevka. Vložitev tožbe v obravnavanem postopku, kjer tožnik zahteva zgolj ugotovitev ničnosti sklepa, pomeni le nepotrebno podvajanje postopkov, kar pa ni namen ugotovitvenih tožb.
stopnja invalidnosti - končano zdravljenje - ustalitev posledic poškodbe
Ob ugotovitvi, da se posledice poškodbe niti v treh letih po nezgodi niso ustalile, je sodišče prve stopnje na podlagi splošnih pogojev stopnje invalidnosti pravilno ugotovilo glede na stanje po poteku tega roka.
Ne glede na to, da je dolžnik v ugovoru izdanemu sklepu o izvršbi nasprotoval iz vsebinskih razlogov in ne zato, ker je bilo pravno varstvo, ki je bilo upnici zagotovljeno s sklepom o izvršbi v predmetni zadevi, upnici že predhodno zagotovljeno na podlagi sklepov o začasni odredbi, izdanih v zadevi II N 261/2020, je bil ugovor dolžnika v postopku potreben zaradi varstva njegovih pravic. Če dolžnik ugovora ne bi vložil, namreč sodišče po pravnomočnosti sklepa o izvršbi kljub ugotovitvi, da je upniku sodno varstvo zagotovljeno že v postopku II N 261/2020, v nadaljnjem postopku ne bi moglo sprejeti odločitve o razveljavitvi pravnomočnega sklepa o izvršbi. Ker se je predlog za izvršbo, ki ga je vložila upnica, izkazal za nedovoljen, to pomeni, da je upnica dolžniku stroške, ki jih je ta imel z ugovorom, neutemeljeno povzročila, zaradi česar mu jih je skladno z določbo šestega odstavka 38. člena ZIZ dolžna povrniti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - SODSTVO
VSL00051632
KZ-1 člen 91, 91/2, 91/3. ZZUSUDJZ člen 2, 3, 3/1, 3/2. ZS člen 83, 83/3. ZKP člen 357, 357-4.
kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - postopek nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe - rok za novo sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe po zahtevi za varstvo zakonitosti - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - tek rokov med razglašeno epidemijo SARS-Cov-2 - zastaranje kazenskega pregona - zadržanje zastaranja - materialni zastaralni rok - materialni in ne procesni rok - zavrnilna sodba v kazenskem postopku
Rok dveh let, v katerem mora biti (pravnomočno) končan postopek razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe, lahko postane relativiziran zaradi okoliščin, predvidenih v določbi tretjega odstavka 91. člena KZ-1, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe. V obravnavanem primeru razlogi za to, da zastaranje ne bi teklo, niso bili podani na strani obdolženca v smislu njegove nedosegljivosti za državne organe, so pa nastopile okoliščine, nastale v zvezi z razglašeno epidemijo nalezljive bolezni Covid-19 na Območju Republike Slovenije in v zvezi s tem izdani predpisi, ki so vplivali na tek oziroma zadržanje zastaranja materialnega roka v obravnavani zadevi.
Pravna podlaga za zadržanje zastaranja kazenskega pregona v obravnavani zadevi je bila podana z uveljavitvijo in trajanjem veljavnosti določbe drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ, ki je določal, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne (kar obravnavana zadeva glede na določbo tretjega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih ni bila) in kar je dejansko podlaga za zadržanje zastaranja materialnih rokov. Določba prvega odstavka 3. člena navedenega zakona, ki je določala, da roki za uveljavljanje pravic v sodnih postopkih določenih z zakonom, ne tečejo, se nanaša na procesne roke.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova - seznam izvršilnih naslovov
Dejstva, da na predmetnih nepremičninah stojita stanovanjska hiša in delavnica ter da s prodajo predmetnih nepremičnin ne morejo več opravljati dejavnosti in da izgubijo dom, ne predstavljajo dejstev, ki preprečujejo izvršbo.
SZ-1 člen 121a.. ZUP člen 237, 237-7.. ZUPJS člen 34, 42, 43, 44, 44/4.. ZPP člen 355.. ZDSS-1 člen 82, 82/1, 82/1-1.
subvencija tržne najemnine - kršitev pravil upravnega postopka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku
Zaradi ugotovljene bistvene kršitve pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ker se izpodbijane odločbe z dne 12. 12. 2017, posledično pa tudi ne dokončne odločbe z dne 13. 3. 2019, ne da preizkusiti, ker je sama s seboj v nasprotju, kar uveljavlja tudi pritožba, in ker dejansko stanje ob uporabi citiranih določb v predsodnem postopku ni bilo ugotavljano in ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice v skladu z določbo 355. člena ZPP ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 izpodbijana upravna akta odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
V ponovljenem postopku bo upravni organ v dopolnjenem dokaznem postopku ugotovil, na kakšni podlagi in iz katerih razlogov je bila tožnici priznana subvencija za tržno najemnino z odločbo z dne 10. 3. 2017 in ali je od tedaj prišlo do spremenjenih okoliščin ali ne in ali obstajajo razlogi za odpravo ali razveljavitev na podlagi 43. člena ZUPJS.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00051799
OZ člen 86, 86/1, 119, 119/1.
oderuška pogodba - elementi oderuštva - kreditna pogodba - kreditna sposobnost
Morebitna nesposobnost odplačevanja kredita sama zase ni okoliščina, ki bi utemeljevala ničnost kreditne pogodbe iz razloga nasprotovanja moralnim načelom. Tožena stranka je ob sklepanju kreditne pogodbe s tožnico preverila njeno kreditno sposobnost in glede na trditve tožnice, ki so bile dokazno podprte, utemeljeno verjela, da bo tožnica zmogla plačevati obroke kredita.
Za presojo, ali je kreditna pogodba oderuška ali nemoralna, ni relevantno, če je banka pravilno izračunala posamezen obrok, ki ga je morala plačati tožnica, in tudi ne, kaj je povzročilo, da sta prenehali poslovati njeni družbi. Elementi oderuške pogodbe in dejstva, ki dokazujejo, da je pogodba sklenjena v nasprotju z moralo, se nanašajo na fazo sklenitve pogodbe. Ko je pogodba enkrat veljavno sklenjena, ne more postati nična zaradi napačnega izvrševanja ali neizvrševanja s pogodbo dogovorjenega.
Sodna poravnava je akt dispozicije strank, vendar pa pritožba neutemeljeno zatrjuje, da v primeru, ko stranke sklenejo sodno poravnavo, določbe četrtega odstavka 15. člena ZST-1 ni mogoče uporabiti. Sodna praksa v zvezi z vprašanjem pravdnega uspeha strank, ki so v postopku sklenile sodno poravnavo, ni enotna. Pritožbeno sodišče pa zaključuje, da dejstvo, da stranke v pravdnem postopku sklenejo sodno poravnavo, ne more vplivati na (ne)upravičenost Republike Slovenije do povrnitve sodne takse. Določba četrtega odstavka 15. člena ZST-1 namreč vzpostavlja neposredno razmerje med stranko in državo. Sodišče mora tako od tožeče stranke po uradni dolžnosti izterjati sodno takso v obsegu njenega neuspeha v pravdi, zato je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je kljub sklenjeni sodni poravnavi pri vprašanju dolžnosti povrnitve sodne takse oproščene stranke, ocenjevalo pravdni uspeh strank.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00052972
DZ člen 243, 269, 272, 272/3. ZNP-1 člen 6, 6/2, 7. ZPP člen 236. ZPacP člen 1.
skrbništvo - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - postopek po uradni dolžnosti - litispendenca - začasni skrbnik - osebnostna primernost - kolizija interesov - kolizijski skrbnik - postopek za varstvo pravic - Varuh človekovih pravic - nepravdni postopek - učinkovito varstvo pravic in pravnih interesov - ravnanje nasprotnih udeležencev - nesubstanciran dokazni predlog
V postopku odločanja o postavitvi pod skrbništvo obstaja kolizija interesov, zato bi moral nasprotno udeleženko zastopati kolizijski skrbnik.
Biti skrbnik ni pravica, temveč dolžnost, zato nihče ne more zahtevati, da se ga imenuje za skrbnika. Skrbništvo je pravica le z vidika varovanca, pravica opravilno nesposobne osebe, da ji sodišče ali CSD postavi skrbnika, ki bo varoval njene interese.
Ni razloga, da sodišče ne bi smelo še pred pravnomočnostjo sklepa, s katerim je ugotovilo, da ni razlogov za razrešitev začasnega skrbnika, znova, dodatno in potrebam prilagojeno preoblikovati skrbnikove naloge.
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da mora po uradni dolžnosti ukreniti vse, kar je potrebno, da se kar najbolje zavarujejo koristi nemočne osebe.
ZDR-1 člen 54, 54-8, 56, 118.. ZPP člen 2, 2/1.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 75.
sodna razveza - denarno povračilo - transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas
Tožnica je s toženo stranko dne 19. 6. 2017 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 7. 2017 do 30. 6. 2019 za delovno mesto vodja prevzemov in za polni delovni čas. Razlog, da je bila pogodba sklenjena za določen čas, je bila priprava na delo, usposabljanje ali izpopolnjevanje za delo oziroma izobraževanje. Pred tem je tožnica od 2. 1. 2014 do 11. 4. 2017 pri toženi stranki preko študentskega servisa kot študentka opravljala delo, za katerega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ga je opravljala v organiziranem delovnem procesu tožene stranke, na popolnoma enak način in v enakem obsegu, kot ga opravljajo drugi zaposleni, ki so v delovnem razmerju. Opravljala je delo, ki je bilo po vsebini enako delu vodje prevzemov, kar izhaja tudi iz e-korespondence, ki jo je tožnica vložila v spis. Na podlagi tega je pravilno zaključilo, da je imela tožnica za opravljanje tega dela več kot dve leti delovnih izkušenj. Nadalje je ugotovilo tudi, da tožnice v času sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas v delo ni nihče uvajal in pravilno zaključilo, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 19. 6. 2017 sklenjena v nasprotju z določbo 8. alineje 54. člena ZDR-1 za določen čas, zaradi tega je bila skladno z določbo 56. člena ZDR-1 sklenjena za nedoločen čas. Tožnici tako delovno razmerje pri toženi stranki ni moglo prenehati zaradi poteka časa, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da ji je delovno razmerje trajalo do dneva sodne razveze 31. 1. 2021.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nezakonita odpoved
Tožnica je bila zaposlena pri toženki na delovnem mestu proizvodni delavec za enostavna dela po pogodbi o zaposlitvi s 26. 9. 2011, pred tem pa pri pravnih prednikih v skupnem trajanju 26 let. Toženka ni uspela dokazati, da je imela tožnica manj delovne dobe kot delavci, ki so ohranili zaposlitev. Na ta kriterij dopolnjene delovne dobe za določitev presežnega delavca se je namreč sklicevala toženka v odpovedi, njegove pravilne uporabe pa ni dokazala. Kar trinajst delavcev je namreč imelo bistveno krajšo delovno dobo kot tožnica, vsi manj kot šest let, večina pa zgolj dve ali tri leta.
Toženka se je v odpovedi sklicevala le na navedeni kriterij, ne tudi na kriterij usposobljenosti delavcev za različna dela, kot napačno trdi toženka in neutemeljeno uveljavljanja protispisnost (kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) glede vsebine odpovedi. To je sodišče prve stopnje pravilno povzelo - da gre za objektivni kriterij delovne dobe pri delodajalcu, ter da ima tožnica manj delovne dobe od preostalih zaposlenih na delovnem mestu proizvodni delavec za enostavna dela.
Četudi toženka kriterija usposobljenosti v odpovedi ni navedla, ji je sodišče prve stopnje omogočilo dokazovanje tudi v tej smeri, a je po izvedenem dokaznem postopku vseeno zaključilo, da toženka tudi pri dokazovanju tega kriterija ni bila uspešna.
pravno odločilna dejstva - dejansko stanje - plačilo kazni - priznanje in izvršitev tujih odločb o prekrških
Pritožbeno zanikanje storitve navedenega prekrška oz. vožnje motornega vozila v navedenem času in navedenem kraju je za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa nerelevantno. To bi namreč storilec moral uveljavljati v pravnem sredstvu zoper odločbo pristojnega organa države izdaje v roku in na način, kot je bil poučen v tej odločbi.