Oba opisa sicer izhajata iz istega historičnega dogodka ter iz istih dokazov, vendar pa so dejstva, ki jih ugotavljata oba organa, bistveno različna, zato obravnavano dejanje prekrška prestavlja le del dejanskega stanja, ki ga zajema tudi očitano kaznivo dejanje, ne glede na to, kako ga je upravičeni tožilec pravno opredelil, saj opis kaznivega dejanja vsebuje znake prekrška, poleg tega pa zajema še očitek o storitvi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, kar je ključen zakonski znak za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, ki pa ga opis prekrška ne vsebuje.
ZPP člen 116, 116/1, 205, 205/1-4, 207, 207/2, 359.
napoved pritožbe - neplačilo sodne takse - domneva umika napovedi pritožbe - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zavrženje predloga za vrnitev v prejšnje stanje - opravičljivost razloga za vrnitev v prejšnje stanje - vročanje sodnih pisanj - napake pri vročanju - zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje - razlogi za zavrnitev - odločbe sodišča druge stopnje o pritožbi - prepoved spremembe na slabše - začetek stečajnega postopka med pritožbenim postopkom - pravne posledice uvedbe stečajnega postopka - prekinitev pravdnega postopka - opravljanje pravdnih dejanj po prekinitvi - izdaja odločbe sodišča druge stopnje
Trditve o napakah pri vročitvah niso razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Ker je tožeča stranka svoj predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljila izključno na podlagi trditev o napakah pri vročanju, s temi navedbami ne more uspeti.
ZST-1 člen 11, 11/1, 11/5, 11/6, 12a. ZBPP člen 13.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - lastni dohodek - periodični dohodek - povprečni mesečni dohodek - neperiodični dohodek - regres za letni dopust - premoženjsko stanje
Ker je sodišče na podlagi podatkov FURS ugotovilo, da obdolženec 8 mesecev pred junijem 2021 ni imel dohodkov, bi moralo pri ugotavljanju lastnega dohodka upoštevati 21. člen ZSVarPre, ki v drugem odstavku določa, da se v primeru, če je upravičenec v obdobju iz 20. člena ZSVarPre periodični dohodek šele začel prejemati ali če je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je periodični dohodek začel prejemati šele v mesecu vložitve vloge, se kot višina njegovega lastnega dohodka upošteva višina zadnjega prejetega mesečnega dohodka.
ZPP člen 108, 318, 318/3, 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 311.
trditveno in dokazno breme - materialni pobot - nesklepčnost tožbe - procesni pobotni ugovor - nerazumljivost izreka
Izraz nesklepčnost tožbe ZPP omenja le enkrat in sicer v tretjem odstavku 318. člena tega zakona. Tožba je po temelju nesklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage tožnika, torej iz dejstev, ki jih navede v tožbi in ostalih vlogah v prid predlogu, naj sodišče ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, ne izhaja, da je ta po zakonu utemeljen. Po višini pa je nesklepčna takrat, kadar v tožbenih navedbah ni pojasnjeno, zakaj je utemeljen ravno vtoževani znesek. Tožbeni zahtevek mora biti tudi določen. Če ta ni določen, je tožba nepopolna (prvi odstavek 180. člena ZPP). V takem primeru jo mora sodišče skladno z določili iz 108. člena ZPP vrniti tožnici v popravek. Če pa je ta sicer določen, v tožbenih navedbah pa ni pojasnjeno, zakaj je utemeljen ravno tisti znesek, plačilo katerega tožnik zahteva, pa je tožba po višini nesklepčna.
Le v primeru, če je tožba sklepčna po temelju in po višini, je sodišče skladno z določili ZPP zavezano izvajati dokaze. Če ni sklepčna (ob predpostavki, da gre za neodpravljivo nesklepčnost), mora sodišče tožbeni zahtevek brez izvajanja dokazov zavrniti.
Vprašanje sklepčnosti tožbe je materialno pravno vprašanje, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Iz tega razloga se je sodišče prve stopnje pravilno ukvarjalo z vprašanjem ali je tožba sploh sklepčna. Pritožbeno stališče, da to lahko stori le na ugovor toženke, pa je glede na navedeno pravno zmotno.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nezakonita odpoved
Tožnica je bila zaposlena pri toženki na delovnem mestu proizvodni delavec za enostavna dela po pogodbi o zaposlitvi s 26. 9. 2011, pred tem pa pri pravnih prednikih v skupnem trajanju 26 let. Toženka ni uspela dokazati, da je imela tožnica manj delovne dobe kot delavci, ki so ohranili zaposlitev. Na ta kriterij dopolnjene delovne dobe za določitev presežnega delavca se je namreč sklicevala toženka v odpovedi, njegove pravilne uporabe pa ni dokazala. Kar trinajst delavcev je namreč imelo bistveno krajšo delovno dobo kot tožnica, vsi manj kot šest let, večina pa zgolj dve ali tri leta.
Toženka se je v odpovedi sklicevala le na navedeni kriterij, ne tudi na kriterij usposobljenosti delavcev za različna dela, kot napačno trdi toženka in neutemeljeno uveljavljanja protispisnost (kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) glede vsebine odpovedi. To je sodišče prve stopnje pravilno povzelo - da gre za objektivni kriterij delovne dobe pri delodajalcu, ter da ima tožnica manj delovne dobe od preostalih zaposlenih na delovnem mestu proizvodni delavec za enostavna dela.
Četudi toženka kriterija usposobljenosti v odpovedi ni navedla, ji je sodišče prve stopnje omogočilo dokazovanje tudi v tej smeri, a je po izvedenem dokaznem postopku vseeno zaključilo, da toženka tudi pri dokazovanju tega kriterija ni bila uspešna.
ZDR-1 člen 9, 17, 17/4, 32, 32/2, 130, 208, 208/1, 208/3, 209.. Direktiva Evropskega parlamenta in sveta 96/71/ES z dne 16. decembra 1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev člen 1, 1/3, 1/3-b, 2.. OZ člen 189, 352, 352/1.. Kolektivna pogodba za dejavnost elektroindustrije Slovenije (2005) člen 53, 53/3.
denarni zahtevek - napoteni delavec - izplačilo plač - nadurno delo - razveljavitev sodbe - zmotna uporaba materialnega prava
Za presojo, ali je bil tožnik začasno napoten na delo v tujino ali pa je bil na službeni poti, je v obravnavanem primeru bistveno, da je bilo usposabljanje tožnika njegova edina delovna naloga v tujini na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi in da je predstavljalo opravljanje njegovega rednega dela.
Dejstvo, da je bil tožnik na izobraževanju, v okoliščinah konkretnega primera še ne pomeni, da ni bil začasno napoten na delo v tujino. Izobraževanja oziroma usposabljanja delavca res praviloma ni mogoče šteti za napotitev delavca na delo v tujino, ampak gre praviloma za službeno pot. Vendar pa to ne velja v konkretnem primeru, saj je izobraževanje oziroma usposabljanje tožnika predstavljalo njegovo edino delovno nalogo v tujini v okviru pogodb o zaposlitvi in s tem njegovo redno delo. V tem primeru je zato treba tožnika obravnavati kot napotenega delavca na podlagi 208. člena ZDR-1, in sicer tako glede dela v Avstriji kot tudi glede dela v Švici.
odmera izvršilnih stroškov - potrebni stroški za izvršbo - obrazloženost odločitve - ni razlogov o pravnorelevantnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
V izvršilnih postopkih odločitve o stroških sicer tipično ne dosegajo obrazloženosti odločitev o glavni stvari, vendar pa v primeru, kot je podani, ne zadostuje bežna opredelitev, da so bili nastali stroški potrebni za izvršbo, ne da bi sodišče tudi obrazložilo, zakaj je temu tako. Bistvo zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, ki je odraz pravice strank do pravnih sredstev in do izjave zoper te odločbe, je v tem, da se mora sodišče opredeliti do pravno pomembnih odločilnih dejstev. V primeru odločanja o stroških je standard obrazloženosti višji tudi tedaj, ko gre za naložitev plačila visokega zneska stroškov, katerih potrebnost ni že prima facie razvidna iz (ob)računa, saj taka odločitev bistveno bolj posega v dolžnikov pravni položaj, kot naložitev plačila relativno nižjih zneskov izvršilnih stroškov.
zahteva za sodno varstvo - odreditev strokovnega pregleda - vožnja pod vplivom psihoaktivnih snovi - kolesar - zakonitost odredbe o pregledu
Ker je v obravnavani zadevi jasno izkazano, da je storilec bil neposredni udeleženec prometne nesreče, je podana situacija iz devetega odstavka 107. člena ZPrCP, ki pooblašča policista, da udeležencu prometne nesreče odredi strokovni pregled, ne da bi pred tem izvedel preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola (posledično tudi brez izvedbe postopka za prepoznavo znakov oziroma simptomov prepovedanih drog oziroma psihoaktivnih zdravil). Namen te določbe je po mnenju pritožbenega sodišča na eni strani v tem, da se udeleženca prometne nesreče na samem kraju ne obremenjuje še s preizkusi, če policist oceni, da bi pri tem težko sodeloval, po drugi strani pa se s tem zagotavlja najbolj zanesljiva ugotovitev dejstev, ki so pomembna pri obravnavanju prometnih nesreč tj. ali je bil udeleženec pod vplivom alkohola ali psihoaktivnih snovi.
priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb - pravno odločilna dejstva - dejansko stanje - plačilo kazni
Storilcu ni bila izrečena globa zaradi prekrška prekoračitve hitrosti vožnje, za katero trdi, da jo je plačal, temveč zato, ker ni odgovoril na poziv pristojnega organa države izdaje.
Pritožbene navedbe, da je kazen, ki je predmet priznanja in izterjave v tem postopku, že bila plačana, so tako neutemeljene.
izločitev nedovoljenih dokazov - prikriti preiskovalni ukrepi - odločba ustavnega sodišča o neskladnosti zakona z ustavo - sprememba zakona - rok za začetek kazenskega pregona
Na podlagi navedenega gre torej pritrditi pritožnici, da je sodišče pritožbeno izpodbijani sklep izdalo na podlagi v času odločanja neveljavnih določil četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena, ki so bila s citirano ustavno odločbo spoznana za neskladna z Ustavo. Sodišče je o izločitvi dokazov s predmetnim pritožbeno izpodbijanim sklepom odločilo šele 2. 8. 2021, torej več kot dve leti po začetku uporabe novele ZKP-N, s katero so bile določbe citiranih zakonskih določil bistveno spremenjene.
ZPP člen 158, 158/1. ZFPPIPP člen 212, 212/1, 217. OZ člen 364.
umik tožbe - povrnitev pravdnih stroškov pri umiku tožbe - umik tožbe zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka - povod za tožbo - potrjena prisilna poravnava - plačilo terjatve pod pogoji potrjene prisilne poravnave - plačilo terjatve pred zapadlostjo - pripoznava dolga
Če ne gre za položaj, ko toženec sploh ni dal povoda za tožbo, je bila njena vložitev potrebna, saj je tožnik z njo uveljavljal svoj pravovarstveni interes, ki je v izpolnitvi zahtevka, ugotovitvi pravice ali pravnega razmerja ali pa njegovem preoblikovanju in je obstajal vse do izpolnitve zahtevka.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka iz razloga, ker njena terjatev ni bila uvrščena na seznam terjatev v postopku prisilne poravnave, v tem pravdnem postopku upravičeno uveljavljala svoj pravovarstveni interes, ki je bil v ugotovitvi terjatve in njeni (delni) izpolnitvi, tožena stranka pa je tako vtoževano obveznost izpolnila. Sodišče prve stopnje bi za odločitev (če tožba ne bi bila umaknjena) tudi imelo pravno podlago v 217. členu ZFPPIPP. Plačilo, ki ga je opravila tožena stranka, pomeni izpolnitev tožbenega zahtevka v smislu 158. člena ZPP.
spor majhne vrednosti - postopek v sporu majhne vrednosti - ugovor krajevne pristojnosti - sklep o zavrženju ugovora krajevne pristojnosti - pritožba zoper sklep - dovoljenost pritožbe - napačen pravni pouk - zavrženje pritožbe
V primeru, da ne gre za sklep, s katerim je postopek končan, samostojna pritožba ni dovoljena, saj je tak sklep mogoče izpodbijati le s pritožbo zoper končno odločbo.
Ne glede na to, da je z izpodbijanim sklepom sodišče odločilo o obstoju procesne predpostavke za meritorno odločanje, zaradi načela sumarnosti postopka pritožba zoper tak sklep ni dovoljena, zaradi česar jo je potrebno zavreči.
Zmotno je stališče pritožnika, da je nastopilo zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje, ki bi moralo biti kvalificirano po prvem odstavku 196. člena KZ-1, ki zajema očitek neplačila prispevkov, regresa in odpravnine. Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev je namreč eno - kolektivno kaznivo dejanje, ki je bilo v konkretnem primeru izvršeno v kvalificirani obliki po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Kljub temu, da posamezna ravnanja obdolženca izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1 (neizplačilo plač, prispevkov, regresa in odpravnine), gre pri njih samo za kvantitativno povečanje znotraj istega neprava in so življenjsko gledano vsa obtoženčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. V takih primerih se celotno storilčevo ravnanje opredeli po strožji obliki kaznivega dejanja, v konkretnem primeru po drugem odstavku 196. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje po drugem odstavku 196. člena KZ-1 je predpisana kazen zapora do treh let, zato v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo 10 let od storitve kaznivega dejanja, kar pomeni, da bi kazenski pregon zastaral v decembru 2022. Ker kazenski pregon še ni zastaral, ni podana zatrjevana kršitev iz 3. točke prvega odstavka 372. člena ZKP.
Pritožbeno sodišče povsem pritrjuje pravilnemu stališču sodišča prve stopnje, da v skladu s prvim odstavkom 7. člena KZ-1 uporabi zakon, veljaven v času storitve očitanega kaznivega dejanja. Spremenjeni KZ-1E namreč kvalifikatorni element "neupravičenega izplačila treh zaporednih plač" ni dekriminiziral, temveč je zajet v temeljno izvršitveno obliko tega kaznivega dejanja, za katerega pa je sedaj predpisana višja kazen (kazen do treh let zapora in stranska denarna kazen), zato spremenjena določba za storilca ni milejša.
zaslišanje mladoletne priče - pravna dobrota oprostitve pričanja - pouk priči o pravni dobroti - sposobnost razumeti pomen pravne dobrote - sposobnost razumeti pouk - izločitev zapisnikov o zaslišanju - izločitev dokazov
Sposobnost mladoletne osebe razumeti pomen pravice, da ni dolžna pričati, je vprašanje dejanske narave, o katerem sodišče sklepa na podlagi danih okoliščin, kot so starost, zrelost in drugi obstoječi podatki o priči. Dvom v sposobnost razumevanja mladoletne priče se lahko pojavi tudi zgolj na podlagi ene izmed okoliščin, ki jo sodišče zazna v posamezni zadevi, zato ni nujno, da ga bo vedno moralo utemeljiti z več različnimi podatki. Dejstvo, da je imela mladoletna oseba v času zaslišanja devet let, resda še ne pomeni, da ni bila sposobna razumeti pomena pravne dobrote, kot opozarja tožilec, vendar pa tudi ne pomeni, da je bila pravni pouk (zagotovo) sposobna razumeti. Kot navaja že tožilec sam, gre za dejansko vprašanje, ki ga mora v posameznem primeru razrešiti sodišče. Glede na to, da niti v zapisniku o njenem zaslišanju niti v spisu ni navedenih drugih podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče opraviti presojo oziroma sklepati na njeno zrelost in duševno razvitost, tudi po oceni pritožbenega sodišča obstaja dvom, ali je bila kot devetletna deklica sposobna razumeti podani pravni pouk in svoje pravice.
stroški pravdnega postopka glede na uspeh stranke - stroški pravdnega postopka pri umiku tožbe - delni uspeh v pravdi - umik tožbe po izpolnitvi dela zahtevka
Sodišče prve stopnje bi moralo o stroških postopka odločiti na podlagi uspeha strank v postopku, pri čemer bi moralo šteti, da je tožnica uspela tudi s tistim delom zahtevka, ki ga je toženka prostovoljno izpolnila.
odlog izvršbe na predlog dolžnika - odlog izvršbe na predlog tretjega - rubež - umetniške slike - cenitev
Golo sklicevanje na izgubo lastninske pravice pri premičninah ne zadošča, kot se neutemeljeno zavzema za razlago navedenega standarda tretji. Zarubljene stvari (tiskalnik, računalnik, merilna naprava, varilni aparat, kompresor, sušilni stroj) so po svoji naravi takšne, ki jih je načeloma mogoče nadomestiti, tretji pa obenem ni zatrjeval in dokazoval nadaljnje škode, ki mu zaradi nezmožnosti uporabe teh stvari nastaja oziroma bi mu nastala v primeru, da ostane brez njih.
ZIZ člen 15, 31, 34, 34/3, 45, 45/5, 45/6, 141, 141/2, 141/3, 141/5. ZPP člen 150.
izvršba na podlagi verodostojne listine - izvršba na denarna sredstva dolžnika pri organizaciji za plačilni promet - viri za predlagana izvršilna sredstva - vpogled v evidence - ustavitev izvršbe na denarna sredstva - predlog za novo izvršilno sredstvo - informativni seznam dolžnikovega premoženja - pravica do vpogleda v spis
Izvršba na podlagi verodostojne listine se lahko začne opravljati šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, zato sodišče tedaj vpogleda v elektronsko dosegljive evidence, ali obstajajo viri za predlagana izvršilna sredstva. Če ugotovi, da viri ne obstajajo, mora sodišče upnika pozvati, da predlaga drugo izvršilno sredstvo ali predložitev informativnega seznama iz 31. člena ZIZ. Kot v pritožbi navaja že sam upnik, je sklep o izvršbi v obravnavani zadevi postal pravnomočen dne 6. 7. 2021, kar glede na peti odstavek 45. člena ZIZ pomeni, da je šele tedaj nastopila podlaga za vpogled sodišča v elektronsko dosegljive evidence. Drži torej, da v konkretnem primeru ne more iti niti za dejanski položaj iz drugega niti iz tretjega odstavka 141. člena ZIZ (izpodbijani sklep je bil izdan dne 6. 9. 2021 in je izvršilni postopek v teku manj kot eno leto), ne drži pa, da je zato izpodbijana odločitev nepravilna. Sodišče prve stopnje je jasno navedlo, da je izvršbo na denarna sredstva ustavilo ob smiselni uporabi petega odstavka 141. člena ZIZ. Glede na peti odstavek 45. člena ZIZ pa smiselna uporaba petega odstavka 141. člena ZIZ pomeni, da je sodišče z vpogledom v elektronsko dosegljive evidence ugotovilo, da dolžnik nima odprtega nobenega računa pri organizacijah za plačilni promet.
ZPP člen 339, 339/2-10, 339/2-14, 343, 343/4, 458, 458/2.
gospodarski spor majhne vrednosti - prometna nezgoda - zmotna uporaba materialnega prava - obseg in višina škode - splošni zavarovalni pogoji - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nasprotja med razlogi o odločilnih dejstvih - zahteva za izvedbo naroka - pravni interes za pritožbo
Toženka je tožbenemu zahtevku po višini nasprotovala z zatrjevanjem, da je obseg škode manjši, kot navaja tožnica, to je od škode, ki je razvidna iz računa A4. Zato je v odgovoru na tožbo predlagala imenovanje izvedenca, ki bo ugotovil, kateri deli vozila so bili poškodovani v nezgodi in ocenil njihovo vrednost.
Sodišče prve stopnje je predlog za zaslišanje prič in izvedenca kot neutemeljen zavrnilo na podlagi presoje, (1) da je mogoče o spornem dejanskem stanju odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, (2) nobena stranka pa izvedbe naroka v dovoljenih vlogah ni zahtevala.
Presodilo je, da je tožbeni zahtevek po višini utemeljen le takrat, (1) kadar oškodovanec k računu priloži tudi dobavnice za vgrajeni material in (2) takrat, kadar o dodatnih poškodbah, ki se pokažejo med samim popravilom, obvesti cenilno službo zavarovalnice, sicer pa ne. To stališče je posledica zmotnega materialno pravnega prepričanja, da splošni pogoji toženke, ki so del pogodbe med toženko in tretjim (ne pa med pravdnima strankama) ter so enostransko natisnjeni na zapisniku o škodi, tožnico zavezujejo.
Po določilu drugega odstavka 454. člena ZPP sodišče odloči o sporu brez naroka, kadar ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v dovoljenih vlogah ni zahtevala. Iz tega določila smiselno izhaja, da je takrat, kadar o tožbenem zahtevku ni mogoče odločiti zgolj na podlagi listinskih dokazov, glavno obravnavo treba opraviti, pa četudi tega ne predlaga nobena stranka.
Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da je v navedbi, naj sodišče na javni glavni obravnavi izvede vse predlagane dokaze, vsebovana tudi zahteva za izvedbo obravnave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00052732
ZZK-1 člen 3, 3/1-5, 31, 31/1, 124. ZVEtL člen 10, 10/1. ZVEtL-1 člen 33, 33/1, 33/2.
sodna poravnava - parkirna mesta - sporazum o delitvi solastnine v etažno lastnino - sprememba tožbe - vpis v kataster stavb - sprememba podatkov katastra stavb - sprememba identifikacijskega znaka - novi identifikacijski znak - stari identifikacijski znak - skladnost identifikacijskega znaka v listini, ki je podlaga za vpis, z identifikacijskim znakom v zemljiški knjigi - sodba kot zemljiškoknjižna listina - načelo formalnosti v zemljiškoknjižnem postopku - stvarna pristojnost
Tožnica je v spremenjenem tožbenem zahtevku posamezni del stavbe označila z identifikacijskima oznakama iz elaborata z dne 23. 3. 2018, ki še nista bili vpisani v kataster stavb. V takem primeru ni nobenega razumnega ustavnopravnega razloga, ki bi zemljiškoknjižnemu sodišču narekoval obid načela formalnosti zemljiškoknjižnega postopka (124. člen ZZK-1). Zato spremenjen tožbeni zahtevek ni takšen, da bi bila na njegovi podlagi izdana sodba zemljiškoknjižno izvedljiva.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00052517
KZ-1 člen 54, 54/1, 204, 204/1, 204/2. ZKP člen 355, 355/1, 357, 357-3, 372, 372-3.
kaznivo dejanje tatvine - nadaljevano kaznivo dejanje - obrazloženost odločbe - zavrnilna sodba v kazenskem postopku - eno kaznivo dejanje - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - isti historični dogodek - istovrstnost kaznivih dejanj - časovna povezanost - opiranje sodbe na neizveden dokaz
Držijo pritožbeni očitki, da je odločitev v zavrnilnem delu sodbe prvostopenjskega sodišča pravno zmotna. Vrhovno sodišče RS je v sodbi Ips 36893/2010 z dne 13. 3. 2014 zavzelo stališče, da je glede kaznivih dejanj, ki jih sodišče vključi v konstrukt nadaljevanega kaznivega dejanja in so zajeta v opisu kaznivega dejanja, ponovni kazenski pregon zaradi načela ne bis in idem gotovo izključen. Kar zadeva enaka oziroma istovrstna kazniva dejanja, izvršena v časovnem obdobju, na katero se nanaša nadaljevano kaznivo dejanje, ki pa niso bila zajeta v nadaljevanem kaznivem dejanju, pa praviloma z nadaljevanim kaznivim dejanjem ne bodo tvorila istega historičnega dogodka oziroma enega dejanja v procesnem smislu ter zato pregon zanje v skladu z načelom ne bis in idem ne bo izključen. Zgolj izjemoma lahko tudi ta kazniva dejanja z nadaljevanim kaznivim dejanjem tvorijo eno dejanje v procesnem smislu, in sicer tedaj, kadar je med njimi in kaznivimi dejanji iz nadaljevanega kaznivega dejanja poleg zunanje (krajevne in časovne) povezave tudi taka notranja povezava, da protipravnosti dejanja in krivde storilca v zvezi z enim od kaznivih dejanj ni mogoče ustrezno ovrednotiti brez upoštevanja okoliščin, ki so vodile do izvršitve drugega kaznivega dejanja, ker bi vrednotenje okoliščin v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja. Samo ob izpolnjevanju teh pogojev se načelo ne bis in idem lahko nanaša tudi na kasneje odkrita istovrstna kazniva dejanja, ki niso bila zajeta v pravnomočno obravnavanem nadaljevanem kaznivem dejanju.
V obravnavani zadevi takšna povezava med kasneje odkritimi kaznivimi dejanji in prej pravnomočno obravnavanem nadaljevanem kaznivem dejanju ni podana. Gre sicer za podobna izvršitvena dejanja, storjena v enakem (sicer precej široko opredeljenem) časovnem obdobju, ki pa po presoji pritožbenega sodišča niso tako notranje povezana, da bi njihovo obravnavanje v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogodka. Protipravnost dejanja in krivdo obdolženke v zvezi z očitanimi kaznivimi dejanji bo namreč sodišče lahko ugotavljalo in vrednotilo na podlagi okoliščin, ki izhajajo iz obravnavanega kazenskega spisa, ne da bi pri tem moralo upoštevati okoliščine, ki so vodile do izvršitve drugega kaznivega dejanja in ki izhajajo iz že pravnomočne sodbe. Sodišče prve stopnje bi torej o obravnavanih kaznivih dejanjih lahko odločilo nevezano na dejanja, o katerih je že bilo predhodno pravnomočno odločeno. Pogoji, da bi se načelo ne bis in idem lahko nanašalo tudi na kasneje odkrita istovrstna kazniva dejanja in ki so v skladu s prakso Vrhovnega sodišča podani izjemoma, zato v obravnavanem primeru niso izpolnjeni. Dejanja, za katera je bila obdolženka že pravnomočno obsojena v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine, in dejanja, ki jih je sodišče obravnavalo v tem postopku, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne tvorijo istega življenjskega in historičnega dogodka, katerega obravnavanje v več ločenih kazenskih postopkih bi bilo z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinsko pravilne odločitve nesprejemljivo.
Ker je sodišče prve stopnje obtožbo glede teh kaznivih dejanj iz razloga po 3. točki 357. člena ZKP zavrnilo, je s tem kršilo kazenski zakon o vprašanju, ali gre za že pravnomočno razsojeno stvar (3. točka 372. člena ZKP).