CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSC00072263
ZPP člen 12, 285. OZ člen 963, 963/1, 1019, 1019/3.
materialno procesno vodstvo - načelo pomoči prava nevešči stranki - subrogacija - poroštvo - solidarno poroštvo
V 12. členu ZPP uzakonjeno načelo pomoči prava nevešči stranki ter v 285. členu ZPP uzakonjeno načelo materialnega procesnega vodstva pa ne pomenita, da se mora sodišče postavljati v vlogo strankinega pooblaščenca ter ji svetovati, na kakšen način naj dopolnjuje svoje trditve in kakšne konkretne dokaze naj predlaga, da bi v postopku lažje uspela. V skladu z 12. členom sodišče laično stranko opozori na njene procesne pravice, ki jih morda iz nevednosti ne bi uporabila; materialno procesno vodstvo pa je med drugim namenjeno preprečevanju sodbe presenečenja, torej da bi sodišče odločilo po za stranke povsem nepričakovani pravni podlagi in bi bila za odločitev o sporu potrebna tudi druga dejstva in dokazi. V širšem smislu je materialno procesno vodstvo potrebno, če stranka ne navede odločilnih dejstev ali če poda nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih; ni pa namenjeno šolskemu poučevanju strank. Prvenstveno je trditveno in dokazno breme na strankah, sodišče pa naj vzpostavi le morebitno nezakrivljeno porušeno ravnotežje med strankama, sicer pa ohranja svojo nevtralno vlogo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da v tem konkretnem primeru ni obstajala potreba po izvedbi materialno procesnega vodstva iz 285. člena ZPP, saj sta toženca popolno navedla vsa odločilna dejstva in zanje tudi predlagala ustrezne dokaze.
Posledica zavrnitve dokaznega predloga, t.j. njegova neizvedba, pa povsem jasno izhaja že iz same besedne zveze, ki ne potrebuje nobene posebne pravne razlage, zato niti v okviru določila o materialnem procesnem vodstvu niti v okviru določila pomoči laični stranki ni obstajala dolžnost sodišča prve stopnje, da toženca še posebej pouči o posledici zavrnitve njunega dokaznega predloga. Čeprav grajanje procesne kršitve, ki jo v določenih okoliščinah lahko predstavlja tudi zavrnitev dokaznega predloga3, sodi med procesne pravice stranke, pa se je sodna praksa že izrekla, da bi sodišče z opozarjanem strank, da morajo procesne kršitve v skladu z 286.b členom ZPP grajati pravočasno, prekoračilo dopustno mejo dolžnosti poučevanja in bi s tem prišlo do ustvarjanja neravnotežja med strankami v pravdnem postopku tudi v primeru, da gre za laično stranko, ki v pravdnem postopku nastopa sama brez kvalificiranega pooblaščenca.
Zavarovanje traktorja je povezano s krivdo voznika traktorja. Voznik traktorja je bil prvi tožnik, škoda na poškodovanem osebnem vozilu je bila povzročena s traktorjem, torej je do poškodovanja osebnega vozila, ki je v solasti tožnikov, oziroma druge tožnice, prišlo pri uporabi traktorja, navedenega v zavarovalni polici, katerega lastnik je pravna oseba.
Zato je tožbeni zahtevek druge tožnice odškodninski zahtevek tretje osebe, gre za zavarovano nevarnost v skladu s 1. členom Splošnih pogojev.
ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-8, 55/1-9, 55/1-11, 56, 56/1, 58, 58/3, 61, 61/3. ZPP člen 214, 362, 362/1.
ugovor po izteku roka - opozicijski razlogi - neprerekana dejstva - napotki pritožbenega sodišča
V ugovoru po izteku roka je dolžnik pri podajanju ugovornih razlogov glede na ustaljeno sodno prakso omejen, saj lahko uveljavlja samo prave opozicijske ugovorne razloge iz 8., 9. in 11. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, to je ugovorne razloge, ki dolžnikovo obveznost „le“ ukinjajo, ne pa tudi razlogov, ki obveznost negirajo.
Dolžnik prereka temelj terjatve in s tem negira obstoj obveznosti, ki je bila s sklepom o izvršbi že pravnomočno ugotovljena po temelju in višini in dolžniku naložena v plačilo, tako negiranje pa v okviru ugovora po izteku roka ni več dopustno.
Neutemeljene so pritožbene zahteve, da bi moralo sodišče ugovoru po izteku roka ugoditi že zato, ker upnik v odgovoru ni obrazloženo nasprotoval dolžnikovim navedbam, da pravna podlaga za izstavitev razdelilnikov ne obstoji. Posledica neprerekanja uveljavljanih dejstev namreč ni domneva, da je ugovor utemeljen, ampak se dolžnikove navedbe v ugovoru štejejo za resnične, tudi v takem primeru pa mora sodišče presoditi, ali tako priznana dejstva utemeljujejo zahtevano pravno posledico.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje z zavrženjem ugovora po izteku roka ni sledilo napotkom višjega sodišča, da mora o ugovoru odločiti vsebinsko, torej da mora presoditi njegovo (ne)utemeljenost. Višje sodišče je namreč zadevo vrnilo sodišču v nov postopek odločanja o ugovoru po izteku roka, ob tem pa iz napotkov sodišču prve stopnje izhaja, da mora o ugovoru po roku vsebinsko odločiti le, če je tak ugovor pravočasen, popoln in dovoljen.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - zagovor obdolženca - ocena obdolženčevega zagovora - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - razveljavitev sodbe
Posameznikovo siceršnje razpolaganje s telefonskim aparatom, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, še ne izključuje njegove priložnostne izposoje pri drugemu posamezniku.
Izvedenec je sicer res s stopnjo verjetnosti zaključil, da je vse sporne podpise na najemni pogodbi in obeh njenih prilogah ter podpise, ki jih je v postopku izdelave izvedenskega mnenja predložila tožeča stranka, podpisala ista oseba, ni pa mogel z gotovostjo trditi, da je to podpis zakonitega zastopnika tožene stranke. Pomenljivo pa je mnenje izvedenca, da je pri spornem dokumentu potrebno upoštevati možnost, da gre za podpis, ki ga je mogoče uvrstiti v standard t. i. vplivnega rokopisa, t. j., da je toženec podpis na primerjalnem gradivu namerno preoblikoval zaradi oviranja ugotavljanja istovetnosti. Poleg tega sodišče prve stopnje svoje sodbe ni utemeljilo zgolj na mnenju izvedenca, pač pa tudi na vrsti indicev, kar je izčrpno obrazložilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00053258
ZASP člen 5, 101, 141a, 141g.
avtorska pravica - avtorsko delo - pravice izdelovalca podatkovne baze - podatkovna baza - avtorsko delo iz delovnega razmerja - avtorska pravica v delovnem razmerju - obveznost iz delovnega razmerja - akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest - neizvedba dokaznega predloga - nasprotja in nejasnosti v izvedenskem mnenju - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
S tem, ko sodišče ni odpravilo nejasnosti oz. nasprotovanj med zaključki obeh izvedencev, je naredilo relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Hkrati pa pri odločanju o temelju zahtevka sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem galeristike ali umetnosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki pravilno ugotavlja, da pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 1723/2020 z dne 7. 9. 2021, ni dovoljena.
preživljanje bivšega zakonca - nesposobnost za delo - ukinitev s sodno poravnavo določene preživnine - spremenjene okoliščine na obeh straneh - rojstvo otroka
Ob ugotovljenih sposobnostih tožnika bi bilo s plačilom preživnine toženi stranki ogroženo preživljanje njegovih otrok, pa tudi njegovo lastno preživljanje, saj v danih okoliščinah vsak izredni dogodek, ki je povezan z dodatnimi stroški, porine družino čez rob življenjskega minimuma, zato so izpolnjeni pogoji za odpravo sodne poravnave, ki je izvršilni naslov za plačilo preživnine toženi stranki.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00051590
KZ-1 člen 91, 91/2, 91/3. ZKP člen 357, 357-4. ZS člen 83, 83/3, 83/4, 83a. ZZUSUDJZ člen 2, 3, 3/1, 3/2. Odredba o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih (2020) člen 1. Odredba o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) na območju Republike Slovenije (2020) člen 1.
kaznivo dejanje umora - zastaranje kazenskega pregona - zadržanje zastaranja - pretrganje in zadržanje zastaranja kazenskega pregona - epidemija - COVID-19 - postopek nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe - rok za novo sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe po zahtevi za varstvo zakonitosti - materialni zastaralni rok - materialni in procesni rok - zavrnilna sodba v kazenskem postopku
Rok dveh let, v katerem mora biti (pravnomočno) končan postopek nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe, lahko postane relativiziran zaradi okoliščin, predvidenih v določbi tretjega odstavka 91. člena KZ-1, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe. V konkretnem primeru razlogov za to, da zastaranje ne bi teklo, ni najti na strani obtoženca v smislu njegove nedosegljivosti za državne organe. So pa to okoliščine, nastale v zvezi z razglašeno epidemijo nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije in v zvezi s tem izdani predpisi, ki so vplivali na tek oziroma zadržanje materialnega – zastaralnega roka v obravnavani zadevi.
Predsednik Vrhovnega sodišča je z odredbo dne 13. 3. 2020 odločil, da vsa sodišča od 16. 3. 2020 opravljajo naloge in odločajo samo v nujnih zadevah, kot to določa 83. člen ZS; skladno s četrtim odstavkom 83. člena ZS je določil, da razen v nujnih zadevah, procesni roki ne tečejo in se ne vročajo sodna pisanja; če je bilo sodno pisanje vročeno, začnejo teči procesni roki prvi naslednji dan, ko prenehajo veljati posebni ukrepi. Navedena odredba pomeni, da so zaradi razglašene epidemije v nenujnih zadevah prenehali teči procesni roki, in sicer 16. 3. 2020. Ta odredba tako ni predstavljala podlage za (napačen) zaključek prvostopenjskega sodišča, da je že od veljavnosti te odredbe dalje bil zadržan tek materialnega zastaralnega roka, saj roka za zastaranje kazenskega pregona ni moč šteti za procesni rok določen za uveljavljanje pravic strank v sodnem postopku, zato tudi začasne procesne ovire za pregon niso privedle do pretrganja (materialnega) zastaralnega roka za kazenski pregon.
Pravna podlaga za zadržanje zastaranja kazenskega pregona v obravnavanem primeru je bila podana z uveljavitvijo in trajanjem veljavnosti določbe drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ, ki je določal, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne (kar obravnavana zadeva glede na določbo tretjega odstavka 83. člena ZS ni bila) in kar je dejansko podlaga za zadržanje zastaranja materialnih rokov.
zahteva za sodno varstvo - izplačilo plače v gotovini - pobotanje terjatev - zadržanje izplačila plače - obveznost delodajalca iz delovnega razmerja
Delodajalec lahko zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih, vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila, pa so neveljavna.
Pobot terjatev, ki naj bi jo imela pravna oseba kot delodajalec do delavca kot dolžnika na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, s terjatvijo, ki jo ima delavec do delodajalca iz naslova plače, saj je tak pobot mogoč le ob izrecnem pisnem soglasju delavca, ki pa v predmetni zadevi ni izkazano.
Ker je v obravnavani zadevi delovno razmerje prenehalo z dnem 3. 10. 2018, bi moral delodajalec delavcu izplačati plačo za mesec september 2018 najkasneje do 18. 10. 2018, in ker tega ni storil, je s tem kršil določbe ZDR-1 in storil prekršek.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 52, 52/1, 52/1-2, 52/2, 52/4.. ZPP člen 249.
stroški in nagrada izvedenca - stroški postopka - izvedensko mnenje
Ugotovitev o prisotnosti izvedenke na obravnavi je zmotna in celo protispisna, saj dokaz z njenim zaslišanjem, torej ustno podajanje izvida in mnenja iz 2. odst. 52. člena Pravilnika ni trajalo, niti ni moglo trajati od 8.30 do 9.46 ure. Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 29. 3. 2018 poleg že izpostavljenega v 4. točki te obrazložitve izhaja tudi, da se je zaradi spremembe senata obravnava začela znova, da so uvodoma zapisane daljše navedbe tožene stranke, stranskega intervenienta ter tožnice, da so se v soglasju s strankami štele za pregledane in prebrane listine v sodnem in upravnem spisu, ter šele zatem pričela izvedba dokaza z zaslišanjem izvedenke. Edino logičen in pravilen je zato lahko le zaključek, da čas podajanja mnenja ni obsegal več kot dvakrat začete pol ure (saj se ni pričel ob 8.30 uri!). Posledično je mogoče zakonito priznati 10,00 EUR + 138,00 EUR + 70,00 EUR (2 x 35), skupaj 218 EUR, povečanih za 22 % DDV pa 265,96 EUR in ne 308,66 EUR, kot je dosojenih z izpodbijanim sklepom.
Ker se pritožba skladno s tretjim odstavkom 343. člena ZPP šteje za nepopolno v primeru, če ne vsebuje sestavin iz 1. in 4. točke 335. člena ZPP, v konkretnem primeru pa tožnica v pritožbi ni navedla prav tega, zoper kateri sklep se pritožuje, je sodišče prve stopnje že samo iz tega razloga pravilno v skladu z določbo prvega odstavka 343. člena ZPP pritožbo kot nepopolno zavrglo.
Banka sme pravni osebi kadarkoli odpovedati okvirno pogodbo o plačilnih storitvah, kljub temu pa mora nadaljevati tiste posle, ki jih ni mogoče odlašati, dokler naročitelj nima možnosti prevzeti skrbi zanje.
OZ člen 190, 190/1, 190/3, 191.. ZPP člen 19, 185, 311, 311/1, 481.. ZDSS-1 člen 5.. ZSPJS člen 3a.
neupravičena obogatitev - obstoj delovnega razmerja - vračilo preveč izplačanih sredstev - civilnopravno razmerje - pobotni ugovor - davki in prispevki - samostojni podjetnik posameznik (s.p.)
Obravnavni primer je pomemben ne le zaradi prikaza načina poračuna, ampak tudi zaradi upoštevanja pomembne okoliščine, da je poračun možno izvesti šele po tem, ko je znan neto znesek prejemkov iz delovnega razmerja. Ta postane znan šele po pravnomočnosti sodbe, s katero je ugotovljen obstoj delovnega razmerja, oziroma natančneje - po tem, ko je znana obveznost plačila davkov in prispevkov in je posledično znan neto prejemek iz delovnega razmerja kot relevanten znesek za poračun z zneski, ki so bili plačani po civilni pogodbi.
Glede temelja je posebej pomemben datum pravnomočnosti izvršene sodbe, tj. 30. 5. 2019, ker se šteje, da je s tem dnem odpadla prejšnja civilna podlaga razmerja med strankama. Pritožbeno sodišče torej izraža strinjanje s tožnico oziroma sodiščem prve stopnje, da je za odločitev v sporu ključen tretji odstavek 190. člena OZ, po katerem nastane obveznost vrnitve tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki je pozneje odpadla. Z dnem pravnomočnosti sodbe je bila za čas od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017 pravno zavezujoče vzpostavljena delovnopravna narava razmerja med strankama, odpadla pa je dotedanja civilnopravna narava. Posledično je za tožnico nastopilo upravičenje, da zoper toženca uspešno uveljavlja neupravičeno obogatitev (II Ips 96/2016).
Toženec napačno navaja, da bi bilo potrebno za priznanje tega posebej doseči še razveljavitev civilnih pogodb pred rednim sodiščem (nenazadnje sodna praksa tudi ne terja razveljavitve teh pogodb kot pogoj za priznanje delovnega razmerja). Napačno je stališče, da bi lahko tožnica neupravičeno obogatitev uveljavljala kvečjemu v gospodarskem sporu (481. člen ZPP). S pravnomočno sodno odločbo I Pd 108/2018 je bil med strankama ugotovljen obstoj delovnega razmerja. Presoja pravic in obveznosti strank iz tega razmerja (tudi z vidika neupravičene obogatitve) je prav tako predmet delovnega spora (5. člen ZDSS-1). Neutemeljena je torej navedba, da bi moral biti v sporu pasivno legitimiran toženec kot s.p. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil ugovor stvarne pristojnosti prepozen - podan v pripravljalni vlogi, že po opravljenem prvem naroku (19. člen ZPP).
Toženec zmotno predlaga, naj se sicer upošteva nova podlaga razmerja, a brez poračunavanja prejetih plačil. Ni namreč možno upoštevati spremenjene narave razmerja, pravice oziroma plačila v zvezi s tem pa pustiti nespremenjene. Prav tako toženec kot nerelevantno poudarja, da ni bil obogaten, češ da je vse prejeto porabil za izvedbo poslov po civilnih pogodbah. Neutemeljeno navaja tudi, da delodajalec preplačila ne more terjati nazaj, kar tožnica opredeli kot neutemeljeno zavzemanje za ''kar je dano, je v zlato jamo zakopano''. V judikatu VIII Ips 139/2005 in tovrstnih sodbah, ki so sledile, je bila resda poudarjena strogost do delodajalca pri odločanju o njegovih zahtevkih za vračilo preveč izplačanih plač, vendar pa v obravnavanem primeru v času veljavnosti spornega razmerja, ko so bila izvedena plačila (ki so privedla do preplačil), stranki še niti nista bili v razmerju delavec delodajalec, ampak v civilnopravnem razmerju. Ko je tožnica tožencu plačevala posle po civilni pogodbi, je šlo za izvajanje takrat veljavne podlage. Tožnica takrat ni bila v vlogi delodajalca (ki velja za močnejšo stranko delovnega razmerja, od katere bi bilo npr. pričakovati, da ve, kolikšno plačo mora plačevati delavcu), pač pa je bila enakopravna stranka civilnopravnega razmerja. Tudi to, da je tožnica javni zavod, za obravnavani primer ni pomembno. To bi lahko bilo oziroma je bilo upoštevano v sporu I Pd 108/2018 glede določitve plače v javnem sektorju, ne pa v tem sporu, ki se nanaša le še na vračilo preveč plačanega po podlagi, ki je odpadla.
Toženec se zmotno zavzema za uporabo 3.a člena ZSPJS, glede katerega navaja, da javnemu uslužbencu direktno ne nalaga vrnitve preveč izplačane plače, da je za zakonitost in skladnost pogodbe o zaposlitvi z drugimi akti v prvi vrsti odgovoren delodajalec, ter da toženec ne more biti v slabšem položaju kot delavec, ki mu je bila plača napačno odmerjena. Že sodišče prve stopnje je takšna zavzemanja pravilno zavrnilo. Tožencu je višino plače določilo šele sodišče s sodbo I Pd 108/2018. V obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017 mu torej tožnica ni izplačevala plač, zato tudi ni možno razlogovanje o tem, da mu je vedoma izplačevala napačno odmerjeno plačo. Ko je bilo civilnopravno razmerje s sodbo preoblikovano v delovnopravno in prvič določena višina toženčeve plače, je odpadla podlaga za plačila, izvršena v civilnopravnem razmerju, kar utemeljuje uporabo določb OZ o institutu neupravičene obogatitve, ne pa 3a. člena ZSPJS.
Sodišče prve stopnje je tožencu v zadostni meri odgovorilo, da bo lahko davke in prispevke, plačane v zvezi z razmerjem, glede katerega je podlaga odpadla, zahteval nazaj po davčnem postopku. Ni potrebna natančnejša obrazložitev tega postopanja, saj to ni bistveno za ta spor. Bistveno je, da je stališče pravilno - njegova posledica pa je, da vtoževanega zneska ni pravilno znižati za davke in prispevke, ki jih je toženec plačal kot s.p. od prejetih plačilih s strani tožnice. Toženec je namreč v pobot ugovarjal zneske iz naslova plačila teh prispevkov v skupnem znesku 12.695,00 EUR. Za vračilo teh zneskov so pasivno legitimirani njihovi prejemniki. Že zato pobotni ugovor zoper tožnico ni utemeljen.
ZDR-1 člen 33, 89, 89/1, 89/1-1, 91, 91/3, 91/5, 91/6.. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 49, 125.. ZPP člen 7, 212, 319.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - pogodbena kazen - nezakonita odpoved
Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2019 je nezakonita, ker razlog, naveden v odpovedi, ni poslovni razlog, torej prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov na strani delodajalca. Razlog, opisan v odpovedi, je namreč razlog na strani delavca (trajno neizpolnjevanje posebnih zdravstvenih zahtev za delovno mesto transportnega skladiščnika), in kot tak že pojmovno ni poslovni razlog iz prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
Tožnik se neutemeljeno zavzema za to, da je sodišče že ugotovilo nezakonitost odpovedi, zaradi česar bi mu že v tem postopku lahko prisodilo pogodbeno kazen po 125. členu kolektivne pogodbe, nezapadlost zneska pogodbene kazni pa bi bilo eventualno mogoče upoštevati le pri prisoji zakonskih zamudnih obresti. V času izdaje sodbe sodišča prve stopnje že pojmovno ni mogel biti izpolnjen pogoj, da je odločitev o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravnomočna, saj skladno z določbo 319. člena ZPP sodba postane pravnomočna šele, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo, v predmetni zadevi pa je proti odločitvi o tem, da je odpoved nezakonita, toženka vložila pritožbo. Glede na to, da pogoj pravnomočnosti odločitve o nezakonitosti odpovedi še ni bil podan, je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo ta del tožbe, ker je bila vložena preuranjeno.
Sodišče v primeru ugotovitve, da je storilec v obdobju dveh let dosegel ali presegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu, nima možnosti tehtanja, ali naj mu prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izreče ali ne, temveč je to dolžno storiti.
vročitev sklepa - napake pri vročanju - razveljavitev potrdila o pravnomočnosti - prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije
Posledica napak pri vročanju sklepa so bile s sklepom prvostopenjskega sodišča z dne 19. 10. 2021 odpravljene, na vsebinsko pravilnost izpodbijanega sklepa pa take napake ne morejo vplivati in so zato take pritožbene navedbe neutemeljene.
začasni odvzem vozniškega dovoljenja - res iudicata - prepoved uporabe vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije
Sodišče je imetniku tujega vozniškega dovoljenja, ki je v obdobju dveh let dosegel 18 kazenskih točk, dolžno izreči prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za dobo enega leta ne glede na to, ali je bilo v postopku o prekršku storilcu že začasno prepovedana uporaba tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije.
upravitelj zapuščine - naloge upravitelja zapuščine - skupno upravljanje in razpolaganje z dediščino - upravljanje zapuščine - skupnost dedičev
S tem, ko je bilo sodedinji zaupano upravljanje, ni pridobila večjih upravičenj iz naslova svojega solastninskega deleža na isti nepremičnini. Podeljuje ji le upravičenja v zvezi s solastninskim deležem zapustnika, pri tem pa je dolžna ravnati v korist obeh dedičev.
Prvi odstavek 88. člena ZDR-1 določa, da mora biti odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena pogodbeni stranki, ki se ji pogodba o zaposlitvi odpoveduje. To pomeni, da učinek odpovedi pogodbe o zaposlitvi nastopi z njeno vročitvijo. V primeru izredne odpovedi z vročitvijo preneha delovno razmerje. Ker je v času vročitve izpodbijane odpovedi tožene stranke dne 27. 6. 2019 odpoved tožnika že pričela učinkovati, to pomeni, da je izredna odpoved tožene stranke brez pravnega učinka, ker predmeta odpovedi več ni. Sodišču prve stopnje zato ni bilo treba presojati vsebinske utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba.