Plačilni nalog je posebna oblika odločbe o prekršku, ki ne vsebuje vseh sestavin, ki jih ZP-1 določa za odločbo in sodbo o prekršku, zaradi česar je povsem razumljivo, da v plačilnem nalogu niso navedeni razlogi glede oblike krivde, s katero je storilec storil prekršek. Sodišče prve stopnje pa ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog mora ugotoviti tudi subjektivne elemente prekrška tj. ali je storilec pri izvršitvi oziroma uresničitvi objektivnih zakonskih znakov prekrška ravnal bodisi naklepno bodisi iz malomarnosti. O tem sodišče sklepa na podlagi izvedenega dokaznega postopka.
ZFPPIPP člen 14, 14/1, 14/1-1, 14/1-2, 14/2, 14/2-3, 14/2-3(1).
nelikvidnost - prezadolženost - alternativnost pogojev - domneva trajnejše nelikvidnosti - nerelevantne pritožbene navedbe - vrednost premoženja - pravni interes upnika za začetek stečaja
Nelikviden dolžnik se začetku stečajnega postopka ne more uspešno upirati z dokazovanjem, da ni prezadolžen. Zato za odločitev ne morejo biti relevantne pritožbene navedbe o vrednosti dolžnikovega premoženja, saj dolžnik z ničemer ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, ki temelji na domnevi iz 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.
CESTE IN CESTNI PROMET - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSC00054392
ZPNB člen 18, 18-6, 54, 54/1, 54/1-12, 54/3. ZP člen 14, 14/2, 14/2-3.
zahteva za sodno varstvo - odgovornost pravne osebe - dolžnost seznanitve - prevoz nevarnega blaga - nadzorstvo delodajalca
V konkretni zadevi je bilo ugotovljeno, da prevoznik ni izpolnil obveznosti iz točke (f) odstavka 1. 4. 2.2.1. ADR sporazuma oziroma 6. alineje 18. člena ZPNB, ker vozilo ni bilo označeno s predpisani tablami. Te obveznosti pa po naravi stvari prevoznik ne more izpolniti drugače kot da to v njegovem imenu izvrši voznik. Slednji bi to v konkretni zadevi storil tako, da bi odpel zatiče in spustil polovico tablic na vsaki strani vozila oziroma odprl na vozilu fiksno nameščene tablice, kot je ugotovil prekrškovni organ, pa voznik tega ni storil. Pravna oseba je tako z izpolnitvijo dolžnosti seznanitve voznika s pravili glede prevoza nevarnega blaga, konkretno s seznanitvijo s tretjim odstavkom 22. člena Prailnika, storila vse, kar je bilo v njeni moči, da do storitve prekrška ne bi prišlo.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/1-4, 89/2, 90.. ZZRZI člen 40, 102.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - razlog invalidnosti - ustrezno delovno mesto - III. kategorija invalidnosti
Tožnik v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca iz varstva pri delu ter izvedenca medicine dela sodišču prve stopnje očita, da bi dokaz moralo izvesti, saj da samo nima znanja za oceno, ali je delovno mesto čistilca primerno za tožnika ob upoštevanju omejitev, zaradi česar uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka.
Vendar pa pritožbeno sodišče v zvezi s tako zavrnjenim dokaznim predlogom poudarja, da iz pritožbe niti ne izhaja, katero dejstvo glede vsebine delovnega mesta čistilec v primerjavi s priznanimi omejitvami naj bi sodišče ugotovilo napačno ali nezadostno, da bi bilo potrebno dodatno raziskovanje dejanskega stanja s postavitvijo izvedencev. Neizvedba tovrstnega dokaza sama po sebi ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tudi ne pride v poštev ugotovitev nedopustne vnaprejšnje dokazne ocene ob izostanku določnih pritožbenih navedb glede spornih dejstev.
zahteva za sodno varstvo - pritožba zoper sodbo - rok za vložitev pritožbe - zadržanje teka roka - sodne počitnice / poletno poslovanje
S trenutkom, ko je pravočasno vložena zahteva za sodno varstvo odstopljena v reševanje sodišču, zadeva postane sodna zadeva in jo je šteti kot sodno zadevo vse do pravnomočnosti odločitve o zahtevku za sodno varstvo, ne glede na to, se v skladu s 65. a členom ZP-1 sodbo o zahtevi za sodno varstvo vlagatelju vroči prekrkšvni organ in da je v skladu s sedmim odstavkom 66. člena ZP-1 pritožbo zoper sodbo o zahtevku za sodno varstvo potrebno vložiti pri prekrškovnem organu.
S sodnimi počitnicami se zagotavlja tudi pravno varnost strank, saj so določene v času, ko je največje število ljudi odsotnih z naslova svojega prebivališča zaradi letnega dopusta oziroma šolskih počitnic in se stranke s tem izognejo zamudam prekluzivnih procesnih rokov, zaradi česar bi zanje nastale negativne procesne posledice. Stranke se tako lahko upravičeno zanašajo na to, da v času njihove odsotnosti sodišče ne bo vročalo sodnih pisanj, od katerih tečejo procesni roki oz. da v tem času ne bodo prejele odločitve sodišč. Tako je na podlagi navedenega mogoče sklepati, da naj sodišče v času poletnega poslovanja sodišč med 15. 7. in 15. 8. ne bi odločalo v postopkih z zahtevo za sodno varstvo, če ne gre za nujno zadevo, če pa odločajo, naj svojih odločb ne bi vročala prekrškovnim organom oziroma strankam. Če je do takega vročanja že prišlo, pa je potrebno šteti, da je 83. člen ZS tek roka za vložitev pritožbe zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo zadržal in da je rok za vložitev pritožbe začel teči naslednji dan po izteku poletnega poslovanja sodišč.
nedovoljen pritožbeni razlog - vročitev odločbe - priznanje in izvršitev tujih odločb o prekrških - dejansko stanje
Storilec pojasnuje, da je pravočasno posredoval podatke o vozniku in še vedno trdi, da prekrška ni storil. Take navedbe pa so neupoštevne, saj se nanašajo na dejansko stanje prekrška in bi jih storilec moral uveljavljati v pravočasni pritožbi zoper odločbo o prekršku pred pristojnim organom države izdaje,
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00053454
ZDSS-1 člen 43.. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3.. ZDR-1 člen 113, 113/3.
začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - nastanek težko nadomestljive škode
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnik z zatrjevanjem, da mora preživljati brezposelno ženo in otroka ter plačevati stanovanjske kredite, ni izkazal pogoja za izdajo začasne odredbe iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, da je začasna odredba potrebna, da prepreči nastanek nenadomestljive škode. Pravilno je stališče, da škoda zaradi nenadne brezposelnosti (izpad dohodka) sama po sebi ni nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda, saj bo v primeru uspeha s predmetnim individualnim delovnim sporom tožnik lahko uveljavil vse pravice iz delovnega razmerja za nazaj. Na opredelitev škode kot nenadomestljive oziroma težko nadomestljive ne vplivajo obveznosti iz naslova stanovanjskega kredita niti dejstvo, da bo do eventualne povrnitve nastale škode v okviru prisojene reparacije prišlo šele v prihodnosti. Ker že ta pogoj za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen, izdaja regulacijske začasne odredbe glede na sodno prakso in prakso Ustavnega sodišča ni mogoča, glede na to presoja obstoja dodatnega pogoja možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja (reverzibilnosti) s strani pritožbenega sodišča ni bila potrebna.
OZ člen 190, 190/1, 190/3, 191.. ZPP člen 19, 185, 311, 311/1, 481.. ZDSS-1 člen 5.. ZSPJS člen 3a.
neupravičena obogatitev - obstoj delovnega razmerja - vračilo preveč izplačanih sredstev - civilnopravno razmerje - pobotni ugovor - davki in prispevki - samostojni podjetnik posameznik (s.p.)
Obravnavni primer je pomemben ne le zaradi prikaza načina poračuna, ampak tudi zaradi upoštevanja pomembne okoliščine, da je poračun možno izvesti šele po tem, ko je znan neto znesek prejemkov iz delovnega razmerja. Ta postane znan šele po pravnomočnosti sodbe, s katero je ugotovljen obstoj delovnega razmerja, oziroma natančneje - po tem, ko je znana obveznost plačila davkov in prispevkov in je posledično znan neto prejemek iz delovnega razmerja kot relevanten znesek za poračun z zneski, ki so bili plačani po civilni pogodbi.
Glede temelja je posebej pomemben datum pravnomočnosti izvršene sodbe, tj. 30. 5. 2019, ker se šteje, da je s tem dnem odpadla prejšnja civilna podlaga razmerja med strankama. Pritožbeno sodišče torej izraža strinjanje s tožnico oziroma sodiščem prve stopnje, da je za odločitev v sporu ključen tretji odstavek 190. člena OZ, po katerem nastane obveznost vrnitve tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki je pozneje odpadla. Z dnem pravnomočnosti sodbe je bila za čas od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017 pravno zavezujoče vzpostavljena delovnopravna narava razmerja med strankama, odpadla pa je dotedanja civilnopravna narava. Posledično je za tožnico nastopilo upravičenje, da zoper toženca uspešno uveljavlja neupravičeno obogatitev (II Ips 96/2016).
Toženec napačno navaja, da bi bilo potrebno za priznanje tega posebej doseči še razveljavitev civilnih pogodb pred rednim sodiščem (nenazadnje sodna praksa tudi ne terja razveljavitve teh pogodb kot pogoj za priznanje delovnega razmerja). Napačno je stališče, da bi lahko tožnica neupravičeno obogatitev uveljavljala kvečjemu v gospodarskem sporu (481. člen ZPP). S pravnomočno sodno odločbo I Pd 108/2018 je bil med strankama ugotovljen obstoj delovnega razmerja. Presoja pravic in obveznosti strank iz tega razmerja (tudi z vidika neupravičene obogatitve) je prav tako predmet delovnega spora (5. člen ZDSS-1). Neutemeljena je torej navedba, da bi moral biti v sporu pasivno legitimiran toženec kot s.p. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil ugovor stvarne pristojnosti prepozen - podan v pripravljalni vlogi, že po opravljenem prvem naroku (19. člen ZPP).
Toženec zmotno predlaga, naj se sicer upošteva nova podlaga razmerja, a brez poračunavanja prejetih plačil. Ni namreč možno upoštevati spremenjene narave razmerja, pravice oziroma plačila v zvezi s tem pa pustiti nespremenjene. Prav tako toženec kot nerelevantno poudarja, da ni bil obogaten, češ da je vse prejeto porabil za izvedbo poslov po civilnih pogodbah. Neutemeljeno navaja tudi, da delodajalec preplačila ne more terjati nazaj, kar tožnica opredeli kot neutemeljeno zavzemanje za ''kar je dano, je v zlato jamo zakopano''. V judikatu VIII Ips 139/2005 in tovrstnih sodbah, ki so sledile, je bila resda poudarjena strogost do delodajalca pri odločanju o njegovih zahtevkih za vračilo preveč izplačanih plač, vendar pa v obravnavanem primeru v času veljavnosti spornega razmerja, ko so bila izvedena plačila (ki so privedla do preplačil), stranki še niti nista bili v razmerju delavec delodajalec, ampak v civilnopravnem razmerju. Ko je tožnica tožencu plačevala posle po civilni pogodbi, je šlo za izvajanje takrat veljavne podlage. Tožnica takrat ni bila v vlogi delodajalca (ki velja za močnejšo stranko delovnega razmerja, od katere bi bilo npr. pričakovati, da ve, kolikšno plačo mora plačevati delavcu), pač pa je bila enakopravna stranka civilnopravnega razmerja. Tudi to, da je tožnica javni zavod, za obravnavani primer ni pomembno. To bi lahko bilo oziroma je bilo upoštevano v sporu I Pd 108/2018 glede določitve plače v javnem sektorju, ne pa v tem sporu, ki se nanaša le še na vračilo preveč plačanega po podlagi, ki je odpadla.
Toženec se zmotno zavzema za uporabo 3.a člena ZSPJS, glede katerega navaja, da javnemu uslužbencu direktno ne nalaga vrnitve preveč izplačane plače, da je za zakonitost in skladnost pogodbe o zaposlitvi z drugimi akti v prvi vrsti odgovoren delodajalec, ter da toženec ne more biti v slabšem položaju kot delavec, ki mu je bila plača napačno odmerjena. Že sodišče prve stopnje je takšna zavzemanja pravilno zavrnilo. Tožencu je višino plače določilo šele sodišče s sodbo I Pd 108/2018. V obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017 mu torej tožnica ni izplačevala plač, zato tudi ni možno razlogovanje o tem, da mu je vedoma izplačevala napačno odmerjeno plačo. Ko je bilo civilnopravno razmerje s sodbo preoblikovano v delovnopravno in prvič določena višina toženčeve plače, je odpadla podlaga za plačila, izvršena v civilnopravnem razmerju, kar utemeljuje uporabo določb OZ o institutu neupravičene obogatitve, ne pa 3a. člena ZSPJS.
Sodišče prve stopnje je tožencu v zadostni meri odgovorilo, da bo lahko davke in prispevke, plačane v zvezi z razmerjem, glede katerega je podlaga odpadla, zahteval nazaj po davčnem postopku. Ni potrebna natančnejša obrazložitev tega postopanja, saj to ni bistveno za ta spor. Bistveno je, da je stališče pravilno - njegova posledica pa je, da vtoževanega zneska ni pravilno znižati za davke in prispevke, ki jih je toženec plačal kot s.p. od prejetih plačilih s strani tožnice. Toženec je namreč v pobot ugovarjal zneske iz naslova plačila teh prispevkov v skupnem znesku 12.695,00 EUR. Za vračilo teh zneskov so pasivno legitimirani njihovi prejemniki. Že zato pobotni ugovor zoper tožnico ni utemeljen.
Ker storilka v določenem roku ni odgovorila na navedbe v obvestilu in se o okoliščinah iz pisnega obvestila ni izjavila, je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi sedmega odstavka 192.a člena ZP-1 izdalo sklep o nadomestnem zaporu in v njem pravilno znesek neplačane globe v višini 2.742,20 EUR nadomestilo z 28 dnevi zapora.
krivda - odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - odgovornost imetnikov motornih vozil - denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - dejanske okoliščine poteka prometne nesreče - soprispevek - deljena odgovornost - ustavitev vozila - nevarna situacija - višja sila - vzročna zveza
Tožnica nima prav, ko trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti na podlagi pravil objektivne odgovornosti, ker se je nahajala izven vozila. Tožnice ni mogoče obravnavati kot peške, saj je iz avtomobila izstopila zato, da bi kraj nesreče zavarovala s trikotnikom in se oblekla v odsevni jopič. Sodišče prve stopnje je tako tožnico v skladu s sodno prakso pravilno obravnavalo kot voznico, ki kot taka tudi odgovarja.
Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bilo vozilo tožnice udeleženo v prometu, čeprav je ob trku mirovalo, saj je pomenilo vir povečane nevarnosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik z očitanim dejanjem spolno nadlegoval delavko C.C. V skladu s prvim odstavkom 7. člena ZDR-1 je spolno nadlegovanje kakršna koli oblika neželenega verbalnega, neverbalnega ali fizičnega ravnanja ali vedenja spolne narave z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe, zlasti kadar gre za ustvarjanje zastraševalnega, sovražnega, ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja. Presoja, ali je posamezno ravnanje delavca mogoče oceniti kot spolno nadlegovanje, je pravna presoja, ki je v pristojnosti sodišča. Pritožba zato neutemeljeno izpostavlja, da C.C. v izpovedi dejanja tožnika ni ocenila kot spolno nadlegovanje. Iz njene izpovedi pa jasno izhajajo vsi elementi, zaradi katerih je bilo dejanje tožnika - dotik prsi delavke z obema rokama - oblika neželenega fizičnega ravnanja spolne narave, ki je prizadelo dostojanstvo delavke C.C., saj je bila ta zaradi tega ravnanja šokirana, jezna in razočarana. Njeno izpoved pa so potrdile tudi druge priče. To pomeni, da je tožnik z očitanim dejanjem kršil prepoved iz 7. člena ZDR-1, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
nedovoljen pritožbeni razlog - vročitev odločbe - dejansko stanje - priznanje in izvršitev tujih odločb o prekrških
Ker je torej odločba o prekršku pristojnega organa države izdaje z dne 16. 7. 2019 storilcu bila osebno vročena 30. 8. 2019, v njej pa je bil poučen o pravici do pravnega sredstva, a te možnosti ni izkoristil, je odločba o prekršku postala pravnomočna in zaradi načela vezanosti na pravnomočne odločbe sodišč in drugih organov se niti prvostopenjsko, niti pritožbeno sodišče ne moreta in ne smeta spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti take odločbe. Ne glede na to, ali so te navedbe pravilne in resnične, v okviru predmetnega postopka odločitve prekrškovnega organa druge države članice EU ni mogoče spremeniti in slediti storilcu, da naj se izpodbijani sklep razveljavi ali ne izvrši.
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da opis očitka, kot izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 6. 2020, ne omogoča sodne presoje oziroma preverbe, kaj je bilo tožnikovo ravnanje, katere pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja je s takšnim ravnanjem (huje) kršil ter znake katerega kaznivega dejanja je pri tem izpolnil.
Čeprav je res kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1 umeščeno v XXIV. poglavje KZ-1 med kazniva dejanja zoper gospodarstvo, pa za razliko od kaznivega dejanja po prvem odstavku istega člena, ki ga je mogoče storiti le pri opravljanju gospodarske dejavnosti, kaznivo dejanje po drugem odstavku ni t. i. delictum proprium, saj že iz zakonske dikcije „kdor ve, da je sam ali kdo drug kot dolžnik postal nezmožen za plačilo“ izhaja, da ga lahko stori kdorkoli in ne le oseba, ki opravlja gospodarsko dejavnost.
postopek osebnega stečaja - končanje postopka osebnega stečaja - sklep o končanju postopka osebnega stečaja - končno poročilo stečajnega upravitelja - obresti po začetku stečajnega postopka
Upraviteljica je s svojim predlogom za končanje postopka osebnega stečaja sledila tako zahtevi stečajnega dolžnika, naj se postopek osebnega stečaja vendarle že konča, kot tudi izjavi (edinega) upnika, da bo razmerje s stečajnim dolžnikom urejal izven postopka osebnega stečaja. S tem pa je sledila željam in pričakovanjem edinih strank tega stečajnega postopka. Zato je najmanj nenavadno, da sedaj oba nasprotujeta končanju postopka osebnega stečaja. Ob upnikovi izjavi, da bo ostala dolžniško-upniška razmerja s stečajnim dolžnikom urejal zunaj tega postopka osebnega stečaja, niti ni videti podlage za njegovo nadaljnje pravno varstvo v tem postopku.
Upravitelj le preizkusi terjatve po stanju na dan začetka stečajnega postopka, o nadaljnjem obrestovanju pa ne more odločati in s tem to tudi ni pravnomočno odločeno, čeprav je končni seznam preizkušenih terjatev del sklepa o preizkusu terjatev.
Ugotoviti je potrebno višino preostale upnikove terjatve, ki v postopku osebnega stečaja ni bila plačana, pri čemer je treba upoštevati vsa plačila med stečajnim postopkom, ki jih je treba vračunati v skladu z 288. členom Obligacijskega zakonika.
ZDR-1 člen 4, 4/1, 13, 13/2, 18, 59, 62, 62/6, 63, 200, 200/1, 200/2, 200/3.. ZPP člen 274, 274/1.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - rok za vložitev tožbe - zavrženje tožbe - posredovanje delavcev drugemu uporabniku
Tožnikov zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri tretji toženki (posledično pa tudi zahtevek za reintegracijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja pri tretji toženki) že po materialnem pravu ni utemeljen. Tožnik, ki je imel sklenjeno delovno razmerje pri prvi toženki (ki se je dejansko izvrševalo in torej ni obstajalo le formalno, kot je trdil), ne more za isto obdobje doseči priznanje delovnega razmerja pri tretji toženki.
Tretja toženka pa tudi sicer utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da so v razmerju med njo in tožnikom obstajali elementi delovnega razmerja, ki je v prvem odstavku 4. člena ZDR-1 opredeljeno kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Prva toženka je bila tista, ki je tožniku izplačevala plačo, kar je temeljna obveznost delodajalca za delavčevo opravljeno delo. Pošiljala ga je na zdravniške preglede, organizirala preizkuse varstva pri delu, mu odobravala letni dopust, zagotavljala mu je osnovno delovno opremo. Tožnik je bil na delo k tretji toženki napoten s strani prve toženke. Naročilo tretje toženke prvi toženki se je nanašalo (zgolj) na število delavcev ustreznega profila, ne na poimensko določenega delavca. Tretja toženka pa je imela sicer pravico izvajati določen nadzor in podajati navodila za delo na podlagi pogodbe o opravljanju storitev, ki jo je sklenila s prvo toženko. Način poslovnega sodelovanja prve in tretje toženke po vsebini dejansko predstavlja posredovanje delavcev s strani delodajalca - prve toženke uporabniku - tretji toženki (59. do 63. člen ZDR-1; sklep VS RS VIII SM 2/2021).
zahteva za sodno varstvo - izplačilo plače v gotovini - pobotanje terjatev - zadržanje izplačila plače - obveznost delodajalca iz delovnega razmerja
Delodajalec lahko zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih, vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila, pa so neveljavna.
Pobot terjatev, ki naj bi jo imela pravna oseba kot delodajalec do delavca kot dolžnika na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, s terjatvijo, ki jo ima delavec do delodajalca iz naslova plače, saj je tak pobot mogoč le ob izrecnem pisnem soglasju delavca, ki pa v predmetni zadevi ni izkazano.
Ker je v obravnavani zadevi delovno razmerje prenehalo z dnem 3. 10. 2018, bi moral delodajalec delavcu izplačati plačo za mesec september 2018 najkasneje do 18. 10. 2018, in ker tega ni storil, je s tem kršil določbe ZDR-1 in storil prekršek.
ZDR-1 člen 33, 89, 89/1, 89/1-1, 91, 91/3, 91/5, 91/6.. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 49, 125.. ZPP člen 7, 212, 319.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - pogodbena kazen - nezakonita odpoved
Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2019 je nezakonita, ker razlog, naveden v odpovedi, ni poslovni razlog, torej prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov na strani delodajalca. Razlog, opisan v odpovedi, je namreč razlog na strani delavca (trajno neizpolnjevanje posebnih zdravstvenih zahtev za delovno mesto transportnega skladiščnika), in kot tak že pojmovno ni poslovni razlog iz prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
Tožnik se neutemeljeno zavzema za to, da je sodišče že ugotovilo nezakonitost odpovedi, zaradi česar bi mu že v tem postopku lahko prisodilo pogodbeno kazen po 125. členu kolektivne pogodbe, nezapadlost zneska pogodbene kazni pa bi bilo eventualno mogoče upoštevati le pri prisoji zakonskih zamudnih obresti. V času izdaje sodbe sodišča prve stopnje že pojmovno ni mogel biti izpolnjen pogoj, da je odločitev o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravnomočna, saj skladno z določbo 319. člena ZPP sodba postane pravnomočna šele, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo, v predmetni zadevi pa je proti odločitvi o tem, da je odpoved nezakonita, toženka vložila pritožbo. Glede na to, da pogoj pravnomočnosti odločitve o nezakonitosti odpovedi še ni bil podan, je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo ta del tožbe, ker je bila vložena preuranjeno.
ZPP člen 8.. ZDR-1 člen 7, 7/4, 89, 89/1, 89/1-5, 125, 125/4.. OZ člen 82, 83.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo
Tako iz ocene poskusnega dela, kakor tudi iz izpovedi prič, ki jih je sodišče v obrazložitvi sodbe pravilno ocenilo, izhajajo konkretne napake in pomanjkljivosti v zvezi z delom tožnice v času trajanja poskusnega dela. Tožnica ni izpolnila pričakovanj tožene stranke, zaradi katerih je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je tožena stranka tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ko je ugotovila, da ni primerna za delo prodajalke.