direktor - potek mandata - prenehanje funkcije direktorja - transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas
Tožena stranka je z opisanim ravnanjem v okviru postopka imenovanja novega direktorja oziroma v.d. direktorja tožene stranke ter odjavo tožnika iz obveznih zavarovanj dne 29. 2. 2020 izrazila jasno voljo, da tožnik ne bo ponovno imenovan za direktorja ter da ga od poteka njegovega mandata ne sprejema več za svojega zakonitega zastopnika, temveč je od poteka mandata dalje zastopal toženo stranko v.d. direktor D.D. Kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo tudi, če je tožnik menil, da mora hoditi na delo po 1. 3. 2020, ker tožena stranka potrebuje operativno vodstvo, to ni razlog za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas v skladu s 56. členom ZDR-1.
ZKP člen 92, 92/2, 92/2-7, 92/3, 93, 93/2. Odvetniška tarifa (2015) člen 19, 19/2.
stroški odvetniških storitev - odmera nagrade in stroškov odvetnika - nagrada za posvet s stranko - samostojna storitev odvetnika - pojasnila o uporabi tarife
Enotno stališče sodne prakse je, da se nagrade za nasvete, mnenja, pregled dokumentacije in druga opravila, ki jih opravi odvetnik zato, da lahko sestavi vlogo, ali da se pripravi za udeležbo na naroku, ne obračunavajo in priznavajo posebej, ampak da so te storitve že vštete v siceršnji nagradi za opravilo, za katero je pridobljene podatke oziroma listine odvetnik uporabil
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00051609
OZ člen 131, 131/1, 171, 171/1. ZPP člen 48, 52, 52/1, 339, 339/2, 339/2-11.
poškodba na gradbišču - poškodba na delovišču - delovna nezgoda - padec z višine - opustitev ukrepov s področja varstva pri delu - prispevek oškodovanca k nastanku škode - rok za izdelavo pisnega odpravka sodbe - začetek teka roka - rok za pritožbo - krajevna pristojnost - ugovor krajevne pristojnosti
Pravilen je zaključek v izpodbijani sodbi, da natančna višina, s katere je padel tožnik, in natančen čas škodnega dogodka nista pomembna. Izvedensko mnenje medicinske stroke je potrdilo tožnikovo izpovedbo (in trditev), da je zatrjevane poškodbe utrpel zaradi padca z višine. Okoliščine, ki bi utemeljevale višji tožnikov prispevek k nastanku škode, bi morala zatrjevati in dokazati toženka. Posplošeno opozorilo, da ni bilo natančno ugotovljeno, kaj je povzročilo tožnikov padec, ne more privesti do razbremenitve njene odgovornosti.
Ni podan toženkin pravni interes za izpodbijanje odločitve o tridesetdnevnem (in ne petnajstdnevnem) roku za pritožbo. V primeru, da bi bil pravilen krajši rok, bi bila namreč njena pritožba vložena prepozno.
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da opis očitka, kot izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 6. 2020, ne omogoča sodne presoje oziroma preverbe, kaj je bilo tožnikovo ravnanje, katere pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja je s takšnim ravnanjem (huje) kršil ter znake katerega kaznivega dejanja je pri tem izpolnil.
ZPP člen 249.. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 51.
stroški in nagrada izvedenca - stroški postopka - izvedenec
Glede na očitno nezakonit predsodni postopek ter v dejanskem pogledu zelo zahteven, zapleten in dolgotrajni sodni postopek, v katerem je sodelovalo več sodno medicinskih izvedencev, je sodišče prve stopnje pisno izvedensko mnenje dr. A.A. zaradi nadpovprečne angažiranosti in potrebe po poglobljenem študiju utemeljeno štelo za zelo zahtevno. Bistveno pravilnih dejanskih razlogov pritožbeno sodišče ne ponavlja znova. Toženkino stališče, da je izvedencu namesto 414,00 EUR za zelo zahtevno pisno izvedensko mnenje mogoče priznati le 276,00 EUR za izdelavo zahtevnega izvedenskega mnenja, ne more biti uspešno.
OZ člen 190, 190/1, 190/3, 191.. ZPP člen 19, 185, 311, 311/1, 481.. ZDSS-1 člen 5.. ZSPJS člen 3a.
neupravičena obogatitev - obstoj delovnega razmerja - vračilo preveč izplačanih sredstev - civilnopravno razmerje - pobotni ugovor - davki in prispevki - samostojni podjetnik posameznik (s.p.)
Obravnavni primer je pomemben ne le zaradi prikaza načina poračuna, ampak tudi zaradi upoštevanja pomembne okoliščine, da je poračun možno izvesti šele po tem, ko je znan neto znesek prejemkov iz delovnega razmerja. Ta postane znan šele po pravnomočnosti sodbe, s katero je ugotovljen obstoj delovnega razmerja, oziroma natančneje - po tem, ko je znana obveznost plačila davkov in prispevkov in je posledično znan neto prejemek iz delovnega razmerja kot relevanten znesek za poračun z zneski, ki so bili plačani po civilni pogodbi.
Glede temelja je posebej pomemben datum pravnomočnosti izvršene sodbe, tj. 30. 5. 2019, ker se šteje, da je s tem dnem odpadla prejšnja civilna podlaga razmerja med strankama. Pritožbeno sodišče torej izraža strinjanje s tožnico oziroma sodiščem prve stopnje, da je za odločitev v sporu ključen tretji odstavek 190. člena OZ, po katerem nastane obveznost vrnitve tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki je pozneje odpadla. Z dnem pravnomočnosti sodbe je bila za čas od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017 pravno zavezujoče vzpostavljena delovnopravna narava razmerja med strankama, odpadla pa je dotedanja civilnopravna narava. Posledično je za tožnico nastopilo upravičenje, da zoper toženca uspešno uveljavlja neupravičeno obogatitev (II Ips 96/2016).
Toženec napačno navaja, da bi bilo potrebno za priznanje tega posebej doseči še razveljavitev civilnih pogodb pred rednim sodiščem (nenazadnje sodna praksa tudi ne terja razveljavitve teh pogodb kot pogoj za priznanje delovnega razmerja). Napačno je stališče, da bi lahko tožnica neupravičeno obogatitev uveljavljala kvečjemu v gospodarskem sporu (481. člen ZPP). S pravnomočno sodno odločbo I Pd 108/2018 je bil med strankama ugotovljen obstoj delovnega razmerja. Presoja pravic in obveznosti strank iz tega razmerja (tudi z vidika neupravičene obogatitve) je prav tako predmet delovnega spora (5. člen ZDSS-1). Neutemeljena je torej navedba, da bi moral biti v sporu pasivno legitimiran toženec kot s.p. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil ugovor stvarne pristojnosti prepozen - podan v pripravljalni vlogi, že po opravljenem prvem naroku (19. člen ZPP).
Toženec zmotno predlaga, naj se sicer upošteva nova podlaga razmerja, a brez poračunavanja prejetih plačil. Ni namreč možno upoštevati spremenjene narave razmerja, pravice oziroma plačila v zvezi s tem pa pustiti nespremenjene. Prav tako toženec kot nerelevantno poudarja, da ni bil obogaten, češ da je vse prejeto porabil za izvedbo poslov po civilnih pogodbah. Neutemeljeno navaja tudi, da delodajalec preplačila ne more terjati nazaj, kar tožnica opredeli kot neutemeljeno zavzemanje za ''kar je dano, je v zlato jamo zakopano''. V judikatu VIII Ips 139/2005 in tovrstnih sodbah, ki so sledile, je bila resda poudarjena strogost do delodajalca pri odločanju o njegovih zahtevkih za vračilo preveč izplačanih plač, vendar pa v obravnavanem primeru v času veljavnosti spornega razmerja, ko so bila izvedena plačila (ki so privedla do preplačil), stranki še niti nista bili v razmerju delavec delodajalec, ampak v civilnopravnem razmerju. Ko je tožnica tožencu plačevala posle po civilni pogodbi, je šlo za izvajanje takrat veljavne podlage. Tožnica takrat ni bila v vlogi delodajalca (ki velja za močnejšo stranko delovnega razmerja, od katere bi bilo npr. pričakovati, da ve, kolikšno plačo mora plačevati delavcu), pač pa je bila enakopravna stranka civilnopravnega razmerja. Tudi to, da je tožnica javni zavod, za obravnavani primer ni pomembno. To bi lahko bilo oziroma je bilo upoštevano v sporu I Pd 108/2018 glede določitve plače v javnem sektorju, ne pa v tem sporu, ki se nanaša le še na vračilo preveč plačanega po podlagi, ki je odpadla.
Toženec se zmotno zavzema za uporabo 3.a člena ZSPJS, glede katerega navaja, da javnemu uslužbencu direktno ne nalaga vrnitve preveč izplačane plače, da je za zakonitost in skladnost pogodbe o zaposlitvi z drugimi akti v prvi vrsti odgovoren delodajalec, ter da toženec ne more biti v slabšem položaju kot delavec, ki mu je bila plača napačno odmerjena. Že sodišče prve stopnje je takšna zavzemanja pravilno zavrnilo. Tožencu je višino plače določilo šele sodišče s sodbo I Pd 108/2018. V obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017 mu torej tožnica ni izplačevala plač, zato tudi ni možno razlogovanje o tem, da mu je vedoma izplačevala napačno odmerjeno plačo. Ko je bilo civilnopravno razmerje s sodbo preoblikovano v delovnopravno in prvič določena višina toženčeve plače, je odpadla podlaga za plačila, izvršena v civilnopravnem razmerju, kar utemeljuje uporabo določb OZ o institutu neupravičene obogatitve, ne pa 3a. člena ZSPJS.
Sodišče prve stopnje je tožencu v zadostni meri odgovorilo, da bo lahko davke in prispevke, plačane v zvezi z razmerjem, glede katerega je podlaga odpadla, zahteval nazaj po davčnem postopku. Ni potrebna natančnejša obrazložitev tega postopanja, saj to ni bistveno za ta spor. Bistveno je, da je stališče pravilno - njegova posledica pa je, da vtoževanega zneska ni pravilno znižati za davke in prispevke, ki jih je toženec plačal kot s.p. od prejetih plačilih s strani tožnice. Toženec je namreč v pobot ugovarjal zneske iz naslova plačila teh prispevkov v skupnem znesku 12.695,00 EUR. Za vračilo teh zneskov so pasivno legitimirani njihovi prejemniki. Že zato pobotni ugovor zoper tožnico ni utemeljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00051192
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11. KZ-1 člen 51, 51/2, 73, 308, 308/3, 308/6.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izrek sam s seboj v nasprotju - razlogi o odločilnih dejstvih - uporaba omilitvenih določil - kazen zapora - odvzem predmetov
Ker je sodišče prve stopnje kljub uporabi omilitvenih določil obdolžencu izreklo zaporno kazen nad spodnjo mejo določene kazni, torej nad tremi leti zapora, je izrek napadene sodbe sam s seboj v nasprotju.
GRADBENIŠTVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00055684
OZ člen 131, 186, 186/3. ZGO-1 člen 2, 2/1, 28, 28/2, 35, 35/6, 84, 85, 88, 88/2. Pravilnik o projektni dokumentaciji (2008) člen 28. GZ člen 13.
poškodba pri delu - poškodba na gradbišču - odgovornost za škodni dogodek - projekt za izvedbo - projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja - vzročna zveza - teorija o adekvatni vzročnosti - teorija o ratio legis vzročnosti - naravna vzročnost - opustitveno ravnanje - opustitev dolžnega nadzorstva - odgovornost nadzornika - odgovornost projektanta - projektantska pogodba - ustavitev gradbenih del - montažna dela
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je za škodo izključno odgovoren tožnikov delodajalec, ki je bil izvajalec in ob tem tudi koordinator vseh del. Kot izvajalec je bil tisti, ki je odrejal delo delavcem in na njem je ležala skrb, da ima popolno dokumentacijo. Če kot izvajalec od projektanta ni prejel vse dokumentacije, na podlagi katere bi se lahko prepričal ali z deli lahko varno nadaljuje, bi moral z nadaljevanjem dela počakati. Niti vodja projekta niti nadzornik ne odrejata del delavcem izvajalca in tega tudi v konkretnem primeru nista storila. Ker nesreče nista in ne bi mogla preprečiti, ni vzročne zveze med opustitvijo nadzora in ravnanjem projekta ter poškodovanjem tožnika. Le izvajalec je bil tisti, ki je imel pravico in dolžnost ustaviti delo, če bi to lahko predstavljalo nevarnost za delavce. Teh dolžnosti ni opravil, in ta opustitev predstavlja pravno relevantni vzrok tožnikovega poškodovanja.
Ne glede na to, da je od storitve kaznivega dejanja umora preteklo že skoraj 17 let, ni videti razloga, da te okoliščine sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pri presoji ponovitvene nevarnosti, kot neutemeljeno navaja zagovornica v pritožbi.
uporabnina za nepremičnino - nemožnost uporabe skupnega premoženja - odškodnina zaradi nemožnosti uporabe solastne stvari - prostovoljna izselitev iz nepremičnine - prostovoljna neuporaba solastnega dela nepremičnine - privolitev v prikrajšanje
Sodišče prve stopnje pravilno ločuje med prostovoljno odselitvijo (v smislu fizične preselitve) in prostovoljno odpovedjo, opustitvijo uporabe stanovanja. Pravilno je ugotovilo (česar pritožba ne izpodbija), da sta obe stranki želeli ostati v stanovanju in sta se pravzaprav bojevali glede tega, kdo bo ostal. V tem »boju« je »zmagal« toženec – v tem smislu, da je on ostal v stanovanju, tožnica pa je odšla; pri tej njeni odločitvi je nedvomno pomembna pritožbeno izpostavljena okoliščina, da je bila tožnica tedaj noseča, zato se ni več mogla ali želela izpostavljati in izčrpavati v spopadu za stanovanje. Upoštevaje vse opisane okoliščine je povsem pravilen zaključek prvostopenjske sodbe, da tožnica s tem, ko je zapustila stanovanje, ni privolila v svoje prikrajšanje zaradi neuporabe stanovanja. Na te zaključke ne vpliva (sicer nesporno) dejstvo, da je tožnica kmalu po tem, ko se je odselila (odselila se je konec decembra 2012), z novim partnerjem kupila stanovanje in se (marca ali aprila 2013) vanj preselila. To je logična posledica dejstva, da je tožnica zapustila dotedanje skupno stanovanje (ker je »izgubila boj« s tožencem) in je pač morala nekje živeti. Tožnica se je sicer (v fizičnem smislu) prostovoljno odselila, vendar se ni prostovoljno odpovedala pravici do souporabe stanovanja in ni privolila v svoje prikrajšanje.
ZLNDL člen 2. ZVEtL-1 člen 42, 43, 43/1, 44, 44/1.
pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pripadajoče zemljišče k stavbi - lastninjenje družbene lastnine - namembnost zemljišča - redna raba nepremičnine - dovozna pot - pravica uporabe - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini
Upoštevaje, da mora biti v presojo zajet celoten časovni okvir od izgradnje do lastninjenja (1997), je sodišče prve stopnje pravilno sledilo dinamičnemu principu ugotavljanja obsega (skupnega) pripadajočega zemljišča. Tako glede stavbe K. 13 kot tudi glede garaž je ubralo celovit pristop, torej pristop, ki merilom iz prvega odstavka 43. člena ZVEtl-1 pripisuje enakovreden, medsebojno dopolnjujoč se pomen. Ni upoštevalo (zgolj) upravnih aktov iz obdobja gradnje, temveč tudi dejansko ureditev v naravi, preteklo redno rabo in prostorske akte po izgradnji.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSK00051883
DZ člen 157, 157/2, 161.. ZNP-1 člen 100.. ZIZ člen 15.
začasna odredba v družinskih sporih - varstvo koristi otroka - visoka ogroženost otroka - ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe v družinskih sporih
Sodišče izda začasno odredbo le v izjemnem položaju, kadar je varstvo koristi otroka tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sklepa, da hčerka udeležencev z vidika varstva in vzgoje ni ogrožena.
ZIZ člen 268, 273, 273/1. SPZ člen 26, 26/1. ZDR-1 člen 34.
zavarovanje terjatve - predlog za izdajo začasne odredbe - začasna odredba v zvezi z motenjem posesti - posestno varstvo - motenje posesti premičnine - posest motornega vozila - namen izdaje začasne odredbe - prepoved bodočega motenja - ravnanje z nepopolnim predlogom za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - posestnik - imetnik - upoštevanje delodajalčevih navodil - sklepčnost predloga za izdajo začasne odredbe - nesklepčnost predloga
Pri presoji utemeljenosti predloga mora sodišče poleg materialnopravnih pogojev presoditi tudi to, ali predlagano zavarovanje lahko doseže cilj zavarovanja. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da predlagana začasna odredba za tožnika ne bo imela nobenega učinka. Z njo namreč namen zavarovanja ne bo dosežen. Kot tožnik sam pojasnjuje v pritožbi, želi z začasno odredbo doseči začasno ureditev razmerja tako, da se vzpostavi prejšnje stanje, to je, da mu toženka vrne posest vozila. Tega pa mu predlagana začasna odredba ne omogoča, saj toženki ne nalaga aktivnega ravnanja v smislu vrnitve posesti vozila, ampak prepoveduje (pa še to povsem nekonkretizirano) le „vsakršno“ motenje oziroma onemogočanje posesti vozila. Ker sodišče tudi v postopku izdaje začasne odredbe odloča le v mejah predloga, konkreten pa kot rečeno ni tak, da bi bil z njim dosežen cilj, ki ga z zavarovanjem zasleduje tožnik, je odločitev o njegovi zavrnitvi pravilna.
DZ člen 7, 7/4, 135, 138, 138/2. ZNP-1 člen 51, 51/2.
skupno starševstvo - skupno varstvo in vzgoja otroka - največja korist otroka - določitev stikov z otrokom - delovna obveznost - določitev višine preživnine za otroka - izvenšolske dejavnosti - pritožbena obravnava
Novejša sodna praksa in pravna teorija enotno stojita na stališču, da je skupno starševstvo pravilo, ker je to v največjo korist otroka. Tudi stroka potrjuje, da ima skupno starševstvo za otroke številne prednosti. Raziskave so pokazale, da je pri otrocih, ki so bili zaupani v skupno starševstvo, v primerjavi s tistimi, ki živijo z enim staršem kot skrbnikom, manj škodljivih pojavov (anksioznost, depresivnost, agresivnost, uživanje tobaka in alkohola, somatske bolezni) ter da so bolj uspešni v šoli, se bolje kognitivno razvijajo in imajo boljše odnose s staršema ter razširjeno družino.
Po ustaljeni sodni praksi je odstop od primarne, osnovne oblike starševske skrbi (skupnega starševstva) utemeljen le tedaj, ko za to, da se enega od staršev omeji ali izključi glede varstva, vzgoje in oskrbe otroka, obstoje posebni, upravičeni razlogi: na primer nasilje, zlorabljanje, alkoholizem, narkomanija, resna telesna ali duševna bolezen enega od staršev in drugi podobni razlogi, zaradi katerih eden od staršev ni sposoben ali voljan kakovostno poskrbeti za varstvo, vzgojo in oskrbo otrok z upoštevanjem največje koristi otrok.
Dogovor, sklenjen pred CSD, za sodišče ni pravno zavezujoč, zato je tudi sodišče prve stopnje lahko, ne glede na drugačno poprejšnjo izjavo nasprotnega udeleženca, sprejelo odločitev, da se otroci zaupajo obema staršema v skupno starševstvo, saj je ugotovilo, da je to v skladu z največjo koristjo otrok.
Določitev preživnine ni matematično-knjigovodski obračun, temveč ocena preživninskih zmožnosti staršev na eni strani ter potreb otrok na drugi strani.
ZD člen 1. ZDKG člen 1. ZDen člen 74, 74/2, 78, 78/1.
dedovanje - kmetija - status zaščitene kmetije
V obravnavanem primeru v trenutku dedovanja nepremičnine, ki so dodaten predmet zapuščine, niso zaščitena kmetija. Sodišče prve stopnje je opravilo poizvedbe o statusu predmetnih zemljišč skozi čas in ugotovilo, da ni podatkov, da bi bila ob podržavljenju premoženja pokojnica, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, lastnica zaščitene kmetije. Po podatkih UE je bila v vmesnem obdobju, torej od nacionalizacije do denacionalizacije, kmetija last A. A. in kasneje last slednjega in B. A., določena za zaščiteno kmetijo v l. 1977, 1984 in 2004. Od l. 2018 pa ta kmetija (v lasti C. A.) ne izpolnjuje več pogojev za status zaščitene kmetije. Nadalje je UE sporočila, da vrnjeno premoženje samo po sebi ne predstavlja zaščitene kmetije, bi pa bilo del kmetije, če ne bi bilo nacionalizirano. Ob takih ugotovitvah, je odločitev sodišča, da zapuščine ne razdeli po določbah ZDKG, pač pa po ZD, pravilna. Ne le iz zgoraj navedenih razlogov, pač pa tudi zato, ker niti ob uvedbi prvotnega dedovanja (l. 1974) zapustnica ni bila lastnica kmetije, ki bi nosila status zaščitenosti, kar pomeni, da bi se, če ne bi bilo nacionalizacije, kmetija dedovala po splošnih določbah ZD, torej bi se „razdrobila“ zaradi dedovanja že tedaj, l. 1974.
sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - obstoj verificiranega varovanega oddelka socialnega varstvenega zavoda - pridržanje v socialno varstvenem zavodu - prostorska zasedenost - duševna bolezen - paranoidna shizofrenija - alkoholizem
Nasprotni udeleženec ni ustrezno kritičen do nujnosti zdravljenja in jemanja predpisane terapije zaradi njegove hude duševne bolezni, posledično pa je njegova presoja realnosti hudo motena, prav tako je moteno obvladovanje njegovega ravnanja. Izven varovanega oddelka SVZ bi tako zaradi nekritičnosti do svojega zdravstvenega stanja opustil jemanje zdravil in zdravljenje, zaradi česar bi bilo huje ogroženo njegovo zdravje.
Sodišče zaradi prezasedenosti socialno varstvenih ustanov ne more zavrniti utemeljenega predloga za namestitev.
oderuška pogodba - najemna pogodba za nedoločen čas - subjektivni element oderuštva - nesorazmernost dajatve - uporabnina - brezplačna uporaba nepremičnine - neupravičena uporaba nepremičnine
Bistvena značilnost oderuške pogodbe je naklepno ravnanje pogodbenika, ki izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega ter njegove subjektivne lastnosti, da bi si pridobil korist, ki je v očitnem nesorazmerju s pogodbenimi obveznostmi (119. člen OZ). Pri tem mora biti nesorazmernost podana že v času sklenitve pogodbe in je ni mogoče presojati za nazaj, upoštevajoč trajanje pogodbenega razmerja.
Toženec utemeljeno navaja, da v pravdnem postopku skladno z načelom dispozitivnosti pravdnih strank po prvem odstavku 2. člena ZPP sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Ker je sodišče prve stopnje med postopkom nepravilno uporabilo določbo prvega odstavka 2. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa, je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.
V tarifni številki 39 Odvetniške tarife je določeno, da lahko odvetnik obračuna preglede listin ter razna druga obvestila oziroma dopise, kadar gre za samostojno storitev, ki ni zajeta v drugih tarifnih številkah. V konkretnem primeru pregled listin (50 točk) in obvestilo stranki (50 točk) nista samostojni storitvi, temveč sta zajeti že v ostalih priznanih postavkah.