ZJU člen 74, 74/1, 79, 79/1, 84, 84/1.. ZUS-1 člen 47, 47/1, 48, 48/3.
imenovanje v naziv - uradniško delovno mesto - pogoj za zasedbo uradniškega delovnega mesta
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku prekinilo postopek do odločitve v upravnem sporu glede zakonitosti razveljavitve tožnikovega sklepa o imenovanju v naziv Pravosodni svetnik (PDI) I. Po prejemu odločitve, da je bila razveljavitev tega sklepa zakonita, je na podlagi ugotovitev, da je tožnik na prejšnjem delovnem mestu dosegel naziv Višji pravosodni svetovalec I in da se delo na delovnem mestu Pravosodni svetnik (PDI) II lahko opravlja le v nazivih Pravosodni svetnik (PDI) II in Pravosodni svetnik (PDI) I, pravilno presodilo, da je Komisija zakonito razveljavila pogodbo o zaposlitvi Su 678/2016 z dne 29. 8. 2016 za delovno mesto Pravosodni svetnik (PDI) II.
Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da imenovanje uradnika v naziv ni pogoj za zasedbo uradniškega delovnega mesta. Glede na prvi odstavek 79. člena ZJU je za uradniška delovna mesta kot pogoj za opravljanje dela (posledično pa tudi za zakonito sklenitev pogodbe o zaposlitvi) poleg splošnih pogojev, ki jih urejajo predpisi s področja delovnega prava, določen tudi naziv. To izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 84. člena ZJU, da uradnik javne naloge izvršuje v nazivu.
zahteva za sodno varstvo - javni red in mir - neupoštevanje odredbe policista - dokazni predlog - zavrnitev dokaznega predloga - razbremenilni dokazi
Storilec torej ni predlagal postavitev izvedenca zato, ker bi želel dokazovati poškodbo glave, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje, niti ni zatrjeval, da naj bi vzrok za njegovo vedenje v sami poškodbi glave. Ker je storilec s predlaganim dokazom tj. postavitvijo izvedenca nevropsihiatra želel dokazovati, da se zaradi zaužitja zdravila ni mogel zavedati svojega ravnanja oziroma ga imeti pod nadzorom, s tem pa dokazovati, da niso podani subjektivni elementi prekrška, da torej ni podana storilčeva odgovornost za storjena prekrška, bi sodišče tak dokaz moralo izvesti, saj gre za razbremenilni dokaz, ki je pravno relevanten za odločitev o odgovornosti za storjeni prekršek, je primeren in dosegljiv, prav tako pa ni razlogov, da bi sodišče štelo, da je dejstvo, ki ga želi storilec s tem dokazom dokazovati, že dokazano z drugimi dokazi.
začasni odvzem vozniškega dovoljenja - res iudicata - prepoved uporabe vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije
Sodišče je imetniku tujega vozniškega dovoljenja, ki je v obdobju dveh let dosegel 18 kazenskih točk, dolžno izreči prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za dobo enega leta ne glede na to, ali je bilo v postopku o prekršku storilcu že začasno prepovedana uporaba tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 110, 110/1, 110/1-4, 111, 118, 118/1.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 79, 79/2.. URS člen 23.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezakonitost odpovedi - regres za letni dopust - pravica delavca do zagovora
Pravilen je poudarek sodišča, da je bilo glede tožnikovega izostanka med strankama več nejasnosti, kar potrjuje nujnost zagovora, ko bi tožnik lahko pojasnil, zakaj na delo ni prišel, ali ima zdravniško potrdilo oziroma zakaj ga ne more predložiti, kakšne omejitve ima oziroma je imel in ali je šlo morda za nesporazum med njim in delavko A.A. Glede na navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved nezakonita že zaradi kršene pravice do obrambe pred očitanim v odpovedi.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da zgolj zaradi napake pri zapisu parcelne številke nepremičnine, upoštevaje, da je nepremičnina natančno in določno označena na drug način, sklenjena kreditna pogodba ni nična, saj predmet obveznosti ni nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv (35. člen OZ).
ZPDI člen 11a, 11a/1, 11a/2, 11a/6.. ZS člen 116.. ZVZD-1 člen 5.. ZDR-1 člen 155.. URS člen 14, 32, 49.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
Bistveno v tem sporu je vprašanje, ali je bilo ponujeno delovno mesto višji pravosodni svetovalec (PDI) - strokovni sodelavec na Okrajnem sodišču v C. glede na oddaljenost od toženčevega bivališča in glede na trajanje ponujene zaposlitve ustrezno.
Glede na vsebino pogodbe o zaposlitvi je poleg dejstva, da je ponujeno delovno mesto ustrezalo toženčevi izobrazbi in opravljenemu PDI, treba upoštevati tudi določilo o kraju opravljanja dela. V 5. členu te pogodbe je bilo določeno, da bo toženec opravljal delo po programu obveznega usposabljanja na lokacijah, na katerih posluje Višje sodišče v A. ter na lokacijah, na katerih poslujejo sodišča, ki sodijo v območje pristojnosti Višjega sodišča v A.. Okrajno sodišče v C. sodi v območje pristojnosti Višjega sodišča v A. (116. člen ZS). Ker mu je tožeča stranka ponudila zaposlitev z določitvijo kraja opravljanja dela v okviru širše opredelitve kraja opravljanja dela, ni pomembno, kako oddaljen je kraj ponujene zaposlitve od kraja dejanskega prebivališča toženca (tj. od kraja njegovega začasnega prebivališča) in koliko časa bi toženec porabil za pot na delo in z dela.
Toženec v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da mu stroškov izobraževanja ni treba povrniti, ker je ponujena zaposlitev neustrezna tudi glede na njeno trajanje več kot osem mesecev. Sodniški pripravnik mora skleniti delovno razmerje za toliko časa, kolikor je trajalo pripravništvo s sklenjenim delovnim razmerjem na sodišču, ali za krajši čas. Iz poziva ministrstva z dne 30. 10. 2018 izhaja poziv, naj se toženec v 30 dneh od opravljenega PDI (torej do 7. 12. 2018) zglasi na Okrožnem sodišču v B. zaradi sklenitve delovnega razmerja za določen čas do 30. 11. 2019. To je skrajni datum, do katerega bi trajala zaposlitev, ni pa znan datum sklenitve ponujene pogodbe o zaposlitvi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00051192
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11. KZ-1 člen 51, 51/2, 73, 308, 308/3, 308/6.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izrek sam s seboj v nasprotju - razlogi o odločilnih dejstvih - uporaba omilitvenih določil - kazen zapora - odvzem predmetov
Ker je sodišče prve stopnje kljub uporabi omilitvenih določil obdolžencu izreklo zaporno kazen nad spodnjo mejo določene kazni, torej nad tremi leti zapora, je izrek napadene sodbe sam s seboj v nasprotju.
Ne glede na to, da je od storitve kaznivega dejanja umora preteklo že skoraj 17 let, ni videti razloga, da te okoliščine sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pri presoji ponovitvene nevarnosti, kot neutemeljeno navaja zagovornica v pritožbi.
ZD člen 1. ZDKG člen 1. ZDen člen 74, 74/2, 78, 78/1.
dedovanje - kmetija - status zaščitene kmetije
V obravnavanem primeru v trenutku dedovanja nepremičnine, ki so dodaten predmet zapuščine, niso zaščitena kmetija. Sodišče prve stopnje je opravilo poizvedbe o statusu predmetnih zemljišč skozi čas in ugotovilo, da ni podatkov, da bi bila ob podržavljenju premoženja pokojnica, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, lastnica zaščitene kmetije. Po podatkih UE je bila v vmesnem obdobju, torej od nacionalizacije do denacionalizacije, kmetija last A. A. in kasneje last slednjega in B. A., določena za zaščiteno kmetijo v l. 1977, 1984 in 2004. Od l. 2018 pa ta kmetija (v lasti C. A.) ne izpolnjuje več pogojev za status zaščitene kmetije. Nadalje je UE sporočila, da vrnjeno premoženje samo po sebi ne predstavlja zaščitene kmetije, bi pa bilo del kmetije, če ne bi bilo nacionalizirano. Ob takih ugotovitvah, je odločitev sodišča, da zapuščine ne razdeli po določbah ZDKG, pač pa po ZD, pravilna. Ne le iz zgoraj navedenih razlogov, pač pa tudi zato, ker niti ob uvedbi prvotnega dedovanja (l. 1974) zapustnica ni bila lastnica kmetije, ki bi nosila status zaščitenosti, kar pomeni, da bi se, če ne bi bilo nacionalizacije, kmetija dedovala po splošnih določbah ZD, torej bi se „razdrobila“ zaradi dedovanja že tedaj, l. 1974.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSK00051883
DZ člen 157, 157/2, 161.. ZNP-1 člen 100.. ZIZ člen 15.
začasna odredba v družinskih sporih - varstvo koristi otroka - visoka ogroženost otroka - ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe v družinskih sporih
Sodišče izda začasno odredbo le v izjemnem položaju, kadar je varstvo koristi otroka tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sklepa, da hčerka udeležencev z vidika varstva in vzgoje ni ogrožena.
uporabnina za nepremičnino - nemožnost uporabe skupnega premoženja - odškodnina zaradi nemožnosti uporabe solastne stvari - prostovoljna izselitev iz nepremičnine - prostovoljna neuporaba solastnega dela nepremičnine - privolitev v prikrajšanje
Sodišče prve stopnje pravilno ločuje med prostovoljno odselitvijo (v smislu fizične preselitve) in prostovoljno odpovedjo, opustitvijo uporabe stanovanja. Pravilno je ugotovilo (česar pritožba ne izpodbija), da sta obe stranki želeli ostati v stanovanju in sta se pravzaprav bojevali glede tega, kdo bo ostal. V tem »boju« je »zmagal« toženec – v tem smislu, da je on ostal v stanovanju, tožnica pa je odšla; pri tej njeni odločitvi je nedvomno pomembna pritožbeno izpostavljena okoliščina, da je bila tožnica tedaj noseča, zato se ni več mogla ali želela izpostavljati in izčrpavati v spopadu za stanovanje. Upoštevaje vse opisane okoliščine je povsem pravilen zaključek prvostopenjske sodbe, da tožnica s tem, ko je zapustila stanovanje, ni privolila v svoje prikrajšanje zaradi neuporabe stanovanja. Na te zaključke ne vpliva (sicer nesporno) dejstvo, da je tožnica kmalu po tem, ko se je odselila (odselila se je konec decembra 2012), z novim partnerjem kupila stanovanje in se (marca ali aprila 2013) vanj preselila. To je logična posledica dejstva, da je tožnica zapustila dotedanje skupno stanovanje (ker je »izgubila boj« s tožencem) in je pač morala nekje živeti. Tožnica se je sicer (v fizičnem smislu) prostovoljno odselila, vendar se ni prostovoljno odpovedala pravici do souporabe stanovanja in ni privolila v svoje prikrajšanje.
ZLNDL člen 2. ZVEtL-1 člen 42, 43, 43/1, 44, 44/1.
pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pripadajoče zemljišče k stavbi - lastninjenje družbene lastnine - namembnost zemljišča - redna raba nepremičnine - dovozna pot - pravica uporabe - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini
Upoštevaje, da mora biti v presojo zajet celoten časovni okvir od izgradnje do lastninjenja (1997), je sodišče prve stopnje pravilno sledilo dinamičnemu principu ugotavljanja obsega (skupnega) pripadajočega zemljišča. Tako glede stavbe K. 13 kot tudi glede garaž je ubralo celovit pristop, torej pristop, ki merilom iz prvega odstavka 43. člena ZVEtl-1 pripisuje enakovreden, medsebojno dopolnjujoč se pomen. Ni upoštevalo (zgolj) upravnih aktov iz obdobja gradnje, temveč tudi dejansko ureditev v naravi, preteklo redno rabo in prostorske akte po izgradnji.
ZIZ člen 268, 273, 273/1. SPZ člen 26, 26/1. ZDR-1 člen 34.
zavarovanje terjatve - predlog za izdajo začasne odredbe - začasna odredba v zvezi z motenjem posesti - posestno varstvo - motenje posesti premičnine - posest motornega vozila - namen izdaje začasne odredbe - prepoved bodočega motenja - ravnanje z nepopolnim predlogom za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - posestnik - imetnik - upoštevanje delodajalčevih navodil - sklepčnost predloga za izdajo začasne odredbe - nesklepčnost predloga
Pri presoji utemeljenosti predloga mora sodišče poleg materialnopravnih pogojev presoditi tudi to, ali predlagano zavarovanje lahko doseže cilj zavarovanja. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da predlagana začasna odredba za tožnika ne bo imela nobenega učinka. Z njo namreč namen zavarovanja ne bo dosežen. Kot tožnik sam pojasnjuje v pritožbi, želi z začasno odredbo doseči začasno ureditev razmerja tako, da se vzpostavi prejšnje stanje, to je, da mu toženka vrne posest vozila. Tega pa mu predlagana začasna odredba ne omogoča, saj toženki ne nalaga aktivnega ravnanja v smislu vrnitve posesti vozila, ampak prepoveduje (pa še to povsem nekonkretizirano) le „vsakršno“ motenje oziroma onemogočanje posesti vozila. Ker sodišče tudi v postopku izdaje začasne odredbe odloča le v mejah predloga, konkreten pa kot rečeno ni tak, da bi bil z njim dosežen cilj, ki ga z zavarovanjem zasleduje tožnik, je odločitev o njegovi zavrnitvi pravilna.
DZ člen 7, 7/4, 135, 138, 138/2. ZNP-1 člen 51, 51/2.
skupno starševstvo - skupno varstvo in vzgoja otroka - največja korist otroka - določitev stikov z otrokom - delovna obveznost - določitev višine preživnine za otroka - izvenšolske dejavnosti - pritožbena obravnava
Novejša sodna praksa in pravna teorija enotno stojita na stališču, da je skupno starševstvo pravilo, ker je to v največjo korist otroka. Tudi stroka potrjuje, da ima skupno starševstvo za otroke številne prednosti. Raziskave so pokazale, da je pri otrocih, ki so bili zaupani v skupno starševstvo, v primerjavi s tistimi, ki živijo z enim staršem kot skrbnikom, manj škodljivih pojavov (anksioznost, depresivnost, agresivnost, uživanje tobaka in alkohola, somatske bolezni) ter da so bolj uspešni v šoli, se bolje kognitivno razvijajo in imajo boljše odnose s staršema ter razširjeno družino.
Po ustaljeni sodni praksi je odstop od primarne, osnovne oblike starševske skrbi (skupnega starševstva) utemeljen le tedaj, ko za to, da se enega od staršev omeji ali izključi glede varstva, vzgoje in oskrbe otroka, obstoje posebni, upravičeni razlogi: na primer nasilje, zlorabljanje, alkoholizem, narkomanija, resna telesna ali duševna bolezen enega od staršev in drugi podobni razlogi, zaradi katerih eden od staršev ni sposoben ali voljan kakovostno poskrbeti za varstvo, vzgojo in oskrbo otrok z upoštevanjem največje koristi otrok.
Dogovor, sklenjen pred CSD, za sodišče ni pravno zavezujoč, zato je tudi sodišče prve stopnje lahko, ne glede na drugačno poprejšnjo izjavo nasprotnega udeleženca, sprejelo odločitev, da se otroci zaupajo obema staršema v skupno starševstvo, saj je ugotovilo, da je to v skladu z največjo koristjo otrok.
Določitev preživnine ni matematično-knjigovodski obračun, temveč ocena preživninskih zmožnosti staršev na eni strani ter potreb otrok na drugi strani.
GRADBENIŠTVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00055684
OZ člen 131, 186, 186/3. ZGO-1 člen 2, 2/1, 28, 28/2, 35, 35/6, 84, 85, 88, 88/2. Pravilnik o projektni dokumentaciji (2008) člen 28. GZ člen 13.
poškodba pri delu - poškodba na gradbišču - odgovornost za škodni dogodek - projekt za izvedbo - projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja - vzročna zveza - teorija o adekvatni vzročnosti - teorija o ratio legis vzročnosti - naravna vzročnost - opustitveno ravnanje - opustitev dolžnega nadzorstva - odgovornost nadzornika - odgovornost projektanta - projektantska pogodba - ustavitev gradbenih del - montažna dela
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je za škodo izključno odgovoren tožnikov delodajalec, ki je bil izvajalec in ob tem tudi koordinator vseh del. Kot izvajalec je bil tisti, ki je odrejal delo delavcem in na njem je ležala skrb, da ima popolno dokumentacijo. Če kot izvajalec od projektanta ni prejel vse dokumentacije, na podlagi katere bi se lahko prepričal ali z deli lahko varno nadaljuje, bi moral z nadaljevanjem dela počakati. Niti vodja projekta niti nadzornik ne odrejata del delavcem izvajalca in tega tudi v konkretnem primeru nista storila. Ker nesreče nista in ne bi mogla preprečiti, ni vzročne zveze med opustitvijo nadzora in ravnanjem projekta ter poškodovanjem tožnika. Le izvajalec je bil tisti, ki je imel pravico in dolžnost ustaviti delo, če bi to lahko predstavljalo nevarnost za delavce. Teh dolžnosti ni opravil, in ta opustitev predstavlja pravno relevantni vzrok tožnikovega poškodovanja.
motenje posesti - nadaljevano motilno dejanje - parkiranje - prekluzija navajanja novih dejstev - rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti
Ravnanje tožene stranke predstavlja vsakodnevno parkiranje v daljšem obdobju, zaradi česar v zadevi ne gre za ponavljajoča ravnanja, ampak za nadaljevano motilno dejanje. Pri takšnem dejanju pa rok za vložitev motenjske tožbe teče od prvega dne, ko je bilo dejanje opaženo in ko se je izvedelo, kdo parkira.
predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - funkcionalno zemljišče k več stavbam - dejanska raba nepremičnin - pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču - pridobitev pravice uporabe na nepremičnini - spremenjene okoliščine - pretekla raba - dejanska raba - redna raba stavbe - ugovor javnega dobra - zelenica, parkirišče
Če je še veljalo po ZVEtL, da se pri določitvi pripadajočega zemljišča upoštevajo le prostorski in upravni akti, na podlagi katerih je bila stavba, h kateri se je določalo pripadajoče zemljišče, zgrajena, in so se šele, če navedeni akti niso bili dosegljivi, uporabljala rezervna merila, je ZVEtL-1 vzpostavil drugačne kriterije pri ugotovitvi pripadajočega zemljišča. Upošteval je, da je potrebnost in namembnost (določenega) zemljišča za redno rabo stavbe lahko ob njeni izgradnji povsem drugačna kot pozneje ob nastopu lastninjenja (t. i. dinamičen pristop).
Ker se načrtovana gradnja objekta „R“ ni realizirala, ampak se je namenjenost rabe (sedanje) parcele 1551/1 pri izvedbi gradnje obravnavanih večstanovanjskih stavb z ureditvijo tega prostora, ki je funkcionalno povezano z obravnavanima stavbama, dejansko preoblikovala, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da pritožnica s sklicevanjem na prostorske akte ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo vse okoliščine primera v luči zakonskih kriterijev, ki so (do olastninjenja) vzpostavili drugačno ureditev okoliškega prostora in s tem njegovo namensko pripadnost.
sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - obstoj verificiranega varovanega oddelka socialnega varstvenega zavoda - pridržanje v socialno varstvenem zavodu - prostorska zasedenost - duševna bolezen - paranoidna shizofrenija - alkoholizem
Nasprotni udeleženec ni ustrezno kritičen do nujnosti zdravljenja in jemanja predpisane terapije zaradi njegove hude duševne bolezni, posledično pa je njegova presoja realnosti hudo motena, prav tako je moteno obvladovanje njegovega ravnanja. Izven varovanega oddelka SVZ bi tako zaradi nekritičnosti do svojega zdravstvenega stanja opustil jemanje zdravil in zdravljenje, zaradi česar bi bilo huje ogroženo njegovo zdravje.
Sodišče zaradi prezasedenosti socialno varstvenih ustanov ne more zavrniti utemeljenega predloga za namestitev.